Transfer iz Gambije preko Senegala in Mavretanije do Zahodne Sahare
Živjo! Ja, res je, tokrat vas pozdravljamo spet iz Zahodne Sahare. V Gambiji smo raziskali še zadnje zanimivosti, nato pa smo se kar po hitrem postopku odpeljali proti severu. Vse kar smo želeli videti, smo »obdelali« že na poti proti jugu, tako da nas je več ali manj čakala le dolga, dolga vožnja. Vseh meja ne mislim ponovno opisovati, saj so bili postopki bolj kot ne enaki kot prejšnjič, le da so tokrat potekali v obratnem vrstnem redu. Posebnih težav ni bilo, tako da bo tokratnja objava bolj kratek povzetek napornih dni in sklepne misli o črni Afriki.
Iz Gambije nazaj v Senegal
Čeprav meje ne bom podrobneje opisala, pa naj vseeno podam nekaj vtisov: prehod je minil v pičlih 45 min, a je bil kljub temu eden bolj mučnih. Na gambijski strani so se spet lotili pregledovanja kamperja. Medtem ko jim je Rok kazal vsako škatlico zdravil posebej, sva morali midve s Šnofko počakati zunaj. Enako kot ponavadi, a obenem povsem drugače. Tokrat se je namreč okoli naju zbrala velika množica otrok, ki so kljub mojim opozorilom, da jih bo Šnofka ugriznila (ali je to res ali ne, je druga zgodba) kar niso dali miru. Vanjo so metali stvari, skakali so z vseh strani in se obnašali res nemogoče. Ker je situacija postajala res zoprna, je nekajkrat posredoval policaj, ki jih je odgnal nekaj 10 m stran. Na žalost pa ni trajal dolgo. Tudi Rok ni bil nič srečnejši, saj so ga cariniki hoteli prepričati, da so tablete za malarijo zdravilo na recept. Kar nekaj pogajanja, pojasnjevanja, da sva jih kupila brez recepta v lekarni v Senegalu, in kazanja s prstom na slikico komarja, ki je krasila škatlico, je bilo potrebnega, da so popustili in nama dovolili nadaljevati pot brez plačila.
Ko smo prišli na senegalsko stran, sva mislila, da smo z neprijetnostmi opravili, a smo seveda naleteli na policajko, ki ni znala izpolniti karneta. Kako je bilo to sploh mogoče, nama ni bilo čisto jasno, saj je to le eden večjih mejnih prehodov med državama. Tako so naju pošiljali od ene stavbe do druge, saj so želeli neprijetnost preložiti na nekoga drugega. Na koncu sva jih midva naučila, kam dati štampiljko in katere alineje izpolniti.
Pot smo nato nadaljevali po delti Saloum, ki smo jo na poti proti jugu izpustili. Ker sva hotela videti še zadnje mangrove na naši poti, smo naredili precej daljšo pot, kot če bi Gambijo le prečkali preko mostu Senegambija. Žal to zvezd nad nami ni prav nič zanimalo, saj nam ogledovanje delte ni bilo naklonjeno. Kot prvo je bil to edini oblačen dan, odkar smo prišli v tropski pas, tako da je vse skupaj izgledalo res žalostno. Kot drugo pa so v tistem času ravno prenavljali cesto, kar je pomenilo, da je vožnja po luknjasti pisti trajala zelo dolgo. To niti ne bi bil problem, če bi z nje lahko zapeljali, a so naredili ob njej tako globoke jarke, da se nismo mogli umakniti prav nikamor. Že zelo severno smo sicer našli lep prostor, kjer smo ostali 2 dni, a mangrov ni bilo več videti.
