Mediteran | od Kaşa do Marmarisa

Hohoho, kako preživljate zadnje dneve v letu? Mi prav nič praznično. Pa niti ne toliko zato, ker namesto snega opazujemo morje, temveč zato ker so zadnji dnevi res že kar naporni. V Turčiji si namreč kot turist lahko le 90 dni v 180 dneh, kar pomeni, da nama preostaja še točno 14 dni. Ja, za nekatere je to cel dopust, za naju pa divjanje, ki ga nisva več vajena. Tako vstajava zgodaj, delava, se voziva, ogledava neko znamenitost, se voziva do prenočišča in od 18ih naprej spet delava. Nič čudnega, da nama stavki: »Ampak saj samo potujeta!« in »Od kje pa vama denar?« vedno bolj dvignejo pritisk. No ja, vreme je vseeno sončno, morje še vedno prekrasno, tako da ravno jokati ne moreva, čeprav nama je ta tempo že hudo naporen. Z veseljem bi na kakšni plaži ostala kak dan več, a naju čas žal že zelo preganja. Smo pa v prejšnjem tednu zato videli veliko novega.

---

Plaža Kaputas

Iz mesta Kaş smo se po prekrasni obmorski cesti odpeljali proti zahodu. Vmes smo se ustavili na prekrasni peščeni plaži, ki bi prav z lahkoto krasila naslovnico turističnih vodičev. Ker je bilo res toplo, sva se hitro preoblekla v kopalke in zaplavala v presenetljivo čistem morju. Poležavanje na plaži žal ni trajalo prav dolgo, ker ja, spet se nam je mudilo, a je bil postanek vseeno vreden tiste »izgubljene« 1 ure. Če se vozite tukaj mimo, se morate nujno ustaviti vsaj za fotko ali dve.

---

Plaža Patara

Pot smo nadaljevali do najdaljše peščene plaže v Turčiji, ki je dolga kar 18 km! Dostop do nje sicer ni ravno enostaven, zato smo se z brlogom pripeljali do malega platoja pod borovci (36.270356, 29.303356), kjer smo ostali 2 dni. Do plaže smo se v vmesnem času tudi sprehodili, kar pomeni, da smo se do morja po peščenih sipinah spuščali z nasmehom na obrazu, proti brlogu pa prekinjali vsak korak. No, malo pretiravam, tudi vzpon ni bil tako hud, dejansko sva pričakovala, da bo veliko huje. Omeniti sicer morava, da lahko plažo obiščete le čez dan, saj ponoči želve ležejo jajca. Da bi jih čimmanj motili, je obisk plaže prepovedan med 20h – 8h.

Tukaj smo ostali dlje časa, kot smo pričakovali, a sva imela z Rokom preveč dela, da bi pot nadaljevali. Poleg stalnih obveznosti, sva morala zmontirati tudi video, ki sta si ga lahko ogledali v oddaji Jutro na planetu na Planet TV. Če si ga niste, je na voljo za ogled tukaj.

---

Dolina metuljev

Pot nas je nato vodila do bojda enega najlepših zalivov v Turčiji – Doline metuljev oz. Butterfly valley-ja. Če povem po resnici, kaj dosti o njej nisva raziskovala, zato sva bila prepričana, da je govora o dolini, ne o zalivu. Ko sva se ob sončnem zahodu peljala mimo, saj sva iskala primeren prostor za nočitev, sva se visokim klifom le čudila in šele zvečer ugotovila, da je bila pravzaprav to omenjena dolina. Tako sva naredila veliko napako. Namesto, da bi naredila par fotografij ob sončnem zahodu, ko je bila lepo osvetljena, sva to naredila zjutraj, ko je bila še čisto v senci. Tako fotografije niso ravno lepe, a si lahko vsaj predstavljate, kako visoke stene obdajajo to prekrasno plažo. Precej logično je, da jo je najenostavneje obiskati s čolnom ali ladjico, čeprav je dostop mogoč tudi po kopnem. V bistvu smo ta pohod tudi planirali, a ko sva videla prepadne stene, sva vedno bolj verjela komentarjem na internetu, da je potrebno premagati kar nekaj klinov in zajl. Midva bi morda še uspela priti do morja, a ker za Šnofko takšni podvigi res niso, sva plan takoj opustila.

