Zahodna Sahara

Lep pozdrav iz največje puščave na svetu! Pričakovala sva, da bo vožnja proti jugu ekstremno dolgočasna, saj v Zahodni Sahari ni prav dosti za videti. V eno smer puščava do koder sega pogled, v drugo pa ocean. Bila sva prepričana, da bova to območje mukoma prevozila le v nekaj dneh, a se je na koncu izkazalo, da vožnja sploh ni bila dolgočasna. Morda bo, ko se bomo vračali proti severu, a za prvič je bilo prav zanimivo. Pokrajina se kljub popolnemu niču ves čas spreminja, plaže oz. celotna obala je dih jemajoča, majhne ribiške vasi pa pričajo, kako težko je tukajšnje življenje. V enem tednu smo doživeli ogromno zanimivega – od Tarfaye smo pot nadaljevali proti Boujdourju, se kasneje od glavne ceste odlepili in zavili globoko v puščavo, se nato vrnili na obalo in v Dakhli opravili zadnje nujne opravke. Za konec smo se ustavili še v prekrasnem zalivu Portorico in zadnjo noč preživeli v bližini mesteca Bir Gandouz.

---

Je Zahodna Sahara država?

Res je, med Marokom in Zahodno Saharo meje ni, a to le dodatno potrjuje dejstvo, da je Zahodna Sahara okupirano območje in tako zadnja afriška kolonija, ki se bori za neodvisnost in svoje pravice. Gre za zelo redko poseljeno območje, ki meji na Atlantski ocean, Maroko in Mavretanijo. Prvotni prebivalci Z. Sahare so bili Berberi in Hamiti, ki pa so zaradi migracij in invazij iz Sredozemlja, Male Azije in podsahelske Afrike zgodaj izgubili svoj etnični izvor. V srednjem veku so jih preplavili Arabci, od katerih so sprejeli Islam in arabski jezik. Kljub temu pa se Berberi nikoli niso povsem poistovetili z Arabci, zato so ji le-ti izrinili v gorate predele in puščavo, kjer so imeli zagotovljeno avtonomijo – zaradi vere so sicer priznavali vrhovno religiozno nadoblast sultana, vendar so se lahko politično svobodno odločali.

V času kolonialne dobe, ki se je zaradi zaradi gospodarske nezanimivosti tega območja začela šele leta 1884, je bilo območje Z. Sahare sicer pod španskim protektoratom, vendar pa je bila sprva španska prisotnost omejena predvsem na obalna območja. Šele leta 1934 je Španija prevzela nadzor nad celotnim območjem, prvotna ljudstva pa so s tem dokončno izgubila svojo avtonomijo.

Proti koncu frankističnega režima, leta 1975, se je Španija odrekla ozemlju, vendar je še naprej ekonomsko izkoriščala njegova bogastva. To priložnost sta izkoristila Maroko in Mavretanija, ki še danes trdita, da gre za njuna zgodovinska ozemlja. Takratni maroški kralj Hasan II, je že od nekdaj želel razširiti meje kraljevine, Mavretanija pa je prav zato delno zasedbo Z. Sahare videla kot tamponsko območje pred nadaljno maroško ekspanzijo. Tako se je razvilo Ljudsko gibanje za osvoboditev območja Z. Sahare imenovano Polisario, ki ga leta 1976 razglasila Saharska arabska demokratična republika. Doslej jo je priznalo preko 80 držav. Tudi Haško sodišče je razsodilo, da to območje ni nikoli pripadalo nobeni od sosednjih držav, prebivalstvu pa je priznalo pravico do samoodločbe. Do referenduma, na katerem bi se ljudstvo lahko opredelilo, na žalost nikoli ni prišlo, saj ima Maroko preveliko politično in vojaško premoč nad gibanjem Polisario. Le potihem lahko upamo, da se bo situacija kdaj spremenila. Maroko je tukaj resen okupator, ki je v zadnjih desetletjih naredil veliko škode.

Takoj po španskem odmiku leta 1975 je Maroko začel s sistematičnim naseljevanjem Maročanov na ta območja – organizirana je bila celo peš okupacija, ko je 350.000 maroških civilistov in 20.000 maroških vojakov okupiralo in naselilo to redko poseljeno območje. Ker so istočasno z juga udarile tudi mavretanske sile, se je moralo Osvobodilno gibanje Polisario boriti na dveh frontah hkrati. Spopad je terjal tudi številne civilne žrtve, preživele pa so maroške sile odgnale najprej na vzhod Z. Sahare, nato pa celo v begunska taborišča v Alžiriji, kjer delujejo tudi institucije Saharske arabske demokratične republike. Danes naj bi približno 200.000 Saharcev živelo v teh taboriščih, okoli 70.000 pod maroško okupacijo in 26.000 v Mavretaniji.

To pa še ni vse. Maroko je zgradil tudi 2.300 km dolg peščen zid, ki ločuje ozemlje pod nadzorom Maroka od skoraj nenaseljene puščave pod nadzorom Polisaria (sliko zidu lahko zlahka najdete na Googlu). Zid je obdan z bodečo žico in minskimi polji, kar Polisariu onemogoča napad z območij Alžirije in Mavretanije. Hkrati Saharci tudi izgubljajo moč, saj Maroko vse Maročane, ki se preselijo na to območje, ter vse Saharce, ki sprejemejo življenje pod maroško oblastjo, nagrajuje s politiko ugodnih kreditov in visokih davčnih olajšav. Za primer lahko poveva, da je nafta na območju Z. Sahare bistevno cenejša kot v Maroku. Trenutno je razlika okoli 30 centov / l (1,3 €/l v Maroku in 1 €/l v Zahodni Sahari).

Morda je sedaj tudi bolj jasno, zakaj je ravno v Zahodni Sahari tako veliko maroških zastav, zakaj so na cesti stalno prisotne policijske kontrole in zakaj je potrebno vsak večer nekemu možu v zelenem kazati potne liste. Ne gre se za varnost turistov, temveč za strog in popoln nadzor vsakega koščka ozemlja. Vse napisano sva povzela od tukaj, kjer si lahko preberete več o temi in državi, za katero marsikdo še nikoli ni slišal.

---

Vrelci sredi puščave

Vožnja proti jugu je bila zelo udobna, saj je Maroko poskrbel tudi za odlično urejeno cesto. Po asfaltirani enopasovnici km švignejo kot bi mignil, zato smo se že v nekaj dneh znašli na križišču, kjer smo zavili v notranjost puščave. Za vrelce Jreifeia (koordinate) sva izvedela od prijateljev, ki so tukaj preživeli ogromno puščavskih noči. Ker se bazeni vroče vode nahajajo 50 km od glavne ceste, signala seveda ni. Tako sva si za 1 dan vzela dopust in se odpeljala proti vzhodu. Pričakovala sva, da bo pot trajala precej dlje, kot se je na koncu izkazalo, saj je bila še pred nedavnim tu le puščavska pista. V resnici pa sedaj do tja vodi že odlična asfaltirana cesta, po kateri smo v manj kot 1 uri prispeli do omenjene oazice.

Na srečo ta kraj še vedno ni splošno znan, zato smo si vrelce delili le s skupino prijaznih domačinov. Takoj po prihodu sva se preoblekla v kopalke in se odpravila do vročega bazena. Čeprav naju je malo razočarala količina smeti, pa naju je zato navdušila temperatura vode. Kasneje sva jo izmerila s termometrom in ugotovila, da ima kar 45 °C! To se morda niti ne sliši tako veliko, a poveva vam lahko, da je potrebno v bazen vstopiti zelo počasi. Ko sva pomočila le noge, se nama je zdelo, da nama bo požgalo vse dlake, a se je koža sčasoma privadila na visoko temperaturo. Tako sva zelo počasi zbrala pogum, da sva se v žvepleno vodo potopila do vratu. Kopanje sicer ni trajalo prav dolgo, saj nama je že po nekaj minutah postalo zares vroče, srce pa naju je z močnimi udarci spomnilo, da zaenkrat še odlično deluje. Po prihodu v kamper sva postala popolnoma sproščena, bolj podobna čigumiju kot človeku. Na hitro sva skuhala kosilo, nato pa na pol zaspala na kavču.

Sprostitev sicer ni prav dolgo trajala, saj nama je na vrata potrkal kolesar iz Nemčije. Dejal je, da so mu domačini na bencinski črpalki povedali za neke tople vrelce, zato se jih je odločil obiskati. Po prijetnem klepetu smo se dogovorili, da se kasneje oglasi v našem brlogu. Do poznega popoldneva se tako nismo več videli, smo pa kljub temu spet dobili obiske. Tudi sem se je namreč pripeljal vojak v civilu, ki je želel videti najine potne liste. Z nasmehom na obrazu nama je dejal, da lahko tu brez težav prenočimo. Po pogostem prestavljanju in preparkiravanju, ki naju je doletelo na obali, sva bila tukaj končno sproščena, da bo večer minil zares mirno.

No, žal temu ni bilo tako. Ob sončnem zahodu, ko sva se spet odpravila v vroč bazen, nama je kolesar povedal, da svojega potnega lista ni želel pokazati. Njegovo razmišljanje je namreč bilo, da ga tako zagotovo ne bodo odgnali, če ne vedo njegove identitete. Nama se je že takoj zdelo, da država, ki želi imeti 100 % nadzor nad Zahodno Saharo, tega ne bo kar tako sprejela, zato sva pričakovala težave. In res – zvečer, ko sva Nemca povabila na palačinke v naš brlog, se je zraven parkiral avtomobil z modrimi lučmi. Spet so želeli videti potne liste, predvsem od človeka, ki ga prej ni želel pokazati. Čeprav sva pojasnila, da smo se spoznali pred nekaj urami in da z njim nisva povezana, so zahtevali, da se vsi skupaj odpeljemo nazaj do glavne ceste. »Tukaj ni varno, iz puščave lahko pridejo ljudje na kamelah iz Malija in Senegala ter vas sredi noči napadejo.« Seveda je to neka povem izmišljena zgodbica, ki je tako trapasta, da je že kar komična, a sta mlada žandarja kljub temu vztrajala pri svojem. Po dolgem klepetu sta se nato sprostila in popustila. »Ok, ostanite tukaj« sta dejala, preden sta končno odpeljala.

A žal njuna odsotnost ni trajala dolgo, saj sta bila že čez kakšne pol ure spet parkirana pred brlogom. Tako kot sem opisala že v prejšnji objavi, tukaj žandar nima nobene besede pri končni odločitvi, temveč jo prepusti svojemu nadrejenemu. Temu je bilo tako tudi tokrat. Žandarja sta nama pojasnila, da sta se odpeljala nazaj do točke, kjer je spet lovil signal, poklicala šefa, le-ta pa je rekel, da se morata vrniti k turistom v puščavi in jim zabičati, da se vrnejo do glavne ceste. V bistvu sama nista bila prav nič kriva, posredovala sta le ukaze svojega nadrejenega. Kmalu smo ugotovili, da tukaj še nikoli nista bila, zato sploh nista vedela, da se 20 m stran nahajajo vrelci vroče vode. Tako smo se skupaj odpravili do bazenov, kjer sta navdušeno pomočila dlani in nam zaželela prijetno noč v puščavski oazi. Še preden sta rekla, da se bosta poizkusila s šefom pogajati, da lahko tukaj ostanemo čez noč, sta nam tudi zaupala, da sem sploh ne bi prišla, če bi Nemec prvemu možu v civilu pokazal svoj potni list.

Za razliko od prejšnjega obiska, se tokrat nista več vrnila. Ob 2h zjutraj, ko smo bili zares prepričani, da gremo lahko spat, sva se z Rokom še enkrat odločila skopati. Bilo je kar hladno, zato sprva nisva bila prepričana ali bi se res še enkrat oblačila v kopalke, a sva na koncu vseeno premagala najino lenobo. Še dobro! To je bila verjetno ena najboljših izkušenj na tem potovanju, če ne kar v življenju. Predstavljajte si svetlo noč, ko luna razsvetli bel puščavski pesek daleč naokoli, na črnem nebu se kot kristalčki svetijo zvezde, ti pa s svojo boljšo polovico sediš v popolni tišini v vrelcu sredi ničesar. Kaj takšnega je težko opisati, saj je preprosto treba doživeti. Popolnoma sproščena sva se tako odpravila nazaj do kamperja (vmes se skoraj spotaknila čez saharske domačine, ki so popolnoma oviti v odeje spali kar na puščavskih tleh) in do jutra spala kot dojenčka.

Naslednji dan sva se še enkrat skopala, nato pa smo se skupaj z Nemcem odpeljali nazaj do glavne ceste. Verjamem, da se bomo sem še vrnili.

---

Še zadnji opravki v Dakhli

Dakhla je polotok na jugu Zahodne Sahare, ki vsako leto privabi ogromno avtodomarjev, ki se v zalivu na notranji strani ustalijo za nekaj mesecev. Za to območje so namreč značilni konstantni pasatni vetrovi, ravno prav močni za surfanje, kitanje in ostale vodne športe. Midva se sicer z njimi ne ukvarjava, a sva se vseeno ustavila na popularnem prostoru, saj sva želela fotografirati to maso kamperjev različnih velikosti. Si lahko predstavljate, da je parkiranje na plaži, s katere se lahko praktično kar odpelješ s surfom, popolnoma brezplačno? Takšna gneča sicer ni po najinem okusu, zato sva se odpeljala naprej in našla mirnejši prostor, da je kljub temu to dobra točka za tiste, ki želijo čimveč časa preživeti na vodi.