Zadnje dni pred odhodom v Mavretanijo smo preživeli na prekrasni plaži, ki nam je ukradla delček srca že na poti proti jugu. Ker sva vedela, da tam ni signala, sva si vzela 2 dni dopusta od dela in s tem 2 dni počitka pred napornim povratkom proti severu. Čeprav nam bodo že sami sprehodi po plaži, sončenje, kopanje in srkanje kave iz najljubše skodelice s super razgledom ostali za vedno v spominu, pa si bova še bolj od tega za vse večne čase zapomnila čudežni večer. Bioluminiscenca morskih bitij je bila tako močna, da so se valovi svetili, kot da bi nekdo v njih svetil s svetilko. Modrikasta svetloba se je raztezala po celotni dolžini vala, torej več 100 m. Tako kot je neopisljiv severni sij, tako je neopisljiv tudi omenjen pojav. Midva se pogleda kar nisva mogla naveličati. Dolgo v noč sva strmela v modrikaste penice in se potihem poslavljala od Senegala. Tako kot so se nama v Cap Skirringu zdele dober omen kresničke, tako sva bila tudi sedaj odločena, da so svetlikajoči valovi dober znak pred dokončnim slovesom.
Mavretanija je minila kot bi mignil
Mejnega prehoda Diama in pripadajoče piste sva se še zelo dobro spomnila, zato se povratka nisva preveč veselila. Na poti proti jugu smo se 3,5 h cijazili po globokih kolesnicah. Takrat se nama je to zdela huda avantura, zdaj pa le nujno zlo, ki ga bilo pač potrebno premagati. Vmes sva že skoraj spremenila plan in se odpravila na mejni prehod Rosso, a sva se na koncu vseeno držala znanih poti. Morava reči, da je bila to čisto pametna odločitev, da se nama zdaj pista sploh več ni zdela tako slaba. V Senegalu sva se takšnih prometnih povezav kar navadila, poleg tega pa sva točno vedela, kaj pričakovati. Zapomnila sva si, kje lahko zapeljeva z zgornje piste na spodnjo, tako da sva zoprn odsek premagala v 3 h. V tem času nam je uspelo videti opice, zelo veliko svinj bradavičark, pelikane in ogromnega, vsaj 1 m dolgega, kuščarja. Tudi na meji je vse potekalo gladko, čeprav izjemno počasi. Že takoj sva se morala navaditi na mavretanski ekstremno počasen tempo, zaradi katerega sva izgubila kar 1,5 h (na senegalski strani le pol h).
Mislila sva, da naju bo vožnja po omenjeni pisti zelo utrudila, a temu ni bilo tako. Pot smo tako nadaljevali direktno do Nouakchotta, kjer smo spet prenočili na že znanem mestu ob plaži. V Mavretaniji sva se počutila že kar domače, čeprav se nama je ob prvem obisku zdela tako zelo tuja. Zvečer in nato naslednje jutro smo se odpravili na dolg sprehod po plaži, se od nje še zadnjič poslovili in nadaljevali transfer proti maroški meji.
Kilometri so minevali presenetljivo hitro. Definitivno je pripomoglo dejstvo, da smo se vozili proti severu, torej stran od sonca, tako da se vozniška kabina ni pregrela. Ob poslušanju podcastov in opazovanju neskončne puščave se 7 h dolga vožnja niti ni vlekla. Tako smo uspeli le v 2 dneh prečkati celo Mavretanijo in tako premagati cca 700 km. To je bil za naju ekstremen uspeh, zato sva bila zvečer, ko smo parkirali približno 30 km pred maroško mejo ob pisti sredi puščave, zelo dobre volje. Še zadnji večer v resni Afriki je minil mirno, sonce pa je pričaralo spektakularen sončni zahod.
Vrnitev »domov«
Naslednje jutro je bilo povsem oblačno, vlažno, vetrovno in mrzlo. No, mogoče je mrzlo malo huda beseda, a naju je v 18 °C res zelo zeblo. Iz vročega Senegala / Gambije, kjer so bile povprečne dnevne temperature med 35 in 40 °C, smo le v nekaj dneh prispeli v hladno Saharo. Tako sva oblečena v debele jope in dolge hlače napadla mavretansko-maroško mejo. Če se nama je na poti proti jugu le-ta zdela izjemno divja in avanturistična, pa se nama je tokrat zdela neverjetno napredna. Mavretanci so nas iz države izpustili v pol h, po vožnji preko nikogaršnje zemlje pa so nas nato Maročani obravnavali malce resneje. Kamper skozi skener, pregled 2 psov, še dodaten pregled policajev… Oh ja, po 2 h, ko se je tudi sonce že spet smejalo in oblakov ni bilo več videti, so nam le dovolili vstop v »svojo« državo. Morava reči, da sva bila prihoda v Zahodno Saharo izjemno vesela. Na poti proti jugu se nama je meja z Mavretanijo zdela na koncu sveta, zdaj pa sva se počutila, kot da smo prišli domov.
