Od maroške meje do Nouakchotta

Živjo! Pa smo le prispeli v Mavretanijo, ki nama je že na meji pokazala, da se tukaj začne prava Afrika. Maroko je sicer drugačen od domačih krajev, a je vseeno že tako evropski, da ne preizkuša tvojih živcev ravno vsak dan 24 / 7. V Maroko sva npr. vstopila brez kakršnihkoli pregledov, hitreje kot kje v Evropi izven Schengenskega območja, medtem ko je bil vstop v Mavretanijo bistveno počasnejši in napornejši. Ko nam je po začetnih kolobocijah uspelo vstopiti v državo, smo se najprej odpeljali v obmorsko mesto Nouadhibou, od tod pa v prestolnico Nouakchott. Pot nas nato ni vodila direktno proti Senegalu, temveč proti vzhodu, a o tem več napiševa naslednjič. Že do prestolnice se je nabralo dovolj zgodb za krajšo knjigo. Pa začnimo na začetku…

---

Prehod meje Zahodna Sahara – Mavretanija

Prehod meje je bil kar dolgotrajen, saj smo samo za maroško stran porabili skoraj 3 h, za mavretansko pa več kot 3 h. Čeprav smo vstali zelo zgodaj, smo vseeno do popoldneva urejali birokracijo in čakali uradnike, ki se jim prav nikamor ni mudilo. Vse skupaj bom opisala po korakih, če slučajno kdo namerava prevoziti isto pot.

Maroška stran (2 h 50 min):

1. Pregled potnih listov

Maroška meja se odpre ob 9ih zjutraj po maroškem času. Mi smo tja prispeli okoli 9.30, a smo glede na število stoječih vozil imeli občutek, da še niso pričeli z delom. Ko se je kolona osebnih vozil, v kateri smo bili tudi mi, po kakšni uri le začela premikati, je vse skupaj kar steklo. Najprej je policist na hitro pregledal najina potna lista in nas poslal do prve hiške – carine.

2. Carina

Na carini sva izstopila iz kamperja in do hiške nesla potna lista. Po hitrem pregledu so nama izročili majhen listek, s katerim sva morala zapeljati do rentgena.

3. Rentgen

Mimo carinske hiške smo odpeljali desno, kjer smo pred veliko industrijsko halo počakali, da nam je moški pomahal, da lahko vstopimo. Kamper smo parkirali zraven kamiona, na katerega imajo pripeto konstrukcijo rentgena. S pomočjo daljinca ga premaknejo od začetka do konca vozila in tako preverijo, ali skrivaš kaj nedovoljenega. V tem času smo seveda morali zapustiti naš brlog.

4. Pregled z rentgenom

Čeprav so na rentgenu ugotovili, da nismo zločinci, pa so kamper vseeno še enkrat pregledali s psom. S Šnofko smo morali stopiti kar kakšnih 20 m stran, saj njihovi psički najina kosmatinka ni bila preveč všeč. Vse skupaj je trajalo le nekaj minut, saj se je črna mrcina le na hitro sprehodila po notranjosti kamperja.

5. Nazaj na carino

Z listkom, ki so nama ga dali na carini, in listkom, ki sva ga dobila na rentgenu, sva se morala peš vrniti do carinske hiške, kjer so dokumente poštampljali.

6. Pregled dokumentov

Pred dokončno zapustitvijo meje sva morala pred zadnjo hiško še enkrat čakati, da so še zadnjič pregledali vse dokumente, nakar jih je na koncu pregledal še policist. Ta je bil zelo dobre volje, saj je z velikim nasmehom najprej zahteval najina pasuša, nato pa še Šnofkinega. Ob tem se je začel na ves glas krohotati, češ, kot da je nekaj povsem nemogočega, da bi imel pes dokumente. Njim je to čisto nepredstavljivo. Že miljontič se je torej izkazalo, da jih izven EU živali prav nič ne zanimajo.

No man’s land ali nikogaršnja zemlja:

Med maroško in mavretansko stranjo leži približno 3 km širok pas, ki ne pripada nobeni državi, saj se za lastništvo očitno ne moreta dogovoriti. O tem delu sva veliko slišala in prebrala, meddrugim tudi, da se ob makadamski cesti nahaja ogromno zapuščenih avtov in min. Iz tega razloga naj ne bi zapuščal glavne ceste, katere slab km ni asfaltiran, temveč je groba, skalnata pista. Ali so govorice o minah resnične, ne moreva reči, definitivno pa ni tako apokaliptično, kot nekateri predstavljajo. V daljavi sva videla le 1 zapuščen avto, drugače pa ozemlje preplavljajo le kupi smeti.

