Jugovzhodna Anatolija | od jezera Van do gore Nemrut

Hej, hoj iz nadvse zanimivega jugovzhodnega dela Turčije! Moram reči, da sta nas najbolj presenetili 2 stvari. Prva je visoka temperatura. Letos so naši letni časi res popolnoma pomešani, saj smo imeli še pred enim mesecem v Armeniji čisto poletje, potem smo na visokih legah v Gruziji in severovzhodni Turčiji doživeli pravi zimski šok, saj so se dnevne temperature na oblačne dni gibale le okoli 10 stopinj, zdaj pa je na jugu spet pravo poletje. Če smo lani imeli 3 mesece jeseni, pa smo letos jesenske barve ugledali zelo redko. Druga stvar, ki nas je presenetila pa je, kako zelo se ob meji s Sirijo pozna arabski vpliv. O tem sicer več kasneje. Zaenkrat naj samo povem, da naju je jugovzhodna Turčija navdušila bolj od čistega vzhoda.

---

Hasankeyf

V Turčiji so ceste izredno dobre, po večini 4 pasovnice, zato je precej enostavno premagovati velike razdalje, kar pa je tukaj neizogibno. Tako smo se od jezera Van pripeljali do novega mesta Hasankeyf, ki leži ob reki Tigris. Ja, prav tisti reki Tigris, o kateri smo se v povezavi z Mezopotamijo učili v šolah. Zakaj pa sem napisala novi Hasankeyf? Ker za starim mestom stoji precej žalostna zgodba. To območje je bilo namreč neprekinjeno naseljeno že zadnjih 12.000 let. Čeprav si lahko še vedno ogledamo grad starega Hasankeyfa in številno umetno narejene jame, pa so čudovite ruševine, zaradi katerih je sem prihajalo ogromno turistov, žal pod vodo. Leta 2020 so kljub protestom zajezili ta del reke, kar je povzročilo znaten dvig vodne gladine. Tako je celotno dolino vključno s starim mestom poplavilo. Po izgradnji jezu so zato na drugi strani reke zgradili novo mesto, kamor so preselili prebivalce iz potopljenih hiš. Čeprav so uspeli preseliti tudi nekaj ruševin, pa v novem mestu ne izgledajo prav nič impresivno. Tudi vse hiše so popolnoma enake, zato novi Hasankeyf nima prav nobenega šarma.

Nama je bilo sicer celotno območje zelo všeč, saj imaš sredi sušne pokrajine občutek, da si sredi ničesar. Tudi reka Tigris naju je presenetila, saj je zelo široka in prav lepe barve. Ker smo ravno praznovali 2 leti na poti, sva se odločila, da v lepem okolju ostanemo 3 dni (37.712337, 41.437124). Družbo so nam ob popoldnevih delale le koze in 3 velikanski anatolski ovčarji.

---

Dara

Pot smo nadaljevali proti jugu prav do sirske meje. Podobno kot smo v Gruziji opazovali Azerbajdžan, smo se sedaj peljali tik ob meji s Sirijo in čez več vrst žičnatih ograj občudovali sušno pokrajino.

Zvečer smo se parkirali v mestu Dara in si že zjutraj ogledali izkopanine nekoč zelo pomembnega mesta vzhodno rimskega imperija. Ker je Dara ležala v severni Mezopotamiji, je imela strateško vlogo predvsem v času rimsko-perzijskih vojn, ki so se odvijale v 6. stoletju. Mesto je imelo zato zelo močne obrambne zidove, ki jih lahko poleg številnih jam vidimo še danes.

Nama so bile izkopanine kar zanimive, a naju niso tako navdušile, kot sama vas, v kateri se nahajajo. Tukajšnje hiše so zelo preproste, saj so si prebivalci nemalokrat ustvarili bivališče kar na starih rimskih ostankih. Življenje tako poteka počasi – po ulicah se sprehajajo petelini, pred hišami pa se sušijo oblačila in preproge. Vse kar naju je zmotilo, so bili spet otroci, ki se kljub temu, da prosijo za kako liro ali dve, pogosto obnašajo kar malce nasilno. Kakorkoli, ogled Dare bi vam ravno zaradi bližine in vpliva Sirije toplo priporočala.

---

Mardin

Pot smo nadaljevali do bližnjega mesta Mardin, ki je zgrajeno na vzpetini blizu reke Tigris, zato ponuja lep pogled na mezopotamsko nižino. Ker je staro mestno jedro pod UNESCO-vo zaščito, ki prepoveduje gradnjo novih stavb, se med sprehodom po ozkih uličicah res počutimo, kot da smo se vrnili nazaj v čas.

