S Portugalske na Švedsko
Lep pozdrav s severa Evrope! Tako je, s Portugalske smo pobegnili direktno na Švedsko. Razloge za to odločitev bom opisala v nadaljevanju, na tej točki pa lahko rečem, da je bila to prava poteza. Končno smo prišli do prostorov, ki so nam zares všeč, kar je bila v Španiji in na Portugalskem praktično misilija nemogoče. Vrnitev iz neregulirane Afrike v zelo reguliran Algarve je bil kar neprijeten šok, zato ni prav nič čudnega, da se je prav tam ideja o Švedski zares izoblikovala. Zaenkrat smo raziskali le južni del – obiskali smo nacionalna parka Åsnen in Store Mosse, udeležili pa smo se tudi praznovanja na Kresni dan oz. Midsommar po švedsko.
Zakaj na Švedsko?
Portugalska je bila za nas kot nakupovanje v zelo nagužvanem nakupovalnem centru. Vsega je bilo preveč. Turistov, ogledov, kamperjev, vožnje, bednih parkingov in na splošno civilizacije. Čeprav smo že v Maroku malce sanjali o Švedski, a se nam je zdela to malce preveč oddaljena in posledično draga destinacija, je naša želja po samoti postajala iz dneva v dan večja. Razmislek, kam pobegniti to poletje, je potekal nekako takole:
Najprej naju je najbolj mikala Velika Britanija. Tam skupaj še nismo bili in definitivno bi jo radi enkrat prepotovali. Ampak vseeno sva na koncu idejo opustila, ker sva ugotovila, da po afriški avanturi res rabiva počitek. Poznava se in veva, da bi si želela velik stvari ogledati, če smo že tam.
Ok, kaj pa Irska? Ker smo celo že raziskali, bi res lahko bili čisto “frej”. Na enem prostoru po teden, dva… To bi šlo. Ampak… Ko sva se spominjala dogodivščin iz avgusta 2019, sva ugotovila, da sva bila ves čas v najdebelejših bundah. Hm, midva bi vseeno vsaj malo poletja, čeprav zaradi Šnofke izbiramo med hladnejšimi destinacijami.
Torej, gremo v Pireneje? To bo res “easy” poletje – malo pohajkovanja po hribih, uživanja na lepih krajih v poletnih, a ne prevročih temperaturah. Glede na to, da je to bila tudi najbližja destinacija, se nama je to zdela najbolj smiselna odločitev.
Vseeno pa se je na Portugalskem vedno večkrat zaslišal stavek: “Ma dej, pejmo na Švedsko!”. V bistvu vsakič, ko je prišlo do zgoraj opisanih “preveč” stvari. V Pirenejih sva predvidevala, da bo situacija s prenočišči, nagužvanostjo in ne-samoto podobna kot v Alpah, kar naju je lansko poletje spravljalo v precej slabo voljo.
Ker ne živimo več z mentaliteto “bi”, ampak “bomo”, je zmagala Švedska. In točni plani? Mogoče je to celo prvič v več kot 3,5 letih, da nimamo niti okvirne ideje, v katero smer se bomo gibali. Zelo sva zadovoljna, da smo že odkljukali Norveško in da nam je korona preprečila daljše raziskovanje Švedske. Takrat bi jo sigurno videli v precej bolj turistični in nesproščeni luči, kot jo nameravamo zdaj. Tokrat je na spisku življenje v brlogu, ne potovanje. Izgubljanje v neskončnih gozdovih, nabiranje borovnic in malin, branje dobre knjige v viseči mreži ter uživanje v dolgem dnevu. Poiskati lep samoten prostor ob jezeru sredi ničesar in živeti, dokler nam ne skopnijo vse zaloge. Se umiriti in zadihati s polnimi pljuči.
Transfer na sever Evrope
Ko smo zapustili dolino Douro, smo zares stopili na plin. V 5 dneh smo prevozili skoraj 2.500 km, torej slabih 500 km na dan, kar je za nas ekstremna razdalja. Da bomo tako pohiteli, sva se odločila zato, ker smo na tej relaciji vmesne države že raziskali 1. leto našega potovanja. Poleg tega sva želela samo čimprej priti na sever in se končno umiriti. Tako nas je pot vodila preko Španije, Francije in Luksemburga do Nemčije, kjer smo se v Rostocku vkrcali na trajekt. Vse skupaj je šlo precej počasneje, kot se morda zdi na prvi pogled, saj smo se izogibali cestninam. Tako smo se predvsem po Franciji vozili veliko tudi skozi vasi, kar je seveda potekalo precej počasi. Da bi prišli čimceneje skozi, se je poznalo tudi pri izbiri začrtane poti. Čeprav v Luksemburgu še nismo bili, si ga tudi tokrat nismo imeli volje ogledovati. Skozenj smo se zapeljali le zaradi poceni nafte. Ker smo tudi v Španiji našli poceni bencinsko črpalko in ker smo obakrat napolnili tudi 20 l pomožni kanister, je bila povprečna cena nafte tekom tega transferja 1,33 l / l. Zaradi počasne vožnje je bila tudi poraba zadovoljivo nizka (9,7 l / 100 km), kar pomeni, da naju je premik na Švedsko stal manj, kot sva pričakovala.
V Rostocku smo oprali obleke, na DHL prevzeli nekaj paketov, se založili s hrano in se nato na deževno jutro vkrcali na trajekt, ki nas je v 7 h pripeljal v Trelleborg. Karte sva kupila nekaj dni prej, saj sva lovila najcenejšo opcijo – 114 € v eno smer za naju, Šnofko in 7 m brlog. Ker se je bližal Midsommar in s tem tudi švedsko poletje, so bile karte ugodnejše, kot bi bile konec junija ali julija. Plovba je minila zelo mirno, saj smo lahko s Šnofko ves čas posedali v glavnem salonu. Na palubi nisva zaznala drugih Slovencev, čeprav sva pred vkrcanjem videla novomeške tablice na kamionih, ki so prevažali Adrijine avtodome in prikolice. Adria je v Skandinaviji zelo priljubljena znamka, saj izdelujejo prav posebno linijo Nordic line, ki nudi še dodatno izolacijo.
Nacionalni park Åsnen
➡ 8 km
⬆ 35 m
⏱ 2 h
Iz Trelleborga smo se najprej podali ob vzhodni obali, nato pa hitro zavili v notranjost, proti nacionalnemu parku Åsnen. Prebrala sva, da naj bi bile v njem lepe sprehajalne poti, zato smo si ga res želeli ogledati. Ker se na Švedskem v nacionalnih in naravnih parkih ne sme prenočevati, smo prespali na obrobju (56.69039, 14.71297) in se naslednje jutro odpeljali do izhodišča (56.64370, 14.67807).
Naravni park Åsnen je bil ustanovljen leta 2018 in obsega skoraj 20 tisoč hektarjev površine. Približno tri četrtine skupne površine parka predstavljajo jezera. To območje je znano po svoji izjemni biodiverziteti in neokrnjeni naravi, zato je idealen za ljubitelje narave, pohodnike in opazovalce ptic. Osrednji del parka predstavlja jezero Åsnen, ki je z več kot 1000 otočki pravo rajsko območje za raziskovanje. Prav tu se nahaja več urejenih in označenih poti, ki obiskovalce vodijo skozi slikovito pokrajino, mimo mirnih zalivov, gozdov in travnikov.
Nas je daljši sprehod ali krajši pohod, kakorkoli ga že imenujemo, zares navdušil. Končno smo prišli do tistega, kar smo si najbolj želeli – prekrasnih gozdov, lepo urejenih poti in nepozabnih razgledov na prostrano jezero. V resnici nisem prepričana, ali sva bolj uživala midva ali Šnofka. Tudi ona je končno prišla na svoj račun, saj na Portugalskem in prej v Afriki res nismo imeli priložnosti za dolge pohode po gozdu.
V parku je sicer več poti, od kratkih do precej dolgih. Mi smo izbrali najdaljšo varianto, saj smo najprej raziskali otok Bjurkärr, nato pa še Hunshult. Na slednjem je pot precej slabše vzdrževana in mogoče malce manj zanimiva, zato raje izberite Bjurkärr, če se boste odločili na krajšo varianto. Na njem je tudi nekaj bivakov, kjer lahko pojeste malico ali pa si na žaru spečete hrenovke. Ja, piknik pripomočke lahko na Švedskem uporabljate povsem brezplačno.
Nacionalni park Store Mosse
➡ 13 km
⬆ 20 m
⏱ 3 h 20 min
Nacionalni park Store Mosse je precej bolj znan od Åsnena, zato je obiskovalcev precej več. Na parkirišču (57.300582, 13.928648) je mogoče parkirati le na prostoru označenem za avtodome, ki pa se kar hitro napolni, zato je pametno priti dovolj zgodaj zjutraj. Mi smo prispeli okrog 11ih, pa smo imeli na izbiro še zadnja parkirna mesta, čeprav se glavna sezona sploh še ni začela.
Store Mosse je sicer največji nacionalni park na jugu Švedske, ustanovljen leta 1982, in pokriva približno 78 km2. Ime “Store Mosse” pomeni “veliko barje”, kar dobro opisuje pokrajino parka, ki je pretežno sestavljena iz šotnih barij, močvirij in jezer. Park je znan po svoji bogati biotski raznovrstnosti in obsežnih šotnih barjih. Zaradi edinstvenega ekosistema je Store Mosse dom številnim redkim rastlinskim in živalskim vrstam. Park je tudi pomembno območje za opazovanje ptic, saj se tukaj zadržujejo številne selitvene ptice.
Po parku je urejenih ogromno lesenih sprehajalnih poti in brvi, po katerih se lahko sprehajaš, ne da bi uničil barjansko rastlinstvo. Mi smo spet izbrali najdaljšo varianto, zato smo bili med hojo praktično popolnoma sami. Med hojo po neskončnih gozdovih in barjih smo opazovali številne ptice in uživali v lepih razgledih.
Ker prenočevanje v parku ni dovoljeno, smo pred in po obisku prenočili v njegovi bližini (57.227533, 14.005917). Z Rokom sva si zelo želela videti losa (na Norveškem smo jih sicer videli, na Švedskem pa še ne), zato sva že prejšnji večer preživela na tamkajšnji opazovalnici. Od 9ih zvečer do polnoči sva z daljnogledom nadzorovala velikanski travnik, a losa žal ni bilo na spregled. Opazila sva le nekaj srn in jelenov ter številne ptice. Naslednji dan sva se zato odločila vajo ponoviti, kar se je zelo obrestovalo. Že po kakšni uri na opazovalnici se je v daljavi prikazal los z majhnimi rogovi. Žal je bil zelo oddaljen, tako da sva ga lahko občudovala le z daljnogledom, a sva bila vseeno zelo navdušena. Upajmo, da jih bomo letošnje poletje videli še veliko.
Kresni dan ali Midsommar
Midsommar je na Švedskem eden pomembnejših praznikov. Najdaljši dan v letu namreč označuje dan, ko v Arktičnem krogu Sonce vsaj en dan sploh ne zaide. Praznovanja se sicer ne odvijajo vedno 21. junija, temveč začetek poletja proslavijo na petek med 19. in 25. junijem. Priprave se začnejo že dan prej, saj že v četrtek popoldne okrasijo »Midsommarstång« oz. majski drog (podobno kot pri nas mlaj) z vejicami in cvetjem. Tega nato že isti ali naslednji dan dvignejo, okoli njega pa se vrti celotno praznovanje. Sledi ples okoli droga, razne igre in seveda velika pojedina. Tradicionalno si privoščijo vložene slanike, krompir, mesne kroglice, lososa in na koncu »jordsgubbstårta« oz. jagodno torto. Čeprav Skandinavce nimamo za neke pivce, pa se tekom kosila popije tudi veliko šnopca.
Ta tradicija nama je zelo všeč, zato sva zelo upala, da nama bo uspelo na Švedsko priti pred 21. junijem. To je v resnici tudi eden od razlogov, zakaj smo tako pohiteli. Že v četrtek smo se tako parkirali na parkirišču nekega manjšega parka, kjer sva sicer vdela, da bo potekalo praznovanje, a v zelo lokalnem vzdušju. Poleg naju ni bilo nobenega turista, zato sva res lahko občutila pravo švedsko rajanje. V četrtek se okraševanja droga žal nisva mogla udeležiti, saj sva morala delati, a sva proces lahko opazovala skozi okno. Kmalu sva ugotovila, da pri opletanju vejic verjetno v nobenem primeru ne bi pomagala, saj so se v parku zbrali le starejši od 70 let.
Res sva upala, da bo naslednji dan obiskovalcev več. Na najino srečo je bil pravi Midsommar veliko večji hit, saj se je zelenica povsem napolnila z obiskovalci, ki so posedali na odejah na tleh in uživali na vročem soncu. Po nekem norem slučaju je bil to prvi zares sončen in topel dan tega leta, zato je bilo vzdušje še boljše. Vse skupaj sicer ni trajalo prav dolgo, saj plesu okrog droga in javnem rajajnju sledi še praznovanje v domačem krogu. Kljub temu sva v tistih slabih 2 h zares uživala, saj se kar nisva mogla nagledati vseh otrok in žensk s čudovitimi venčki na glavah. To je namreč tudi eden pomembnih delov Midsommarja, saj morajo venčke narediti sami. Tudi sam ples je bilo zabavno opazovati, saj so se okoli droga znašli otroci in odrasli. Vsi so veselo plesali na znamenito pesem o žabah in se veselili prihajajočega poletja. Res sva vesela, da sva se imela priložnost udeležiti tega čudovitega praznovanja.
Pa se slišimo prihodnjič…
You May Also Like
Začetek zimske pravljice
Po notranjosti do severa Švedske
