Od Algarve od Lizbone
Z južne obale smo kar hitro pobegnili, saj je bilo omejitev za avtodome enostavno preveč. Nekako smo upali, da bo zahodna obala bolj divja in manj gosto poseljena. S Cabo de Sao Vicente smo se najprej odpeljali do mestec Porto Covo in Sines, nato pa pot nadaljevali do Lizbone.
Raziskovanje plaž v okolici Porto Covo
Med mestoma Porto Covo in Sines se nahaja ogromno majhnih peščenih plažic, ki smo si jih res želeli ogledati. Že med vožnjo po Porto Covu nam je sicer postalo jasno, da se tukaj prav dolgo ne bomo zadrževali, saj je dobesedno na vseh ulicah, razen na glavni, stala tabla, ki je prepovedovala promet za avtodome. Tako smo se lahko le peljali skozi in parkirali na enem izmed parkirišč ob obali (37.8711, -8.79356).
Tu ni bilo nobene table, a sva na P4N kljub temu prebrala, da policaji ne dovoljujejo prenočevanja. Če čisto iskreno poveva, je bilo najino razpoloženje vsak dan slabše, saj nama ni bilo nič več jasno. Razumela bi, če bi bilo prenočevanje prepovedano povsod. »Ni trte mrte«, avtodomi niso zaželjeni in pika. Bila bi nesrečna in bi se verjetno od tu kar hitro pobrala, a bi vseeno vsaj razumela pravila. Tako pa sva na P4N opazila zelo nelogične komentarje – na xy makadamskem parkirišču (brez table prepovedano za avtodome / kampiranje) so jih policaji zvečer pregnali, na 20 m oddaljenem prav tako makadamskem parkirišču (tudi brez table) pa so jim prenočevanje dovolili. Tako sploh nisva vedela, kako naj se vedeva, le stalno sva bila živčna, da nekaj delava narobe. Po pohodu smo zato zavili v notranjost, kjer se z avtodomi nihče ne obremenjuje.
Kakorkoli že, pohod je bil vseeno zelo prijeten, kljub temu, da so nebo delno prekrivali oblaki. Po lepi označeni mivkasti potki smo se sprehajali od plaže do plaže in vmes opazovali prekrasne cvetove rumenih in vijoličastih barv. Uživala sicer nisva le midva, temveč tudi Šnofka, ki je po mivki norela sem in tja.
Obisk Lizbone
Ko smo bili v Afriki in po prihodu nazaj v Evropo, sva dobila kar nekaj vprašanj glede varnosti na črni celini. Sva se počutila varno? JA! Nikoli naju ni skrbelo, da bi naju oropali, domačini so bili zelo prijazni, ves čas pa sva imela tudi občutek, da naju kot belca dodatno »čuvajo«. Z evropskimi velemesti se tako Afrika ne more niti primerjati, saj je raznih kraj in podobnih manjših zločinov bistveno manj. V Lizboni in njeni okolici so vlomi v avtodome že skoraj pravilo, zato sva se odločila za obisk mesta parkirati na parkirišču na južni strani estuarija Tajo (38.682793, -9.148464, 2€ / dan) in nato v center odpluti kar s trajektom oz. hitrim čolnom. Le-ta je tu v resnici del javnega prevoza, saj vozi vsakih 15 min, v središče mesta pa te pripelje v manj kot 10 min. Z nama je lahko brez problema šla tudi Šnofka, vendar je bilo potrebno tudi zanjo kupiti karto. 3 povratne vozovnice Cacilhas – Cais do Sodre so nas stale 10,5 €.
Center mesta smo si ogledali v zelo sproščenem vzdušju. Nekih resnih ogledov namreč nisva načrtovala, tako da smo se le sprehodili do največjih znamenitosti. Edino, kar sva si želela videti, je bila znamenita rumena vzpenjača Bica Funicular, ki se povzpne po eni izmed ozkih in strmih ulic. Na poti do nje smo se sprehodili še bo Rozasti ulici (Pink Street), ki je bila okrašena s številnimi dežniki.
Od vzpenjače smo pot nadaljevali v strogi center mesta, kjer sva si v eni izmed pekarn privoščila tradicionalno portugalsko sladico pastel de nata. Med sladkanjem smo opazovali lepo arhitekturo, poslušali ulične umetnike in se čudili dolgi koloni, ki se je vila po celotni ulici. Najprej nama ni bilo jasno, za kaj se gre, nato pa sva ugotovila, da turisti čakajo na dvigalo Elevador de Santa Justa, iz katerega naj bi bil baje lep razgled na center mesta. Mi se za to atrakcijo nismo odločili, saj smo bili na bližnjo razgledno točno namenjeni kar peš.
Po ozkih ulicah smo se vzpeli na vrh hriba in prispeli na Miradouro de Santa Luzia. Razgled na rdeče strehe in velikanski križarki je bil res lep, zato vam sprehod do omenjene razgledne točke toplo priporočava. Na poti do tja sva opazila tudi stare rumene tramvaje in številne tuk tuke, s katerimi so se prevažali le turisti.
Ogled mesta smo zaključili na glavnem trgu Praça do Comércio, ki je bil zaradi oblačnega vremena obarvan v bolj sive odtenke. Ker je ozračje dodatno hladil še veter, smo se ob morju kar hitro sprehodili nazaj do postaje hitrega čolna, ki nas je popeljal nazaj do brloga.
Povzameva lahko, da nama je bila Lizbona kar všeč. Midva se v mestu sicer ne bi zadrževala več dni, nama pa vsekakor ni žal, da sva jo na hitro obiskala. V spominu nama bodo ostali predvsem rumeni tramvaji, barvita arhitektura in veliki grmi z vijoličastimi cvetovi.
Po prihodu nazaj v kamper smo se odpeljali do bližnje plaže, kjer smo prenočili in se naslednji dan odpravili naprej proti severu. Reko Tajo bi lahko prečkali preko daljšega mostu Vasco da Gama (17,2 km) ali pa preko krajšega mostu 25 de Abril (2,25 km), ki zelo spominja na Golden Gate v San Franciscu. Mi smo se odločili za slednjega, saj nam je bil bolj na poti. Mostnina je znašala 4,6 €, kar se nama je zdelo popolnoma sprejemljivo.
Pa se slišimo prihodnjič…
