Kapadokija, Turčija, Potujoči brlog
Turčija

Centralna Anatolija | Kapadokija

Juhu, pa smo končno prispeli do ene lepših znamenitosti v Turčiji! Spomnim se pred leti, ko mi je neki znanec kazal posnetke poleta z balonom v Kapadokiji… Zdelo se mi je kot, da je to v neki drugi dimenziji. Prav zato kar ne morem verjeti, da sva končno tukaj tudi midva in to za povrh vsega še z lastnim kamperjem.

Kapadokija, Turčija, Potujoči brlog

Ok, z balonom sicer nisva poletela, ker 200 – 500 € na osebo pač nimava, ampak sva jih zato opazovala direktno iz kamperja kar 11 dni od 15ih, ki sva jih preživela na tem prekrasnem kraju. Ko se zjutraj zbudiš še popolnoma zaspan in skozi okno preveriš, ali sploh letijo ali ne, nato pa se z debelim »koutrom« vred prestaviš iz postelje na kavč in z vročo kavo v rokah opazuješ, kako letijo nekaj m stran, se res zaveš prednosti kamperja. To je neprecenljiv občutek, ki ga ne more opisati nobena slika. Zares naju je namreč skrbelo, da naju bo tako opevana Kapadokija razočarala, saj sva o njej že toliko slišala in videla nešteto fotografij, a sva se zelo motila. Ker je območje tako veliko, se tudi turisti precej razkropijo, zato neke gneče ni praktično nikjer. V 2 tednih smo bili praktično ves čas parkirani na Belo dolino (koordinate), prehodili skoraj vse doline, znane in neznane, ter uživali v jesenskih barvah.

Kapadokija, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, Turčija, Potujoči brlog

Dolina Ljubezni (Love valley) – Bela dolina (White valley) – Dolina golobov (Pigeon valley)

Na naš prvi pohod smo se podali v doline, do katerih smo lahko prišli direktno iz našega brloga. Po jutranji balonarski predstavi smo si obuli pohodniške čevlje in se najprej spustili do Doline ljubezni. Tako smo začeli hoditi okoli 10.30, ko je bilo sonce že dovolj visoko, da je bilo tudi dno dolin že osvetljeno. Temperatura za pohode je bila sicer ravno prava, saj ni bilo vroče niti mrzlo. Super je bilo tudi z vidika barv, saj je bilo listje popolnoma rumeno, ni pa še odpadlo. V drugih letnih časih v Kapadokiji nisva bila, a se nama zdi jesen kar idealen čas za obisk, če imate namen veliko hoditi.

Kapadokija, Turčija, Potujoči brlog

Dolina ljubezni je… zanimiva 😀. Skalam značilne oblike marsikdaj rečejo dimniki ali gobice, čeprav mislim, da vsi vemo, na kaj nas v resnici spominjajo. Na to namiguje tudi samo ime doline. Tako smo te hecne skale opazovali z vseh strani in se sami pri sebi nasmihali. No, midva, Šnofka jih je ovohavala kot vse ostale. Tako smo mimo nekega bara počasi prišli do Bele doline, nad katero smo lahko opazili naš brlog.

Kapadokija, Dolina ljubezni, Turčija, Potujoči brlog

Bela dolina je dobila ime po snežno belih skalah, ki imajo precej bolj gladko površino od ostalih. Rumeno drevje in bele valovite stene so nas povsem očarale, zato smo se vsake par korakov ustavili za fotografiranje. Pri pohodih v Kapadokiji se je potrebno zavedati, da za vsako dolino potrebuješ precej več časa kot za navaden sprehod, saj si ves čas nekaj ogleduješ in fotografiraš. Ko smo se povzeli na vzpetino med Belo dolino in Dolino golobov, se je sonce že počasi začelo spuščati proti obzorju.

Kapadokija, Bela dolina, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, Bela dolina, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, Bela dolina, Turčija, Potujoči brlog

Spodnji del Doline golobov ni tako zanimiv kot zgornji del (v naslednjih dneh smo si ogledali tudi tega), saj je golobjih hišic bolj malo. Narava je sicer prekrasna, zato je hoja prav tako zelo prijetna.

