S severa Švedske ob obali do Stockholma
Živjo! Evo, pa je tukaj še zadnji potopis za nekaj časa. Poročati vam moramo še o zadnjih km, ki smo jih naredili pred veliko spremembo. V mestu Gallivare smo se obrnili nazaj proti jugu. Ker smo notranjost že raziskali in ker se nam je že malo mudilo, smo do Stockholma sledili obalni cesti E4. Na splošno nas obala ni pretirano navdušila, saj je to popolnoma drugačna Švedska, kot smo jo doživljali do sedaj. Tiste divjine in samote ni več, saj je območje bistveno bolj poseljeno, poleg tega pa je tudi veliko kmetijskih površin in industrije. Saj se še vedno najdejo lepi kotički, a vseeno, če nekdo obišče le ta del Švedske, ne more reči, da jo je doživel v vsej njeni lepoti. Kakorkoli že, gremo lepo po vrsti…
Brezplačna savna sredi ničesar
Se spomnite, ko sva avgusta uživala v savni na splavu sredi jezera? Tokrat je bila situacija zelo podobna, le da je bila savna na kopnem. Ko sva se pripeljala na nabrežje jezera (koordinate), je bil tam že parkiran starejši par s kombijem. Takoj sta nama povedala, da odhajata, ker je savna zaklenjena, ključa pa ne najdeta. Rok je situacijo preveril tudi sam in se v kamper vrnil ves žalosten, da nič ne bo z najinim večernim savnanjem. Čeprav sva bila malce razočarana, pa je bil prostor vseeno kar lep, zato sva se kljub temu odločila, da tam preživiva noč. Popoldne, ko se je malce razjasnilo, sem še jaz prikobacala iz toplega kamperja in odšla do vhoda v savno. Prijela sem za kljuko in… vrata so se odprla! »A to mene Rok zafrkava?«, sem si mislila. Vrnila sem se nazaj v brlog in Roka vprašala, kaj se gre. Ves začuden me je pogledal in na vse svetnike prisegal, da on vrat ni mogel odpret. Moški 😂…
No, savna je očitno bila odprta, v bivaku poleg nje pa je bilo tudi ogromno drv. Tako sva bila zelo zadovoljna, da so bila vrata malce zataknjena, saj bi v nasprotnem primeru imela družbo. Večerno savnanje v popolni tišini z razgledom na jezero je bilo zato še prijetnejše in še bolj sproščujoče. Takšni trenutki ti ostanejo v spominu za vedno. Škoda le, da je bilo oblačno, saj je bila napovedana velika verjetnost, da bo na nebu poplesaval severni sij. No ja, če bi se še to zgodilo, pa bi bil večer res že preveč kičast…
Poizkusila sva meso severnega jelena
Preden zapustimo kraje, kjer prebivajo Samiji, sva želela poizkusiti losje in jelenje meso. Enkrat sva o tem že pisala – na Laponskem je ogromno severnih jelenov, a nobeden izmed njih ni divji. Vsi so v lasti Samijev (slabšalno rečeno Laponcev), ki jih pozimi tudi hranijo. Kljub temu pa so ves čas spuščeni v divjini, kjer se lahko prosto gibljejo. Glavni jelen je »opremljen« z GPS trackerjem, s pomočjo katerega čredo enkrat na leto lažje najdejo in izberejo posameznike, ki jih bodo… Kako naj lepše povem? Uporabili za meso. Ostale spet izpustijo nazaj v divjino.
Losi, po drugi strani, niso udomačeni. Vsako jesen poteka lov na lose, podobno kot pri nas na divjad. Najti restavracijo, v kateri lahko poizkusiš losje meso, je zato precej težje, saj je slednjega posledično precej manj oz. ga lovci zadržijo zase.
Že v mestu Gallivare sva malce brskala po spletu, kjer bi lahko poizkusila ti dve vrsti mesa, a so naju cene vrgle na rit. Ker je tam veliko turizma, je za razne steake potrebno odšteti celo bogastvo. Ker najini žepi niso dovolj globoki in ker je to čisto nategovanje turistov, sva se raje odločila, da restavracijo poiščeva kje drugje. Sreča se nama je hitro nasmehnila – v lokalni menzi / restavraciji Nilles Bar, so imeli na meniju meso severnega jelena, cena pa je bila zelo ugodna.