Brlog smo pustili na makadamskem parkirišču (37.318213, 40.729237) in se peš podali do centra mesta. Prav veliko tu ni za videti, a ima ravno to svoj čar. Namesto, da na zemljevidu iščeš, kam moraš zaviti, se lahko svobodno sprehajaš med številnimi trgovinicami in poizkušaš turške dobrote. Midva sva najprej raziskala glavni trg, nato sva se kar nekaj časa izgubljala po ulicah zelo zanimivega bazarja ter se na koncu povzpela še na najvišji del mesta, od koder je lep razgled na minaret in celotno dolino. Nekoč sva trdila, da nisva ljubitelja mest, a to za Turčijo definitivno ne velja. Na tukajšnjih bazarjih in pisanih ulicah bi lahko preživela ure in ure, pa se jih še ne bi naveličala. Saj ne da si kaj dosti privoščiva, a je tudi »firbcanje« zelo zabavno.

---

Harran

V Dari sva mislila, da bolj revnih hiš ne bova videla, a sva se precej zmotila. Ker ne marava spati v mestih, sva želela parkirati nekaj km izven Harrana in si ga ogledati v jutranjih urah. Pot nas je tako vodila mimo neskončnih polj bombaža skozi stare res revne vasi. Tukaj sva zares začutila arabski vpliv, saj je pred vsako hišo celotna družina sedela na tleh, veliko moških je bilo oblečenih v bele halje, nekateri so na glavi imeli celo kariraste rute, otroci pa niso želeli denarja, temveč so nama le navdušeno mahali. Čeprav se je že večerilo, je bilo povsod polno ljudi, zato kaj veliko nisva uspela fotografirati. Na koncu sva ugotovila, da je tudi prostor s Park4Nighta sredi vasi, zato sva prespala kar ob cesti obdana z bombažnimi cvetovi.

Naslednje jutro smo se tako odpeljali do majhnega mesteca Harran, ki leži 20 km stran od sirsko-turške meje. Zametki mesta sicer segajo že v 3. tisočletje pred našim štetjem, a to ni edini razlog, zakaj ga turisti zelo radi obiščejo. Prav tukaj lahko namreč najdemo opečnate hiše v obliki čebeljih panjev. Zaradi pomanjkanja lesa na tem območju, so nekoč hiše gradili v celoti iz opeke. Le-te so imele zelo majhna okna ali pa jih sploh niso imele, saj je tako tudi v vročih dneh v notranjosti ostalo prijetno hladno.

Naju je navdušila že sama vožnja po mestecu, saj sta arhitektura in način življenja že popolnoma arabska. Ko sva zagledala še kamelo, sva se prvič na tem potovanju počutila res daleč od doma, daleč od življenja, ki smo ga vajeni in daleč od razvitega sveta.

Pot nas je sicer vodila do še ohranjenih čebeljih hiš Harran Kultur Evi, ki si jih lahko ogledamo tudi od znotraj. Ker sva na Park4Night prebrala zelo negativne komentarje, češ da so otroci kar nasilni, če jim ne daruješ kake lire, ter da so nekaterim želeli ukrasti kolesa, sva se odločila, da si čebelje hiše ogledava vsak posebej. Lastnik nama je zatrdil, da je ogled brezplačen, zato sva še z večjim nasmeškom na obrazu raziskovala pisano notranjost. Moram reči, da je bila to najbolj zanimiva znamenitost na naši poti, morda pa celo tudi na vseh potovanjih do sedaj. Vse je namreč tako lepo urejeno – tako notranjost kot zunanjost sta zelo pisani, saj povsod visijo barvite preproge, slike, razni kipci ali posoda. Jaz sem si vse prostore ogledala vsaj 3x, saj se lepih barv in zemljatih zidov kar nisem mogla nagledati.

Kasneje je vanje vstopil tudi Rok, kateremu pa je lastnik povedal, da je ogled sicer zastonj, a se pričakuje manjša napitnina, ki ponavadi znaša 100 TL. Ko je Rok po kamperju iskal denarnico, pa si je že premislil in dejal, da turisti vedno plačajo 200 TL, torej 100 TL na osebo. Ker se nama je zdelo to precejšnje po domače rečeno »nategovanje«, saj je na začetku rekel, da je ogled zastonj, sva mu dala 50 TL, ki pa jih je sprejel s precej kislim nasmeškom. Kljub temu nama je vseeno zaupal, da je v teh hišah včasih živel njegov dedek, ki je imel 7 žen in 45 otrok. Hišo so nato zapustili, saj so se začeli ukvarjati z bombažem in tako dovolj zaslužili, da so si lahko zgradili moderno bivališče. Danes v Harranu sicer obstajata še 2 družini, ki še živita tradicionalno življenje v čebeljih hišah. Meni je tudi povedal, da imam lepe lase in oči, zato bi bili tukaj zame pripravljeni plačati 2 milijona TL, 50 kamel in 1 četrtino vozila. Rok se je razveselil in dejal, da potrebuje samo še 3 blondinke, pa bo končno dobil nov avto.