---

Plaža Ölüdeniz

Plaža Ölüdeniz je verjetno ena najbolj znanih plaž v Turčiji. Po eni strani zaradi njene oblike, saj jo sestavlja peščen rt, ki spominja na hrvaški Bol, po drugi pa zato, ker se nad njo vrtinčijo številni padalci. Ker se nad plažo dvigujejo visoki vrhovi, je jadralno padalstvo tukaj zelo razširjeno. Večinoma sicer iz turističnih razlogov. Ko smo plažo obiskali mi, padalcev z azijskimi turisti sicer ni bilo ekstremno veliko, je pa večina pristajala približno 3 m stran od našega brloga.

S kamperjem smo namreč uspeli priti do promenade in ga tam povsem brezplačno parkirati (36.544568, 29.124713). Na to idejo sama ne bi niti prišla, a sva že s ceste videla nekaj avtodomov, ki so bili očitno tam že nekaj dni, če ne celo tednov. Tako smo iz brloga stopili direktno na plažo in se sprehodili do znamenitega rta. Voda je bila res mikavna, a ker je precej pihalo, sva kopanje preskočila. Vseeno se nama bo sprehod za vedno vtisnil v spomin.

Kasneje smo se odpeljali še do manjšega parkirišča (36.561091, 29.137913) in se od tam peš podali do razgledne točke, od koder si lahko znamenito plažo ogledamo od zgoraj. Dobro vidna je že z makadamske poti, ki vodi do omenjene točke, tako da lahko v lepem razgledu uživamo že po približno 20 min hoje. Sprehod res priporočava, saj so otočki in neskončno morje pod nami res prekrasni.

---

Kayaköy

Z razgledne točke smo se odpeljali do vasi Kayaköy, prespali na manjšem parkirišču (36.57644, 29.09149) in si jo zjutraj tudi ogledali. Vse do začetka 20. stoletja je bilo mesto Kayaköy dom tako Grkom kot tudi Turkom, ki so na tem območju sobivali že stoletja. Vendar pa se je vse to končalo leta 1923 z izmenjavo prebivalstva med Turčijo in Grčijo. Etnične Grke so iz Turčije preselili v rodno Grčijo, medtem ko so morali Turki v Grčiji zapustiti svoje domove in se preseliti v Turčijo. Ker pa je pred izmenjavo v Turčiji živelo veliko več Grkov kot Turkov v Grčiji, so številna nekoč grška mesta v Turčiji ostala nenaseljena. O tem nam še danes v živo priča mesto Kayakoy, ki počasi, a vztrajno propada. Nekateri ga imenujejo celo mesto duhov.

Sprehod med številnimi zapuščenimi hišami je zato zelo zanimiv. Mesto je veliko večje, kot sva pričakovala, saj se razprostira po pobočjih kar nekaj okoliških vzpetin. Ogled bi tako definitivno priporočala vsem, čeprav je vstop plačljiv (20 TL / 1 € / osebo). Ob našem obisku je bila sicer hišica z vstopnicami prazna, tako da je bil za naju ogled brezplačen, a se nama je vseeno zdelo to malce smešno. Računati za mesto, ki razpada, ker vanj že stoletje ni nihče vložil niti centa?

---

Fethiye

Naslednji dan smo pot nadaljevali proti obmorskem mestu Fethiye, ki pa si ga v resnici sploh nismo ogledali. Prevozili smo le obalni del, kjer so parkirane številne jadrnice, lesene barkače in večje jahte ter se ob sončnem zahodu podali po cesti, ki vodi ob obali bližnjega polotoka. Lepi razgledi na manjše zalivčke in zelene borovce so bili tako v rdeči svetlobi zares nepozabni. Na polotoku smo blizu ceste tudi prenočili (36.634252, 29.101282).