Tipično se tovrstno meso postreže s pire krompirjem in brusnično omako. Nama se je kosilo zdelo izredno okusno. Težko bi primerjala, ali je okus severnega jelena podoben naši divjadi, saj slednje še nikoli nisva poizkusila. Kot sva prebrala na spletu, naj bi bil okus severnega jelena malce bolj sladkast. Naju je še najbolj spominjal na govedino. Definitivno bi vam priporočala, da se ustavite tukaj ali v kateri drugi lokalni restavraciji (namenjeni lokalcem in ne turistom!) in degustirate sami.
Obisk starega jedra Gammelstad v mestu Luleå
Zadnje mesece smo preživeli popolnoma sami, sredi ničesar, le na kakšne 2 do 3 tedne smo zavili v manjše mesto, da smo obnovili zaloge hrane. Prihod na obalo je tako bil kar velik preskok, saj smo se morali spet »civilizirat«. Spet v mestih, med ljudmi, v družbi ostalih kamperjev… Meh, nisva bila najbolj srečna, a enkrat se je bilo potrebno vrniti v malo bolj poseljen svet (k sreči še vedno ne v kakšno metropolo!). Mesta Luleå tako nisva imela nobene želje raziskati, smo se pa ustavili v starem predelu mesta, ki je pod Unescovo zaščito.
Zgodovina mesta Luleå se je začela v Gammelstadu. Središče takratne vasi je bila največja poznosrednjeveška kamnita cerkev na severnem Švedskem. Slednja je bila zgrajena leta 1492 in še danes stoji na istem mestu. Ker je že od nekdaj služila kot zbirališče za domačine in obiskovalce iz daljnih krajev, so v njeni okolici zgradili cerkvene hiške. V teh so tujci pogosto prenočili, saj je bila nekoč na Švedskem redna udeležba na cerkvenih obredih zakonsko obvezna. Danes temu ni več tako, je pa kljub temu še vedno ohranjenih več kot 400 rdečih hišk.
Mi smo parkirali v neposredni bližini hišk na brezplačnem makadamskem parkirišču (65.647471, 22.036093) in se v popoldanskih urah sprehodili po prekrasni ulici. Bil je zares lep sončen dan, tako da so rdeče lesene fasade kar žarele. Območje je sicer zelo majhno, muzej na prostem pa je v hladnejših mesecih zaprt, zato smo se kar hitro vrnili v naš brlog. Na parkirišču smo tudi prenočili.
Pohod po Höga Kusten
Höga Kusten, kar v prevodu pomeni visoka obala, je del švedske obale v Botnijskem zalivu. Ker se je od zadnje ledene dobe kopno dvignilo za skoraj 300 m, so za regijo značilne nenavadno visoke pečine. Visoka obala je sicer del arhipelaga Kvarken, ki je zaradi izjemne geologije uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.
V eno smer:
➡️ 5 km
⬆️ 300 m
⏱️ 2 h 15 min
Mi smo si za pohod po nacionalnem parku Skuleskogen izbrali neverjetno lep jesenski dan. Nebo je bilo brez oblačka, sonce pa je poizkušalo čimbolj ogreti ozračje. Naloga mu sicer ni prav dobro uspela, saj je bilo že kar hladno – temperature so se gibale okrog 5 stopinj. Mogoče je bilo ravno zato tako prekrasno, saj je bila vidljivost zelo dobra, hladen zrak pa zelo osvežujoč.
Iz kamperja smo se najprej podali skozi gozd do majhne peščene plaže. Prizor je bil naravnost čudovit. Če bi naju nekdo z zavezanimi očmi pripeljal sem, ne bi nikoli uganila, da stojiva na obali Baltskega morja.
