Costa Nova, tipične hiše, Portugalska, Evropa, Potujoči brlog
Portugalska

Od Coimbre do doline Douro

Pa še zadnje javljanje s Portugalske! Iz notranjosti smo se vrnili nazaj na obalo, kjer smo obiskali nekaj luštnih mest. Najprej smo se popeljali barvitih hiš značilnih za Costa Novo, nato pot nadaljevali v Aveiro in ogled mest zaključili v priljubljenem Portu. Od tod smo se spet podali proti vzhodu, natančneje v znano vinogradniško dolino Douro. Tukaj smo enomesečno potovanje po Portugalski zaključili in se podali novim dogodivščinam naproti.

Zemljevid poti, slap Pedra da Ferida - Costa Nova - Aveiro - Porto - dolina Douro, Portugalska, Evropa, Potujoči brlog

Costa Nova

Costa Nova leži v bližini mesta Aveiro, znana pa je predvsem po zelo lepih pisanih hišicah. Mi smo se mimo njih sicer le popeljali, saj je bila ravno nedelja in posledično nora gneča, a nama je bila glavna ulica vseeno zelo všeč. Hiše različnih barv so naju kar malo spominjale na Skandinavijo in na severno Nemčijo. Med vožnjo sva tako obujala spomine na že obiskale kraje na severu Evrope.

Z glavne ulice smo se nato odpeljali do bližnje plaže (40.608398, -8.75472), kjer smo v družbi več kot 20 avtodomov brezplačno prenočili. Da bi to bilo najino sanjsko prenočišče, ne bi ravno rekla, bi pa definitivno pohvalila sprehod po lesenih poteh ob plaži. V sončnem zahodu je bila svetloba zares popolna, tako da je prizor izgledal še bolj magično. Lesene brvi so res tak zaščitni znak Portugalske, ki nama bo ostal v spominu za vedno. Žal se na njih prav dolgo sicer nismo zadrževali, saj je spet močno pihalo. Mrzel veter nas je že kar kmalu odpihnil na drugo stran sipine in počasi nazaj v topel brlog.


Aveiro

Naslednje jutro smo se odpeljali v smeri Porta, a smo se na poti ustavili še za kratek sprehod po mestu Aveiro. Le-ta slovi tudi pod imenom portugalske Benetke, saj leži ob rečnem kanalu, po katerem turiste prevažajo v velikih pisanih čolnih. Slednji so res fascinantni, saj so lepe oblike, poleg tega pa jih krasijo nenavadne slike. Nekatere so kar malce perverzne, kar naju je kar nasmejalo. Prav dolgo se tu sicer nismo zadrževali, saj smo parkirali v bližini (40.640301, -8.64321) ter se sprehodili le po eni strani kanala tja in po drugi nazaj.


Porto

Porto je spet eno od mest, kjer so pogosti vlomi v avtodome, zato smo bili kar malo zaskrbljeni, kje bomo parkirali. Plan je bil, da prenočimo na brezplačnem P+R parkirišču (41.208823, -8.646695) v predmestju, se zjutraj odpeljemo v bližino centra ter si stari del mesta le na hitro ogledamo. Na uradni spletni strani od Porto metroja je namreč pisalo, da so psi na metroju prepovedani, tako da smo opcijo, da bi se kar z omenjenega P+R parkirišča odpeljali v center, opustili. No, na srečo le začasno. Ko smo prispeli tja, sva zaposlene na postaji za sigurno vprašala, če trditve na spletni strani držijo. Z močnim odkimavanjem so naju zelo razveselili, saj nam je to ogled mesta zelo olajšalo. Psi so očitno na metroju več kot dobrodošli, saj se lahko vozijo povsem brezplačno. Ko smo se zbudili, smo se tako s postaje Pias odpeljali do postaje Trinindade, kjer smo prestopili na drugo linijo, ki nas je popeljala do postaje Jardim do Morro. Po ogledu mesta smo spet skočili na metro na postaji Trinidade ter se odpeljali nazaj do brloga. Povratna vozovnica naju je stala 4,2 € / osebo.

Porto, metro, Portugalska, Evropa, Potujoči brlog

Ogled je sicer spet minil v prijetnem, sproščenem vzdušju. Najprej smo se podali na razgledno točko Miradouro da Serra do Pilar, od koder se lepo vidi celotno mesto ob reki Douro. Ker je bilo vreme perfektno, v ozadju pa je ulični glasbenik igral pesem Imagine, je bilo vzdušje zares prijetno. Tukaj smo se tako zadržali kar nekaj časa, saj sva imela občutek, da nam bo ta razgled ostal najbolj v spominu.

Kasneje smo se sprehodili čez most do mestne promenade v četrti Ribeira. Lepe barvite stare hiše, turistične ladjice in vonj po različnih dobrotah iz restavracij so naju navdušile. Nekako se nama je zdelo, da je mesto precej bolj povezano s samo reko kot Lizbona. Res je sicer, da smo imeli precej večjo srečo z vremenom, kar je zagotovo pozitivno vplivalo na najino počutje.

