Mediteran | od Antalye do Kaşa

Živjo! Se spomnite, ko sem prejšnji teden zapisala, da so na turški obali sami resorti in velikanski hoteli? No, to se je na srečo kmalu po Antalyi spremenilo. Dragi hoteli so kar naenkrat postali manjši apartmaji, asfaltirane promenade pa so se prelevile v lepo kamnito in peščeno obalo, ki naju kar malce spominja na ljubo Dalmacijo. Še vedno to ni tista prava vzhodna Turčija, a je vseeno sprehod po manjših mestecih veliko prijetnejši kot je bil npr. v prestižni Alanyi. Tako da moram reči, da se je najino mnenje o jugu Turčije spremenilo precej na boljše. Sonce, visoke temperature in toplo morje naju vsak dan bolj navdušujejo. Seveda pa to ni vse, kar ponuja ta košček sveta. Obiskali smo kar nekaj zanimivih krajev, ki so zares vredni omembe.

Kanjon Göynük

V eno smer:

➡ 2 km

⬆ 100 m

⏱ 45 min

Iz Antalye smo se odpeljali direktno do kanjona Göynük. Vreme sicer ni bilo ravno najlepše, a smo vseeno uživali vsak trenutek tega kratkega pohoda. Brlog smo pustili na urejenem parkirišču, plačali vstopnino 35 TL / 1,8 € / osebo ter se podali ob reki navzgor. Pot je do prvega jezera, kjer se nahaja tudi restavracija in zip-line, makadamski kolovoz. Le-ta se nato za kratek čas zooža v manjšo stezo in povzpne skozi lep borov gozd. Ker lahko skozi iglice opazujemo številne tolmunčke, sva že tukaj zelo uživala. Kmalu pa prispemo do kratkega visečega mostu, s katerega bi bil pogled na sotesko pod nami verjetno še lepši, če bi bilo več vode. Saj ne da je bila struga popolnoma izsušena, a tudi deroča reka ni bila. Ko smo prišli na široko makadamsko pot na drugi strani kanjona, sva dobila občutek, da smo najlepši del že videli. Skoraj smo se že obrnili, a ker je to precej kratek sprehod, sva se odločila, da odidemo do konca kanjona. Še dobro! Najlepši je namreč zadnji del, ko se nahajamo visoko nad reko, še višje pa se dvigujejo strme kamnite stene, ki s svojo mogočnostjo navdušijo vsakega. Na roko nam je šlo tudi vreme, saj so se oblaki končno razkadili. Sončni žarki so osvetlili jesensko obarvana drevesa, zato je bil prizor še lepši

Gora Chimaera

Do vrha:

➡ 1 km

⬆ 150 m

⏱ 20 min

Ko smo se vrnili nazaj v kamper, sva na hitro pojedla kosilo, nato pa smo se odpeljali do naslednje znamenitosti. To je za naju kar hiter tempo, a ker je bilo za naslednje dni napovedano deževje, sva se odločila znamenito goro obiskati še isti večer.

Kamper smo parkirali na precej neurejenem, skalnatem, a velikem parkirišču ter se ob sončnem zahodu podali proti vrhu. Dejstvo, da je vstop na hrib plačljiv (20 TL / 1 € / osebo), naju je precej začudilo. Parkirišče ni ravno urejeno, pot pa bi tudi lahko bila veliko bolje vzdrževana. Vse, za kar so dejansko poskrbeli, so ob poti postavljeni sodi, ki na vsake 50 m (!) označujejo, koliko metrov je še do vrha. To se nama je zdelo precej komično, saj je pot res kratka.

Kakorkoli že, prizor na vrhu naju je takoj navdušil. Gora Chimaera je namreč znana po večnih plamenih, ki naj bi goreli že tisočletja. Za to obstajata dve razlagi: prva je, da so plameni izdih pošasti, ki je delno koza, delno kača in delno lev, druga pa je, da naj bi se pod površjem nahajali veliki rezervoarji metana, ki počasi skozi razpoke prodirajo na površje. Kateri verjeti je seveda stvar osebne presoje.

Svetujeva vam, da goro obiščete, ko se že malce stemni, saj boste tako lahko videli velike in manjše plamene. Celotna atmosfera je zares neverjetna, saj se povsod nekaj svetlika, poleg tega pa je seveda zelo toplo. Za nekaj trenutkov sva si sicer želela, da bi se tukaj znašla nekje sredi 80ih let, ko najnovejša tehnologija še ni obstajala in so se ljudje dejansko znali družiti. Nekaj jih je sicer prineslo svoje hrenovke in marshmallowse (ki jih skupaj s paličicami prodajajo pri izhodišču), a vseeno se je velika večina ukvarjala s svojimi telefoni. Pri enem plamenu sva opazovala dekle, ki se je uspela s samosprožilcem slikati v vsaj 100 različnih pozah, pri drugem par, ki je delal zares romantične fotografije… Da ne bo pomote, tudi midva nisva bila prav drugačna, saj sva tudi naokoli kolovratila s fotoaparatom in fotografirala vsak plamenček. Prav zato pa bi se z veseljem vrnila v čas, ko so se ljudje med seboj pogovarjali, morda celo kakšno zapeli in uživali ob brenkanju kitare. Nikakor se niso obremenjevali, kaj objaviti na Instagramu in v kateri pozi bodo izgledali najbolj izzivalno, a vseeno privlačno.

Demre

Moram reči, da je bila pot do mesta Demre kar žalostna. Celo noč je namreč res močno deževalo, vmes je celo začela padati toča, posledice pa so bile precej katastrofalne. Peljali smo se mimo številnih rastlinjakov in hiš, ki so bile zjutraj do polovice pod vodo. Prebivalci so vse skupaj le nemočno opazovali in iz hiš reševali, kar se je rešiti dalo.