Najprej sva se odpeljala na zahodno stran polotoka, a sva se zaradi visokih valov in vetra hitro premislila. Kamper je namreč v nekaj minutah postal popolnoma slan, zato smo se raje za nekaj dni parkirali na klifih na vzhodni obali. V Dakhlo smo se namreč pripeljali iz več razlogov. Prvi je bil zagotovo počitek, saj so bili zadnji dnevi in tedni zares naporni. Dolga vožnja, delo, vročina, močno sonce, veter itd. naju je počasi izčrpavalo, zato sva se odločila, da pred »pravo Afriko« narediva nujno potreben postanek. Dakhla je namreč zaradi turizma zadnje precej razvito mestece, kjer lahko opraviš in nakupiš praktično vse.

Tako so bili dnevi preživeti na polotoku tudi zelo produktivni. Najprej smo pri mehaniku opravili redni servis brloga. Za menjavo oljnega filtra (ki sva ga imela že s seboj), 11 l olja in zavorne tekočine smo odšteli približno 100 €. Mehanik Ahmed je vse opravil zelo hitro, kljub temu da je bila njegova delavnica v resnici majhna sobica z orodjem. Kasneje smo na tržnici kupili še veliko zalogo zelenjave, saj naj bi te v saharski Mavretaniji primanjkovalo, na ribji tržnici sva si privoščila 2 skuši (za obe skupaj sva odštela 0,5 €! Toliko o najinem luksuznem življenju…), v trgovini smo nakupili še zadnje malenkosti, natočili pa smo tudi vodo. Tudi te v Mavretaniji ni veliko, zato sva pri vodnem stolpu, kjer imajo narejeno 600 m globoko vrtino, iz katere črpajo žvepleno vodo in jo nato očistijo, napolnila še dodatne kanistre. S približno 220 l vode in polnimi omarami hrane smo tako nadaljevali pot proti Mavretaniji.

---

Postanek v zalivu Portorico

Slišala sva, da je zaliv Portorico vreden ogleda, zato sva se odločila tu prenočiti. Z glavne ceste smo se po pisti odpeljali proti plaži, ko sva ob cesti zagledala znake, da je kampiranje prepovedano. Iz dosedanjih izkušenj sva bila 100 % prepričana, da to velja samo plažo, zato sva se preventivno odločila ostati kar na klifih nad njo. Misleč, da nas od tukaj zagotovo ne bodo pregnali, smo pojedli kosilo in se sproščali s pogledom na moder ocean. Žal je že po kakšni uri prišel vojak, ki nas je obvestil, da tu ne smemo prespati, a lahko na sami plaži. Vsaj 10x sva ga vprašala, če je prepričan, da to drži, saj je to popolnoma skregano z logiko, ki smo jo poznali do sedaj. Z neverjetnim veseljem in prijaznostjo je odvrnil, da naju na plaži ne bo nihče pregnal, saj je tam tudi njihova vojaška postaja, zato bova popolnoma varna pred morebitnimi ubežniki. Še vedno skeptična sva se odpeljala po precej mivkasti in strmi poti do obale.

Vojak je imel popolnoma prav – od tukaj nas ni nihče preganjal, saj je sam s svojim kolegom in psom varoval celotno plažo. Za razliko od nekaterih, ki bi jim takšna »varnost« ugaja, sva se midva počutila malce preveč nadzorovana, a sva kljub temu v prekrasnem zalivu kar uživala. S Šnofko smo popoldne in zjutraj odšli na dolg sprehod po beli mivki, zvečer pa nas je razveselil neverjeten sončni zahod. Dobro znamenje za nadaljno potovanje, sva si mislila.

---

Prispeli v tropski pas

Po odhodu iz zaliva Portorico smo se že po nekaj km pripeljali do table, ki označuje Rakov povratnik. To je vzporednik, ki leži 23,5 ° severno od Ekvatorja in tako označuje prehod iz zmerno toplega v tropski pas. Navidezna linija je obenem tudi točka, kjer se Sonce še povzpne v zenitno lego. Severneje od tu se to ne zgodi, saj Sonce celo leto potuje nižje po obzorju. Nam se je vstop v tropski pas zdel nekaj posebnega, saj ob začetku potovanja res nisva niti sanjala, da bi nas brlog pripeljal tako daleč. Iz arktičnega kroga v trope, iz 71 ° na 23,5 °! Tukaj se sicer naša pot ne končuje, zato je vsak km nova priložnost za praznovanje…

Pred prehodom meje smo prespali v Bir Gandouzu in se nato v zgodnjih jutranjih urah podali na novo dogodivščino. Mavretanija nama je že na meji dokazala, da bo to nova, popolnoma drugačna izkušnja. V bistvu že komaj čakava, da deliva z vami nore afriške pripetije…

Pa se slišimo prihodnjič…