Po dolgotrajnem fotkanju iz vseh zornih kotov, smo pot nadaljevali spet skozi gozd. Steza se je kmalu začela strmo vzpenjati, kar je na Švedskem nekaj izredno nenavadnega. Na najbolj strmih delih so tako postavili kar stopnice, ki so nam precej olajšale hojo. Nama, ki sva vajena Alp, se je tak ukrep zdel praktičen, a obenem tudi malce hecen. Kakorkoli že, bilo je zelo lepo, čeprav se razgledi še niso prikazali.
Kmalu smo prišli do prvega jezera in v bližini še do drugega. Že tukaj se nama je zdelo, da smo vstopili v nebesa. Na nabrežju je stala lesena koča, opremljena s 4 posteljami, mizo in klopjo ter kaminom s posodo za kuhanje. V njej lahko brezplačno prespi, kdorkoli si zaželi. V njeni okolici so nas navdušila tudi številna ognjišča s klopmi in v bivaku pripravljena drva. Poleg njih je bilo postavljenih tudi nekaj zelo kakovostnih žag in sekir, s katerimi si obiskovalci lahko nasekajo drva. Med opazovanjem vsega tega sva se spraševala, koliko časa bi pri nas trajalo, preden bi se orodje čudežno »izgubilo«.
Čeprav je bilo že tukaj tako lepo, da sva že sanjala, kako bi za vedno ostali v tisti mali kočici, pa smo morali nadaljevati naš pohod. Od jezera smo se s težkim srcem poslovili in se usmerili proti planoti nad nami. Pot se je preko številnih skal počasi vzpenjala, razgledi pa so postajali vse lepši in lepši. Vsakih nekaj metrov sva se ustavila in rekla drug drugemu: »Wow, kako je lepo!«.
Malo pod vrhom smo zavili 50 m s poti in se sprehodili še do manjšega kanjona. Pred njim nas je sicer ustavila vrv, katere zaradi varnosti nismo smeli prestopiti, je bil pa postanek vseeno zelo zanimiv.
Po zadnjih stopnicah smo se nato povzpeli na veliko planoto, s katere je bil pogled zares neopisljiv. Pod nami se je razprostiral cel arhipelag otočkov, Baltsko morje pa je žarelo v popoldanski svetlobi. Ko smo sedeli na klopci, jedli malico in opazovali borovce, skale, jezera in celotno pokrajino pod nami, smo sanjali o preteklosti in prihodnosti. O tem, kaj vse smo doživeli, o našem življenju na poti in o tem, kaj nas čaka v prihodnjih mesecih. Vedeli smo, da se jesenski dnevi počasi poslavljajo, s prihajajočo zimo pa se bliža novo (za nas zelo drugačno) obdobje.
Ker je bilo že precej hladno, se na vrhu nismo zadrževali prav dolgo. V poznih popoldanskih urah smo se po isti poti vrnili do našega kamperja, ki nas je čakal na izhodišču (63.136553, 18.518109).
Servis avtodoma
Čeprav je bil to zadnji pohod naše 4-letne avanture, preden se nam je življenje kar konkretno spremenilo, pa pot do Stockholma ni minila povsem mirno. Naš brlog je začel nagajati, zato smo ga morali peljati na servis. Do sedaj smo se vozili počasi, po stranskih regionalnih cestah, zato težave, tudi če je že obstajala, nismo opazili. Cesta E4, ki vodi ob obali, pa je praktično avtocesta, zato je naš brlog moral po dolgem času pokazati svojo Mercedes moč. Na žalost, je ni. V nižjih prestavah je kazalo, da je vse ok, v višjih pa ni imel prave moči. Niti približno ne. Zato je bil čas za popravilo.
Zgodba se je začela s klicem na bližnji servis, na katerem sva dobila termin za naslednje jutro. V lepem sončnem dopoldnevu smo se tako pripeljali na njihovo parkirišče in ga na žalost tudi zelo hitro zapustili. Ugotovili so namreč, da nimajo pravega konektorja, s katerim bi priklopili kamper na računalnik. Kljub temu sva jih prosila, če bi lahko samo pogledali motor in morda že takoj videli napako. Seveda jim to ni bilo v interesu, ker – zakaj bi si pa roke mazal, če računalnik ne pove, kaj je narobe? – in nas poslali k drugemu mehaniku. Tudi pri njem nismo bili uspešni, saj se mu je pokvaril konektor oz. cel aparat za diagnostiko, novega pa se mu zaradi pomanjkanja starih avtomobilov ne izplača kupiti. Jah, razvite države pač… Ker si tudi on ni hotel mazati rok brez računalnika, nas je poslal na uraden Mercedesov servis.