Tu smo se od reke poslovili in se podali v notranjost mesta. Najprej smo se sprehodili do glavnega trga Praça da Liberdade, katerega v resnici nismo videli, saj so ga v celoti prenavljali, nato do stolpa Torre dos Clerigos, kjer sva v bližini poizkusila pastel de bacalhau, za konec pa še do znamenite knjižnice Livraria Lello. Te si žal nismo ogledali, ker se je pred njo vila dolga kolona, v kateri se nama res ni ljubilo stati. Mislila sva, da bo vstop prost in da bova zaradi Šnofke vstopila vsak posebej, a je bila realnost precej bolj turistično obarvana. Škoda, saj notranjost, vsaj po slikah sodeč, malo spominja na knjižnico iz Harry Potterja.

Mesto nam je bilo tako zelo všeč. Če bi se odločala med Lizbono in Portom, bi izbrala Porto, saj se nama je zdel bolj pisan in prijetnejši za raziskovanje. V njem namreč prebiva okoli 200.000 ljudi, kar je primerljivo z Ljubljano. Mogoče se nama je prav iz tega razloga zdel bolj domač.


Dolina Douro

Dolina Douro je svetovno znana vinorodna regija, ki se nahaja ob istoimenski reki na severu države. Reka izvira v Španiji in teče skozi Portugalsko vse do Atlantskega oceana. Zaradi posebnih klimatskih pogojev in edinstvene sestave tal je regija idealna za vinogradništvo. Dolina je znana predvsem po proizvodnji portovca, sladkega rdečega vina, ki je svoje ime dobilo po bližnjem pristaniškem mestu Porto. Poleg portovca tu pridelujejo tudi druga vrhunska rdeča in bela vina. Grozdje zanje raste na strmih terasastih pobočjih, kjer vinogradniki uporabljajo tradicionalne metode obdelave in trgatve. Zaradi edinstvene pokrajine, je bila dolina leta 2001 uvrščena na UNESCO-v seznam svetovne dediščine.

Mi se ob reki Douro nismo zares ustavljali, le zapeljali smo se po razgledni cesti, ki vodi mimo številnih vinogradov. Če sva povsem iskrena, je bila to prva vožnja na Portugalskem, v kateri sva zares uživala. Razgledi na reko in zelene griče so bili prav zares prekrasni, zato vam obisk definitivno priporočava. Med potjo sva se sicer večkrat vprašala, če turistični obisk in prodaja vina zares odtehtata tak enormen poseg v okolje. Naravnega rastja tu praktično ni, saj je pokrajina v celoti spremenjena v terase za vinsko trto. Ja, saj izgleda lepo, a je po drugi strani vseeno kar grozno pomisliti, koliko km2 gozdov je v ta namen izginilo. Da o vseh pesticidih in noremu turističnemu prometu na sami reki ne govorimo.

Mi smo se ustavili na lepem prostoru tik ob reki (koordinate), kjer smo ostali 2 dni. V bistvu je bil to zadnji resen postanek na Portugalskem, zato smo rabili malo počitka. Bilo je prav lepo, saj sva se sončila, kopala, pekla napolitanske pice in zvečer opazovala nešteto zvezd. Tekom dneva sva se čudila tudi vsem mogočim plovilom, ki so vsake nekaj minut pripluli mimo – gromozanske turistične ladje, zasebne jahte, manjši čolni, lesene turistične barkače, jet skiji in podobno. Naju prav zanima, če bodo oz. kdaj bodo začeli razmišljati o omejitvi rečnega prometa…

Naslednji dan smo se popeljali še po zadnjem delu doline (na zemljevidu je označena Tua) in se odpeljali proti španski meji.


Sklepne misli o Portugalski

Če bi bila tipična »blogerja«, bi naslednji odstavki vsebovali same presežnike. Žal pa temu ne bo tako. Definitivno je Portugalska vredna ogleda. Definitivno so špičaste skale nekaj neverjetnega, mesta prijetna, plaže pa zares »picture perfect«. Midva sva državo obiskala prvič, zato sva se ustavila na veliko znanih turističnih točkah. Če si želite zanimivega potovanja, po državi, v kateri vam ne bo dolgčas, je Portugalska prava izbira. Ponuja ogromno zanimivosti, lepih krajev in seveda tudi točk za oskrbo avtodoma.

Česar po najinem mnenju primanjkuje, pa je mir. Vsaj na obali je vseh mogočih kamperjev in na splošno turistov enostavno preveč. Posledično je tudi veliko omejitev za avtodome, kar sem v prejšnjih objavah že večkrat omenila. Mi smo sicer vedno spali na prostem (in ne, nismo dobili nobene kazni), a so bila prenočišča bolj… Za nekoga super, za nas pa bolj »prespimo in odidimo«. Spanja na parkiriščih v družbi številnih drugih kamperjev ne preferirava, zato smo s Portugalske tudi hitro pobegnili. Če se bomo še kdaj vrnili, bomo zagotovo raziskali notranjost, ki je bistveno mirnejša. »Must see« točke smo odkljukali, tako da dvomim, da jih bomo še kdaj obiskali. Pa ne, ker ni bilo lepo in tudi ne obžalujeva, da smo jih videli, ampak ker se nam zdi, da so to kraji, za katere povsem zadostuje, če jih obiščeš le enkrat v življenju. Ker imamo rajši mirnejše kraje, se bomo v bližnji prihodnosti raje držali drugih držav. Iz tega razloga smo tudi izbrali malce bolj divjo poletno destinacijo, ki je bolj v skladu z našim okusom. Kam gremo? Klikni tukaj.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *