Vzhodna Anatolija | od gruzijske meje do jezera Van

Ponovno lep pozdrav iz Turčije! Tukaj smo že pred poletjem preživeli cel mesec, ko smo ob Črnem morju počasi potovali proti Gruziji. Že takrat naju je prijaznost domačinov, prekrasna obala in odlična hrana povsem navdušila, zato sva prepričana, da tudi tokrat ne bo nič drugače, čeprav bomo raziskovali čisto druge dele države. Naš plan je najprej raziskati vzhodno Anatolijo, nato pa se ob sirski meji in kasneje ob morju pomikati proti zahodu. Morava priznati, da že kar malo komaj čakava prvi pogled na morje.

---

Prehod meje

V zadnjem času smo tolikokrat prečkali mejo, da smo se na preglede carinikov in kazanje dokumentov že prav navadili. Kot ponavadi je vse potekalo gladko – na gruzijski strani sva spet morala dokumente pokazati vsak posebej, medtem ko na turški to ni bilo potrebno. Vseeno pa jih niso pregledali v kamperju, temveč sva morala do carinske hišice peš. Prtljažnika nama ni pregledoval nihče, vstopili so edino v brlog in zahtevali, da odpreva nekaj omaric. Na vsaki nadaljni meji imava občutek, da so le radovedni in si želijo ogledati notranjost kamperja, ker jih tu pač ni veliko, kot pa da bi dejansko kaj resno pregledovali. No, vse skupaj sva opravila v pol ure, a smo potem še enkrat toliko čakali v koloni med tovornjaki, saj pasova za tovorni in osebni promet nista bila ločena. Po eni uri smo se tako končno zapeljali po neprimerljivo boljši cesti, kot sva jih bila vajena v Gruziji in Armeniji.

Žal pa je bilo nadaljevanje dneva precej kaotično. Preden sva pred poletjem zapustila Turčijo, sva na turško SIM kartico naložila kar nekaj lir, z namenom da bova imela dostop do interneta, takoj ko se vrneva. Po prečkanju meje sva SIM spet aktivirala, a internet nikakor ni deloval. Ker sva ga za delo v popoldanskih urah nujno potrebovala, nisva imela druge izbire, kot da se odpeljeva do najbližje poslovalnice Turkcell (mobilni operater). To je pomenilo do precej velikega mesta Kars, ki je od meje oddaljen preko 100 km. Tam sva na hitro pojedla kebab, Rok pa je nato odšel do omenjene poslovalnice. Na žalost je prišel nazaj precej slabe volje, saj so mu povedali, da turistična SIM kartica deluje le 3 mesece / leto. Tako je želel kupiti novo, a tudi to ni bilo mogoče, saj ima lahko tudi turist le eno SIM na leto in je do naslednjega leta ne more dobiti niti pri nobenem drugem operaterju (SIM kupiš s potnim listom). Ko mi je vse skupaj razložil, sem se v poslovalnico odpravila jaz, a je tudi meni niso želeli prodati, češ da je v Turčiji pravilo, da lahko SIM kupiš šele 24 ur po prihodu v državo. Čeprav sva se pritoževala, da sva jo nazadnje dobila takoj po tem, ko sva prestopila mejo, nama žal niso hoteli ugoditi. Tako nama ni preostalo drugega, kot da prekličeva najino popoldansko delo in se sprijazniva, da bova do naslednjega dopoldneva brez internetne povezave. Prespala sva na parkirišču pred muzejem sira (40.601581, 43.090354) in nakup uredila naslednje dopoldne. Ker povezava ni delovala, sva bila v poslovalnici več kot 1 uro, a so na koncu na srečo težave odpravili. Tako sva se naprej lahko odpravila šele po kosilu.

