Gruzija

Imereti | Gelati, Martvili, Okatse

Oj, spet mi!

Ali verjamete, da se nam je celo uspelo posloviti od visokega Kavkaza in regije Svaneti? Z zelo težkim srcem, ampak po 3 tednih preživetih v Mestii, je prišel čas, da raziščemo še druge dele Gruzije. Držite pesti, da nam bo tudi nadaljevanje popotovanja po tej državici tako všeč, kot nam je bilo do sedaj!

Iz Mestie smo se pripeljali v bližino mesta Jvari, kjer smo se takoj spet srečali z visokimi temperaturami in visoko stopnjo vlažnosti, na katere smo v hribih povsem pozabili. Zato sva po hitrem postopku sklenila, da si ta del Gruzije južno od Kavkaza ogledamo v čimkrajšem času in nato spet pobegnemo nekam višje. Zato smo si v okolici Kutaisija ogledali le nekaj znamenitosti, čeprav nama je bila narava zelo všeč. Zaradi na pol tropskega podnebja je namreč vse ekstremno zeleno. Vožnja je tako zelo zanimiva, saj si poleg lepe narave lahko ves čas ogledujemo tudi preproste gruzijske hiše in vijugamo med številnimi kravami in pujsi.


Samostan Martvili

Če si v Gruziji, si preprosto moraš ogledati vsaj nekaj samostanov. Ker od blizu nisva videla še nobenega in ker je bil samostan Martvili ob naši začrtani poti, sva se skoraj da morala ustaviti. Na parkirišču sva skuhala kosilo ter se kasneje zaradi visokih temperatur odpravila do samostana vsak posebej. Šnofko je namreč trenutno nemogoče pustiti v kamperju.

Samostan Martvili leži nad istoimenskim mestom, zato je do njega mogoče priti po cesti ali pa z manjšo gondolico, v katero stisnejo presenetljivo veliko ljudi. Turistov in vernikov je tukaj kar precej, čeprav hudih množic še vedno ne pričakujte. Okoli samostana, ki je bil zgrajen v 7. stoletju je še kar nekaj manjših kapelic, v vseh pa najdemo zanimive freske. Ženske morajo imeti v notranjosti pokrita kolena ter lase, zato v ta namen pri vhodu visi kar nekaj različno velikih rut. Ker nisva neka navdušenca nad cerkvami, nama je bil samostan zanimiv, a si ga vseeno verjetno ne bi ogledala, če se ne bi ravno peljala mimo.


Slap Okatse

Slap Okatse je bojda najvišji gruzijski slap in meri kar 70 m. Do parkirišča vodi zavita ozka betonirana cesta, za katero sva pred obiskom prebrala, da je ekstremno strma. Če boste tudi vi naleteli na takšne komentarje, naj vam povem, da je dostopen brez težav, zato ni razloga za paniko. Priporočava vam edino, da si ga ogledate dopoldne, ko še ni veliko ljudi. Mi smo tja prispeli okrog 11ih, ko ni bilo še praktično nikogar.

Vstopnina znaša 17,25 GEL / 6 € / osebo, psom pa vstop ni dovoljen. Ker je bilo spet prevroče, da bi Šnofka počakala v brlogu, sva si tudi slap ogledala vsak posebej. Sprehod po platformah je kar prijeten, saj ves čas nad seboj opazuješ visoko strmo kamnito steno, ob poti pa reko, ki se preliva čez bele skale. Že kmalu se nad nami prikaže znameniti slap, ki pa je imel trenutno tako malo vode, da se je v 70 m skoraj vsa že razpršila. Ker je tudi pihalo, slap ni tekel naravnost navzdol, temveč se je zvijal, kot mu je ukazal veter. Nama osebno je bil bolj všeč slap, ki se nahaja pod zadnjo platformo in ga lahko brez težav tudi spregledaš. Je veliko bolj vodnat, poleg tega pa se pod njem ustvari prelep tolmun. Z zadnje platforme je sicer tudi lep razgled na celoten kanjon, katerega pa si je prav tako mogoče ogledati z zipline-a. Cena je 50 GEL / 17,5 € / osebo, sestavljen pa je iz dveh jeklenic – 500 m in 170 m.

Po kosilu pa sva se odpravila še do naslednjega slapu, katerega nama je omenila prijetna slovensko govoreča Hrvatica, ki sva jo srečala na parkirišču. Če poveva povsem iskreno, nama bo v spominu ostal ta »neznani« slap, ki je precej manjši, a se lahko pod njem tudi skopaš. Ker ga ni v nobenem vodiču, pridejo do tja večinoma le domačini, poleg tega pa ni potrebno plačati vstopnine. Mi 3 smo komaj čakali osvežitev, zato smo se v bližino po ozki cesti podali z brlogom (42.507348, 42.560633), do njega pa sva nato peš sledila domačinom, saj bi se drugače sigurno izgubila. Po gozdnih stezicah smo se tako spustili do tega neturističnega bisera, kjer je Šnofka zelo navdušeno tekala po vseh tolmunčkih, midva pa sva po nekaj minutah zbiranja poguma namočila pregreta telesa. Temperatura vode je primerljiva z našo Sočo, zato se prav zelo namakati ne moreš, je pa zelo prijetna osvežitev.

Po hitrem kopanju pa so nama prijazni 3 mladi domačini ponudili kozarec mrzlega piva, viski, lubenico, gruzijski sir in gruzijski kruh. Ker sta 2 govorila dobro angleško, smo uspeli tudi prijetno poklepetati. Dali so nama napotke za naprej in naju naučili nekaj gruzijskih besed.

 

No, naj povem še, da bi si na tem območju lahko ogledala še kanjona Okatse in Martvili, a sva jih iz 2 razlogov raje izpustila: prvi je, da sva na parkirišču od obeh opazila toliko turistov in avtomobilov, da naju ogled ni niti najmanj mikal, in drugi, da ima vsak izmed njiju tudi vstopnino. Ker se nama je že cena 6 € / osebo za slap Okatse zdela čisto evropska, sva se odločila, da si ogledava le eno znamenitost. V bližini je sicer tudi Prometejeva jama, a ker sva si podobno jamo ogledala že v Grčiji, se nama tukaj preprosto ni ljubilo ustavljati.


Samostan Gelati

Naslednji dan sva kolebala ali bi si ogledali mesto Kutaisi ali ne, a ker naju mesta prav zelo ne zanimajo in ker je bilo zares vroče, sva se odločila, da ga izpustimo. Tako smo se odpeljali direktno do najpomembnejšega gruzijskega samostana – Gelati. Tak sloves se ga drži zato, ker je bil ustanovljen že v 11. stoletju, ko so ga proglasili za nove Atene oz. drugi Jeruzalem. Prav tu je zato pokopanih tudi veliko gruzijskih vladarjev.

Naju po pravici povedano ni prav zelo očaral. Po eni strani je bila za to kriva vročina, po drugi pa dejstvo, da ga trenutno prenavljajo. Postavljeni odri tako v notranjosti kot v njegovi okolici in velikanski žerjav prav zagotovo niso naredili dobrega vtisa. Po celotnem kompleksu se sicer lahko sprehodimo zastonj, a je zato potrebno plačati parkirnino. No, uradna parkirnina to definitivno ni, se pa sprehaja naokoli starejši gospod v rumenem jopiču, ki od vsakega zahteva drugačno vsoto. Nama je želel zaračunati 5 GEL, a ker sva od turistov v sosednjem avtomobilu izvedela, da so oni plačali le 2 GEL, je bil tudi z nižjo ceno čisto zadovoljen. No, kot že omenjeno, ker samostani in verski objekti niso ravno najvišje na najini listi želja, smo si freske in poslikave v notranjosti samostanov ogledali bolj na hitro in se kmalu zatekli nazaj v notranjost brloga, kjer je bilo vsaj malo hladneje.

Regijo okrog Kutaisija smo si tako ogledali zelo na hitro, zdaj pa že bežimo nižjim temperaturam naproti.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published.