Gruzija

Svaneti | enodnevni pohodi v okolici Mestie

Živjo! Mi smo še kar na severu Gruzije, saj je od teh lepot kar ne moremo posloviti. Parkirani smo čisto na samem, vsak dan pred kamperjem pojeva zajtrk s čudovitim pogledom na okoliške vršace, vsake nekaj dni pa skočimo še na kak hrib. Temperature so čisto poletne, včasih celo previsoke, a se ponoči lepo ohladi, da s spanjem res nimava težav. Tukaj nam je tako res fino, zato z odhodom kar odlašava in odlašava.

 

Nazadnje sva opisala 4 dnevni treking od Mestie do Ushgulija, tokrat pa vam bova zaupala, kam se lahko podate, če ste omejeni s časom. Vsi pohodi so enostavni, razgledi pa sanjski.

Greben Zuruldi

V obe smeri:

➡ 6 km

⬆ 150 m

⏱ 1h 45 min

Že ko smo se vozili proti Mestii, se nam je za vsakim naslednjim ovinkom prikazal nov več tisočak. Vsakega smo opazovali z velikimi debelimi očmi in bili že prvo sekundo nad regijo Svaneti povsem navdušeni. Ker je bilo res lepo vreme, nismo želeli izgubljati časa, zato smo se odpeljali direktno do gondole Hatsvali. Kupili smo karte (7€ / osebo) in se z njo povzpeli na greben Zuruldi.

Na vrhu gondole se nahaja restavracija, od koder je res neverjeten pogled v vse smeri. Na nasprotni strani doline lahko celo opazujemo špičasta vrhova gore Ushba, ki se dviga kar 4.710 m nad morjem. Tako se nam je SD kartica na fotoaparatu zelo hitro začela polniti, saj smo nismo vedeli, v katero smer naj začnemo fotografirati.

Pot smo nato nadaljevali po grebenu, ki pa je delno zaraščen z gozdom, zato se razgled razkrije le na vsake toliko časa. Želeli smo sicer priti do oddajnika, a ker gondola neha voziti že ob 17ih, smo se morali predčasno vrniti. Pohod je v resnici bolj sprehod, saj pot vodi po praktično ravnem terenu, zato lahko v lepih razgledih uživa prav vsak.


Jezera Koruldi

Od križa do jezer:

➡ 4 km

⬆ 2 h

⏱ 500 m

Naslednji dan pa je sledil naš prvi »resnejši« pohod. Naš cilj so bila jezera Koruldi, ki se nahajajo visoko nad križem, ki ga lahko opazimo že iz centra Mestie. Do križa je precej dolgočasna in strma pot, zato smo se odločili, da se do tja zapeljemo s taxijem, se peš podamo do jezer, ki so okoli 500 m višje, ter se nato v dolino spet vrnemo s taxijem. Tako smo se sprehodili do avtobusne postaje v Mestii in začeli spraševati lastnike 4×4 vozil, če nas je kdo pripravljen zapeljati do križa (Cross). Med kar nekaj taxisti, ki so posedali na tamkajšnji klopici, se je hitro našel starejši gospod, ki nas je bil pripravljen odpeljati, pri križu počakati nekaj ur, ter se z nami vrniti v dolino za 150 GEL (dobrih 50€). Ker se nam je zdelo to zelo drago, smo se kar kakšnih 15 min pregovarjali in cenkali. Vmes je cena celo narastla na 200 GEL (70€), na koncu pa smo se nekako spogajali za 130 GEL (45€). Še vedno se nam je zdelo zelo drago, a na nebu so se kar hitro začeli prikazovati oblaki, zato smo ceno pač sprejeli. Šnofko smo naložili v prtljažnik in že smo se peljali po razriti in strmi cesti proti križu. Moramo priznati, da takšne ceste naš brlog žal ne bi bil sposoben premagati.

Pri križu smo si oprtali na rame nahrbtnike in se malo po makadamski cesti začeli vzpenjati proti jezerom. Čeprav celotne poti nismo opravili po cesti, temveč tudi po okoliških travnikih, so bili avtomobili včasih kar moteči. Do jezer se namreč da priti tudi z dobrim 4 pogonskih vozilom, kar Gruzijci kar s pridom izkoriščajo. Veliko je namreč turistov, ki bi radi videli jezera, prehodili pa niti koraka, domačini pa jim za dobro plačilo seveda z veseljem ugodijo. Saj ne rečem, da dobrih džipom ni prav zabavno gledati, kako se uspešno izvijejo iz vsake luknje, a bi bilo vseeno veliko lepše, če bi bila vožnja dovoljena le do križa.

