Iz avtodoma v leseno hiško na Švedskem
Presenečenje! Po 4 letih življenja v brlogu s štirimi kolesi je napočil čas za spremembo. 4 zime smo preživeli v toplih krajih, zato smo začutili željo po pravi zimi – po snegu, po smučanju, po svežem, ledenem zraku, po sneženih sprehodih… Zato sva se odločila, da prihodnje mesece preživimo na Švedskem in doživimo tisto pravo, hladno in sneženo, zimo. Razlogov, zakaj smo avtodom začasno zamenjali za leseno hiško, je bilo več…
Zakaj hiška?
Poleti smo se v Švedsko naravnost zaljubili. V neskončnih gozdovih, ob jezerih in predvsem v samoti smo poleti zares uživali, zato se je ideja o tem, da bi ostali tukaj čez zimo, kar nekaj mesecev prelivala iz enega načrta v drugega. Ker je veliko planov padlo v vodo, sva bila na koncu že kar obupana, da se bomo morali od Švedske v kratkem posloviti. Na srečo je zmagala najina trma, saj nikakor nisva hotela opustiti najine ideje. Rinila sva z glavo skozi zid, iskala različne možnosti in na koncu našla rešitev, ki se je izkazala za naravnost popolno. A pojdimo počasi… (Če bi si spodnje odstavke rajši ogledali v video obliki, je na voljo tukaj).
V Skandinaviji so zime dolge in izjemno hladne, zato nama je zelo kmalu postalo jasno, da v kamperju ne bomo mogli biti. Če bi bilo govora o mesecu ali dveh, bi bilo življenje v avtodomu popolnoma izvedljivo, preživeti tako pol leta pa… Sigurno bi se dalo, a bi bilo skrajno neudobno in stroškovno popolnoma nesmiselno.
Kaj prezimovanje potegne za seboj? Pozimi temperature dosežejo tudi -20, -30°C, kar predstavlja težavo iz več razlogov. Najpomembnejša sta seveda ogrevanje in s tem tudi elektrika. Čeprav imava kitajski webasto (grelec na nafto), s katerim bi lahko solidno ogrela cel prostor, bi bilo to izjemno drago. Glede na to, da je naš način življenja zelo počasen, z zelo malo vožnje, bi moral dieselski grelec delovati 24 ur na dan. To pomeni ogromno nafte, ki bi naju po izračunih na mesec prišla približno toliko, kot če bi šli za ta čas v kamp. To seveda ni edini strošek, saj za delovanje grelca potrebuješ tudi elektriko. Pozimi je samooskrbnost s sončnimi celicami nemogoča, saj je dan zelo kratek. Na skrajnem severu je celo polarna noč, kar pomeni, da bi morali iti v kamp ali pa investirati v nov agregat. Ker v kampe ne zahajamo, bi bila za nas sprejemljiva le druga opcija, ki pa seveda ni poceni. Sam generator niti ni tako drag, vendar se je potrebno zavedati, da je tudi on ves čas žejen. Za gorivo za ogrevanje in agregat bi plačala ogromno.
Naslednji razlog je povezan z ogrevanjem. Pri tako nizkih temperaturah voda v ceveh in tankih seveda zamrzne. To bi sicer lahko rešili tako, da bi živeli z vodo iz kanistrov, ki bi jih hranili v notranjosti avtodoma, ampak… Hja, si želiva tako živeti pol leta v ekstremnem mrazu?
Iskreno bi se verjetno z vsemi naštetimi težavami še sprijaznila, saj bi nama to predstavljajo velik izziv. Če bi nam uspelo preživeti celo zimo v arktičnem podnebju, bi bila verjetno kar ponosna sama nase. Najini dvomi so se zares začeli, ko sva ugotovila, da si v zasneženi pokrajini zelo omejen. Prostori, ki so nama všeč (ob jezeru sredi ničesar) seveda niso spluženi. Očiščene so le glavne ceste in redka večja parkirišča ob njih. Na takih mestih si res ne bi želela preživeti več mesecev, sploh v takšnem mrazu, ko si večino časa notri.
