Shida Kartli | Gori, Uplistsikhe

Hej hoj! Se spomnite, ko sva prejšnji teden omenila, da je v nižjih delih Gruzije trenutno zelo vroče in vlažno? Ker takšne dnevne temperature niso všeč niti nama niti Šnofki, smo po hitrem postopku pobegnili nazaj na višjo nadmorsko višino. A še preden smo do tja prispeli, smo obiskali dve zelo zanimivi mesti – Gori in Uplistsikhe, ki ležita v praktično puščavski pokrajini, popolnoma nasprotni zelenim pobočjem Kavkaza. Da ne bo prevelike zmede, vam bova tokrat predstavila le osrednjo regijo Shida Kartli, naslednjič pa razkrijeva, katere vse poti smo prehodili bolj na severu v regiji Mtskheta-Mtianeti.

Gori

Vožnja od Kutaisija do Gorija je bila vse prej kot lepa. Narava je sicer zelo zelena, a poglede zelo kvarijo številni novi tuneli in avtocesta, ki je trenutno v gradnji. Ker sva na kontejnerjih ob gradbiščih opazila kitajske pismenke, sva hitro povprašala strica Googla, kdo je glavni investitor tega novega cestnega omrežja. Kitajci seveda. No, Azijci na splošno, a največji interes imajo Kitajci, ki želijo povezati Azijo in Evropo. Gruzija res leži na idealni legi, zato se v ozadju skrivajo bajne investicije. Dejansko so hribi in griči na celotnem območju preluknjani z miljoni tunelov, v vsaki dolinici pa so že pripravljeni stebri za novo avtocesto. Moram reči, da med vožnjo nisva prav nič uživala.

Kakorkoli že, iz zelene pokrajine smo v trenutku prišli v popolnoma puščavnato dolino. Ok, kaj se dogaja? Ko sva se pripeljala v bližini mesta Gori, kar nisva mogla verjeti svojim očem. Vedela sva, da je Gori Stalinovo rojstno mesto, nikjer pa nisva prebrala, da bi ležal sredi takšne sušne pokrajine. Res je, da res ničesar ne planirava in še zjutraj ne veva, kje bomo prespali in kaj bomo videli, a vseeno ponavadi na spletu vidiva kakšno sliko, kam se sploh podajamo. Kako da tega nisva zasledila, nama ni bilo čisto jasno, a hkrati tudi zelo všeč. Dandanes je res težko nekam odpotovati in hočeš nočeš predhodno na spletu ne videti nešteto fotografij. Končno sva doživela tisti šok, ki je bil pred obstojem interneta in preveč informacij povsem normalen.

Kot že omenjeno je Gori Stalinovo rojstno mesto, posledično pa to pomeni, da si lahko prav tukaj ogledamo njegov muzej. Ker sva v kar nekaj potopisih prebrala, da je le-ta zelo zastarel in precej dolgočasen, sva se ga odločila izpustiti. Raje sva se na hitro sprehodila po mestu in se čudila, kako lahko še vedno izgleda tako socialistično. Rok je komentiral, da če bi se Stalin prebudil od mrtvih, bi se v mestu še vedno odlično znašel, saj se v tem času verjetno ni prav nič spremenilo. Stavbe res niso v najboljšem stanju, celotna puščavnata atmosfera in huda vročina pa vsemu skupaj dodata še bolj starinski pridih. Gori tako res ni prav lepo mesto, je pa sprehod po njem zato zelo zanimiv. Če z vročino nimate težav, se lahko povzpnete tudi na trdnjavo, ki jo krasijo številne gruzijske zastave.

Po ogledu mesta smo se po pusti pokrajini odpeljali naprej, v bližino jamskega mesta Uplistsikhe. Ker smo si ga imeli naslednji dan namen ogledati v jutranjih urah, smo parkirali brlog v edino bližnjo senco, ki smo jo našli, in se hitro odpravili do dih jemajočih skalnatih sten. Sonce je ravno zahajalo, zato je celotna pokrajina zažarela v rdečih in oranžnih odtenkih. Z vrha hriba smo opazovali enega lepših sončnih zahodov in se počutili kot, da smo nekje na Arabskem polotoku. Stare kamnite hiše, vijugasta reka, skalnati klifi in nizko grmičevje so pričarali neverjetno atmosfero.

---

Uplistsikhe

Območje okrog mesta Uplistsikhe naj bi bilo naseljeno že v 4. tisočletju pred našim štetjem, v prve jame pa naj bi se naselili nekoliko kasneje – v drugi polovici 1. tisočletja pred našim štetjem. V mestu Uplistsikhe naj bi prvotno živeli kmetje, ki naj bi verovali v različne bogove in prirejali razne magične obrede še dolgo po tem, ko je v te kraje prišlo krščanstvo. Pridelovali so tudi svoje vino v tako imenovani »kvevrih« – velikih lončenih posodah, po katerih je še danes znana gruzijska žlahtna kapljica. Le-te zakopljejo globoko pod zemljo, v nekaj mesecih pa iz grozdja nastane vino. Mesto je v naslednjih stoletjih postalo zelo pomembno gospodarsko, kulturno, politično in seveda versko središče, saj je ležalo na idealni lokaciji – Svilnati poti. Povezovalo je Kaspijsko jezero in Črno morje, kar je pomenilo, da so ga prečkali številni trgovci. Imeli so celo svoj vodovod in odvodnjavanje, v času vojn pa jim je zelo prav prišel skrivni tunel, ki je mesto povezoval z bližnjo reko.

Mi smo se do vhoda mesta podali že malo pred odprtjem, saj smo se želeli čimbolj izogniti vročini in gneči. Tako so nas v notranjost za ceno 15 GEL/5,2 €/osebo spustili že malo pred 10. uro zjutraj. Vstop je bil kljub številnim tablam, da so psi prepovedani, dovoljen tudi Šnofki. Hitro smo se podali skozi skrivni vhod in začeli raziskovati številne luknje in jame. Tudi suha pokrajina v okolici nas je spet popolnoma očarala. Ker smo bili tako zgodnji, sta bila poleg nas le še dva obiskovalca, zato smo imeli mesto praktično čisto zase. Pofotografirali smo vsak detajl in se, ko je sonce že začelo pripekati, odpravili še v muzej, kjer smo si ogledali kratek film. Po ogledu smo bili zares veseli, da smo izkoristili jutranji mir, saj so se na vhodu že nabrale turistične skupine, avtobusi in minibusi, vročina pa je že postajala neznosna.

Tako smo hitro pobegnili v senco, kjer je bil parkiran naš brlog, ter se podali naprej proti znameniti Vojaški cesti. A o njej in pohodih v Kavkazu izdamo več prihodnjič. Naj bo tokratnja objava posvečena pusti pokrajini osrednje Gruzije.

Pa se slišimo prihodnjič…