Severni sij, aurora borelis, Švedska z avtodomom, Skandinavija, Arktika, potovanje, Potujoči brlog
Švedska

Po notranjosti do severa Švedske

Hej! Po zares dolgem predahu je čas za novo objavo o dogodivščinah s severa Švedske. Drugo polovico poletja smo nadaljevali v zelo sproščenem vzdušju – po navdihu smo se premikali od jezera do jezera, se sprehajali, nabirali borovnice in uživali v drobnih trenutkih. Najbrž bi polžje življenje živeli še naprej, če se ne bi že v sredini avgusta poletje začelo prevešati v jesen. Sonce se je občutno začelo bližati horizontu, zaradi česar so temperature padle, dan se je začel krajšati, na drevesih pa so se že pojavljali prvi oranžni odtenki. Namesto, da bi iskali prostore v senci iglastih dreves, smo začeli z odkrivanjem bolj odprtih zaplat, kjer smo lovili tako sončne žarke kot tudi predstave gospe Aurore. Bolj kot smo se bližali severu, bolj aktivni smo postajali, zato se je kljub lenobnemu vzdušju nabralo nekaj zgodb…


Storsjön – 5. največje jezero na Švedskem

Storsjön je 5. največje jezero na Švedskem s površino 464 km2 in največjo globino 74 m. Je največje jezero v osrednji Švedski, ki se nahaja v provinci Jämtland. V toplejših mesecih po njem plujeta 2 trajektni liniji, pozimi pa njuno traso zamenjajo ledene ceste. Jezero naj bi bilo tudi dom Storsjöodjuret, kriptidne jezerske pošasti, ki naj ne bi bila podobna pošasti iz Loch Nessa. Tu in tam se pojavijo nova poročila o ljudeh, ki so jo opazili. Opisi bitja so se skozi leta spreminjali. Nekateri so ga opisali kot kačastega videza, z več grbami, mačku ali psu podobno glavo in sivkasto kožo. Drugi so trdili, da je debelo bitje nizke rasti z okroglo lobanjo.

Storsjön, Östersund, Švedska z avtodomom, Skandinavija, Potujoči brlog

Mi pošasti sicer nismo videli, smo pa kar nekaj časa opazovali mogočno jezero. To sicer ni bil naš prvotni plan, saj smo nameravali v Östersundu le obnoviti zaloge hrane (v mestu je namreč zadnji Lidl na poti proti severu) in se naslednji dan odpeljati naprej. Prespati smo želeli na lepem mestu ob jezeru, a ker je bil tam že en avtodom, mi pa smo raje sami, smo slučajno našli večje makadamsko parkirišče na otoku Frösön. Le-ta je največji otok na omenjenem jezeru, na njem pa se nahaja tudi letališče. Kakorkoli že, lepota prenočišča naju ni ravno navdušila, naju je pa zato njegova lokacija. V jutranjih urah sva ugotovila, da smo parkirani na izhodiščni točki lepo urejene, 7 km dolge sprehajalne poti Bynäset. Kljub temu, da je bilo zelo vetrovno in oblačno vreme, smo se podali na daljši jutranji sprehod. Kakšna sreča! Saj ne da je bila pokrajina povsem drugačna od ostale Švedske, je pa bila v »razburkanem« vremenu še toliko bolj divja. Ker je jezero tako veliko, so se na površini razvili kar visoki valovi, ki so pljuskali ob gozdnato obalo. Prizori so naju spominjali na Britansko Kolumbijo ali Aljasko, kjer sicer še nisva bila, a sta visoko na listi želja.


Savna na jezeru samo za naju

Prenočišč, objavljenih na aplikaciji Park4Night, se poskušava kolikor se le da izogibati. Včasih je to nemogoče, včasih najdeva prenočišča le za eno noč, včasih pa odkrijeva prave bisere. Prostor, ki sva ga našla tokrat, se definitivno uvršča v zadnjo skupino. Mesto sva sicer locirala na satelitski sliki, a sva šele ob prihodu tja ugotovila, da se nahajava poleg 2 javnih savn. Na kopnem je bilo postavljeno tudi kurišče s klopmi, hišica z ogromno drvi in wc »na štrbunk«. Vse skupaj je spet delovalo na zaupanje – na vratih savne je bila le QR koda, preko katere uporabnik nakaže 100 SEK / slabih 9 € za zakup celotne večje savne na kopnem ali manjše savne na splavu. Zraven je bilo tudi prijazno napisano, da to ni cena za savnanje, temveč le podpora za vzdrževanje in za drva v bližnji hišici.

