Samtskhe Javakheti | Vardzia

Pa smo spet nazaj v naši najljubši državi – Gruziji! Morava reči, da sva se prestopa meje kar veselila, ne ker nama Armenija ni bila všeč, temveč sva bila od vseh turističnih ogledov, vožnje in dela že zelo utrujena. Res sva komaj čakala, da se nekje ustavila za 3 dni, v miru urediva vse, kar se nama je nabralo in končno malo bolj lahkotno zadihava.

Tako smo po prihodu v Gruzijo parkirali ob jezeru Madatapa (41.16616, 43.78114) ter cel vikend uživali ob pogledu na številne ptice, meddrugim tudi pelikane. Moram sicer povedati, da naju je temperatura kar presenetila, saj je bilo v Armeniji, kljub visokim nadmorskih višinam, še vedno zelo vroče. Na 3.887 m npr. ni bilo niti malo snega! No, po prihodu v Gruzijo pa sva za najine pojme prišla iz poletja direktno v zimo. Če sva lani od avgusta na Norveškem do novembra v Grčiji uživala v jesenskih barvah, sva jih letos na žalost izpustila. V sušni pokrajini, kjer je nočna temperatura padla tudi pod ledišče, dreves praktično ni. No, pa da ne izdam takoj čisto vsega, kar se je dogajalo v Gruziji, naj najprej začnem, kako je sploh potekal prehod meje.

---

Prehod meje

Za vrnitev nazaj v Gruzijo smo izbrali mejni prehod pri vasi Bavra, kar se je izkazalo za super odločitev. Pred nama ni bilo popolnoma nikogar, zato sva vse skupaj opravila v približno 15 minutah! Tako hitrega prestopa meje že dolgo nisva zabeležila. Seveda sva spet morala pregled dokumentov opraviti vsak posebej, na obeh straneh pa so tudi pokukali v sam brlog. Ker sva jim bila očitno kar všeč, so nam po zelo hitrem postopku pomahali, da lahko nadaljujemo pot.

---

Vardzia

V Gruziji sva poleti preživela več kot 2 meseca, zato prav veliko nisva več imela za videti. Vseeno pa sva si zelo želela ogledati še jamsko mesto Vardzia, ki leži na samem jugu države. To je namreč ena tistih znamenitosti, ki jih res ne smeš izpustiti. Tako sva parkirala na manjšem makadamskem parkirišču (41.375779, 43.285842) na nasprotnem bregu jamskega mesta in se v jutranjih urah podala na ogled (psom vstop ni dovoljen).

Izgradnja jamskega mesta Vardzia se je začela v 12. stoletju, ko je kralj Giorgi III na tem mestu zgradil utrdbo. Kasneje je njegova hči kraljica Tamar utrdbo razširila v jamski samostan, ki je nato zrastel v sveto mesto s približno 2000 svečeniki. V mestu je vsega skupaj več kot 600 jam, 13 cerkev, 25 vinskih kleti in kar nekaj skrivnih tunelov. Prebivalci so živeli v več kot 13 nadstropjih, kar je za tisti čas pomenilo pravi gradbeni dosežek.

Vse pa se je spremenilo leta 1283, ko je močan potres porušil zunanje stene številnih jam, s čimer se je začel počasen propad mesta. Ker so leta 1551 v bitki, ki se je odvijala v sami notranjosti jam, Perzijci premagali Gruzijce, je mesto ostalo zapuščeno. Stoletja kasneje, natančneje po razpadu Sovjetske zveze, so se svečeniki v jame spet naselili in samostan je ponovno zaživel. Nekaj menihov v jamah živi še danes.

V zameno za 15 GEL / 5,5 € / osebo sva se po številnih jamah in tunelih sprehajala več kot 1 uro, z lahkoto pa bi se cel dan. Jam je namreč toliko, da si je praktično nemogoče ogledati vse. Midva sva bila sicer veliko bolj kot nad jamami impresionirana nad kar dolgim tunelom, v katerem si lahko ogledamo celo izvir. Hoja po teh majhnih tunelih je sicer malce zoprna, saj je prostora res bolj malo in se v strop zlahka udariš z glavo ali zatakneš z nahrbtnikom. Ogled je vseeno zelo zanimiv, zato obisk mesta toplo priporočava. Edino na kar bi vas opozorila je, da obujete superge, saj je kar veliko precej strmih stopnic. Midva sva se po ogledu okrepčala v restavraciji pri vhodu, kjer imajo tako dobre khachapurije, da sva si ga privoščila tudi naslednji dan pred odhodom v Turčijo.

---

Tako smo z ogledom Gruzije zaključili in se prav stežka odpravili proti turški meji. Saj ne da se Turčije nisva veselila, a nama je vseeno Gruzija res prirastla k srcu. Tukaj smo preživeli skoraj 3 mesece, prehodili številne poti v Kavkazu in naredili kar 9.300 višinskih metrov, se naužili nepozabnih pogledov na 3, 4 in 5 tisočake, okušali slastno gruzijsko vino in se »basali« z mastnimi khachapuriji. Kdaj se bova v Gruzijo spet vrnila, ne veva, dejstvo pa je, da se nas Kavkaz še ni znebil. Brez težav bi v prekrasnem gorskem okolju preživela vsako poletje. A žal zima prihaja in čas je, da se odpravimo v toplejše kraje. Adijo Gruzija, se vidimo kmalu!

Pa se slišimo prihodnjič…