Mavretanska stran (3h 15 min):

Mavretanska stran je zahtevala malce več iznajdljivosti, a nikakor ne toliko, da bi za prehod potreboval pomoč fixerja. Tako se namreč reče mladeničem, ki te ves čas obletavajo in ti ponujajo, da lahko vse uredijo namesto tebe. V zameno za kakih 20 € (odvisno za koliko se spogajaš) se tebi ni potrebno ukvarjati z birokracijo, saj on s tvojimi dokumenti hodi od enega uradnika do drugega. Midva sva raje vse uredila sama, saj ti tudi zaposleni povejo, kam moraš iti. Nič zahtevnega, celoten postopek je le precej dolgotrajen. Že takoj naj spet povem, da se za Šnofko in njene dokumente ni zanimal nihče.

1. Pregled dokumentov

Pred mejo sva parkirala in se peš odpravila do hiške na desni, kjer sva nasmejanemu uradniku natančno opisala najino začrtano pot po državi, pregledal pa je tudi najina potna lista ter fiche. To je obrazec, ki ga najdeš na spletu, izpolniš, sprintaš in si s tem olajšaš življenje v Mavretaniji. Na njem so namreč napisani vsi podatki o potnikih (ime, datum rojstva, poklic itd.) in o vozilu. Na vseh policijskih check pointih, ki jih je na cesti ogromno, žandarju le pomoliš omenjen papir in se odpelješ naprej. Tako gospodu ni potrebno pregledovati in na roke prepisovati podatkov iz tvojega potnega lista.

2. Viza

Iz hiške na desni sva se peš odpravila v objekt na levi, kjer sva uredila vize. Le-to je mogoče plačati v maroškim dirhamih ali v eurih, cena pa je 650 MAD/ 55 € / osebo. Čeprav je prostor tako razpadajoč, da okno ni zatemnjeno s roletami, temveč je v celoti prelepljeno s črnim lepilnim trakom, pa ti vseeno vzamejo prstne odtise in te fotografirajo. Vizo nato nalepijo v potni list.

3. Pregled s psom

Z urejenimi dokumenti sva se vrnila v kamper in se odpeljala naprej do stavbe na desni, ki je ograjena z belim zidom. Na poti do tja smo sicer morali izstopiti, saj so se po notranjosti spet sprehodili z izurjenim psom.

4. Passavant

Kamper sva spet parkirala ob cesti med množico raztresenih vozil in se odpravila v stavbo na desni. Tukaj sva izgubila kar nekaj časa, saj sva morala kupiti passavant (neke vrste uvozni dokument za vozilo). Le-ta je v resnici brezplačen, a uradniki radi zanj pokasirajo 10 €. Z nekaj iznajdljivosti in potrpljenja, sva nadaljevala urejanje dokumentacije, brez da bi karkoli plačala. No, vseeno sva se srečala s prvim »nategom«, saj sva morala plačati 2 € za parkirnino.

5. Carina

Carina je izgledala tako, da sva gospodu, ki se je sprehajal med avtomobili, pokazala passavant in mu povedala, da ne prevažava alkohola (ta je v Islamski republiki Mavretaniji prepovedan). Nato sva se odpeljala naprej do verige, ki označuje konec meje, in parkirala na levi strani ceste.

6. Ponovni pregled dokumentov

Na tem mestu pa sva prvič zares začutila pravo Afriko. V razpadajoči stavbi na levi sva se znašla v množici ljudi, ki so vsi rinili v majhno sobico, v kateri sta sedela 2 uradnika, žandar pa jim je fizično preprečeval vstop. Sprva nisva imela pojma, kaj morava narediti, a nama je kmalu postalo jasno – v majhnem prostoru so bili na mizi kupi potnih listov, ki sta jih uradnika počasi pregledovala in štempljala. Najina prva naloga je torej bila, da najina pasuša sploh spraviva do omenjene mize. To je pomenilo, da sva se morala preriniti skozi množico in žandarja prepričati, da naju spusti notri. Najprej se je »dela« lotil Rok, a nama je nek gospod hitro namignil, naj poizkusim jaz »madame«. Čeprav se morda zdi, da so v muslimanskem svetu ženske marsikdaj zatirane, pa jaz kot beli človek nisem imela takšnega občutka. Če so žandarji množico moških fizično odrinili ven iz prostora, pa se mene ni nihče dotaknil. Lahko sem vstopila in potrpežljivo čakala, da bosta najina potna lista čimprej na vrsti. Tako v resnici nismo stali v koloni mi, temveč pasuši. V prostor se je sicer kmalu prerinila tudi množica ostalih moških in žensk, zato se je tudi na mizi odvijala precejšnja zmešnjava. Po skoraj 1 h drenjajočem čakanju v vročini, obkrožena s prepotenimi vonjavami in nešteto muhami, sva le prišla na vrsto. Uradniku sva morala povedati najino Whatsapp številko ter spet opisati pot, ki sva jo namerevala prevoziti.