Savna, Švedska z avtodomom, Skandinavija, Potujoči brlog

Nama je bilo tukaj tako všeč, da sva ostala kar 3 dni in vsak večer izkoristila za sproščanje na 70 °C. Kakšne pol ure prej sva zakurila v kaminu, nato pa se v soju polne lune prijetno pozibavala na nežnih valovih in se vmes v njih tudi prijetno ohladila. Prav nihče naju ni motil, po savnanju pa sva se popolnoma sproščena zavila v toplo odejo nekaj m stran oddaljenega brloga. Vas zanima, kje se ta raj nahaja? Koordinate so objavljene tukaj.


Družbo nam je delal tudi severni sij

Ko smo leta 2021 potovali po Norveški do Nordkappa in opazovali naše prve aurore borealis, si niti približno nismo predstavljali, da jih bomo ponovno videli tekom istega potovanja. Sploh pa ne v avgustu! Najboljši čas za opazovanje severnega sija je namreč nekje med septembrom in marcem, ko se ponoči že dovolj stemni, da lahko zažari v vsej svoji lepoti. Aurora se tako v začetku avgusta pojavi sila redko. Ali smo imeli le mi takšno srečo ali pa je njena pojava zares povezana s povečano sončevo aktivnostjo, ne vem, smo se je pa v vsakem primeru neizmerno razveselili.

V avgustu smo jo imeli priložnost opazovati kar 3x. Prvič se je pojavila že v začetku avgusta, ko smo bili parkirani ob mogočni črni reki. Ker je bila noč še dokaj svetla, ni bila ekstremno izrazita, se je pa zato odsevala na vodni gladini. Njeni zametki so se pojavljali na vseh koncih neba, najino navdušenje pa je iz minute v minute naraščalo.

Naslednjič smo jo videli v drugi polovici meseca, ko je nisva niti najmanj pričakovala. Čeprav je bil kar visok Kp index, pa so nebo prekrivali oblaki, zato nisva bila niti najmanj optimistična. Vsake toliko sva sicer pokukala iz kamperja, a do prve zelenkaste zavese nisva verjela, da se bo zares prikazala. Po neki nori sreči se je popolnoma razjasnilo, tako da smo predstavo opazovali še dolgo v noč.

Tretja pa je bila zagotovo najbolj nepozabna, saj tako močnih valov nisva videla niti letos niti leta 2021. Bilo je res neverjetno, saj so se, medtem ko so kar hitro potovali preko celotnega neba, zvijali, krčili in raztegovali. Ker so bile zelene in vijolične barve zares močne, so vsake toliko kar »eksplodirale« in naju prav zares osvetlile. Tovrstno dogajanje na nebu je preprosto nemogoče opisati z besedami ali s fotografijami, saj ga je potrebno začutiti. Zelo sva vesela, da sva uspela videti takšno predstavo in drživa pesti, da jih bomo videli še veliko.


Hällingsåfallet – slap in najdaljši kanjon na Švedskem

Krožna pot:

5 km

85 m

1 h 30 min

Komoot plan poti

Bolj kot se približuješ severu države, manjša je gostota prebivalstva, zaradi česar pa upada tudi število cest. Do sedaj smo se ves čas nekako izogibali glavnim prometnicam, saj so manjše, stranske poti precej lepše in predvsem mirnejše. Tudi kamperjev je na prenočiščih bistveno manj, kar nama je še posebej važno. No, najina taktika je postajala z vsakim km težavnejša, saj sta na severu Švedske le dve glavni cesti – E45, ki poteka po notranjosti, in E4, ki vodi ob obali. Seveda so tudi ob njiju stranske ceste, a večinoma ne vodijo nikamor, so le slepi kraki do zaselkov in manjših vasi. Po dolgem preučevanju le-teh sva na koncu vseeno našla zanimivo povezavo, ki vodi praktično do meje z Norveško in nato malce bolj proti severu nazaj zaokroži na E45. Naša pot se je tako precej podaljšala, a tudi izpopolnila. Ti kraji so zares divji, zato nama niti malo ni žal, da smo zavili v malce višje kraje.

