Popotovanje v osrčje Sahare

Lep saharski pozdrav! Čeprav večina popotnikov Mavretanijo prevozi v 2 ali 3 dneh, da bi ja čimprej dosegli lepe senegalske plaže, pa smo se mi želeli doživeti pravo Saharo. No, po zmožnostih našega brloga, seveda. Iz prestolnice Nouakchott smo se podali proti vzhodu – ogledali smo si prekrasno oazo Terjit ter se skozi mestece Atar in preko prelaza Amojjar podali proti saharski vasi Chinguetti. Avantura spet ni minila brez vsakodnevnih preprek, a sva se jih zdaj že malo navadila 😀.

---

Pot proti vzhodu

Ste vedeli, da se lahko v Mavretaniji popeljemo z enim najdaljših vlakov na svetu? Le-ta namreč prevaža železovo rudo iz mesta Zouerat do Nouadhibouja. Ali pa da si lahko ogledamo drugi največji monolit na svetu, imenovan Ben Amira? Ja, Mavretanija je veliko več kot le pusta ravna puščava, a se je potrebno za doživetja primerno opremiti. Naš brlog na žalost tem nalogam ni kos, saj ga poganjajo le zadnje tačke, ne vse 4, kot bi si morda želeli. S primernim 4×4 vozilom bi lahko do Atarja prispeli po bistveno krajši poti, saj bi iz Nouadhibouja sledili omenjeni železnici, si spotoma ogledali mogočen monolit in že bi bili pri ciljni točki. Mi smo morali pot malce prilagoditi in jo na žalost bistveno podaljšati, saj je država prepletena le s 3 glavnimi cestami. Tako smo se najprej podali do Nouakchotta, se od tod odpeljali proti vzhodu (cca 500 km v eno smer) in se vrnili po isti cesti nazaj na obalo.

Malo sva se bala, da bo tako dolga vožnja dolgočasna, a se je izkazalo, da je država bistveno bolj raznolika, kot sva pričakovala. Bela mivka je počasi postajala vedno temnejša, ob cesti so se ves čas pojavljala občasna drevesa in grmički, družbo pa so nam delale tudi številne enogrbe kamele. Res sicer je, da je bila cesta na odsekih spet precej slaba, a so gore v daljavi odtehtale naporno vožnjo po vroči puščavi.

---

Oaza Terjit – biser sredi neverjetne pokrajine

V 2 dneh smo v poznih popoldanskih urah prispeli v oazo, ki je totalno presenečenje v osrčju neizprosne puščavske okolice. Morava reči, da se sploh ne moreva odločiti, kaj naju je bolj navdušilo – palmin raj ali gore v njegovi okolici. Če čisto po pravici poveva, sva o Mavretaniji pred našim obiskom vedela zelo malo. V bistvu nič. Tudi Saharo sva si predstavljala kot en velik raven nič, ki se bo vlekel kilometre in kilometre. Pred prehodom meje sva si seveda označila na zemljevidu, kaj vse nam je z brlogom sploh dostopno, a si (očitno) slik nisva ogledovala. V bistvu se to sploh ni zgodilo namerno, čeprav sva v zadnjih letih opazila, da veliko raje vidiva in doživljava stvari, za katere ne veva, kako izgledajo oz. kako bodo potekale. Navdušenje je bistveno bolj pristno in večje, če se znajdeš v nekem novem, neznanem okolju, kot pa nekje, kjer si že s slik dobro predstavljaš, kako vse skupaj izgleda. Tako kot sva bila v Gruziji navdušena nad pokrajino v okolici mesta Gori, pa sva bila tukaj nad okolico Terjita in Atarja. Mogočne mizaste gore, pod njimi pa oranžne sipine in zelena drevesa? Ne, tega res nisva pričakovala, zato sva se na vsake nekaj km ustavila in naredila približno miljon fotografij. Za vsakim ovinkom nas je čakal nov nor razgled, ki naju je pustil odprtih ust. Lahko rečeva le – waw!

