Prečenje Visokega Atlasa do Marakeša

Živjo! Če nas spremljate že dolgo časa, veste, da je naš tempo po Maroku za naše razmere kar hiter. Temu je tako, ker smo ves čas malce hiteli, da bi ujeli še prijetne temperature v visokem Atlasu. Morava reči, da smo izbrali perfekten čas za raziskovanje tega dela države, saj je podnevi toplo za kratke rokave, ponoči pa se sicer ohladi, a še vedno ni potrebe po gretju. Tako smo se od Erg Chebbi podali proti osrčju najvišjih gora – najprej po lokalnih cestah skozi neturistične kanjone, nato smo se zapeljali po znanih soteskah Todra in Dades, pot pa smo nadaljevali preko visokih prelazov do Doline veselja. Slednjo smo le prevozili in se kasneje za več dni ustalili v dolini pod goro Cathedral. Na splošno nam je bil visoki Atlas zelo všeč, čeprav nas je nekaj zelo motilo. Več o tem pa v nadaljevanju.

---

Nekaj zanimivosti o visokem Atlasu

Atlas je mladonagubano gorovje, znano po svoji impresivni lepoti in kulturni pomembnosti. Razteza se skozi več regij, vključno z visokim, srednjim in anti-Atlasom. Visoki Atlas je najbolj znan in najvišji del tega gorovja, s številnimi vrhovi, ki presegajo 4.000 metrov nadmorske višine. Prav iz tega razloga ga vsako leto obišče ogromno turistov.

To območje pa ni pomembno le s turističnega vidika, temveč igra tudi ključno vlogo pri oskrbi z vodo v Maroku. Izviri in reke iz teh gora zagotavljajo dragoceno tekočino za obdelovalna polja in naselja v širšem okolju. Predvsem ob rekah in manjših potokih lahko opazujemo številne vasi, kjer prebivajo berberske skupnosti, ki ohranjajo svojo edinstveno kulturo in tradicijo. Berberi so starodavna etnična skupina, ki že tisočletja živi na območju Maroka in drugih delih Severne Afrike. So eden izmed avtohtonih narodov te regije. Njihov jezik je tamazight, v različnih delih Maroka pa obstaja več različnih narečij tega jezika. Znani so tudi po svoji edinstveni umetnosti in obrti, kot so tkalstvo, izdelava keramike ter tradicionalnih noš. Kljub temu, da so Berberi avtohtoni prebivalci Maroka, si to območje delijo z Arabci, ki so sem prišli kasneje, zlasti v času arabskega osvajanja v 7. in 8. stoletju. Ti 2 etnični skupnosti se sicer nista izolirali druga od druge, pač pa sta se tekom zgodovine prepletali, se poročali in med seboj trgovali, kar je pripeljalo do kulturne izmenjave in tesnih povezav med obema skupinama. Dandanes so številni Berberi dvojezični, saj poleg svojega jezika govorijo tudi arabsko.

---

Po lokalnih cestah do znamenitih sotesk

Tako kot že nekaj tednov potovanja po Maroku smo tudi tukaj poizkušali potovati po čimbolj lokalnih cestah, kjer ni veliko turistov. Kmalu sva ugotovila, da to ni najbolj enostavno, saj je visoki Atlas tako turistično oblegan, da se tudi domačini obnašajo precej drugače, kot so se doslej. Če so nama v gorovju Rif in na severo-vzhodu države prebivalci navdušeno mahali, nama nosili dobrote in prav nič niso želeli v zameno, pa je bil tukaj ta odnos popolnoma drugačen. Domačini so turistov vajeni, zato jih marsikdaj vidijo kot vreče denarja. Ne moreva reči, da sva imela kdaj kakšne težave ali resne probleme, je pa bilo najino počutje nekaj dni precej na dnu. »Fehtanje« vsakič, ko sva se le za sekundo prikažala iz kamperja, je bilo zelo utrujajoče.