Hällingsåfallet je 45 m visok slap, do katerega se lahko pripeljemo po makadamski cesti. Nama ta opcija ni preveč dišala, zato smo brlog pustili ob cesti malce nižje (64.36317, 14.37878) in se sprehodili ob prekrasni reki. Čeprav je bilo oblačno vreme, naju je ta mini pohod vseeno zelo navdušil. Stezica nas je sprva vodila skozi gozd ob reki, nato pa smo se počasi dvignili nad najdaljši kanjon na Švedskem. Slednji se malce pod slapom izjemno zooži, zato si ga je zares vredno ogledati. Mi smo se na vsaki od razglednih točk kar nekaj časa zadrževali in vpijali čudovitost divje narave. Teta jesen se je že lotila barvanja listov, zato so bili prizori še toliko lepši. Za konec smo se sprehodili še preko mostu nad slapom, se razveselili mavrice, ki so jo ustvarile razpršene vodne kapljice, in se po cesti vrnili nazaj domov.


Korallgrottan – najdaljša jama na Švedskem

Do jame:

4 km

71 m

1 h 30 min

Komoot plan poti

Ko pišem te naslove, se sama pri sebi čudim, da smo odkrili te znamenitosti. Ta pohod sva slučajno našla na aplikaciji Komoot, kar pomeni, da se niti slučajno nisva zavedala, da vodi do najdaljše jame na Švedskem. Ogled le-te sploh ni bil v našem planu, saj je vanjo mogoče vstopiti le z vodnikom, je pa njena dolžina vseeno zanimivo dejstvo. Doslej so raziskali 6 km.

Kot že rečeno, nas sama jama ni pretirano zanimala. Želeli smo le užiti prekrasno vreme in pretegniti tačke. Moramo reči, da je bil to eden najlepših dni na Švedskem, morda celo celega potovanja. Brlog smo pustili na parkirišču ob cesti (64.8769, 14.212209) in se večinoma po lesenih brveh, malo pa tudi po gozdnih stezah, sprehodili do slapu, ki se nahaja pri vhodu v jamo. Pot nas je vodila mimo divje reke in preko številnih planot, od koder smo opazovali bližnje hribe ali »fjälle«. Ker je bil neverjetno lep sončen dan in ker je bila pokrajina odeta v rumeno-oranžne odtenke, bi lahko rekli, da je bil dan namenjen bogovom, ne ljudem. Tako lepih trenutkov ne doživiš pogosto, zato smo zares vdihavali vsak atom tega neverjetnega dne.

Ob prihodu do slapu sva ugotovila, da se v neposredni bližini nahaja tudi lesena koča. Slednja se precej razlikuje od naših koč, saj je njen namen bolj podoben bivaku. Ker so vse te poti pozimi spremenjene v tekaške steze in steze za motorne sani, se v njej poleg miz, klopi in ostalih drobnarij, nahaja tudi kamin. V lopi pred njo si lahko vsak postreže z drvi, ne glede na to ali jih potrebuje notri za gretje ali zunaj za peko na žaru. Ja, povsem brezplačno! Švedi res živijo z naravo, kar se je izkazalo tudi tokrat. Medtem ko sva poležavala na klopi pred kočo in se nastavljala sončnim žarkom, je na kurišču skupina moških s huskyji pripravljala hot doge. Če si mi v nahrbtnik nabašemo le sendvič, pa si tukaj malico pripravijo kar sredi narave.