Seveda naju ni razočarala niti oaza Terjit, v kateri je sicer verjetno še bolj od naju uživala Šnofka. Brlog smo parkirali ob glavni cesti in se skozi zadnjo vas (približno 2 km) podali peš, saj je bila »cesta« čisto prevelik zalogaj za našega 4 kolesnega reveža. Najprej smo sicer poizkusili do osrčja oaze pripeljati, saj nam je žandar na začetku vasi zatrdil, da ne bomo imeli težav, a smo že po nekaj 100 m prispeli do globokega peska in velikanskih lukenj. K sreči smo se pravi čas obrnili in se vrnili nazaj na trdna tla.

Ko smo prispeli v oazo, pa smo končno dobro zadihali. Bilo je že pozno popoldne, saj je bil zadnji del ceste precej slab, zato je vožnja trajala dlje od pričakovanega. Zaradi tega sva bila sprva malo nesrečna, a sva kmalu ugotovila, da ne bi mogli izbrati boljšega časa za obisk. Razen 3 kolesarjev, ki so oazo ravno zapuščali, nismo srečali nikogar. Tako smo imeli raj pod palmami povsem zase, kar je pomenilo, da je Šnofka lahko končno spet norela po vodi. Rahel veter in hladnejše ozračje sta naredila res prijetno atmosfero, ki je po dneh v suhi puščavi še kako prijala. Če se le ne bi tako hitro večerilo, bi tukaj ostali kar nekaj ur. Šotori ob tolmunčku, v katerih je na tleh položen tepih s goro blazinami, bi bili pravi kraj za sprostitev.

Pred odhodom smo se sprehodili še malce višje in si oazo ogledali še s ptičje perspektive. Ker je sonce ravno zahajalo, je bilo res prav magično. Mimogrede smo videli tudi majhen bazen poln alg, v katerem bi se naj obiskovalci kopali. Prav zaradi te »turistične infrastrukture« je treba pred vstopom v oazo plačati 200 MRU / 4 € / osebo. Malo smešno in nategunsko glede na to, da se do vhoda ne moreš niti pripeljati z neterenskim vozilom, a pustimo malenkosti.

---

Skozi Atar in preko prelaza Amojjar do vasi Chinguetti

Chinguetti je znamenita saharska vas pod UNESCO-ovo zaščito, ki jo obiščejo praktično vsi turisti, ki se znajdejo v tem delu Mavretanije. Mesto je bilo ustanovljeno že v 8. stoletju, od takrat pa je postajalo vedno bolj pomembno tako iz trgovskega, kot verskega vidika. Še danes času kljubuje 5 knjižnic (le 1 je odprta za javnost), v katerih so shranjeni starodavski arabski verski zapisi. Vas, ki jo sestavlja več ruševin kot dejanskih hiš, je sicer tako privlačna turistom tudi zato, ker jo počasi, a vztrajno zasuva puščavski pesek. Midva sva precej »cincala« ali bi jo obiskala ali ne, saj sva slišala / prebrala veliko ne preveč navdušenih vtisov. Mnogi so dejali, da se jim vas ni zdela nekaj pretirano posebnega, poleg tega pa naj bi bili določeni prebivalci kar vsiljivi prodajalci. Ker je mogoče Chinguetti doseči samo po puščavski pisti, nisva bila prepričana, če bi do tja sploh zavila. Na koncu sva se vseeno odločila, da vas obiščemo, če smo že tako blizu. Prepričalo naju je predvsem dejstvo, da naj bi bila vožnja do tja zelo slikovita.

Tako smo iz Atarja zavili na utrjeno pisto, ki naj bi bila prevozna za vsa vozila. Za vožnjo pa makadamu sva bila sigurna, da ne bomo potrebovali 4×4 vozila, a sva se vseeno zavedala, da bo to zelo dolgotrajna avantura. Zaradi težkih vozil se na takšnih podlagah oblikujejo kot neki valovi, ki skrbijo, da vožnja ni preveč dolgočasna. Čeprav se domačini nanje ne ozirajo, pa se Evropejci, ki se želimo še kdaj vrniti na domačo celino, po njih vozimo kot po jajcih. Naša največja hitrost je tako bila nekje okoli 20 km / h, kar je bilo dejansko hitreje, kot sva pričakovala. Kljub temu, da sva se občasno počutila kot v pralnem stroju na 6000 obratih, pa bi pot do prelaza Amojjar priporočala vsakemu. Spet naju je navdušila izjemno slikovita pokrajina – plato, ki kar malce spominja na savano, in neverjetno visoke ter grobe gore v ozadju. Noro!