7. Kopiranje dokumentov

Z dokumenti so naju nato poslali v nasprotno sobo, kjer je uradnik spet zapisal celotno pot, pregledal potna lista in prometno dovoljenje ter naredil kopijo vseh 3 dokumentov.

8. Zavarovanje za vozilo

Po več kot 2 h sva z mejnimi opravki končala in tako končno prečkala verigico, ki je bila napeta preko ceste. Mislila sva, da sva končno zaključila s čakanjem in urejanjem. »Samo še zavarovanje zrihtava, pa sva.« No, to je na žalost trajalo še dodatno uro, saj so naju v razpadajoči stavbi na levi želeli precej opehariti. Na aplikaciji iOverlander in raznih FB skupinah sva prebrala, da naj bi zavarovanje za tako velik kamper za 20 dni stalo nekje okoli 1900 MRU / 44 €. Posledično sva bila kar šokirana, ko nama je gospod dejal, da morava plačati 3.200 MRU / 74 €. Seveda ne on, ne mladenič zraven njega, ki je bil zadolžen za menjavo denarja, nista znala besede angleško, zato je bilo sporazumevanje praktično nemogoče. Najprej je igral zelo zmedenega poštenjaka, ki računa le toliko, kot piše v njegovem priročniku, kar pa naju ni vrglo iz tira. Že prej sva se psihično pripravila, da se ne smeva razburiti in da morava stvari urediti ležerno, kot oni. No, na mizo med nas sicer nista iztegnila nog v dišečih nogavicah, kot je to storil lenobni menjalec denarja, a sva vseeno ohranila mirno kri. Prepričala sva ju, da sta se sprehodila do kamperja in ocenila, kako velik je v resnici. Po nekem telefonskem klicu in dolgih minutah »bluzenja«, ko se za naju ni nihče zmenil, sva dosegla svoje. Moški je napisal nov zavarovalni dokument, na katerem je bila končna vsota: 1.850 MRU / 43 €.

9. SIM kartica

Preden sva dokončno zapustila mejo, pa sva želela kupiti tudi SIM kartico. Vedela sva, da bodo cene višje kot v mestih, a ker je bila sobota, so bile poslovalnice mobilnih operaterjev zaprte. Nisva si želela, da bi do interneta prišla šele v ponedeljek, zato sva se pri več prodajalcih pozanimala, koliko bi nama bili pripravljeni ponuditi. Tudi po dolgem barantanju nismo našli skupne točke, saj so nama samo za SIM brez podatkov želeli zaračunati 700 MRU / 16 € in nato za vsak nadaljni GB 100 MRU / dobra 2 €. Takšnega nategovanja nisva sprejela, zato sva se odpeljala direktno v mesto Nouadhibou.

---

Nouadhibou

Že po prvih nekaj km sva ugotovila, da bo pot po Mavretaniji potekala počasi. Nekateri odseki ceste so bili sicer povsem ok, na nekaterih delih pa asfalta skoraj da ni bilo. Tako sva v Nouadhibou prišla šele pozno popoldne.

Med vožnjo po mestu sploh nisva vedela, kam naj gledava. Začel se je pravi afriški kaotični svet, ki ga je nemogoče opisati. Na cesti je toliko različnih vozil, živali, prodajalcev svega i svačega, da je bilo prav težko vse sprocesirati. Postalo nama je jasno, da bo Mavretanija res dogodivščina, neprimerljiva s katerokoli doslej. A ne le zaradi povsem novega, kaotičnega okolja, temveč tudi zaradi ekstremne potrpežljivosti, ki jo potovanje po taki državi zahteva. Ob cesti sva namreč zagledala MOOV trgovinico, kjer bi lahko kupila Mauritel SIM kartico, a nama jo je gospa želela prodati za za 1200 MRU / 28 € z vključenimi 4 GB. Ponudbo sva zavrnila in se na koncu spogajala z enim od uličnih prodajalcev za 600 MRU / 14 € za SIM in 200 MRU / slabih 5 € za 6 GB. Vse skupaj je spet trajalo več kot 1 h. Naj povem še, da kot turist v poslovalnici mobilnega operaterja SIM uradno ne moreš kupiti, saj potrebuješ njihov residency card. Tako nimaš druge izbire, kot da jo kupiš na ulici, listek, s pomočjo katerega pa nato napolniš mobilne podatke (več o tem v nadaljevanju), pa je mogoče kupiti v vsaki trgovini.