Ker je bil tako lep sončen dan, sva se po prihodu v kamper odločila, da še isti dan zapeljemo preko bližnje planote. Jesenske barve so v popoldanskem soncu še bolj zažarele, zato je bila vožnja zares nepozabna. Povzdignili smo se namreč na skoraj 900 m visoko, povsem golo planoto. Čeprav se že celo poletje čudimo divji naravi, pa so naju tukajšnje lepote spet povsem prevzele. Ko sva ob cesti zagledala še severne jelene in tablo, da smo le priromali na Laponsko, pa se nama je dan zdel zares popoln.


Trollstigen – Kullaleden – Norgefararleden

Krožna pot:

6 km

100 m

2 h

Komoot plan poti

Prekrasni dan smo zaključili v vasi Klimpfjäll, kjer smo prenočili na makadamskem parkirišču žičnice (65.069127, 14.792797). Vas je namreč v zimskem času manjše smučarsko središče, ki se je nama, podalpskima otrokoma, zdelo precej brez vezno, Švedom, ki so navajeni ravnin, pa verjetno smučarski raj. Naju so bolj kot same proge navdušile lesene koče, ki so izgledale tako toplo in domače, da bi v eni izmed njih z veseljem preživela celotno zimo. Tiste, ki so imele poleg tudi savno, so se nama zdele še posebej mamljive…

Zjutraj sva začasno prenehala s sanjarjenjem, saj smo se podali na nov kratek pohod. S parkirišča smo se najprej podali po stezi imenovani Trollstigen, saj se ob njej nahajajo manjši in večji troli, škratki in okrašeni kamni. Ker so nama ta nordijska bitja zelo pri srcu, so nama prav prijetno ogreli srce.

V nadaljevanju poti do razgledne točke smo ves čas sledili črni reki, ki nas je vsakih nekaj 10 m navdušila z novim slapom. Za razliko od prejšnjega dne je bilo tokrat vreme precej bolj kislo, a je bilo kljub temu zelo lepo. Takšni prizori te pač ne morejo razočarati, ne glede na vremenske pogoje. Na vrhu smo nato pojedli manjšo malico in se skozi gozd počasi spustili nazaj do našega brloga.


Kanjon Gimegolts

Do konca kanjona in nazaj:

4 km

20 m

1 h 30 min

Komoot plan poti

Pot smo nato nadaljevali naprej proti severu in precej po slučaju odkrili kanjon Gimegolis. Slednji naj bi nastal pred 9.000 leti, ko je tukajšnjo površino prekrival led. Kanjon ni posebej znan, zato boste na poti srečali zelo malo obiskovalcev.

Mi smo parkirali na veliki makadamski čistini (65.591613, 17.747194), kjer smo tudi prenočili. Zjutraj smo se sprva po makadamski cesti sprehodili do izhodišča, nato pa pot nadaljevali skozi čudovit borov gozd. Pot je kratka in enostavna, a je vseeno potrebno hoditi po skalah in koreninah, zato priporočava dobro obutev. Da se je splačalo skočit v pohodniške čevlje, boste ugotovili že takoj, ko boste stopili nad prvi del soteske. Po njej sprva teče le majhna rečica, a je razgled vseeno fascinanten.

Še bolj impozantno pa postane, ko zagledaš samo ustje kanjona. Nad njem se dvigajo visoke skalnate stene, ki so po vrhu porasle z iglastimi drevesi. Svetujeva sicer vam, da tukaj ne zaključite svoje poti, temveč se sprehodite še vsaj do bivaka, ki je tu oddaljen le še kakšnih 100 m. Mi smo se na lesenih klopeh martinčkali kar nekaj časa. Žal s seboj spet nismo prinesli hrenovk, ki bi jih lahko spekli na žaru. Pred povratkom po isti poti nazaj do kamperja smo pot nadaljevali še kakšnih 200 m in se spustili do vodne gladine. Tudi od tu je bil pogled več kot fascinanten.


Otok Trollforsen

Krožna pot:

7 km

20 m

3 h 15 min

Komoot plan poti

Sledilo je nekaj deževnih dni, kar je pomenilo, da smo pokrajino opazovali le skozi vetrobransko šipo. Da ne bi bili preveč žalostni, so nam družbo delali številni severni jeleni. Upajmo, da nam v kratkem pot prekriža tudi kakšen los.