V takšnih razmerah pa je seveda treba pomisliti tudi na sam avto(dom). Prvi velik strošek bi bil nakup gum z bodicami oz. nakup verig. Že to bi bilo drago, a stroški se tu ne končajo. Zamenjati bi morala tudi vse tekočine (olje, zavorno olje, hladilno tekočino, tekočino za pranje vetrobranskega stekla), saj trenutne niso primerne za tako nizke temperature. Glede na to, da sva nedavno prišla do spoznanja, kako dragi so servisi na Švedskem, bi se tem vrtoglavnim stroškom raje izognila. Žal so najini žepi preplitvi.
Torej, če združimo vse stroške, ti definitivno presegajo strošek mesečnega najema majhne hiške. Na srečo sva v glavah dovolj odrasla, da nama ni potrebno dokazovati niti sebi, še manj pa sledilcem na družbenih omrežjih, kaj vse zmoremo oz. da smo nekaj posebnega. Zima v kamperju bi bila popolno rinjenje glave skozi zid. Ne bi se imeli niti približno tako lepo kot v hiški, saj ne bi bilo le drago, temveč tudi neudobno. Kakorkoli obrneš, v kamperju ni nikoli tako toplo kot v hiši. Naš brlog je star preko 20 let, kar pomeni, da je zelo slabo izoliran. Tudi če ogreješ zrak, so stene in tla še vedno hladne, zato bivanje ni posebej prijetno. Po tem dolgem razmisleku je tako sledil sklep, da moramo najti drugo opcijo, če želimo ostati v teh krajih.
Katere možnosti smo sploh imeli na voljo?
Že prav kmalu po prihodu na Švedsko sva začela razmišljati, kako bi uresničila najine zimske sanje. Najbolj enostavna opcija je seveda bila, da najameva hiško v švedski divjini kar preko Airbnb. Kar hitro sva ugotovila, da najemi za majhno, a normalno hiško, z vodo in elektriko niso prav poceni. Čeprav se nekaterim zdi, da nama bankovci padajo z neba, pa sva finančno precej omejena. Z online delom sicer zasluživa dovolj za naše skromno življenje na poti, a na žalost mesečni znesek ne zadostuje za turistični najem hiše na Švedskem. Našla sva le eno hišo, ki sva si jo šla tudi ogledat, a je na koncu lastnica prenehala odgovarjati na najina sporočila.
Naslednja opcija je bila, da poizkusiva s srečo na švedskih straneh za dolgoročni najem. Žal sva tudi pri tej opciji hitro ugotovila, da je neizvedljiva, saj se hiše oddajajo le v bližini mest. Najina želja je bila doživeti pravo zimo v pravi divjini, ne pa se stiskati v nekem mestu na jugu države. Tako sva tudi to idejo opustila in začela razmišljati o delu na Laponskem.
Sever države vsako leto obišče ogromno turistov. Večina se v te mrzle kraje poda, saj si želi videti severni sij, hoditi s krpljami ali smučmi po zasneženi pokrajini, se voziti s pasjo vprego ali motornimi sanmi in na splošno uživati v arktični zimi. To posledično pomeni, da je veliko povpraševanje po turističnih vodičih oz. osebju, ki turiste vodi na raznovrstne izlete. Ena od naših sledilk (če slučajno bereš te odstavke, še enkrat neskončna hvala!) je že več zim preživela kot turistična vodička na Finskem, zato nama je napisala kopico uporabnih informacij. Čeprav sva bila odločena, da ostanemo na Švedskem, pa sva vseeno upoštevala njene nasvete. Poslala sva kar nekaj prošenj za delo, čeprav sva bila že takoj skeptična, da bo kdo sploh odpisal. Dejstvo je, da bi naju morali »vzeti« v kompletu s Šnofko in velikim avtodomom. No, kljub omenjenima ovirama sva dobila kar nekaj odgovorov. Nekateri so odpisali, da raje zaposlujejo Švede, saj znajo ti bolj pristno odgovarjati na vprašanja, kako je živeti v Arktiki, nekateri so napisali, da so že napolnili skupine vodičev, nekateri pa tudi niso odpisali. Na Finskem je tovrstni turizem precej bolj razvit kot na Švedskem, zato prav veliko krajev, kjer bi potrebovali osebje, ni. 2 razgovora sva imela le s podjetjem iz mesta Luleå, a se na koncu tudi ta nista izšla po najinih željah.