Odrasli se z nama večinoma niso ukvarjali, predvsem so na svoj račun želeli priti otroci. Tisti, ki pravijo, da z njimi niso imeli nikoli težav, lahko z gotovostjo trdim, da so zagovorniki »joj, sladkarije pa res nikomur ne škodijo, če so jih pa tako veseli!«. Zakaj nihče ne hodi po Sloveniji in jim daje bombone? Verjamem, da bi se jih prav tako razveselili. Tukajšnji otroci so zelo prefrigani in vajeni vrteti zahodnjake okoli mezinca, zato se bodo seveda zelo spodobno obnašali, če bodo kaj dobili v zameno. Najino prepričanje je, da s temi malimi »darilci« turist ne dela prav nič koristnega, razen da nahrani svoj lasten ego in da izpade zelo dobrodelno na družbenih omrežjih. V resnici pa otroke učijo, da jim ni potrebno prav nič delati, saj lahko za dobrote le prosijo prijaznega zahodnega turista. Če ne verjamete, naj vam poveva najine izkušnje.

V vaseh so otroci vajeni kretnje »drgnjenja prstov« v znak, da jim lahko daš kakšen kovanec. Dokler mislijo, da bodo dobili vsaj sladkarijo, so izjemno nežni in pobožni, čim ugotovijo, da se ti ne bodo zasmilili, pa postanejo kar arogantni in polni sebe. Z ropotanjem po kamperju, lajanju na Šnofko (?!) in zoprnim odnosom hitro pokažejo, da se jim zdi, da je darovanje dobrin naša dolžnost. Večkrat se nama je zgodilo tudi, da sva bila parkirana sredi ničesar, ko so se prikazali pastirčki s čredo kamel. Bilo je prav neverjetno, saj so imeli vsi isto taktiko. Najprej so prosili za kozarec vode, ki jim ga seveda nihče ne bo odrekel. A zgodba se na tej točki ni končala. Za kozarcem vode so bili še čevlji, žoga, pisala, torba, denar in v enem primeru celo pametni telefon. Neka 2 pastirčka sta k nam prišla celo bosa in vsa uboga prosila za čevlje (ki jih od naju nista dobila), nato pa sva ju nekaj 10 m stran videla obuvati svoje superge, ki sta jih predhodno skupaj z velikimi nahrbtniki skrila v bližnji grm. Drug nepozaben primer neprimernega obnašanja pa je, da se otroci pogosto postavijo sredi ceste, da bi se turisti ustavili in jim dali kak kovanec. Seveda so vajeni, da se hitro tudi umaknejo, če se vozilo ne prične ustavljati, a jih to zelo ujezi. Enkrat se nam je celo zgodilo, da je v kamper priletel kamen, ker s svojo »zvijačo« niso dosegli svojega.

Čeprav sva se v takih trenutkih jezila in pogrešala čase »pristnega« Maroka, pa sva ugotovila, da za to obnašanje niso krivi otroci, temveč turisti. Namesto, da bi predmete in pravo hrano darovali šolam ali organizacijam, jih raje dajo vsakemu otroku, ki ga srečajo, in se ob tem počutijo neverjetno dobrodelno. Pa ste vedeli, da so v nekaterih vaseh celo napisi s prepovedmi darovanja otrokom, saj le-ti več nočejo hoditi v šolo? Veliko bolj se jim splača cele dneve hoditi za zahodnimi turisti, se lepo nasmihati in dobiti, vse kar si želijo. S takšnim načinom »seveda dobiš, ker živiš izven Evrope in si zato zagotovo ubogi« se ustvarja družba beračev, ki bodo v velikih škripcih, ko ne bodo več majhni in srčkani, saj ne bodo imeli nobenega znanja. Kaj pa bodo delali, če ne hodijo v šolo? Čar potovanja po tujih državah je, da stopimo iz evropskega mehurčka in pogledamo na svet tudi z druge perspektive, ne le skozi evropske oči. Tukajšnji prebivalci živijo povsem drugačno življenje od nas, a ker nimajo hiše s popolno fasado, najnovejših elektronskih pripomočkov in super duper avtomobila, to ne pomeni, da so pravi ubožci. Živijo drugače, živijo bolj preprosto in živijo morda za nas nerazumljivo. Tudi če imajo denar, da bi si lepše uredili svoje bivališče, to ni njihova prioriteta, pa naj bo nam to še tako nepredstavljivo. To, da živijo na drugi celini in da imajo malo temnejšo polt, ne pomeni, da so avtomatsko ubogi. Mimogrede, na SV Maroka živijo še precej bolj skromno kot v Atlasu, saj je suha pokrajina veliko bolj neizprosna, pa nihče ne prosjači in berači. Zato vas, če si lahko to drznem, pozivam, da naslednjič, če že imate občutek, da je potrebno domačinom pomagati, ne prinesete gore bombonov, ki se jih nihče ne naje, temveč raje kupite vrečo kus kusa, moke, riža ali česarkoli že in jo poklonite šoli. Tako se boste počutili dobrodelno, a ne boste delali večje škode kot koristi. Volk sit in koza cela.