Kmalu pa smo se spet zbudili v prekrasno sončno  jutro. Prekrasen jesenski dan smo seveda morali izkoristiti, zato smo se podali na noro lep pohod po otočku Trollforsen, ki leži sredi reke Övre Trollselet. Tudi ta pot ni preveč znana – v celem dopoldnevu nismo srečali niti enega človeka. V takšni divji naravi je to še poseben balzam za dušo.

Parkirali smo ob omenjeni reki (66.024483, 19.273542) in se najprej sprehodili preko visečega mostu na otok Trollforsen. Že tu smo skoraj izpraznili baterije telefona in fotoaparata, saj sva želela posneti prav vsako brzico. Prav težko je verjeti, da se takšna divjina nahaja na naši mali celinici.

Pot smo nato nadaljevali naravnost, skozi gozd na nasprotno stran otoka. Po nešteto zajetih fotografijah, smo nadaljne 3 km sledili reki navzgor. Čeprav smo mislili, da nam je Švedska razkrila že vse svoje lepote, pa vsak dan znova ugotovimo, da jih ima očitno še ogromno »na lagerju«. Te neokrnjenosti, divjine, pristnosti, svobode in obenem neizprosnosti ni mogoče opisati z besedami niti s fotografijami. Brzice je enostavno potrebno slišati, opazovati njihovo eleganco in v prsih začutiti njihovo moč. Midva sva se vsake nekaj metrov ustavila in le nemo opazovala prizore, ki so se razkrivali pred najinimi očmi. Čeprav tukajšnjega visečega mostu nismo prečkali, pa smo se od njega vseeno kar s težkim srcem poslovili.

Po številnih skalah in mokriščih smo prilezli do lesene koče, kjer smo se preusmerili nazaj na vzhodno stran otoka. Ko smo spet prišli do nabrežja reke, se nam je ta sprva zdela precej mirnejša in prijaznejša. Spet je sledil postanek za vroč čaj iz termovke in občudovanje švedskih lepot. V zadnjem delu poti nas je reka spet opozorila, da je precej močnejša od nemočnega človeka, zato smo jo »okusili« le skozi oči in objektiv.

Pohod vam zares priporočava, a bi vas vseeno opozorila, da je bolj naporen kot se morda zdi na prvi pogled. Midva sva mislila, da bo teh 6 km naš jutranji sprehod, a sva se precej uštela. Pot namreč ni ravno urejena. Ker bolj spominja na kozjo oz. jelenjo / losjo stezo, si je zanjo potrebno vzeti čas. Mi smo se na otok podali ravno po izredno deževni noči, zato so bile skale spolzke, vmesna področja pa blatna. Brez visokih gojzarjev bi imela precej več težav.


Ponovno v arktičnem krogu

Naslednji dan se je naša pot po stranskih poteh zahodno od E45 končala. Divji kraji, kjer smo srečali le redke nasproti vozeče se avtomobile, so tako ostali za nami. V bistvu sva bila kar malce žalostna, da bomo morali do severa pripluti skupaj z vso čredo, ki potuje po glavni prometnici, a žal nekih manjših cestic tu več nisva našla.

Švedska z avtodomom, Skandinavija, potovanje, Potujoči brlog

Kakorkoli že, po nekaj kilometrih, malce pred mestom Jokkmok, nas je pričakala tabla, da smo prispeli v arktični krog. Prečkali smo torej severni tečajnik, ki leži 66,5° severno od ekvatorja in s tem vstopili na območje, kjer sonce vsaj enkrat letno za en dan ne zaide in ne vzide. Z drugimi besedami – v deželo polarne noči in polarnega dne. Arktični krog smo že raziskovali na Norveškem in na Finskem, v švedskih severnih krajih pa smo sedaj prvič. Ko smo v prvi polovici poletja ekstremno po polžje lezli proti severu, nisva imela niti približnega namena priti tako daleč. Mislila sva si, da bomo kolovratili v osrednjem delu države oz. se odpeljali le toliko severno, »da bo postalo zares lepo«. A kaj ko se tukajšnja, na prvi pogled monotona, pokrajina vseeno stalno spreminja. Z vsakim novim kilometrom postaja bolj divje, vedno bolj je občutiti, da je v tukajšnjem okolju potrebno vložiti kar nekaj truda v preživetje. Seveda si hrane ni potrebno sam uloviti, a lokalci vseeno dobro vedo, kaj pomeni prilagajanje (zimskim) vremenskim razmeram.

