Mediteran | od Mersina do Antalye
Pozdravček iz še vedno zelo tople Turčije! Kot sva zapisala že v prejšnji objavi, smo končno prišli do južne obale. Skupaj z mojimi starši smo se mimo Mersina odpeljali direktno do prekrasnega zaliva (koordinate), kjer smo ostali cel teden. Res nam je kar pasal počitek, poleg tega pa se je bilo od čudovite plaže kar težko posloviti. Družbo nam je delalo tudi kar nekaj velikanskih potepuških psov, ki smo jih vsak dan obilno nahranili. Ker smo postali že pravi prijatelji, je bilo tudi od njih slovo kar težko.
Pot smo nato nadaljevali proti zahodu in v dobrih 2 tednih prispeli do Antalye. Kaj smo si vmes ogledali, pa izdava v spodnjih odstavkih.
Anemurium
Anemurium, ki v turščini pomeni “vetrovni rt” , je eno najbolje ohranjenih starodavnih mest v Turčiji. Njegovo ime se je prvič pojavilo v rimskih zapisih v 4. stoletju, saj so prav tu Rimljani imeli svoja pristanišča. Zaradi stalnega uvoza in izvoza je mesto do zasedbe Sasanidov prosperiralo. Kasneje je sicer precej oslabelo, a je nato do 6. stoletja ponovno obogatelo. Med arabskimi napadi so prebivalci mesto zapustili, a se s tem burna zgodovina ni končala. V 11. stoletju so Anemurium zasedli Seldžuki, v 16. pa Otomani. Še danes je večina zidov presenetljivo dobro ohranjenih. Najzanimivejše stavbe, ki si jih lahko ogledamo, so gledališče, 2 nadstropno javno kopališče, nekropola, akvadukti in svetilnik. Na nekaterih delih lahko še vedno občudujemo tudi prekrasne črno-bele mozaike.
Mi smo parkirali na plaži v neposredni bližini starodavnega mesta (36.031532, 32.81108) in tam ostali 3 dni. Čeprav je bilo povsod naokoli kar veliko smeti (kot povsod v Turčiji), pa nam je bila dolga plaža kar všeč, tako da smo z veseljem hodili na sprehode ter se kopali v še vedno zelo toplem morju. Tudi do Anemuriuma smo se sprehodili po plaži ter nato pot nadaljevali med številnimi dobro ohranjenimi ruševinami. Tako je bil vstop prost, medtem ko bi v primeru, da bi se do vhoda odpeljala s kamperjem, plačala vstopnino 20 TL / 1 € / osebo. Ogled sicer toplo priporočava, saj se po lepi obali ne razprostirajo le številni kamni, ki naj bi nekoč sestavljali zanimive zgradbe, temveč lahko še danes dobro vidimo, kako je mesto izgledalo. Naju je navdušilo predvsem javno kopališče, v katerem smo se povzpeli tudi v 2. nadstropje.
Kanjon Sapadere
Od Anemuriuma smo pot nadaljevali po obalni cesti, ki se dviga visoko nad morjem, na vseh straneh pa nas obkrožajo dišeči borovci. Seveda nama je družbo delal eden in edini Oliver Dragojević, zaradi katerega sva se skoraj počutila kot v Dalmaciji. No, to se je sicer hitro spremenilo, saj so borovce kar naenkrat zamenjale neskončne plantaže bananovcev. Le-te se na tem delu Turčije razprostirajo dobesedno povsod – ob morju ter po pobočjih številnih vzpetin. To naju je res presenetilo, saj iskreno povedano nisva imela pojma, da je Turčija dovolj južno za gojenje banan.
Z obale smo nato zavili v notranjost do kanjona Sapadere, ki je prav tako vreden ogleda. Do njega vodi urejena asfaltirana cesta, v daljavi pa se dvigujejo skalnati hribi. Pot do izhodišča kanjona, kjer je veliko parkirišče (36.525650, 32.313729) je minila zelo hitro.
Celoten kanjon je sicer dolg 750 m, skale nad njim pa se dvigajo kar 400 m visoko. Ker je zelo ozek, je sprehod res impresiven. S parkirišča po 100 m prispemo do pravega izhodišča, kjer kupimo vstopnico (cena je smešno nizka – 15 TL / 0,75 € / osebo), nato pa se sprehodimo po 600 m dolgi leseni brvi. Preden prispemo do slapa, ki se nahaja na koncu poti, se lahko v številnih tolmunčkih in manjših slapovih celo skopamo. Čeprav je dostop do vode res lepo urejen, pa naju kopanje ni niti najmanj mikalo, saj je bila voda ledeno mrzla. Sprehod po kanjonu tako priporočava vsem, saj je lesena brv kratka ter vodi ves čas po ravnem.