Popolnoma izmučena sva se v temi odpeljala iz centra mesta na njegovo obrobje in ob morju tudi prespala. Zjutraj smo se zbudili s pogledom na številne ribiče, ki so iz morja vlekli velike dobrote. Najino razpoloženje je sicer kmalu spet upadlo, saj je nesrečna SIM, ki sva jo po urah pregovarjanja kupila prejšnji dan, nenadoma prenehala delovati. Vedela sva, da uličnega prodajalca seveda ne bova našla, zato sva se odločila, da do Nouakchotta ostaneva brez interneta. Nateg prve klase.

Nouadhibouja sicer nisva takoj zapustila, saj sva si najprej želela ogledati pristanišče polno značilnih dolgih lesenih ribiških čolnov. Naivneža, kot sva takrat še bila, sva mislila, da se bova po portu zapeljala kar s kamperjem, kar se je kmalu izkazalo za misijo nemogoče. Celotno pristanišče je namreč ograjeno, tako da lahko notri prideš le peš, pa še to le skozi 2 vhoda. Najprej sva želela vstopiti skozi južnega, a sva se znašla na tako kaotični ozki ulici, da skoraj za vožnjo ni bilo prostora, kaj šele za parkiranje. Spet se je toliko dogajalo, da sva ostala kar odprtih ust. Doživela sva tudi precej smešno izkušnjo, kako so domačini za naju prestavili sosednji avto, a če bi želela vse opisati, bi bila ta objava res dolga za celo knjigo. Vse vloge, kjer lahko z nama sproti doživite afriške nesmisle, objavljava 2x tedensko na Patreonu. Če kdaj, vam tokrat obljubljava, da vam med ogledom res ne bo dolgčas.

No, ko smo se nekako zbasali iz kaotične ulice, smo poizkusili s srečo na drugi strani pristanišča, kjer sva celo našla prostor za parkiranje. Ker se nama je zdel okoliš malo nepredvidljiv, sva se odločila, da se skozi vhod do porta sprehodiva vsak posebej, tako da bo eden izmed naju ves čas v brlogu. Najprej se je odpravil Rok, ki z velikim fotoaparatom okoli vratu ni imel nobenih težav. Nihče ga ni nič vprašal, povzpel pa se je celo na bližnjo stavbo, tako da je lahko čolne fotografiral s ptičje perspektive. Naslednja na vrsti sem bila jaz, ki sem si prvič v življenju želela nekaj ogledati z očmi, ne le skozi kukalo kamere. Tako sem popolnoma brez vsega, z rokami v žepu želela prestopiti vhod, a me je ustavil vojak in zahteval, da pokažem potni list. Ker ga nisem imela pri sebi, me je poslal nazaj, od koder sem prišla. Frekvenca nihanja med navdušenjem in obupom je tukaj res visoka. Zjutraj navdušenje nad novo državo, pol ure kasneje obup nad nedelujočo SIM, pol ure kasneje navdušenje nad norim uličnim kaosom, pol ure kasneje obup nad stalnim nadzorom. Le kaj bo še sledilo?

---

Pot do glavnega mesta Nouakchott

Brez skrbi, še isti dan je sledilo ogromno, frekvenca nihanja ni prav nič upadla. Skozi puščavsko pokrajino sva se podala proti Nouakchottu, ki leži ob atlantski obali. Prvi del poti je minil kar hitro, saj je bil star siv asfalt kar dober. Nekaj časa sva izgubila le na policijskih kontrolah, kjer sva žandarjem izročila prej omenjen fische (izgovorjeno fiš). Le-teh sva do sedaj izročila že ogromno, zato vam svetujeva, da imate s seboj kakšnih 50 listov, na katerih so obrazci vseh prisotnih popotnikov.