No, da povem še kaj o sami naravi, ki nas je obkrožala. Za vse neprijetne trenutke otrok se je Maroko odkupil z neverjetno pokrajino, ki jo lahko opazuješ le z odprtimi usti. Najbolj všeč sta nama bili beli cesti P7101 in P7103, kjer smo lahko videli številne berberske vasi, se popeljali skozi kanjone, kamor ne zaide veliko turistov, ter se čudili vedno višjim gorskim stenam. Na žalost je bil dan, ko smo se popeljali skozi res zanimivo sotesko, bolj deževen, a sva vseeno napolnila svoji notranji popotniški bateriji. Čudila sva se, kako prebivalci izkoristijo prav vsako kapljo vode za poljedelstvo. Na dnu rečne struge so se v tej suhi, surovi pokrajini vedno znova pojavljala zelena polja, ki so naju prav očarala.

---

Soteska Todra

Soteska Todra je osupljiva naravna znamenitost, ki privabi praktično vsakega turista, ki obišče Maroko. Njena posebnost so več kot 300 m visoke pečine, ki jih je skozi tisočletja izoblikovala reka Todra. Kljub temu, da so v zgornjem delu soteske stene malce nižje, pa je bil nama ta del najbolj všeč, saj smo bili na cesti praktično sami. Tako sva se lahko neštetokrat ustavila in fotografirala visoke stene, ki so nas obdajale z vseh strani.

V spodnjem delu, tik pred oazo Tinghir, pa je situacija precej drugačna. Čeprav je del, kjer so stene tako blizu, da je soteska komaj dovolj široka za cesto in reko, ki teče ob njej, dolg le nekaj 100 m, pa večina turistov na tem mestu svoj obisk začne in tudi zaključi. Tudi ob našem obisku so bili parkirani turistični avtobusi, ki so pripeljali vedoželjne turiste. Nekateri so svoj obisk porabili za selfie-je, nekateri za kupovanje številnih spominkov, ki so  bili obešeni po steni kanjona (preproge, nakit, oblačila itd.), le redki pa so dejansko opazovali lepote narave.

---

Soteska Dades

V naslednjih dneh pa smo se popeljali še skozi drugo znamenito sotesko, ki se prav tako pojavlja na vseh seznamih »must see« atrakcij Maroka. Dades je zanimiva rečna dolina, ki je nastala kot posledica erozije reke Dades. Skozi stoletja so nastale impresivne stene, ki se ponekod dvigajo več kot 300 m nad rečno dolino. Med vožnjo lahko poleg čudovite narave opazujemo tudi številne berberske vasi in fotografiramo nadvse fotogenično serpentinasto cesto.