---

Mesto Ani

Mesto Ani leži dobrih 40 km od mesta Kars tik ob armenski meji. Danes je to turško ozemlje, nekoč pa je bilo mesto armenska prestolnica s skoraj 100 tisoč prebivalci. S svojo velikostjo in močjo je mesto konkuriralo celo Konstantinoplu. Pravi razcvet je doživelo po letu 961, ko je bilo razglašeno za armensko prestolnico. Ker je ležalo na nekoč zelo pomembni Svilni poti, se je začelo zelo hitro razvijati. Pod armensko nadvlado je ostalo vse do leta 1045, ko so jo prevzeli Bizantinci, nato Gruzijci, za njimi Perzijci ter nato Kurdi. Oblast se je zadnjič zamenjala leta 1236, ko so mesto prevzeli Mongoli. Leta 1319 je mesto začelo zamirati, saj ga je razdejal močan potres.

Ko sva se pripeljala na parkirišče pred mestom, so naju takoj obkrožili 3 otroci, ki so, še preden sva parkirala, začeli tolči po kamperju. Ker je to Šnofko spodbudilo k lajanju na vozniškem sedežu, so svojo pozornost preusmerili nanjo in jo pred kabino kamperja vztrajno oponašali. Ko je šel Rok do vhoda vprašati ali lahko je vstop psom dovoljen, so začeli lajati tudi nanj. Vse skupaj je bilo prav zoprno in malce čudno, zato sva se odločila, da bova Šnofko pustila v brlogu, čeprav je vstop psom dovoljen. Res jo ne rada puščava samo, če bi lahko z nama uživala tudi ona, a se nama je cela situacija zdela kar neprijetna. Ker se je na mejah bojijo celo cariniki in jo morava skoraj vedno odpeljati iz brloga, da upajo vanj vstopiti, imava precej boljši občutek, če v takšnih situacijah čuva našo hišo na kolesih. Tako sva si mesto ogledala sama. Otroci so se okoli kamperja smukali tudi, ko sva se vrnila, vse skupaj pa je nadzoroval nek moški. Čeprav so se res grdo obnašali, pa so vseeno pričakovali, da jim bova dala kak kovanec.

Morava priznati, da naju tudi samo mesto ni niti najmanj očaralo. Glede na to, da je povsod oglaševano kot »mesto tisočerih cerkva« in da povsod piše, kako imaš med sprehodom občutek, kot da se sprehajaš po mestu duhov, res nisva pričakovala, da je tistih nekaj ostankov razporejenih po zelo velikem področju. Tako je med nekaj stavbami, ki še niso popolnoma porušene, tudi več kot 100 metrov. V daljavi sicer lahko vidiš jame, v katerih so nekoč živeli, a se do njih ne moreš sprehoditi. Tako sva vstopila le v mošejo in eno cerkev, ostalo pa je bil bolj kot ne sprehod med popolnoma podrtimi ruševinami. Če bi bila še enkrat na tem delu Turčije, bi ogled definitivno izpustila, saj ni vreden niti tistih 25 TL / 2,8 € / osebo.

---

Palača Ishak Pasha

Pot smo nato nadaljevali proti jugu do mesta Dogubayazit, kjer sva si ogledala palačo Ishak Pasha, ki se dviga visoko nad mestom. Slednja je ena redkih ohranjenih turških palač s kombinacijo otomanske, seldžuške, gruzijske, perzijske in armenske arhitekture.

Nama sta bila bolj kot sama notranjost prostorov všeč dvorišče in njena zunanjost. Med ogledovanjem sva imela kar malce občutek, kot da sva v eni izmed pravljic iz Tisoč in ene noči. Tudi sama okolica je kar impresivna, saj se v ozadju dvigajo popolnoma goli špičasti vrhovi, v ospredju pa se razprostira neskončna dolina. Na lep sončen dan lahko od tukaj opazimo tudi goro Ararat. Palača nama je bila sicer všeč, a ni tako impresivna, da bi zanjo delala veliko dodatnih kilometrov. Če se nahajate v bližini, pa jo je vredno obiskati. Vstopnina je 20 TL / 1 € / osebo.