Po približno 150 km se je cesta spremenila v črn asfalt, katerega sva se sprva logično razveselila. Če je črn, je verjetno nov, kajne? Izkazalo se je, da sva bila spet zelo naivna, saj je bil prav ta del daleč najslabši. Na slikah in videih niti ni videti tako grozen, kot je bil v resnici, saj je v objektiv nemogoče zajeti vse luknje in razpoke. Tako sva morala ves čas paziti, da ne bi kje ostala brez kolesa ali pa celo zletela s ceste. Nasproti vozeči se šleper je najbrž, tako kot ostalih nešteto kamionov, vozil prehitro, saj je pristal na boku. Kako točno se je to zgodilo, na srečo nisva videla.

Pot naju je sicer vodila skozi številne zelo, zelo revne vasi. Hiše so tukaj bolj podobne nekim 3 x 2 m velikim barakam, zbitih skupaj iz raznoraznih materialov. Objekti so raztreseni po veliki površini, na sredini vasi pa se občasno nahaja velik rezervoar vode. Ob pogledu na prebivalce, ki nimajo ničesar razen nekaj koz, sva kot še nikoli doslej dojela, kako razvajeni smo prebivalci zahodnih držav. Ko nam z vodovodnega podjetja morda 1 x na leto sporočijo, da 1 h zaradi del ne bo deloval vodovod, se moramo na mrk kar malo mentalno pripraviti, medtem ko v največji puščavi na svetu živijo z nekaj kapljami vode na dan. Če smo iskreni, mi o revščini sploh ne moremo govoriti, saj je ne poznamo.

Polna novih vtisov prvega dne sva se malce pozno odločila, da najdeva prostor za prenočevanje. Sonce je že praktično zašlo, nama pa še kar ni uspelo locirati piste, na kateri se ne bi takoj pogreznila v sipek pesek. Naposled sva končno opazila eno, ki se je sprva zdela kar obetavna. Zavila sva s ceste, se odpeljala nekaj 10 m, nato pa kar naenkrat začela toniti. Super, treba bo kopati.

Iz prtljažnika sva vzela najine plastične palete in lopato ter pričela z delom. Skoraj takoj se je z osebnim avtomobilom poleg naju ustavil tudi domačin, ki nama je dobrovoljno priskočil na pomoč. Večkrat smo poizkusili, da bi kamper nekako porinili na trdna tla, a brez uspeha. Edina rešitev se nam je zdela, da ustavimo domačina s 4×4 pick-upom, ki bi brlog potegnil iz globokega peska. Ob cesti smo pomahali moškemu v novi Toyota Land Crusierju, za katerega se je izkazalo, da je Mavretanec, ki pa živi v ZDA. Tukaj ima le posle povezane z naftno industrijo, tako da je kar »velika riba«. Svojega novega avtomobila seveda ni želel umazati, nama pa je vseeno bil na drugačen način pripravljen priskočiti na pomoč. Z Rokom sta se odpeljala do bližnjega mesteca, kjer sta poizkušala najti nekoga s terencem, ki bi nama pomagal. Žal misija tudi po več kot 1 h iskanja ni uspela, a sta se vrnila z delovno silo 4 domačinov. »Američana« sva le nekako prepričala, da ima tudi njegov avto hakelj oz. zanko, na katero lahko privežemo vrv (prej je trdil, da je nima). Po več urah reševanja, v popolni temi, smo tako z vrvjo povezali njegovo Toyoto in brlog, domačini in Rok pa so kamper potisnili. Končno, brlog je priplaval iz peska do tršega dela, kjer je bilo mogoče obrniti in se vrniti nazaj na cesto. Prijaznim lokalcem sva dala nekaj kovancev z zameno za pomoč, kljub temu, da so med reševanjem Rokove japonke po čudežu izginile.

Po celotnem dnevu z miljon vzponi in padci sva bila tako izčrpana, da sva še komaj govorila. Želela sva samo zaspati, zato sva se odpeljala do bližnje policijske postaje, kjer smo prenočili. Takšni prostori niso v najini navadi niti po najinem okusu, a ponoči res nisva želela še enkrat tvegati, da bi spet pristala v mivki.

---

Prestolnica Nouakchott

Naslednje dopoldne je minilo bolj mirno, saj smo se brez večjih pretresov pripeljali v kaotično prestolnico.