Če poveva po resnici, sva precej oklevala ali bi sotesko sploh obiskala ali ne. Zdelo se nama je, da sva videla že ogromno kanjonov / sotesk, zato sva imela občutek, da ne bova videla nič novega. Na koncu sva se po cesti proti severu podala bolj kot ne zato, ker sva bila že tako blizu. Morava reči, da odločitve ne obžalujeva, saj je bila vožnja kar zanimiva. Čeprav ni mogoče zgrešiti, da je dolina zelo turistična, pa so razni hoteli in restavracije narejeni v maroškem stilu, zato ne izstopajo. Vse je narejeno z okusom in željo po ohranitvi stare arhitekture (ki pa je seveda prilagojena nivoju zahodnih turistov). Midva sva se podala le do vrha znamenitih serpentin (31.528809, -5.925437), kjer sva si skuhala kosilo in se po isti poti vrnila nazaj proti jugu. Lahko bi sicer pot nadaljevala proti Agoudalu, saj naj bi bil tudi makadamski del ceste normalno prevozen, a sva se odločila ubrati, po najinem mnenju, bolj zanimivo pot.

Katera soteska nama je bila lepša – Todra ali Dades? V bistvu ju je zelo težko primerjati, saj sta si zelo različni. Todra je res osupljiva z visokimi stenami, medtem ko je Dades precej širša, a se zato ponaša s številnimi vasmi. Glede na to, da le-te vseeno niso več popolnoma pristne, bi rekla, da nama je bila Todra bolj všeč.

---

Vožnja preko visokih prelazov Tizi n’ Ait Hamad (3.005 m) in Tizi n’ Ait Imi (2.914 m)

Naslednji dan pa nas je čakala ena najbolj zanimivih, če ne celo najbolj zanimiva vožnja v Maroku. Iz različnih virov sta dobila informacije, da je cesta med vasema Kalaat M’Gouna in Tabant deloma makadamska, a vseeno prevozna tudi z običajnim avtomobilom. Ker sva res že pogrešala pravo avanturo, sva se odločila, da jo poizkusiva prevoziti. V najslabšem primeru bi se vrnili nazaj in se proti severu premaknili po eni izmed bolj glavnih cest.

In tako se je zares pester dan začel. Najprej nas je pot vodila po dnu doline, kjer smo se peljali skozi ogromno pravih berberskih vasi. Čeprav je tudi tukaj bil kakšen napis za nastanitev, pa je bilo vidno, da so to vasi, ki se jih masovni turizem še ni dotaknil. Že v tem delu sva zelo uživala in se ustavila za fotografiranje praktično na vsakem ovinku. V objektiv je bilo potrebno ujeti bodisi lepo sotesko, oazo, staro berbersko vas ali pa plastovit špičast vrh. Objektov za fotografiranje torej ni zmanjkalo, zato sploh nočete vedeti, koliko slik sva naredila.

Cesta se je nato počasi začela vzpenjati, pokrajina pa je postajala vedno bolj sušna. Gore številnih rjavih odtenkov so bile popolnoma surove in skalnate, vsake toliko jih je popestril le bodičast grmiček. Čeprav bi lahko rekli, da je vse skupaj zelo pusto, pa je prav zato toliko bolj zanimivo. Po nekaj km se je cesta spet položila in nas popeljala skozi eno izmed vasi. Ker na razpotju nisva bila prepričana, katere ceste se moramo držati, sva za nasvet povprašala bližnjega domačina. Končno naju je spet navdušila pristna maroška prijaznost, saj se je gospod usedel v avto in pred nama vozil nekaj km do drugega križišča, kjer nama je pokazal, da morava desno. Samo za informacijo naj povem, da sva se na koncu vasi Alemdoun odcepila levo, naravnost pa so se držali tisti z 4×4 vozili. Cesti se sicer po nekaj km spet združita, a desna vodi po dnu doline, leva pa čez prelaz. Ker nisva vedela v kakšnem stanju je makadamska pot ob rečni strugi, sva se raje držala preverjenega asfaltiranega kosa.