---

Hiša Vanskih mačk

Naša naslednja postojanka je bila Hiša Vanskih mačk, ki se nahaja v mestu Van ob istoimenskem jezeru. Omenjena hiša je v bistvu neke vrste zavetišče za avtohtone mačke, ki izvirajo prav od tu. Večina je popolnoma ali pa skoraj v celoti belih, znane pa so predvsem po zelo lepih očeh. Le-te so lahko rumene ali modre, nekatere pa imajo očesi celo različne barve. Zanimivo je tudi to, da naj bi bile to edine mačke na svetu, ki dejansko uživajo v plavanju.

Za ceno 10 TL / 0,5 € / osebo sva tako lahko pocrkljala še čisto majhne mucke, ki so spale kar ena na drugi, ter dolgodlake odrasle mačke, ki so naju navdušile z različnimi očesi. Ob ogledu jih sicer lahko tudi nahraniš, a nad konzervo, ki sva jo dobila, niso bile ekstremno navdušene. V božanju štirinožnih kosmatincev vedno zelo uživava, a se nama je tokrat zdelo, da bi lahko bilo zanje malo bolje poskrbljeno. Glede na to, da naj bi bilo to zavetišče, po najinem mnenju mačke ne bi smele imeti npr. vnetih oči. Kakorkoli že, po dolgem crkljanju sva hišo zapustila in se odpeljala na obalo jezera Van.

---

Jezero Van

Jezero Van je največje jezero v Turčiji, dolgo kar 120 km. Je slano jezero ognjeniškega izvora brez iztoka, vodo pa dobiva iz številnih majhnih pritokov, izvirajočih v okoliških gorah. Njegova posebnost je, da na liter vode vsebuje približno 23 g soli in je zelo bazično, zato je voda primerna za pranje oblačil brez dodatnega detergenta. Da je voda malce »čudna« sva takoj opazila tudi sama, saj se zaradi bazičnosti zdi kar malce mastna. Jezero je sicer prenestljivo čisto in tako veliko, da že skoraj spominja na morje.

Mi smo parkirali na kar lepem mestu (38.314811, 43.057101) in tam tudi prenočili. Na žalost pa nismo spali prav dolgo, saj nas je že ob 6.30 zbudila avtomobilska hupa in treskanje po vratih. Hitro sva ugotovila, da so pred brlogom parkirani policaji, ki so želeli videti najine dokumente. Čeprav so bili zelo prijazni, pa naju niso ravno razveselili, saj so nama povedali, da sva na območju terorističnih napadov in da tukaj ne smeva še enkrat prenočiti. Ker nama je bil ta prostor res kar všeč, sva bila precej razočarana, a nisva imela druge izbire, kot da se po zajtrku odpeljemo naprej. Dejstvo, da sva na območju terorističnih napadov, naju sicer ni preveč prestrašilo. Da je vzhodna Turčija pod strogim nadzorom vojske sva opazila že med vožnjo, ko sva se peljala mimo številnih nadzornih točk. Na vojake, oklepna vozila in nadzorne hišice obdane z vrečami peska sva se že kar malce navadila. Do naju so bili vsi zelo prijazni. Večinoma so nama le pomahali, da lahko nadaljujeva pot, le enkrat so nama pregledali potne liste. V zadnjih letih je bilo namreč v Turčiji kar nekaj terorističnih napadov, zato je nadzor zelo poostren. Predvsem na vzhodu države imajo težave s pripadniki Islamske države, ki prihajajo iz Sirije, ter Kurdi, katerim niso priznane nikakršne pravice in se zato želijo od Turčije odcepiti. Razlog, da so naju policaji prebudili iz sladkega sna, je bil najbrž v tem, da je že prišlo do ugrabitev turistov. Kljub temu se zaenkrat nikoli nisva počutila v nevarnosti, zato pot nadaljujeva počasi in brez panike.

Pa se slišimo prihodnjič…