---

Dekamer – rehabilitacijski center za želve

Naša naslednja postojanska je bila edini rehabilitacijski center za želve v Turčiji. V njem so zaposleni in prostovoljci zadolženi, da se odpeljejo do poškodovane želve, jo v centru oskrbijo in nato vrnejo nazaj v naravo. Naenkrat je v oskrbi lahko do 30 želv, a kapacitete na srečo še nikoli niso bile povsem zapolnjene. Do sedaj so imeli največ 23 želv hkrati.

Vstop v center in ogled želv je popolnoma brezplačen, čeprav je ves čas nekdo ob tebi, ki ti marsikaj zanimivega pove in odgovarja na tvoja vprašanja. Midva sva jih zastavila celo morje, zato sva se kar veliko naučila. Pa da nekaj znanja deliva tudi z vami. Zanimivo se nama je zdelo:

• da je le četrtina poškodb naravnega izvora, za vse ostale pa je kriv človek. Najpogostejše so poškodbe glave ali oklepa zaradi propelerjev motornih čolnov, zelo pogosta težava pa je tudi vnetje prebavil zaradi zaužitja plastike ali drugih tujkov umetnega izvora.

• da v Turčiji gnezdita dve vrsti želv – glavata in zelena. Prva se hrani z morskimi sadeži in se lahko potopi vse do 200 m pod morsko gladino. Zelena želva pa je rastlinojeda, potopi pa se lahko do 50 m pod morsko gladino.

• da morske želve živijo vse do 100 let in celo življenje preživijo v vodi, le valjenje opravijo na kopnem. Na peščenih plažah skopljejo do 1 m globoko luknjo in vanjo izvalijo 50 – 100 jajc. Valjenje opravijo na isti plaži, na kateri so se izvalile same. Kako se orinetirajo, da najdejo svojo rodno plažo, je za zdaj še neraziskano.

• da je spol izvaljenih želv odvisen od temperature, pri kateri so se jajca inkubirala. Pri temperaturi pod 26 °C se izvalijo moške želve, medtem ko se nad 32 °C izvalijo želve ženskega spola. Male želve se nato prikopljejo na površino in se odplazijo do morja, tako da sledijo svetlobi odboja mesečine na morski gladini. V povprečju le 1 od 1000 izvaljenih želv doseže odraslo starost.

Izvedela sva še marsikdaj drugega, a vas z dodatnimi dejstvi res nočem dolgočasiti. Če bi se radi naučili kaj novega in si poškodovane želve tudi ogledali v velikih bazenih, vam toplo priporočava postanek v tem rehabilitacijskem centru. Ker je veliko želv tu zato, ker se ne morejo potopiti pod vodo, jih lahko vidite res od blizu. Seveda je dotikanje in hranjenje strogo prepovedano. No, tudi če vas želve čisto nič ne zanimajo, pa plastičnih odpadkov NIKOLI ne mečite v naravo, saj je kar težko videti, kaj vse so že našli v njihovih prebavilih.

Iz rehabilitacijskega centra smo se nato odpeljali nekaj km višje, kjer smo se popoldne sprehodili še do razgledne točke (36.76841, 28.63987). Na nebo so se na žalost prikradli oblaki, tako da razgled ni bil tako sanjski, kot bi bil, če bi laguno obsijali sončni žarki.

---

S tem na blogu zaključujemo letošnjo zgodbo. Upamo, da smo vas kdaj nasmejali, česa novega naučili, predvsem pa vam s koristnimi informacijami olajšali katero izmed potovanj. V novem letu vam želimo, da bi bilo le-teh še več ter da bi med raziskovanjem novih držav uživali vsak trenutek. Seveda naj na vaših poteh ne manjka niti dobrih knjig, slastne hrane ter kozarcev odličnega vina. Naj bo vstop v novo leto poln smeha in dobre volje!

Pa se slišimo v letu 2023…