No, asfaltiran je bil skoraj do vrha 3.005 m visokega prelaza Tizi n’ Ait Hamad. Tudi tisti makadamski del je čisto v v redu stanju, zato ni nobenega razloga po kakršnikoli paniki. Naš brlog je vztrajno nabiral višinske metre, midva pa sva se navduševala nad vedno lepšimi razgledi. Nekaj 100 m pred vrhom so bili tako neverjetni, da sva se spet ustavila, da sva lahko v miru naredila nekaj fotografij. A ko sva se vrnila v brlog… je nastala težava. Po dolgi vožnji v klanec se je pregrela sklopka in postala tako mehka, da speljevanje na makadamski cesti navzgor ni bilo mogoče. Ker se nama je to enkrat že zgodilo v Armeniji, nisva bila preveč zaskrbljena. Vedela sva, da se mora vse skupaj samo ohladiti, zato sva, kljub temu, da se motor ni pregrel, odprla še pokrov in prižgala gretje. »Škoditi ne more« sva se mislila. Čez 10 min je sklopka postala spet normalno trda, tako da smo lahko nadaljevali pot nad 3.000 m nad morjem. Ker na vrhu ni bilo parkirišča, smo pot nadaljevali po asfaltirani cesti in se čez nekaj km ustavili, da sva pojedla kosilo.

V naslednjih urah naju je čakal še drug del avanture. Tizi n’ Ait Imi je sicer precej nižji od prejšnjega prelaza, zato naju ni skrbelo, da bi imela s sklopko dodatne težave. Najprej smo se se nekaj časa spuščali proti dnu doline, nato se je pot položila, prav kmalu pa smo se spet začeli vzpenjati. Vmes se je malce pooblačilo, a se je tekom novega podviga spet začelo jasniti, zato so bili razgledi še bolj neverjetni od tistih s prejšnjega prelaza. Visoki Atlas je res šolski primer, kako voda oblikuje površje. Globoke zareze v golem površju so zato zares veličastne. Med vožnjo po makadamski cesti (10 km ni asfaltiranih), ki vodi do vrha prelaza smo tako zares uživali. Spet smo se velikokrat ustavili, a tokrat s pregrevanjem sklopke nismo imeli težav. No, to pa ne pomeni, da je podvig minil popolnoma brez adrenalina. Vse je potekalo povsem gladko, dokler nismo premagali predzadnje serpentine. Na tem ovinku je bila cesta zelo luknjasta, zato smo izgubili hitrost, kar je rezultiralo v nezaželen postanek. Po ovinku smo se namreč popolnoma ustavili, kar pa niti ne bi bil problem, če ne bi morali speljati v res hud klanec na prašnem makadamu. Na srečo sva hitro našla rešitev – pod zadnje gume sva dala zagozde, ki so nas za par cm zravnale, prijazen domačin, ki se je slučajno pripeljal za nama (edini v zadnji uri vožnje) pa je pomagal potisniti kamper. Rok je tako z mojo in možakarjevo pomočjo uspel speljati že v prvem poizkusu. Juhu! Tako smo že v nekaj minutah prispeli na vrh drugega prelaza. Zanimivo je bilo to, da po 7 h vožnje sploh nismo bili utrujeni. Dolgočasna vožnja naju utrudi že v 1 h, medtem ko naju takšni avanturistični podvigi (več ali manj primerni za naš brlog) le napolnijo z novo energijo.

Torej, bi svetovala to cesto tudi tistim brez terenskega vozila? Da! Nama je bila res zelo všeč, zato bi jo priporočala vsakemu. Bi pa vseeno pripomnila, da kljub temu, da je naš brlog avtodom, ima zelo močen motor (prostornina 2.700 cm3 in 150 konjskih moči) in zadnji pogon. To nas na takšnih terenih zelo rešuje, saj je večina teže avtodoma na zadnji osi. S sprednjim pogonom bi na makadamskih klancih marsikdaj zelo kopala, zato vprašanje, če bi npr. uspeli premagati zadnji prelaz. Tistim z vozilom s sprednjim pogonom bi morda svetovala, da cesto prevozite v nasprotni smeri, torej od vasi Tabant do Kalaat M’Gouna. Tako se boste po hudih klancih spustili, pot navzgor pa boste prevozili po asfaltu. Oba prelaza sta namreč s severne strani asfaltirana, z južne pa ne.