Samo mesto Demre sicer ni nič posebnega, a sva se ga vseeno odločila obiskati, saj sva prebrala, da naj bi od tu prihajal Božiček! Ja, iz Turčije. To se nama je zdelo kar neverjetno, glede na to, da niti novoletnih okraskov ni nikjer na spregled. Brlog smo parkirali na makadamskem parkirišču (36.24174, 29.985455) in se podali do bližnje cerkvice, ki je poimenovana po Sv. Nikolaju. Ta naj bi živel v rimskem mestu Myra in opravljal dobra dela. Neka legenda pravi, da naj bi dekletom, ki so bile dovolj stare za poroko, a niso imele dote, skozi dimnike spuščal mošnjičke zlata in jim tako omogočil srečno življenje. Tudi druga legenda je precej podobna, le da naj bi revni ljudje pred vrata nastavljali čevlje, sv. Nikolaj pa naj bi jih ponoči napolnil z zlatniki. Vse skupaj res zveni precej »božičkasto«, a atmosfera v okolici cerkvice govori precej drugačno zgodbo. Pred neko trgovino s spominki sicer stoji kip današnjega Božička, na glavnem trgu pa kip Sv. Nikolaja, a je to tudi vse, kar lahko tukaj vidimo. Vstopnina za cerkev, ki jo trenutno temeljito prenavljajo, je tako visoka 125 TL 6,3 € / osebo, da sem vanjo vstopila samo jaz. Še dobro, saj je odprt le majhen del, ki pa tudi ni ravno navdušujoč.

Po ogledu smo se tako precej mešanih občutkov odpeljali v bližnje manjše pristanišče (36.223024, 29.941087), kjer smo tudi prespali. Sam pomol ni bil nekaj ekstremno posebnega, se je pa zato naslednji dan začel naravnost odlično, saj sta mimo kamperja priplavali 2 želvi veliki približno 1 m. Vedela sva, da tukaj želve zelo pogosto gnezdijo, a naju je prizor vseeno zelo razveselil.

Otok Kekova

Pot smo nadaljevali do vasi Kaleüçağız, od koder smo imeli namen obiskati otok Kekova. Ker najinega kajaka že res dolgo časa nisva uporabila in ker je bilo vreme perfektno, sva se odločila, da do tja odveslava kar sama. Iz pristanišča in ostalih okoliških vasi sicer vozi ogromno turističnih barkač, a so precej drage. Za ceno se je sicer mogoče pogajati, a vseeno vožnja stane nekje okoli 50 € (ne glede na število oseb). Če razmere ne bi bile res ugodne, bi se tudi midva odločila za izlet z ladjico, a sva tako imela priložnost po dolgem času spet malo veslati. Kamper sva parkirala na parkirišču, ki je med sezono zaprto (36.198166, 29.845632) in se z kajakom v roki sprehodila do pristanišča.

Tako sva se čez preliv najprej podala do prekrasnega zaliva z rimskimi ostanki in čisto turkizno vodo, nato pa ob obali do znamenitega potopljenega mesta. Le-to je namreč večinoma pod vodo, saj sta to območje stresla kar dva potresa. Večina hiš se je enostavno prevrnila v vodo, kjer ostanki počivajo še danes. Čeprav sva bila na kajaku in sva lahko veslala tik nad ostanki, pa prav veliko nisva videla. Rimsko mesto se namreč nahaja na severni strani otoka, tako da je v zimskem času praktično ves čas v senci. Vse skupaj bi se veliko bolje videlo, če bi vodo osvetlilo sonce.

Otok Kekova, potopljeno mesto, Turčija, Potujoči brlog

Vseeno sva preveslala celotno območje in opazovala številne ostanke, ki se še vedno nahajajo na kopnem, nato pa se nazaj čez preliv odpravila do prikupne vasi in gradu Simena. Številne restavracije in lesene hiše so nama iz vode izgledale res prikupno. Na obali se sicer nisva ustavljala, saj sva najino kajakaško pot takoj nadaljevala do Kraljeve grobnice (King’s Tomb), ki se nahaja pred vasjo, ter se nato počasi vrnila nazaj proti izhodišču, kjer naju je čakala Šnofka. Vse skupaj sva preveslala dobrih 8 km in ves čas zelo uživala, saj je bilo zelo toplo, ni pihalo, morje pa je bilo povsem mirno.

Kraljeva grobnica, Simena, Turčija, Potujoči brlog

Kaş

Zadnji postanek na tem delu poti pa je bilo obmorsko mesto Kaş, ki kar malce spominja na kakšno dalmatinsko mestece. Brlog smo pustili na manjšem parkirišču (36.19455, 29.64689) in se do centra mesta podali peš. Najprej smo si ogledali pristanišče, kjer so se na rivi stiskale turistične barkače, nato pa glavni trg, ki ni bil niti malo okrašen. Ker so v Turčiji muslimani nekega prazničnega vzdušja tudi nisva pričakovala, a glede na to, da tukaj prezimuje zelo veliko Evropejcev, se nama je zdelo povsem verjetno, da bodo vsaj na glavni trg postavili novoletno smreko. No, temu (žal) ni bilo tako, zato letos novoletnega vzdušja zagotovo ne bova začutila. Res sicer je, da ga tudi ob prisotnosti okraskov verjetno ne bi, saj sva se po mestu sprehajala v poletnih oblačilih.

Pot smo nadaljevali po številnih ozkih uličicah z nešteto pisanimi restavracijami, bari ter trgovinami s spominki do amfiteatra, ki se nahaja malce izven centra mesta. Povzpeli smo se do samega vrha, od koder smo opazovali prekrasno modro morje in uživali v prekrasnem vremenu.