Karkoli, po približno 2 h hoje, smo končno prispeli do jezer, od koder je spet prakrasen razgled na zasnežene vrhove. Ker smo bili že precej pozni, so bili na žalost delno zaviti v oblake, a je bilo vseeno zelo lepo. Ob jezeru smo pojedli sendviče, opazovali krave, ki so se v njem hladile ter se počasi odpravili nazaj proti križu, kjer nas je še vedno čakal prijazen taxist.


Slap Shdugra

Do slapu:

➡ 6 km

⬆ 450 m

⏱ 3h

Slap Shdugra se sicer ne nahaja v bližini Mestie, temveč v sosednji dolini Mazeri, vendar je vseeno vreden omembe. Že sama dolina Mazeri je prečudovita. Mi smo bili tam parkirani par dni, pa smo kljub malce slabšemu vremenu zares uživali. Dolina je povsem neturistična, zato jo sestavljajo le ogromni zeleni travniki in lepo gozdovi.

Jutro je bilo precej oblačno in kislo, zato smo se do slapu podali že v času kosila. Prvi del poti nas je vodil po travnati dolini, nato smo prečkati deročo reko preko novega mostu in se mimo lepega lesenega bara podali ob reki navzgor. Čeprav večina poti poteka skozi gozd in zato nekih vsaj v prvem delu nekih prekrasnih razgledov ni, pa je vseeno hoja zelo prijetna. Steza je lepo urejena in dobro označena, zato se je praktično nemogoče izgubiti. Že precej visoko sredi gozda smo se nato sprehodili tudi mimo lesene hiške obmejne policije, kjer smo poleg moških v vojaških oblačilih lahko videli tudi konje in psa. Ta del je namreč v neposredni bližini Rusije, zato območje strogo nadzorujejo.

Čeprav je bilo zjutraj deževno vreme, pa se je popoldne že precej razjasnilo, zato smo lahko v zadnjem delu poti, ki ne vodi več po gozdu, opazovali dolino pod nami in številne slapove nad nami. Mislili smo, da bomo videli le enega, do katerega smo tudi imeli namen priti, a se je na koncu izkazalo, da je slapov, ki prihajajo iz ledenika na vrhu gore, kar precej. Z lepim razgledom smo nato prispeli do našega cilja – slapu Shdugra, ki naj bi bil eden višjih (če ne celo najvišji) v Gruziji. Ker padec vode povzroči kar močen prš, smo s fotografiranjem hitro zaključili in pojedli sendviče raje nekaj metrov nižje pod drugim manjšim slapom. V daljavi smo lahko videli Potujoči brlog, ki je izgledal le kot majhna mravljica sredi ogromnega travnika.

Vso pot nam je delal družbo velik svetlo rjav ovčar, ki se je nas sicer precej bal, s Šnofko pa sta postala dobra prijatelja. Ves čas sta se preganjala sem in tja, se lovila med številnimi drevesi in naravnost uživala. Nič čudnega, da je Šnofka po prihodu v kamper takoj omagala.

 

Ledenik Chalaadi

Od lesene brvi do ledenika:

➡ 3 km

⬆ 250 m

⏱ 1 h

 

Ta pohod pa je verjetno na seznamu vsakega, ki obišče Mestio, saj je res enostaven, razgledi pa so naravnost čudoviti. Mi smo štartali kar iz našega brloga, kar je pomenilo, de smo prve 3 km prehodili po makadamski cesti, po kateri se sicer do izhodišča lahko pripelješ z avtom. Pohod se tako zares začne s prečkanjem reke preko že malce vprašljive lesene brvi. Že tukaj se nam prikažejo prvi več tisočaki, ki vas sigurno ne bodo pustili ravnodušnih.

Pot nato zavije v dišeč borov gozd, ki pa se po približno 2 km konča, in že lahko zagledamo dih jemajoč ledenik. Pripravljeni bodite, da boste ves čas do ledenika fotografirali na vse strani, saj je dolina prelepa, da bi se temu izognili. Nas so špičasti vrhovi, rozaste rožice in modro nebo nad nami tako navdušili, da smo se še preden smo prišli na cilj, odločili, da se popoldne spet podamo z gondolo na greben, ki smo ga obiskali že prvi dan. Res, če prispete v Mestio, tega pohoda ne smete zamuditi, saj vas bo zagotovo navdušil. Ne samo zaradi ledenika, ki je tudi seveda zelo zanimiv, temveč zaradi celotne panorame, ki se je kar ne moreš nagledati.