Kapadokija, Dolina golobov, Turčija, Potujoči brlog

Po čemer si bomo pa Dolino golobov zares zapomnili, pa so kužki. Veliko potepuhov namreč spremlja turiste in jim sledi od mesta do mesta. Ena izmed takšnih je bila tudi neka nemška ovčarka, ki sva jo najprej videla na bližnji vzpetini, kasneje pa se je mimo nas sprehodila s skupino francoskih turistov. Takoj nama je padla v oči, saj so potepuški psi večinoma bolj podobni anatolskemu ovčarju kot pa nemškemu. Ker je spremljala ljudi pred nama, sva jo hitro izgubila izpred oči, kar sva kasneje kar obžalovala. Tik preden smo prišli v mestu Goreme, sva namreč zaslišala glasen jok nekega kužka. V travi zraven naju sva takoj opazila majhno psičko, staro morda mesec dni, ki se je povsem tresla. Takoj, ko sva jo dala v naročje, se je stisnila pod bundo in se skoraj povsem umirila. Bila je črno rjave barve, zato sva takoj predvidevala, da kliče prav že omenjeno nemško ovčarko, ki je imela zelo velike seske. Ker je bila res prestrašena in premražena, sva z njo ostala vsaj 1 uro in ugotavljala, kaj naj narediva. Res sva upala, da se bo v tem času spet od nekje prikazala njena mama, a se žal to ni zgodilo. Sonce je že zašlo, zato je počasi začelo zebsti tudi naju. Jo vzameva? Je dovolj velika, da jo ločiva od mame? Imava prostor in denar še za enega psa? Je bolje, da jo pustiva tukaj? Bo ponoči zmrznila? Vsa vprašanja sva neštetokrat premlela in se na koncu odločila, da jo vzameva s seboj v kamper. Ali jo bova dokončno posvojila, se še nisva odločila, želela sva ji le olajšati noč, ki bi jo drugače preživela na mrazu. Tako smo z »Doki« v naročju, kot sva jo poimenovala, počasi pricapljali do brloga, kjer sva jo položila na toplo odejo položeno v škatlo od tetrapakov za mleko. V trenutku se je popolnoma umirila in zaspala tako, da ji je na eni strani ven gledal rep, na drugi pa glava. Tudi ko se je malce odpočila, je bila še vedno mirna, zajokala je le, ko jo je tiščalo lulat. Zunaj ni imela nikakršne volje ostati, saj se je takoj, ko je opravila svoje, stisnila na najina stopala. Noč je sicer minila pred burneje, saj je bila tako majhna, da je bila na nekaj ur lačna. Tako sva jo morala tudi ponoči nahraniti, preostalo noč pa je prespala na kavču ob Roku. Zjutraj naju je spet čakala težka odločitev, kaj narediti. Jasno nama je bilo, da je res še zelo majhna, zato sva se po težkih debatah na koncu odločila, da je bolje, da še nekaj časa ostane pri svoji mami. Spet smo si obuli čevlje in se počasi podali nazaj v Dolino golobov, kjer sva jo našla. Sprehod je bil kar hecen, saj je ves čas capljala in tekala za Šnofko, kot da bi bila njena mlajša sestrica. Vsakič ko smo se malce preveč oddaljili, je začela noro vpiti in jokati. Iskanje mame po celotni dolini je tako trajalo celo dopoldne, a jo žal kljub temu nismo uspeli najti. Ker sva jo prejšnji dan videla na neki vzpetini, sva se odločila da se sprehodimo še do tja. Doki nam je ves čas sledila, ko pa smo prišli na vrh hriba, nas je prehitela in stekla pod nižja drevesa, kjer se je ulegla in nam prenehala slediti. Nekako sva imela občutek, da se tukaj počuti domače, saj je prostor pod drevesi izgledal kot nek brlog, zato sva jo s težkim srcem tam zapustila. Še cel dan sva bila zares žalostna, saj je bila res prisrčna psička, poleg tega nisva bila sigurna, da bo tam našla mamo, a vseeno se nama je zdelo, da je to zanjo najbolje.