Medtem ko smo opazovali tablo, katera je s tisočerimi nalepkami bolj kot arktični krog prikazovala neumnost ljudi s psom podobno potrebo označevanja teritorija, smo se spominjali preteklih mesecev. Le dobre pol leta nazaj smo stali pred podobno tablo, le da je tista označevala rakov povratnik in s tem vstop v trope. Kraji, kjer sonce vsaj enkrat letno prileze v zenit, so se nama zdaj zdeli tako zelo oddaljeni. Da smo se v vročini borili s puščavskim peskom sredi Sahare, se nama zdaj zdi kot zgodba iz nekega drugega življenja.


Nacionalni park Muddos

Na Laponskem je kar veliko nacionalnih parkov. Nekateri izmed njih so tako divji, da do tja ne vodi nobena cesta. Narodni park Sarek npr. imenujejo »zadnja divjina Evrope«, saj so ta prostrana območja dosegljiva le peš, do tja pa ne seže niti mobilni signal. Verjetno vam je jasno, da so se nam ti kraji zdeli zelo privlačni, a kaj ko tja nismo smeli zaviti. Psi so namreč v večini nacionalnih prakov na severu prepovedani. Dovoljeni so le na nekaterih poteh, ki jih lahko prešteješ na prste ene roke. Prav velike izbire, kam se podati, torej na žalost nismo imeli. Tako smo zavili le v severni del nacionalnega parka Muddos in prehodili delček 44 km dolge poti Rallarstigen. Slednja je namreč edina v parku, kjer se nama je lahko pridružila tudi Šnofka.

V eno smer:

5 km

50 m

1 h 30 min

Komoot plan poti

Prespali smo na manjšem makadamskem parkirišču (67.085963, 20.349458) tik ob omenjeni stezi in se v dopoldanskih urah odpravili na pot. Na žalost je bilo vreme delno oblačno, tako da drevesa niso uspela zasijati v vsej svoji jesenski lepoti. Sprva smo hodili skozi gozd, nato pa preko mostičkov in lesenih brvi po razmočenih močvirskih tleh. Eden od lesenih mostov se nama je še posebej vtisnil v spomin, saj ni vlival niti najmanjšega zaupanja, da se ne bo vsak čas podrl. Kljub temu smo zbrali pogum in ga srečno prečkali – tja in nazaj grede. Pot nas je vodila tudi mimo »off-grid« hišk, kjer so se nam spet cedile sline. Bil je prav lušten dan, a se nama območje vseeno ni zdelo tako divje kot npr. otok Trollforsen.


V mestu Gällivare smo tako zaključili naše potepanje proti severu. Malo sva premišljevala, da bi se odpeljali še do Kirune, a ker bi se najverjetneje morali tja in nazaj vrniti po isti cesti, sva idejo opustila. Proti jugu so nas poleg tega odpihnile tudi že zelo nizke temperature (nočne le malce nad ničlo) in vremenska napoved, ki je za prihodnje dni napovedovala sneg. No, obstaja tudi tretji razlog, zakaj smo zavili proti jugu, in to je, da se nam že malo mudi. A prihodnji plani naj še za nekaj časa ostanejo skrivnost. S težkim srcem smo zapustili te neokrnjene kraje in se podali v nasprotno smer kot v začetku leta – na jugu Senegala smo se z geografske širine 12° obrnili proti severu, zdaj pa z geografske širine 67° proti jugu.

Za konec prilagam še 3 septembrske severne sije, ki so nam polepšali potovanje po severnih krajih.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *