Mešanica počitka in opravkov v Zahodni Sahari

Hej, hej iz Zahodne Sahare! Kot sva že prejšnjič omenila, sva se prihoda v ravno prav razvit svet (bolj razvit od črne Afrike in manj od Evrope) zelo razveselila. Naš tempo se je končno umiril, temperature so postale znosnejše, poleg tega pa smo za nekaj dni dobili super družbo. Čeprav smo se vozili po že znanih poteh in se ustavili le na lepih in že poznanih krajih, pa smo na koncu vseeno pobegnili proti severu. Zakaj oz. pred čim pa razkrijemo v nadaljevanju.

---

Končno malo miru!

Ko smo prečkali mavretansko-maroško mejo, smo se odpeljali direktno do plaže Lamhoune v bližini mesteca Bir Gandouz. Tu se na poti proti jugu sicer nismo ustavljali, a sva slišala, da je prenočevanje na tem mestu dovoljeno. Ko smo se pripeljali v bližino morja in ugotovili, da tukaj že prezimuje nekje okoli 15 avtodomov, sva se takoj odločila, da ostanemo le 1 noč. Nekateri (seveda Francozi) so tu bivakirali že več mesecev, kar se je poznalo v količini krame pred kamperji in količini smeti v njihovi bližini. Skoraj vsi so imeli poleg brlogov parkirane prikolice, na katerih so s seboj pripeljali štirikolesnike ali celo manjše avtomobile. Tako se jim ni bilo potrebno premikati, saj so po hrano in zaloge vode hodili kar s pomožnim vozilom. Kakšen ciganski kamp je zato nastal, si najbrž lahko kar predstavljate. Ker so na tem območju stalni pasatni vetrovi, so bili kamperji zaščiteni z različnimi plahtami, predprostori, šotori, v okolici pa so bile postavljene velike plastenke z vodo, ki so celotne konstrukcije držale ob tleh. Ker v bližini seveda ni bilo kontejnerjev s smetmi, so se začasni prebivalci odločili svoje odpadke metati na kup nekaj 10 m stran, ki je tekom zime že konkretno narastel. Manjšal ga je le veter, ki je lažje odpadke lično razporedil po celotni okolici.

Na srečo so se vsi omenjeni prezimovalci skrivali pred vetrom, kar je pomenilo, da so bili parkirani za nižjim zidom, umaknjenim od plaže. Ko smo brlog parkirali nad klife tik ob morje, jih skorajda nismo videli, tako da je prostor postal obetaven za malce daljše bivanje. Ker smo končno lahko hodili na daljše sprehode, kar nam je v črni Afriki že zelo manjkalo, in ker smo res potrebovali počitek, se je na koncu naš 1 dnevni postanek podaljšal v 1 tedenskega. Med sprehajanjem in posedanjem pred kamperjem tik ob morju smo res cenili popoln mir brez prosjačenja in drugačnih vrst »nadlegovanja«. Motil nas je edino močen veter, zaradi katerega so visoki valovi pljuskali visoko nad klife.

---

Postanek v Dakhli v dobri družbi

Iz Bir Gandouza smo se odpeljali direktno v že znano Dakhlo, kjer so nas čakali nujni opravki. Ravno tisti dan, ko smo se podali na pot, je začel pihati zelo močen vzhodni veter, zaradi katerega je bila vožnja malce manj prijetna. Pesek je ozračje spremenil v megleno grozoto, na cesti pa so se pojavljali vedno večji peščeni kupi. Nanje sva morala biti zelo pozorna, saj je bilo tiste največje občutiti podobno kot ležeče policaje. Rok je bil na koncu nekaj urne vožnje kar utrujen, saj je moral poleg tega tudi ves čas močno držati volan zaradi močnega vetra. Vsakič, ko smo se peljali mimo nasproti vozečega tovornjaka, je kamper malce zajadral po svoje, kar je bilo precej neprijetno.

No, na srečo je bil prihod v Dakhlo zato bistveno prijetnejši, saj nas je tam že čakala slovenska družba. Damjana in Tonje sva se zelo razveselila, poleg tega pa sva spoznala tudi Damjanova starša, ki sta se izkazala za zelo prijetna sogovornika. Na splošno sva precejšnja samotarja, a se družbe istomislečih ljudi, vedno zelo razveseliva. Naslednji dan sta nas na žalost Damjanova starša zapustila, saj sta nadaljevala pot proti jugu, mi pa smo nato izkoristili še dodatne trenutke za prijetno druženje. Zvečer smo se odpravili v mesto, se sprehajali od »čoška do čoška« in se za smešno nizke cene najedli maroških dobrot ter uživali v izmenjavi popotniških in vseh ostalih izkušenj. Vsega lepega je sicer enkrat konec, tako da smo se že kmalu poslovili, a tokrat z upanjem, da se v kratkem spet srečamo.

Midva sva v Dakhli ostala še nekaj dni, saj naju je poleg obnovitve zalog hrane čakalo tudi temeljito čiščenje kamperja. Senegalski oranžen pesek je še vedno lepšal belo zunanjost in vse špranje v notranjosti kamperja. Glede na to, da je bil brlog nazadnje v pralnici v Turčiji (decembra 2022) je bil res skrajni čas za malo osvežitve. Temeljito sva se lotila tudi sesanja kavča, komarnikov, postelje in vseh luknjic, ki so v zadnjih mesecih postajale vedno bolj prašne. Zadovoljna, da končno živimo v malo bolj čistem okolju, sva se naslednji dan odpravila naprej proti severu. Seveda se je ravno takrat spet dvignil puščavski veter, tako da je kamper v nekaj sekundah spet postal peščena kepa. Mislim, da se bova temeljitega čiščenja naslednjič lotila šele v Evropi.

---

Sproščujoč tretma sredi puščave

Se spomnite vročih vrelcev Jreifeia, ki smo jih obiskali že na poti proti jugu (koordinate)? Ker nama je objem tople vode ostal v prekrasnem spominu, smo se spet odpeljali po asfaltirani cesti daleč v puščavo, kjer smo brez signala preživeli prijeten začetek tedna. Imeli smo neskončno srečo, saj se v tistih 2 dneh ni prikazal prav nihče, razen domačinov, ki so prišli napolnit svoje cisterne z vodo, in elegantnih kamel. Tako sva se lahko v zgodnjih jutranjih urah, ko je bilo še zelo hladno, povsem sama namakala v 47 °C vroči vodi in se nato popolnoma sproščena vrnila v toplo posteljo. Takšne sprostitve ne ponujajo prav nobene terme, saj je voda v raznih jacuzzijih neprimerljivo hladnejša od te. S težkim srcem sva se tako poslovila od puščavske oaze in sklenila, da se sem zagotovo še vrnemo.

---

Beg proti severu

Čeprav se morda celotna objava tokrat sliši zares idilično, pa je situacija v resnici vsak dan postajala bolj zoprna. Če smo imeli na poti proti jugu kar se tiče vetrovnih razmer izjemno srečo, pa smo imeli tokrat veliko nesrečo. Vzhodni veter kar ni in ni popuščal, kar je v puščavi še bolj neprijetno kot drugje. Ko noč in dan brez prestanka piha 30 do 40 vozlov, postaneš že malce obupan, saj je življenje zunaj praktično nemogoče. Pesek, ki ti pili oči in ustnice ter se prikrade med zobe, v lase in še kam drugam, ti milo rečeno začne presedati. Iz tega razloga sva imela že ves čas po obisku Jreifeie namen pobegniti proti severu. Ko sta Damjan in Tonja sporočila, da bosta tudi onadva švignila v Anti Atlas, sploh nisva kaj dosti premišljevala. V le nekaj dneh sva prevozila slabih 1.000 km in prispela na območje Maroka. Vmes sva se ustavila le v El Marsi, kjer sva napolnila najine jeklenke plina (4 € / jeklenko!), pozabila pa nisva dotočiti niti nafte, ki je v Zahodni Sahari bistveno cenejša kot v Maroku (približno 1 € / l v ZS in 1,3 € l v Maroku). Tako se je naša puščavska avantura na hitro končala, kar nas je obenem razžalostilo, a tudi razveselilo. Prejšnjič smo s pticami selivkami potovali proti jugu, tokrat pa so nam ob selitvi proti severu družbo delale jate flamingov.

Pa se slišimo prihodnjič…