Ko smo prispeli, so nama dali jasno vedeti, da lahko poizkusijo ugotoviti napako, a je popravljali zaradi pomanjkanja časa ne bodo. Že to naju je navdušilo, saj sva v principu želela izvedeti, ali kamperju škodi, da se v takšnem stanju vozimo naokoli. No, mehanik, ki je končno uspel brlog priklopiti na diagnostiko, je hitro ugotovil, da je težava nekje pri turbini. Ker bi ventil, za katerega so sklepali, da je potreben menjave, lahko dobili šele čez nekaj dni, so nas poslali na 4. servis. Dobra plat je bila, da so jim že po telefonu v švedščini razložili, kje je verjetna napaka, in se z njimi dogovorili za prvi prost termin.
Naslednje jutro sva se tako pripeljala na Mercedes Benz servis v Gävle, kjer so naju takoj sprejeli. Mehanik, ki se je lotil reševanja problema, nama je zaupal, da je v resnici Moldavec, a že 7 let živi na Švedskem. Bil je kar malce ponosen, saj naj bi bil med njegovimi kolegi eden redkih, ki še zna popravljati stare avtomobile. Mlajši vajenci se učijo le na novih, torej vedo le, kako brati z računalnika. Kakorkoli že, Moldavec se je zadeve lotil resno. Sigurno je bilo, da je problem nekje pred turbino. Najprej je zamenjal počeno gumijasto cev, ki vodi do regulatorja, a kamper še vedno ni imel prave moči. Po 1,5 h ugotavljanju je na koncu sklenil, da je potrebno zamenjati regulator pred turbino, ki pa ga seveda niso imeli na zalogi. Ker je bil petek, je bil prvi termin za dostavo ponedeljek. To je bilo za naju sila neugodno, saj sem jaz morala v nedeljo zaradi nekih osebnih zadev nujno za par dni leteli v Slovenijo. Ok, se bo Rok pač sam vrnil v Gävle… In račun za današnje opravljeno 1,5 h trajajoče delo (in gumijasto cev)? 300 €!!! Ura mehanika na Švedskem stane skoraj 200 €! Najina obraza sta postala kar zelena, saj sva vedela, da v ponedeljek strošek ne bo nič manjši…
Tako smo do nedelje prispeli v Stockholm, Rok pa se je še isti dan vrnil nazaj, v 140 km oddaljen Gävle. V ponedeljek so nato regulator res zamenjali in kamper je bil popravljen! Juhuhu! Malo manj juhuhu je bila cena, saj sva za dodatno 1 h dela in material plačala še dodatnih 420 €. Tolažila sva se, da so bili redni servisi v Maroku in Turčiji tako poceni, da smo zdaj s stroški nekje na zlati sredini… Vseeno bi sicer raje videla, da se je to dogajalo v kakšni cenejši državi, a tako pač je, če živiš na poti in se ne vračaš na nekaj mesecev v Slovenijo. Doma je vse enostavneje, saj poznaš mehanika, veš kam moraš, če ne popravijo avta v istem dnevu, ga pač pustiš tam… Če je tvoj stalen dom hiša na kolesih, pa imaš poleg tujega jezika še težavo, da moraš v njem tudi prenočiti.
Konec tega dela naše avanture se je tako končal srečno. Ko sem se čez par dni vrnila v Stockholm, nas je čakalo samo še… Če še ne veš, kje bomo preživeli zimo, si poglej ta video. Se javimo kmalu s prvimi vtisi!
Pa se slišimo prihodnjič…
You May Also Like
Začetek zimske pravljice
S Portugalske na Švedsko