Poletje se je bližalo h koncu, midva pa sva postajala vse bolj obupana. Vsak naslednji načrt, ki je sprva izgledal zelo obetaven, je na koncu strmoglavil v vodo. Nam bo sploh uspelo ostati na Švedskem? Čeprav sva bila trdno odločena, da najdeva rešitev, pa nisva več vedela, kje iskati. Na srečo sva se nek večer med ribarjenjem zapletla v pogovor z domačinom, ki nama je predlagal, da piševa švedskim kampom. V praktično vsakem izmed njih se nahajajo tudi lesene hiške, ki jih oddajajo tako poleti, kot tudi pozimi. Ker nismo obiskali še nobenega kampa, tega seveda nisva vedela. Z velikim nasmehom na obrazu sva se mu zahvalila za idejo in že naslednji dan začela s pošiljanjem mailov. Poslala sva jih preko 20 in že zelo kmalu dobila veliko odgovorov. Čeprav so nekateri odpisali, da za dolgoročni najem niso zainteresirani, pa jih je bilo več nad idejo zelo navdušenih. Midva sva bila na žalost malce manj, saj je bila večina hiš za naju predragih. V mailu sva tudi napisala, da sva pripravljena del najemnine odplačati z delom, a je to zanimalo le peščico. Še dobro, da sta bila med njimi tudi lastnika kampa, ki se nama je zdel daleč najlepši od vseh.
Kje smo?
Dogovor o dolgoročnem najemu je bil sklenjen že po 2 ali 3 mailih. Že takoj sva dobila dober občutek, saj sta lastnika odpisala zelo natančno – za kakšno najemnino sta pripravljena hiško oddati, kaj je v stroške vključeno in kaj bi morala doplačati. Takoj sta pokazala tudi zanimanje, da bi del najemnine odplačala z delom, kar naju je še posebej razveselilo. Za vedno si bova zapomnila trenutek, ko sva prejela mail z datumom, kdaj lahko prispemo v njihov kompleks. Stali smo ob mogočnem slapu, nad katerim se je dvigala mavrica, midva pa sva skakala od sreče, da se je najina trma izplačala.
Ko sem se jaz po nekaj dneh vrnila iz Slovenije nazaj v Stockholm, smo se odpeljali direktno v novo bivališče. Zadnji večer v kamperju je bil kar čustven, saj smo bili parkirani nad prekrasnim jezerom, sončni zahod nad njim pa je bil spektakularen. Šele ko je sonce zahajalo, naju je zares zadelo, da se začasno poslavljamo od našega brloga. Tekle so solze, čeprav sva se po drugi strani tudi veselila novih izzivov…
Zimo bomo tako preživeli v regiji Dalarna, v osrednji Švedski, blizu meje z Norveško. Ta lokacija nama zelo ustreza, saj je dovolj južno, da bomo imeli vseeno nekaj ur dneva, a hkrati dovolj severno, da bo pokrajina zares zimska. Naš nov dom se nahaja v kompleksu 12 lesenih hiš, ki se predvsem poleti in pozimi oddajajo turistom. Zraven je tudi kamp, ki pa je odprt le v toplejših mesecih. Kompleks se nahaja med dvema jezeroma, sredi popolne divjine. Do sem vodi makadamska cesta, najbližje mestece s trgovino pa je 40 km stran. Čeprav smo bili vajeni živeti v kamperju popolnoma sami, pa smo kljub temu tukaj presenečeni nad mirom in tišino. Ker v bližini ni večjih cest, slišiš le šumenje dreves, ptičje čivkanje in valovanje jezera. Kot nalašč za nas!