---

Dolina veselja ali Ait Bougmez

Naslednji dan brloga nismo prav preveč obremenjavali, saj nas je pot vodila po znameniti Dolini veselja oz. Ait Bougmez. Le-ta se nahaja na približno 2.000 m visokem platoju, ki je z vseh strani obdan z do 4.000 m visokimi vrhovi. Znana je predvsem po pristnih berberskih vaseh in neskončnih nasadih jabolk. V Maroku sicer vsako leto pridelajo do 600.000 ton jabolk, večina pa je namenjena za domači trg. Z izvozom jabolk so začeli šele v letu 2009, vendar je za izvoz namenjena le ena tretjina pridelka – večino le-tega gre v Francijo ter Senegal.

Nama je bila vožnja po dolini kar všeč, saj sva se spet navduševala nad številnimi obdelanimi površinami. Res je zanimivo opazovati, kako prebivalci v vaseh živijo v blatnih hišah, kjer izgleda, kot da voda sploh ne obstaja, nekaj m pod vasjo pa so zelena polja, ki s svojo barvitostjo prav izstopajo.

---

Oddih v dolini pod goro Cathedral

Še bolj kot Dolina veselja, pa nama je bila všeč dolina, preko katere smo počasi, a vztrajno prišli do gore Cathedral. Cesta R je v prvem delu asfaltirana, a zato vožnja ni nič manj zanimiva. Ker je ta del visokega Atlasa že precej nižji, ni tako pust, kot na območju najvišjih vrhov. Pojavljajo se že prva drevesa in različno rastje, zato je pokrajina res čudovita.

Zadnjih 20 km do gore Cathedral sicer ni asfaltiranih (s severne strani je neasfaltiran odsek dolg le 3 km) tako da je premagovanje kilometrov malce počasnejše. Mi smo za ta odsek potrebovali 2 uri, a smo vseeno med vožnjo zelo uživali. Cesta je bila, vsaj v trenutnem času, ko še ni veliko padavin, v povsem prevoznem stanju, tako da ni bojazni, da je ne bi mogli premagati. Nama je bil ta del Atlasa morda celo najlepši, saj so strmine okoli nas krasili prekrasni borovci. To je definitivno najino najljubše drevo, zato se vonja in lepote kar nisva naveličala.

Po prihodu v dolino smo se parkirali na neverjetno lepem mestu ob reki, tik pod znamenito goro (koordinate). Po tednih v sušnati in surovi pokrajini, se nam je oddih ob vodi, pod jesensko obarvanimi drevesi zares prilegel. Tukaj bi lahko z lahkoto ostala več tednov ali celo mesecev, a smo po nekaj dneh na žalost pojedli še vse zaloge »za hude čase«, ki so se skrivale v globinah kamperja. Po enem tednu smo tako prostor z zares težkim srcem zapustili in se poslovili od številnih potepuških kužkov, ki so nam neprestano delali družbo. Z vašo pomočjo smo jih tudi nahranili, zato so bili zares dobre volje.

Mimogrede, tokrat nam je res prav prišel prenosen solarni panel, katerega sva lahko odnesla na sonce (parkirani smo bili v senci), in vodni filter, saj smo lahko vodo natočili kar iz reke. Brez omenjenih pripomočkov bi bil naš oddih precej krajši, saj ne bi imeli niti dovolj vode niti elektrike.