Alanya
Po gledu kanjona smo se vrnili nazaj do obale, prespali med plantažami banan ter se naslednji dan podali do turističnega mesta Alanya. Priznati morava, da naju že sama pot do tja ni preveč navdušila, saj je za najin okus čisto preveč razvita. Ja, vem, da se malce butasto sliši, a po ogledu severne in vzhodne Turčije, je bil to za naju pravi šok. Resort pri resortu, neskončni drevoredi palm, popolno urejeni pločniki… To nekako ni več Turčija. Ulični džumbus, barviti bazarji in neurejena infrastruktura so tukaj popolnoma izginili. Tisti, ki obišče le ta del Turčije, je čisto vseeno ali se namesto tega odpravi na jug Francije ali Italije, saj ne bo videl čisto nič, kar bi bilo značilno za to neevropsko državo.
Enako sva se počutila tudi v Alanyi. Najprej sva kar nekaj časa iskala parkirni prostor, ker so nama pri marini, kjer sva želela parkirati, rekli, da je kamperji niso zaželjeni. Tako smo brlog pustili na eni izmed notranjih ulic ter se peš sprehodili po dolgi promenadi. Saj nič ne rečem, mesto je zelo lepo urejeno, a turškega pridiha res ni začutiti. Cene v restavracijah so tako visoke, da bi na severu za ta denar oba pojedla 3 kosila, lokalnega prebivalstva sploh ni videti, saj mesto preplavljajo turisti večinoma iz Nemčije in Rusije, v pristanišču pa se tlačijo turistične barkače. Slednje je sicer res zabavno opazovati, saj so iz neznanega razloga tukaj zelo priljubljeni pirati. Kakršnakoli podobnost z znanim filmom je verjetno zgolj naključje.
Ogled mesta Alanya je za tiste, ki bi se radi malce sprehodili po promenadi, se morda malce uredili ter se podali na 1 h izlet s turistično ladjo. Poleg tega, v mestu ni kaj dosti za videti.
Slap Manavgat
Preden smo obiskali manjše mestece Side, smo se na hitro ustavili še pri slapu Manavgat, ki leži malce iz centra mesta. Od parkirišča je oddaljen morda 50 m, vstopnina pa znaša 15 TL / 0,75 € / osebo. Čeprav je precej nizek, pa je zelo širok in vodnat, zato je bil nama kar všeč. Da bi bil dih jemajoč seveda ne moreva reči, je pa definitivno vreden hitrega postanka, če se nahajate kje v bližini.
Side
Side je precej manjše mesto od Alanye, zato sva se ogleda kar veselila in morava reči, da naju ni razočaral. Mesto je sicer zgodovinsko zelo pomembno, saj so ga ustanovili grški naseljenci, najverjetneje v 7. stoletju pred našim štetjem. Zaradi dobrega pristanišča in naravne lege je mesto postalo eno najpomembnejših trgovskih centrov v regiji. Zanimivo je to, da so v mestu nekoč govorili povsem svoje narečje, ki ga tujci niso razumeli. Napisi iz 3. in 2. stoletja pred našim štetjem zato ostajajo neprebrana, vendar pričajo, da je bil lokalni jezik v uporabi še nekaj stoletij po kolonizaciji. V mestu je ogromno ruševin iz antičnega časa, le-te pa so ene najpomembnejših v Mali Aziji. Meddrugim si lahko ogledamo velika helenistična glavna vrata, rimsko gledališče, tri templje, akvadukt in javno kopališče. Izkopavanja še vedno potekajo.
Mi smo kamper parkirali na obrobju mesta (36.77121, 31.3964) ter se mimo številnih kamnitih ostankov sprehodili do centra mesta. Za tiste, ki ne morete ali si ne želite preveč hoditi, obstaja do mesta tudi hitrejša opcija – turistični vlakec, ki stane 5 TL / 0,25 € / osebo. Center nama je bil veliko bolj všeč kot v Alanyi, saj je vseeno bolj avtentičen. Še vedno so povsod same restavracije (z zelo visokimi cenami) in trgovine s spominki, a so vseeno stavbe zgrajene v starem turškem stilu. Če bi primerjali s Slovenijo, se nama je Side zdel kot nekakšna verzija Pirana, Alanya pa Portoroža. Katero izmed teh mest je lepše, je pa seveda stvar osebnih preferenc.