Kapadokija, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, Turčija, Potujoči brlog

Dolina Gorkundere – dolina Zemi – Dolina golobov (Pigeon valley)

Naslednji dan smo se podali na drug daljši pohod, ki je bil prav tako dosegljiv iz našega brloga. Skozi mestece Goreme smo se povzpeli na vzpetino, kjer se nahaja ena izmed bolj znanih razglednih točk ter si tako že od zgoraj ogledali dolino Gorkundere. Čeprav na razgledno točko nisva vstopila, pa nama je neki domačin že v mestu želel računati 5 TL  / 0,5€ / na osebo. Čeprav je to res malo, se nama je zdelo trapasto plačevati za nekaj, kamor sploh ne bova šla, zato naju je po dolgem pregovarjanju, da tega ne misliva plačevati, spustil mimo. Goreme se od vzhodne Turčije zelo razlikuje, saj je turistov ogromno, domačini pa bi radi čimveč zaslužili. Kapadokija nama je bila sicer zaradi balonov in lepe narave zelo všeč, a se v mestih niti najmanj nisva počutila v Turčiji.

Kapadokija, Goreme, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, dolina Gorkundere, Turčija, Potujoči brlog

Počasi smo se nato spustili v samo osrčje doline, kjer smo po široki makamsko/peščeni poti prišli do cerkvice Al Nazar. Želela sva si jo ogledati tudi od znotraj, a so nama spet želeli računati 20 TL / 1 € / osebo. Ker je v notranjosti le en prostor, ki ga lahko vidiš tudi iz vhoda, sva ogled izpustila.

Kapadokija, dolina Gorkundere,Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, dolina Gorkundere, cerkev Al Nazar, Turčija, Potujoči brlog

Pot smo nadaljevali med jesenskimi drevesi po dolini Zemi, ki je precej manj obiskana. Pot je sicer normalno prehodna, a ni tako široka in lepo vzdrževana kot v ostalih dolinah. Včasih je potrebno kakšno skalo malce višje prestopiti ter prečkati kakšen bolj blaten del. Malce z glavne poti do Doline golobov smo zavili še do cerkvic Karabukut in Cistern, ki se nama nista zdeli nič posebnega.

Kapadokija, dolina Zemi, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, dolina Zemi, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, dolina Zemi, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, dolina Zemi, Turčija, Potujoči brlog

Od tu smo se povzpeli na razgledno točko nad zgornjim delom Doline golobov, kjer je bila ogromna gruča azijskih turistov. Do tja namreč pripeljejo avtobusi, turisti pa si lahko ogledajo dolino od zgoraj. 99% ljudi seveda ne naredi niti koraka več, zato so tudi najbolj znane doline še vedno precej prazne. Kakorkoli že, nas dodatni kilometri niso ustavili, zato smo prehodili še zgornji del doline, ki ga do sedaj še nismo videli. Golobjih hišic, ki so jih zgradili pred davnimi leti, saj so golobje iztrebke uporabljali za gnojilo, je tukaj ogromno. Nekatere so lepo okrašene z rdečimi črtami, zato so res zelo zanimive.

Kapadokija, Dolina golobov, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, Dolina golobov, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, Dolina golobov, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, Dolina golobov, Turčija, Potujoči brlog

Iz zgornjega dela smo se povzpeli skoraj nazaj do mesta Uchisar ter se nato skozi spodnji del in mesto Goreme vrnili do Potujočega brloga.


Dolina Meskendir – Rdeča dolina (Red valley) – Rožnata dolina (Rose valley) – Dolina mečev (Sword valley)

Na zadnjem daljšem pohodu pa smo se sprehodili kar skozi 4 doline. Ker so bile precej oddaljene od našega stalnega prostora, smo se do izhodišča odpeljali z brlogom (38.636177, 34.853540). Najprej smo se sprehodili skozi dolino Meskendir, ki nama je bila od vseh najbolj všeč. Čudilo naju je, da res ni znana, kljub temu da je po najinem mnenju precej lepša od Rožnate in Rdeče, za kateri sliši prav vsak obiskovalec Kapadokije. Naju so ogromni skalnati tuneli, visoke stene, ki spominjajo bolj na sotesko kot dolino, nepoznana mala cerkvica in ozki prehodi tako navdušili, da bi se vrnila prav sem, če bi še enkrat obiskala ta del Turčije.