Ko smo prispeli do samega prelaza, sva bila prepričana, da smo najhujši del premagali. Cesta se na strmem delu namreč spremeni v asfalt, zato jo lahko premaga kakršnokoli vozilo. No, skoraj. Malo pod vrhom, nad neverjetno mogočnim kanjonom, ki je mogoče najbolj dihjemajoč prizor, kar sva jih videla v življenju, je cesto zasul globok oranžen pesek. Midva bi morda še poizkušala priti čez, če ne bi bil ob našem prihodu na tem odseku že zakopan osebni avtomobil. Optimistična domačina sta se na vse načine trudila rešiti ubogega Hyundaia, a jima nikakor ni uspelo. Potonil je namreč že tako globoko, da je že povsem nasedel. Kljub temu, da sva jima posodila najino lopato in jima pomagala kopati, je bila edina rešitev, ki ne bi trajala cel dan, da ju nekdo izvleče s svojim 4×4 vozilom. V času reševanja se je mimo pripeljalo kakšnih 10 vojaških terencev, a se prav nikomur ni ljubilo ukvarjati z nemočnimi domačini. Ko sva videla, kako so tudi ti potrebovali kar nekaj zaleta, da so prišli čez in zvozili strm ovinek direktno za mivkastim delom, sva se dokončno odločila, da Chinguettija ne bomo dosegli. Fantov vseeno nisva pustila samih, temveč sva počakala skupino domačinov s Toyoto, jih ustavila in jim posodila najino vrv, da so lahko izvlekli nesrečnega sprednjepogonca. Prijazna Mavretanca sta bila tako vesela najine pomoči, da sta nama sama poveznila čez glavo njuni tipični mavretanski oblačili in nama rekla, da se moramo nujno slikati. Kasneje smo izmenjali tudi telefonske številke in vsi dobre volje nadaljevali pot nazaj proti Atarju. V resnici niti nisva bila preveč razočarana, da Chinguettija nismo dosegli, saj smo vseeno videli in doživeli najbolj spektakularen del poti.

---

V Afriki ne gre prav nič po planu

Če sva zjutraj mislila, da bomo prespali nekje med prelazom in Chinguettijem ali pa vas celo že dosegli, pa se je dan obrnil povsem drugače od planiranega. Namesto, da bi pot nadaljevali, smo prenočišče iskali nekje ob pisti med prelazom in Atarjem. Bilo je že popoldne, bila sva utrujena in lačna, zato sva si res želela, da bi se lahko čimprej nekje odpočila. Hja, seveda spet ni šlo čisto po planu. Z glavne piste smo zavili na nek kolovoz, z njega pa na ravnico pod kot na slikanim drevesom. No, drevesa nismo dosegli, saj je površina, ki je izgledala kamnito trdna, postala sumljivo mehka. Brlog je spet potonil, midva pa sva se že 2 v enem dnevu lotila kopanja. V zadnjih mesecih sva se nekaj mini malega o reševanju iz peska le naučila, zato sva se zadeve lotila malo bolj z glavo. Po 2 urah premikanja po pol metra naenkrat, sva končno lahko nazaj napolnila gume, nehala dvigovati kamper z dvigalko in pod zadnja kolesa podlagati najinih patetičnih palet ter kamnov, saj je brlog le priplul na trdna tla. V veliko pomoč so nama bili tudi fantje, ki so eden za drugim počasi prikapljali iz daljave. Ves čas so čakali, da sva midva pod kolesa nastavila vse pripomočke, da so nato pomagali potisniti našo težko 4 kolesno kamelo.

Na tej točki moram še povedati, da je včasih komunikacija z domačini izjemno težavna. Še nikjer do sedaj nisva imela takšnih težav, saj so domačini vsaj razumeli uporabo Google prevajalnika, če že niso govorili polomljene angleškofrancoščine. Tukaj pa je situacija drugačna, saj je v Mavretaniji še vedno zelo veliko ljudi nepismenih. Po Google podatkih naj bi manj kot 70 % prebivalcev znalo prebrati in napisati nek osnoven stavek. To pomeni, da je komunicirati z domačini na vaseh praktično nemogoče. Tudi če poznajo črke in besede, pa berejo izjemno počasi, pišejo pa še počasneje. Tudi fantom, ki so nama pomagali, pisanje in branje ni bilo najbolj blizu, zato so pri komunikaciji sodelovali vsi – nekaj jih je počasi narekovalo, eden pa je z veliko truda pisal in nato prebral najina sporočila. Res škoda, saj bi brez te bariere z veseljem z njimi preživela več časa. Navdušenje je bilo obojestransko, saj se je njim zdel zelo zanimiv naš brlog, nama pa njihov osliček in majhna kozica, ki se je baje skotila pred nekaj urami in še ni znala hoditi.

---

Ujeti v puščavskem viharju

Glede na to, da nam ni uspelo doseči Chinguettija, smo imeli dovolj časa, da bi še kak dan ostali v osrčju Sahare. Želeli smo se odpeljati tudi proti severu in si ogledati neke za vedno pozabljene vagone, a kot smo in ste sedaj že vajeni, so nam okoliščine preprečile tudi ta podvig. Vroč saharski veter, ki je v zrak dvignil toliko peska, da je ozračje izgledalo prav megleno, je postajal vse močnejši. Saj ne rečeva, doživeti puščavski vihar je bilo sicer zanimivo, a to ne pomeni tudi prijetno. Tukajšnji veter je namreč drugačen od tistega, ki smo ga vajeni mi – zdi se ti, kot da stojiš pred velikanskim sušilnikom za lase, ki ves čas piha s konstantno močjo. Sunkov ni, ozračje pa je tako izsušeno, da se meni še v življenju lasje niso tako hitro posušili (ne, niti s fenom ne). V takšnih razmerah je bivanje zelo naporno, saj imaš pesek v očeh, ustih, laseh, ušesih in še kje drugje, seveda pa zaide tudi skozi vse odprtine v trebušno votlino hiše na kolesih. Preživljanje časa zunaj je brez njihove rute okoli glave sila neprijetno, zato smo se odločili, da se poberemo nazaj k obali. Upali smo, da bomo že v nekaj dneh pobegnili v Senegal, kjer je situacija mirnejša.

In ja, kot si verjetno že lahko mislite, se tudi to ni zgodilo. Se spomnite, ko smo v Zahodni Sahari prečkali rakov povratnik? Ko smo želeli trenutek ujeti v večnost, je močan veter prevrnil stativ s fotoaparatom, kar je rezultiralo v uničen objektiv. Ker celotne poti po Afriki res nisva želela preživeti brez dobrega fotoaparata, sva prosila domače, da nama nov objektiv pošljejo v Nouakchott z DHL-om. Paket je na cilj sicer prišel v 2 dneh, a se je nato zataknil na carini. Urejanje zadev v povezavi z mini pošiljko je seveda potekalo po afriško, kar pomeni, počasi. Tako smo bili 4 dni “ujeti” v vetrovno-prašni prestolnici, a smo na koncu paket vseeno prejeli.

Od tod smo pot nadaljevali direktno proti senegalski meji… Mavretanija nama je bila presenetljivo všeč, sploh pokrajina na vzhodu države. Gore, puščava in oaze so nas zares navdušile. Kljub temu pa moramo reči, da je bilo potovanje po tej afriški državi kar naporno. Vsak dan so se vrstili vzponi in padci, mučila sta nas vročina in saharski pesek, doživeli pa smo tudi lepe in niti malo lepe izkušnje z domačini. Skoraj 2 tedna, kar smo jih preživeli v saharski pokrajini, sta bila definitivno najbolj intenzivna do sedaj, zato se nam bosta zasidrala v večen spomin.

Pa se slišimo prihodnjič…