Tukajšnji promet je bil nouadhiboujski promet na tretjo potenco, saj v Nouakchottu živi skoraj miljon ljudi. Semaforjev ne upošteva nihče (razen cepcev kot sva midva), mimo pa šviga vse mogoče. No, šviga je kar huda beseda, saj je kaos takšen, da promet več ali manj stoji. Medtem ko ti na desni strani nekdo prodaja kruh ali zelenjavo, na levi strani nekdo trka in prosjači, pred teboj pa mladenič umiva vetrobransko šipo, se moraš nekako premakniti mimo avtobusov, neke vrste tuk tukov, oslov, kolesarjev, avtov, za katere nimaš pojma, kako so še v voznem stanju, in vrste drugih naključnih udeležencev v prometu. Čeprav so na robu ceste tudi povsem umirjeni domačini, ki ravno molijo zadnjo plat visoko proti nebu in pozdravljajo Alaha, pa vse skupaj veliko bolj spominja na razburkano reko, kot na utečen promet. Na vozne pasove lahko kar takoj pozabiš.

Počasi, a vztrajno, sva se nato prebila do poslovalnice Mauritel, kjer sva spet želela kupiti SIM kartico. Kot sem že napisala, je kot turist ne moreš kupiti, a sva vseeno poizkusila s srečo. V Afriki se prej ali slej vse uredi. Počasi, z veliko potrpežljivosti, a na srečo je mogoče pravila malce obiti. Tako sva po skoraj 2 h prijaznega pogovora dosegla, da nama je zaposleni v omenjeni poslovalnici prodal kar svojo SIM. V telefonu je imel namreč kar 4, zato predvidevava, da nisva bila neka ekstra iznajdljiva izjema. Slednjo sva dobila precej ceneje, kot v Nouadhibouju – 200 MRU / 5 € za SIM in še enkrat toliko za 6 GB. Kot sem prej napisala, je najpomembneje dobiti SIM, podatke pa lahko napolniš praktično kjerkoli. V katerikoli trgovini kupiš majhen listek, na katerem spraskaš neko kodo, ki jo nato pokličeš. Natančna navodila so napisana na listku. Načeloma velja, da večja kot je vrednost listka, nižja bo cena na GB. Če npr. kupiš listek za 50 MRU / 1 €, dobiš 1 GB, za 100 MRU / 2 € dobiš 2,5 GB, za 200 MRU / 4 € dobiš  6 GB itd. Težava je edino, da so vrednejši listki tudi redkejši. V vseh trgovinicah bodo skoraj zagotovo imeli tistega za 50 MRU, kaj dražjega pa že vprašanje.

Po nakupu smo se nato čez kaotično mesto podali nazaj proti morju, kjer smo v bližini mestne plaže tudi prenočili (18.115875, -16.024773). Po norih dneh sva se odločila na mestu ostati še naslednji dan, se malo odpočiti in si popoldne ogledati znameniti fish market oz. ribjo tržnico.

Le-ta je ena največjih v zahodni Afriki, slovi pa po številnih barvitih ‘pateras’ čolnih. Tukajšnji ribiči še vedno lovijo na precej tradicionalen način, brez radarjev in drugih navigacijskih naprav. Vsak dan se odpravijo na morje, ulovijo presenetljivo veliko rib in se popoldne, pred sončnim zahodom vrnejo na kopno. Prav v tem času je sprehod po plaži najbolj zanimiv, saj se ogromno dogaja. Ribiči gigantski čoln spravijo do plaže, mulci s prikolico hitro tečejo do njih in naložijo ulov, nato pa s pomočjo valov in človeške moči leseno plovilo porinejo na vrh plaže. Že sama neskončna vrsta pisanih čolnov je vredna ogleda, da o samem dogajanju sploh ne govorim. Kljub temu, da sva bila precej pozna in morda celo zamudila najbolj aktiven čas, pa sva vseeno imela priložnost doživeti zanimiv kaos. Sprehodila sva se po tudi po sami tržnici, kjer kupi rib kar počivajo na umazanih tleh med zares veliko množico domačinov. Vonj sicer ni najbolj prijeten in tudi ribe ne izgledajo prav »apetitlih«, a je vse skupaj vseeno zelo zanimivo. Edino kar naju je malo razočaralo, je bilo dejstvo, da znajo biti Mavretanci kar osorni, včasih nesramni. Kot islamska država nikakor niso nagnjeni k fotografiranju, zato so naju na sami tržnici (ne na plaži) večkrat kar malce nadrli in naju poslali stran. To bi popolnoma razumela, če bi želela slikati ljudi, a so naju nahrulili tudi, ko sva želela v objektiv ujeti ribe na tleh.

S tem se mavretanska avantura še zdaleč ni končala, a je dogajanja res preveč, da bi vse napisala v eni objavi. Se pa veselim, da vam zaupava še dogodivščine z vzhoda. Verjemite, ni jih malo.

Pa se slišimo prihodnjič…