---

Sanliurfa

Sanliurfa je ogromno mesto, v katerem živi preko 2 milijona prebivalcev. Začuda pa vam obiska vseeno ne bi odsvetovala, saj ima stari del mesta še vedno svoj prvotni šarm. Mi smo parkirali pri nakupovalnem središču (37.155975, 38.780210) blizu centra in se najprej sprehodili skozi park Golbasi, ki je res zelo lepo urejen. Največ ljudi se seveda zbira ob 2 mošejah in svetih ribnikih (balikli gol), v katerih živijo sveti krapi. Le-teh je res ogromno, saj jih praktično vsi zelo dobro nahranijo. Legenda namreč pravi, da to prinaša srečo ter da lahko celo oslepiš, če katerega izmed njih ubiješ. Najbrž si lahko mislite, da so zato zelo lepo rejeni.

Po tem, ko sva si ogledala še mošejo, smo se odpravili na bazar, ki se nahaja na koncu parka. Morava priznati, da 90% časa nisva imela osnovnega pojma, kje se nahajamo, saj je uličic res nešteto, na stojnicah pa vsi prodajajo približno enake stvari. To seveda ne pomeni, da je teh stvari malo, saj lahko tukaj kupimo od raznih začimb, do oblek, tehnike, nakita, sladic, šiš in še marsičesa vmes. Bazar se sicer od ostalih malce razlikuje, saj lahko opazujemo kar nekaj rokodelcev, ki so pri nas že utonili v pozabo. Naju so tesarji, kovači, električarji in drugi tako navdušili, da sva na tem delu preživela kar nekaj časa. Šnofka je bila na koncu že kar zmedena od norega direndaja, zato smo se počasi odpravili nazaj skozi park, kjer sva si privoščila kebab. Preden smo mesto zapustili, pa smo se ustavili še pri nekemu dekletu, ki mi je s pomočjo kane na roko narisala lep vzorec.

---

Gora Nemrut

Nemrut Dagi oz. gora Nemut sega že v 1. stoletje pred našim štetjem, ko je takratni kralj Antiochus I dal na vrhu zgraditi grobnico. Le-to so nato zasuli s finim peskom, tako da je nastal 50 m visok stožec, zato gora v resnici ni znana samo po tem. Na njej se nahajata tudi dve terasi (vzhodna in zahodna), kjer si lahko ogledamo ogromne kipe kralja in bogov (Zevsa, Apolo,…). Antiochus je namreč trdil, da so slednji njegovi sorodniki. Kipi so na obeh terasah postavljeni v enakem vrstnem redu. Na vzhodni strani so bolje ohranjeni prestoli in telesa, medtem ko so glave kipov v boljšem stanju na zahodni terasi.

Ker sta terasi tako značilno obrnjeni, si je kipe najbolje ogledati ob sončnem vzhodu ali sončnem zahodu. Mi smo parkirali malo pod vrhom na makadamskem parkirišču za rampo (37.969939, 38.729147) in tam tudi prespali. No, spati je malce pretirana beseda, saj je tako pihalo, da sva komaj zatisnila oči. Ker je gora visoka preko 2.000 metrov, je bilo ob 5ih zjutraj, ko je zvonila budilka, tudi zelo mrzlo. Nizka temperatura, močen veter in zares neprespana noč so naju skoraj prepričali, da bi spala še malo dlje in si kipe ogledala kasneje, a sva se na koncu vseeno odločila, da ugriznemo v kislo jabolko. Tako smo se najprej zapeljali do najvišjega parkirišča slaba 2 km stran (spanje tam ni mogoče, saj zelo visi), jaz sem se oblekla v najdebelejše stvari, kar jih imam, 2 bundi in nase navlekla rokavice in kapo ter že smo pred vzhodom korakali proti vzhodni terasi, do koder je približno 20 min hoje. Zaradi vetra je bilo res, res zelo mrzlo, zato naju sploh ni presenetilo, da so bili vsi, ki so že sedeli na vrhu, bolj podobni ledenim kockam kot ljudem. Popolnoma premraženi so nato ob sončnem vzhodu snemali sonce, namesto samih kipov. Nama se je zdelo, da je sončni vzhod povsod na Zemlji enak, zato sva se hitro prerinila do kamnitih glav in s prezeblimi prsti komaj klikala sprožilec na fotoaparatu. 15 min po sončnem vzhodu so se vsi vrnili v mini buse, katerih je bilo vsaj 40, na vrhu pa nas je ostala le še peščica. Ogled bi vam tako priporočala, a ne ob sončnem vzhodu. Malo kasneje je svetloba prav tako prekrasna, zaspani turisti pa so že na poti do naslednje atrakcije. Sploh v hladnejših mesecih si boste za to odločitev zelo hvaležni, saj se ne boste spremenili v ledene kocke.

Kasneje smo se sprehodili še do zahodne terase, ki je bila seveda v senci, ter se nato vrnili do kamperja, ki nas je čakal, na zelo hudem klancu. Čeprav sva za gume položila ne samo kamne, temveč ogromne skale, sva se kar malce bolje počutila, ko smo se v hudem vetru spet vrnili nazaj v dolino.

---

Tako se je raziskovanje vzhodne Turčije končalo. Bila nam je res zelo všeč, saj je popolnoma drugačna od zelenega severa, ki smo ga videli že pred nekaj meseci. Zdaj pa… že uganete, kam nas vodi pot?

Pa se slišimo prihodnjič…