---

Obisk Marakeša

Čeprav sva se odločila, da se na poti proti jugu izognemo večjim mestom, pa smo pri Marakešu naredili izjemno. Ne zato, ker bi si tako želela nazaj v »civilizacijo«, temveč zato, ker bo na poti proti severu povsem iz kurza naše poti. Samega ogleda mesta se sicer nisva ravno veselila, saj nama kar nekako ni bilo do velikega kaosa. Prav zato tokrat ne bom opisala vseh ogledov, kot sem ji pri ogledih drugih mest, saj dejansko nisva ničesar planirala. Res se nama ni ljubilo splanirati celotnega dne, zato smo se sprehodili le po glavnem trgu Jemaa el-Fnaa, raznih soukih, ki se nahajajo na bližnjih ulicah, in največji mošeji Koutoubia, ki pa bi si jo lahko v vsakem primeru ogledala le od zunaj (vstop ni dovoljen nemuslimanom).

Parkirali smo na plačljivem parkirišču (31.60801, -7.997517 ,10 MAD / 1 € na dan oz. 30 MAD / 3 € na 24 ur) in se sprehodili do same medine, ki je bila oddaljena približno 2 km. Ker je ravno prišla neka večdnevna ohladitev, je bil sprehod v dobrih 20 stopinjah kar prijeten. Najprej smo se sprehodili po glavnem trgu, kjer se nama je milo rečeno trgalo srce. Čeprav nimava posebnega odnosa do kač, pa so se nama kobre, ki jih razkazujejo turistom zelo smilile. Da bi bile čimbolj zanimive mimoidočim, so jih moški ves čas plašili, da so se postavile v napadalen položaj. Najino počutje se je še poslabšalo, ko sva v bližini zagledala moške z oblečenimi opicami, ki so jih za seboj vlekli privezane na verigo. Nama se je vse skupaj zdelo popolno mučenje živali, česar ne bi smel podpirati prav nihče.

Kasneje smo se podali skozi številne uličice oz. souke, kjer prodajajo čisto vse. V Turčiji so se nama lokalne tržnice zdele bistveno bolj pristne, medtem ko sva tukaj dobila občutek, da je vse prilagojeno zahodnemu turistu. Seveda so prodajali tudi pristne predmete, kot so torbe in copati iz usnja, ročni izdelki iz lesa, preproge, nakit, slamniki itd. a je bilo vmes tudi ogromno kitajskega kiča. Tiste prave ročne izdelke je bilo potrebno kar malce poiskati, kar naju je precej razočaralo. Ves čas sva bila tudi nervozna, saj so se med množico ljudi vozili tudi s skuterji in motorji. To je bilo za naju, predvsem pa za Šnofko zelo stresno, saj je bilo potrebno ves čas paziti, da je niso povozili. V Turčiji s tem nismo imeli težav, saj je bil na soukih promet za motorna vozila prepovedan.

Po nekaj urah hoje po tržnicah smo se vrnili na glavni trg ter se mimo mošeje Koutoubia sprehodili nazaj do brloga. Če poveva povsem iskreno, naju Marakeš ni navdušil. Morda je bilo krivo samo najino razpoloženje, saj je bil prihod v kaotično 1 milijonsko mesto kar šok. Nazadnje smo se po mestu sprehajali avgusta v Chamonixu, ki je bolj vas kot pravo mesto, še pred tem pa maja po Sarajevu. V zadnjem mesecu in pol Maroka smo se povsem odvadili norega kaosa, saj nas je pot iz popolne divjine vodila le skozi manjše vasice blatnih hiš, kjer sva na stojnicah ob cesti kupovala zelenjavo in sadje. Če bi priletela iz Evrope v Marakeš, bi o njem dobila popolnoma drugačen vtis, saj bi se nama najverjetneje zdel zelo »maroški«, po toliko časa potovanja po res nerazvitih delih te države, pa se nama je zdel zelo zahodnjaški. Nekako se nama je zdelo, da ne spadava med nor kaotični potrošniški svet, kar verjetno tudi dokazuje dejstvo, da sva na soukih kupila le velik šop mete in »msemmen«. S parkirnino vred sva tako zapravila 2,4 €. Kako sva doživela mesto je seveda najino osebno mišljenje in doživljanje, zato prosim brez grozilnih sporočil, kakšna bedaka sva, ker vam pa je bil zelo všeč.

Pa se slišimo prihodnjič…