Ker je bil to očijev zadnji dan v Mestii, smo želeli izkoristiti sončno vreme do zadnje sekunde, zato smo se po vrnitvi v kamper, odpeljali še na že prej omenjen greben. Tako smo še zadnjič skupaj občudovati goro Ushba in se spraševali, kako sta 2 tedna tako hitro minila. A saj vemo, da ko se imaš fino, čas teče s čisto drugačno hitrostjo, kot ko moraš delati, zato to niti ni bilo tako presenetljivo. Skupaj smo šli na 4 dnevne pohode in 4 dnevni treking, zato mislim, da smo 12 dni, ki smo jih skupaj preživeli v Mestii, res izkoristili kolikor se je dalo. Naslednji dan je oči po precej zabavnem prevozu s kombijem tipa »Ko to tamo peva« (50 GEL / 17€ / osebo) prispel v Batumi in od tam odletel nazaj v Slovenijo.


Greben Chkhuti

Do vrha:

➡ 10 km

⬆ 1.600 m

⏱ 4.5 h

 

Za konec pa smo si pustili najdaljši in najtežji pohod – na greben Chkhuti 3.100 m nad morjem! Čeprav toliko višinske razlike nisva vajena premagovati, pa moram reči, da je bilo veliko lažje, kot sva pričakovala. Definitivno je pomagalo tudi to, da smo bili z vsakim korakom višje nagrajeni z bolj čudovitimi razgledi.

Čeprav so tukajšnje temperature precej bolj znosne kot v Sloveniji, pa je vseeno sonce zelo močno, zato sva se odločila vstati zares zgodaj. Gojzarje sva si na noge navlekla že ob 4.45 zjutraj, ko je bila zunaj še čista tema. S parkirišča pred hotelom Banguriani – smo se odpravili po isti poti, kot ko smo z očijem odšli proti Mestii. Ker sva prvi del poti že videla, naju ni motilo, da ga opraviva še v trdni temi. No, v bistvu se je začelo daniti že precej zgodaj, zato sva tik pred prihodom v gozd uspela videti, kako je sonce obarvalo kraljico Ushbo v rdeče in oranžne odtenke. Že če bi se obrnila na tem mestu, bi bilo vredno tako zgodnjega vstajanja.

 

V še hladnem jutru smo pot nadaljevali do sedla, kjer smo se odcepili s steze, ki vodi proti vasi Zhabeshi. Po uhojenih stezicah smo prečkali travnik, ki se je kmalu dvignil na manjši greben ter kmalu prispeli do makadamske poti, kateri smo sledili približno 200 m. Sonce je že osvetlilo najvišje vrhove, pod njimi pa so se kot smetana valili beli oblaki. Vsako sekundo sva postajala bolj navdušena. No, razgled je nato za dobre pol ure izginil, saj smo se iz makadamske ceste odcepili v gozd, skozi katerega smo po strmem terenu končno prispeli na začetek Chkhuti grebena. S kako velikimi očmi sva gledala na vse strani, ko smo se povzpeli nad gozdno mejo, je kar težko opisati.

Do vrha nas je nato čakal najbolj naporen del poti, saj se greben ves čas dviguje. Z 2.300 m (začetek grebena) smo se počasi in dobre volje povzpeli na dobre 3.100 m, kjer so postavljeni veliki kamniti možici. Šele na tej višini se je travnat greben spremenil v kruto kamnito pokrajino. V času nevihte si tukaj definitivno ne bi želela biti, saj se na grebenu ni mogoče nikamor skriti. Na srečo je bilo vreme prekrasno, zato smo na vrhu pomalicali sendviče in številne čokoladice ter uživali s pogledom na 4 in 5 tisočake ter Mestio, ki se je skrivala v dolini. Na vrhu smo preživeli kar nekaj časa, saj se je bilo od teh lepot kar težko posloviti. Ker druge izbire nismo imeli, smo se počasi vrnili v dolino in upali, da še kdaj najdemo tako čudovit greben.

Če ste v dobri fizični kondiciji, vam ta pohod res, res toplo priporočava. Pozorni bodite le, da boste s seboj vzeli dovolj vode, saj na grebenu ni nobenega izvira. Midva sva za naju in Šnofko vzela 7,5 l, pa nam je je vseeno nekaj km pred kamperjem zmanjkalo. Ker je sonce res močno, poleg tega pa na visoki nadmorski višini izgubljaš več vode, je popiješ veliko več kot smo ponavadi vajeni. Svetujeva vam tudi, da si za sledenje poti pomagate z aplikacijo Komoot, saj tabel in markacij ni. Na grebenu sicer ne morete zaiti, a lahko med grebenom in potjo v Zhabeshi marsikdaj zavijete na napačno stezico.

Tako smo prehodili praktično vse pohodniške poti v okolici Mestie. Kot že rečeno smo si pomagali z aplikacijo Komoot, ideje pa smo dobili tukaj. Mestia in celotna regija Svaneti je raj za vse ljubitelje narave in pohodništva. V bistvu sploh ne vem, kako se nam bo uspelo od teh lepih krajev posloviti.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published.