Perge
Starodavno mesto Perge je bilo ustanovljeno med 13. in 12. stoletjem pred našim štetjem, v helenističnem obdobju pa je bilo eno najbogatejših in najlepših mest v starem svetu, znano po svoji arhitekturi in kiparstvu. Leta 2009 je bil uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Ozemlje mesta je precej veliko. Ob vstopu najprej opazimo grško-rimsko gledališče, sestavljeno iz prostora za gledalce, prostora za orkester in odra, sprehodimo pa se lahko tudi mimo 234 m dolgega stadiona ki je sprejel kar 12.000 ljudi, agore, kjer so se nekoč na obeh straneh glavne ulice nahajale številne trgovine in strojnice, akropole, javnega kopališča, vodnjakov in številnih drugih stavb. Opazimo lahko, da je bilo mesto urbanistično zares dovršeno.
Mi smo si ruševine v zameno za 100 TL / 5 € / osebo ogledali v popoldanskih urah, ko so vsi turisti že odšli. Tako smo se med številnimi zidovi in stebri sprehodili skoraj popolnoma sami. Morava reči, da imava pri ogledu takšnih izkopanin vedno enako težavo – nikakor si ne moreva predstavljati, da so tu ljudje zares živeli. Čeprav so izkopanine v dobrem stanju in je dobro vidno kako so potekale ulice, kje so bili vodnjaki in stojnice, pa nama je vseeno nepredstavljivo, da to ni le zgodba iz nekega filma. Ogled definitivno priporočava.
Slap Düden
Pred ogledom Antalye smo se najprej ustavili v njenem predmestju ter se skozi res lepo urejen in zelen park Düden sprehodili do istoimenskega slapu, ki se izliva v morje. To je definitivno eden lepših, če ne celo najlepši, slap v Turčiji, saj je res zelo vodnat ter zato izgleda, kot da se nahaja nekje sredi džungle. Nama bi bilo sicer še bolj všeč, če ne bi spet (tako kot na številni drugih turističnih točkah) vsiljevali fotografiranja s papigami, za katere še vedno ne razumeva, zakaj bi pasale v to okolje. Kakorkoli že, če se nahajate v Antalyi, se nujno zapeljite tudi do tega slapu.
Antalya
Od slapu Düden smo se po lepi cesti ob morju, ob kateri ves čas vodita tudi sprehajalna in kolesarska pot, odpeljali proti središču mesta. Brlog smo parkirali na mirni ulici (36.87458, 30.711178) ter se do centra odpravili peš. Sprehod je bil res prijeten, saj je bilo sončno in toplo vreme, pot pa nas je ves čas vodila ob morju. Pod številnimi palmami z razgledom na prekrasen zaliv in visoke gore v ozadju, smo zares uživali.
Kmalu smo prispeli do prve znamenitosti na naši poti – stolpa Hidirlik, od koder naj bi bil lep pogled na mesto in marino, ki se nahaja pod njim. Na žalost je bil ob našem obisku zaprt, tako da marine nisva uspela videti.
Od tod smo se od morja usmerili proti središču mesta in se sprehodili po številnih lepih ulicah do mošeje Tekeli Mehmet Pasa, ki naju v primerjavi z drugimi, že videnimi mošejami, ni ravno navdušila. So nama pa bile zato zelo všeč kamnite mestne ulice, kjer se nahajajo številne restavracije, bari in trgovine s spominki. Edino kar sva pogrešala, so bili novoletni okraski. Kot verjetno že veste, so v Turčiji muslimani, zato teh praznikov ne praznujejo. Kljub temu naju je odsotnost okraskov kar presenetila, saj je tu vseeno veliko turistov in tujcev, ki so v Antalyi kupili stanovanja. Novoletnega vzdušja tako letos še nisva začutila in ga najbrž tudi ne bova.
Mimo stolpa z uro, ki so ga žal obnavljali, smo se nato odpravili še do bazarja, ki ni bil niti najmanj podoben pravemu turškemu bazarju, ter se nato skozi najbolj turističen del mesta sprehodili do Hadrianovih vrat, ki označujejo vhod v mesto. Slednje smo na hitro poslikali in se počasi odpravili do obale, kateri smo sledili nazaj do Potujočega brloga.
Pred obiskom Antalye sva se že nekako sprijaznila, da sva tisto pravo Turčijo zapustila že ob prihodu v Kapadokijo, tako da sva si mesto ogledala skozi oči turistov, ne popotnikov. Poletna atmosfera in lepo urejene kamnite ulice so nama bile tako kar všeč, čeprav nama velika mesta niso ravno po godu. Prav veliko za videti sicer ni, je pa star del mesta prijeten za kratek sprehod.
Pa se slišimo prihodnjič…