Kapadokija, dolina Meskendir, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, dolina Meskendir, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, dolina Meskendir, Turčija, Potujoči brlog

Pot smo nadaljevali skozi Rdečo dolino, ki se nama ni zdela kaj zelo Rdeča, do Rožnate, ki si jo je spet mogoče ogledati z razgledne točke. Ker sva že od daleč slišala ogromno gručo turistov, ki jih je pripeljal turistični avtobus, se do razgledne točke sploh nismo vzpenjali, temveč smo se v osrčje doline podali kar direktno. Zato smo se sicer morali povzpeti po nekaj lestvah, a so bile le-te kratke, zato je Rok uspel Šnofko nesti kar pod eno roko. Po malici smo pot nadaljevali do manjše cerkve, v kateri si lahko ogledamo več nadstropij. Saj res, da je tukajšnji kamen oz. tuf zelo krušljiv in ga je enostavno oblikovati, pa je vseeno fascinantno, kako so uspeli narediti takšne prostore, čeprav jih z zunanje strani praktično ni videti. Ker je sonce že počasi zahajalo, sva se odločila do Doline mečev oditi kar po dnu doline, ne po zgornji strani, kot sva imela plan na začetku.

Kapadokija, Rožnata dolina, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, Rožnata dolina, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, Rožnata dolina, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, Rožnata dolina, Turčija, Potujoči brlog

V Dolini mečev smo si najprej ogledali grad (imena nisva našla), ki je podoben že videnim cerkvam, ter se nato podali nazaj do našega brloga skozi ozko sotesko. Tudi ta del naju je zelo navdušil, saj se dolina tukaj tako zoža, da se včasih lahko že kje kam zatakneš. Spet smo se povzpeli po številnih lestvah, ki pa bile so spet zelo kratke in netežavne. Tako smo počasi pricapljali in priplezali nazaj do brloga ter se poslovili od daljših pohodov.

Kapadokija, Dolina mečev, Turčija, Potujoči brlog
Kapadokija, Dolina mečev, Turčija, Potujoči brlog

Naslednje dni smo preživeli na mestu, saj smo čakali moje starše, ki so prav tako prihajali v Kapadokijo s svojim kamperjem. Rekla sva jima sicer, da smo se že odpravili naprej, zato je bilo zanju kar presenečenje, ko sva jima zvečer na dan njunega prihoda potrkala na vrata. Mislila sicer sva, da bomo v tem času raziskali še kakšno dolino več, a ker je Šnofka dobila hudo infekcijo prebavil in sva jo morala 3 dni zapored voziti na infuzijo, smo bili na prisilnem dopustu. No, opazovanja balonov vseeno nisva nikoli izpustila, čeprav je bilo zgodnje vstajanje iz dneva v dan bolj naporno. Kaj pa naj, če so tako zanimivi!


Podzemno mesto Derinkuyu

S tem pa se raziskovanje Kapadokije še ni končalo. Približno 40 km južneje od Goreme, se nahaja najstarejše podzemno mesto v Turčiji. Zgradili so ga namreč že v času Bizantincev, saj so se vanj zatekli v času bizantinsko-arabskih vojn. V 6 nadstropjih, ki segajo kar 85 m v globino, tako niso stalno prebivali, temveč le v času raznih vpadov. Nasprotniki so jih tu zelo težko našli, poleg tega pa se je vsako izmed nastropij zaprlo z velikimi kamnitimi vrati. Še danes se lahko v zameno za 100 TL / 5 €  / osebo sprehodimo po številnih tunelih, prostorih za stiskanje vina ali olja, prostorih za živino, kapelah in podobno. Glede na to da je vse precej utesnjeno in je včasih potrebno kar malo previdnosti, da se ne udariš v glavo, je kar težko verjeti, da se je tu notri skrivalo do 20.000 ljudi.

Podzemno mesto Derinkuyu, Turčija, Potujoči brlog

Mi smo za dobre pol ure najeli lokalnega vodiča, ki nas je v zameno za 450 TL / 23 € popeljal skozi vrhnja nadstropja in nam razložil, čemu je bil določen prostor namenjen. Ogled je bil tako kar zanimiv, zato bi vam ga vsekakor priporočala. Zavedati se je edino potrebno, da je včasih res bolj malo prostora, zato se v nižja nadstropja ne podajajte, če imate težave s klavstrofobijo.

Podzemno mesto Derinkuyu, Turčija, Potujoči brlog
Podzemno mesto Derinkuyu, Turčija, Potujoči brlog

No, s tem pa se je res končal ogled osrednje Anatolije. Končno je nastopil čas, da se odpeljemo proti morju, katerega že prav zares pogrešava.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published.