Kot že omenjeno, bova najemnino odplačala tudi v obliki dela. Kaj točno bodo najine naloge, težko rečeva, saj se bomo dogovarjali sproti. Trenutno skrbiva za njihove živali, pomagava pri delu na vrtu in renovaciji ene od hiš, ko bodo prišli gostje, jim bova prinašala drva, zakurila savno, pozimi kidala sneg… Z lastnikoma smo v zelo dobrih, prijateljskih odnosih, tako da nam dela zagotovo ne bo primanjkovalo. Tovrstne zaposlitve so nama všeč, poleg tega pa lahko na tak način tudi precej privarčujeva.
In kakšna je naša lesena hiška? Majhna, a prav zato izjemno domača. Ko se vrnemo s sprehoda ali pohoda okoli enega od jezer, se usedemo pred kamin, Šnofka se stlači v svojo posteljo, midva pa spijeva vročo čokolado. Glede na to, da smo se v zadnjih mesecih vračali v zelo hladen kamper, v tej domačnosti neizmerno uživava. Zaenkrat lahko rečeva, da smo izjemno srečni, da smo tu, čeprav je bil prehod kar zanimiv…
Kako je biti po 4 letih spet v hiši?
Marsikomu se verjetno zdi, da se naše življenje ni kaj dosti spremenilo. Kljub temu pa morava reči, da je selitev pomenila velik skok iz cone udobja, saj je bila najina “normalnost” 4 leta življenje v brlogu brez temeljev. In, katere stvari so naju najbolj šokirale?
- da živimo v hiši s hišno številko, kamor lahko dostavijo pošto
- da imamo pralni stroj ves čas pri roki
- da se lahko kadarkoli, si zaželiva, stuširava s toplo vodo, ne da bi morala najprej pol ure čakat, da se segreje bojler, potem pa še 10 min brisat cel tuš, da se ne bi kje nabrala vlaga
- da si lahko lase posušim v fenom, namesto da se kot želvica na vseh štirih stiskam pred ventilatorjem od diesel heaterja
- da spiva na postelji široki 160 cm, namesto na postelji široki 135 cm s stropom pol metra nad glavo
- da se po prihodu s pohoda vrnemo v toplo hišo s kaminom, ne v kamper, v katerem je mogoče 10 stopinj
- da lahko postaviva določen predmet na mizo ali tla in ga tam pustiva, brez panike, da bo med vožnjo odletel neznano kam
- da nama ni potrebno na Google Maps iskat trgovine in na Street View preverjat ali ima parkirišče
- da nama ni potrebno ves čas pazit, da vse večje elektronske naprave napolnimo, ko je sonce
- da lahko v deževnih dneh v miru sezujeva mokre čevlje in slečeva vetrovko pod streho na verandi, namesto da vse hitro tlačiva v tuš in zmočiva pol kamperja
- da so dežne kaplje v hiši v primerjavi s kamperjem praktično neslišne
- da nama ni treba ves čas pazit, koliko imamo vode in ali je že polna wc kaseta
- da lahko delava vsak v svoji sobi
- da lahko spet uporabljava navadne krožnike, kozarce in pribor, ne plastičnih
- da greva lahko brezskrbno na sprehod brez nahrbtnika z vsemi elektronskimi zadevami in vsem “premoženjem”, ki ga imava
Življenje v avtodomu ima definitivno svoj čar, vseeno pa moramo priznat, da nam paše sprememba. Lepo je po dolgem času biti spet malo bolj ustaljen, se ne vozit, imeti več časa in se ne vsakodnevno poslavljati od lepih prostorov. Lepo se je malo spočiti, zaživeti bolj umirjeno in sprejeti, da gozd, jezero in hiška nikamor ne bodo pobegnili, ampak bodo tu za nas še kar nekaj mesecev. Za to zadnje bova potrebovala še kar nekaj časa… Ko bo zapadel sneg, avtodoma ne bomo več uporabljali. Za tistih nekaj obiskov trgovine si bova raje izposodila avto od sosedov, saj res ne bi imelo smisla menjati vseh zgoraj naštetih zadev. To zimo si bo brlog tako imel čas odpočiti in se napolniti z energijo za nove izzive, ki ga čakajo spomladi.
In to je to za tokrat! Zadnji tedni so bili kar pestri, tako da se kmalu javiva poročilom, kaj vse se nam dogaja in kako izgleda življenje na Švedskem!
Pa se slišimo prihodnjič…