In sklepne misli o črni Afriki?
Uf, zelo težko jih povzamem. Črna Afrika je kot da bi se sprehajal po neki res nori gorati pokrajini. Andih ali Himalaji, recimo. V nekem trenutku se počutiš tako noro, kot da bi stal na vrhu Mount Everesta. Počutiš se svobodno, tvoje misli so polne optimizma, z veseljem bi objel ves svet. Žal pa obenem stojiš tudi na robu zelo, zelo globokega prepada, v katerega se zvrneš brez predhodnega opozorila. Na dnu si sicer še vedno mobilen, še vedno lahko pot premaguješ korak za korakom, a bi z veseljem ves svet nekam poslal. V podsaharski Afriki je interval med brezni in visokimi vrhovi izjemno kratek.
Rekla bi, da je bil ta del potovanja neverjetno izpolnjujoč in avanturističen, a hkrati izjemno naporen. Brez težav bi napisala same hvalospeve in se pretvarjala, da minusov sploh ni bilo, a nama takšne osladnosti žal ne gredo od rok. Upava si trditi, da je potovanje s svojim vozilom še bistveno bolj naporno od premagovanje razdalj z javnim prevozom oz. kakršnimkoli drugim prevoznim sredstvom. V tem času sva namreč spoznala tudi 2 fanta, ki sta z nama delila svoje izkušnje. Prvi se je potovanja po Afriki lotil s kolesom. Do Senegala je še nekako šlo, nato pa ga je občutek, da je za Afričane hodeči bankomat v beli preobleki, premagal. Ko je imel vsega dovolj, je kupil letalsko karto in odletel domov. Drugi fant pa je potoval z javnim prevozom, kar je bilo prav tako zelo izčrpajoče. Zadal si namreč je, da bo potoval ekološko, torej tja in nazaj po kopnem. V Senegalu je ugotovil, da bo v potovanju veliko bolj užival, če se iz Dakarja vrne v Evropo kar po hitrem postopku – z letalom. Naj dodam, da nista bila neka naivna “insta” turista. Nekdo bi se iz njiju lahko delal norca, nama pa se je zdela njuna stiska povsem razumljiva. Midva te opcije nisva imela, s kamperjem sva se morala hočeš-nočeš vrniti po isti poti. Bližnjic “vsega imam dovolj, grem domov” ni bilo. Ker nisva imela niti priložnosti najti nekaj ur miru v hotelski sobi, kot omenjena fanta, so tudi naju doleteli krizni trenutki.
Rečeva lahko, da sva se praktično vsak dan iz srca nasmejala in tudi zelo razjezila. Pritisk so nama dvigali podkupljivi policaji, a nama srce ogreli gostoljubni in srčni domačini. Jezilo naju je neprestano prosjačenje, a naju nasmejalo veselo mahanje otrok. Naveličala sva se plačevanja visokih cen za belce, a se po drugi strani nisva niti malo naveličala neverjetne pokrajine in živalskega sveta. Ko so se po brlogu obešali otroci in se jih nikakor nisva mogla otresti, sva se isti dan naučila ogromno o obiranju baobabov. Vsak dan naju je čakalo ogromno izzivov, slabih in dobrih. Čeprav sva bolj kot kadarkoli doslej spoznala nesmisle zahodnega potrošništva, se zamislila in ugotovila, da za srečo res ne rabiš veliko, pa so naju vsakodnevne preizkušnje izčrpale. Zelo sva zadovoljna, da sva se odločila za pot do juga Senegala, a sva obenem tudi vesela, da sva nazaj v Zahodni Sahari, ki je ravno prav evropska. Pravila na cesti in v vsakodnevnem življenju so še vedno bistveno manj toga kot na stari celini, svoboda biti sam s seboj pa je neskončna…
Pa se slišimo prihodnjič…
