Navajanje na stacionirano življenje v hiški

Hej! V hiški na Švedskem smo že približno mesec dni, zato je napočil čas, da poročamo, kaj se nam dogaja. Če poveva po pravici, sva mislila, da bo naše stacionirano življenje bistveno bolj umirjeno, kot v resnici je. Ves čas se nam nekaj dogaja, tako da so naši dnevi polni od jutra do večera. So pa vseeno popolnoma drugačni, kot so bili v kamperju, kar nama čisto ustreza. Še vedno imava čas za uživanje ob kaminu in sprehode po čudoviti naravi, kar nama največ pomeni. Vas zanima, kaj vse se nam je že zgodilo v preteklem mesecu?

Aja, preden nadaljujem – pred kratkim sva odprla svojo spletno trgovino, v kateri se skriva pestra izbira emajliranih skodelic. Če iščete darilo zase ali koga drugega, je lonček odlična izbira! 😉

---

Skrb za živalsko kraljestvo

Kmalu po našem prihodu so lastniki kompleksa za 2 tedna odpotovali na počitnice. To je za naju pomenilo, da sva skrbela za njihove živali, katerih je kar veliko. Pri nas je stanovala psička Yuma, v najini oskrbi pa so bili tudi: morska prašička Puff in Piff, amazonski papigi Lola in Chicco, 7 prepelic in 7 kokoši / petelinov. Slednje sva vsak dan le nahranila in jim na nekaj dni očistila kletko, medtem ko je Yuma postala naša nova začasna družinska članica.

To sicer ni bilo najbolj enostavno, saj je Šnofka v zadnjih 4 letih na poti postala izjemno zaščitniška do svojega bivališča. Njeno čuvajsko stran sva seveda poznala, a vseeno nisva pričakovala, da bo imela s sprejetjem Yume takšne težave. Glede na to, da sta se zunaj ves čas igrali in odlično razumeli, sva mislila, da bo v tudi v hiši situacija precej mirnejša. Žal pa temu ni bilo tako, zato smo že pred odhodom Yuminih lastnikov začeli z »uvajanjem« – lastnico sva skupaj z Yumo vsak dan povabila na kavo. Šnofki obiski niso bili niti najmanj všeč. Vsakič, ko se je Yuma na drugem koncu prostora premaknila, je Šnofka začela brundati in renčati. Bila sva kar precej zaskrbljena, kako bomo preživeli naslednja 2 tedna…

No, na koncu se je izkazalo, da je v roku dneva ali dveh Šnofka sprejela nastalo situacijo in s tem tudi Yumo. Že zelo kmalu sta postali nerazdružljivi zaveznici, ki sta tako notri kot zunaj skupaj zganjali norčije. Yumo še vedno pogosto vzamemo s seboj na sprehod in razmišljamo, kako fino bi bilo imeti 2 psa… Hm, za razmislit 😉.

---

Praznovanje Halloweena

Čeprav nisva ena izmed tistih, ki bi dejansko resno praznovala Halloween in se oblačila v kostume, pa vseeno rada rezljava buče (in med seboj potihem tekmujeva, kdo bo naredil lepšo). Zadnja 4 leta sva se v večini morala tej tradiciji odpovedati, saj za buče v kamperju ni ravno veliko prostora. Le v Turčiji sva našla tako majhni bučki, da ju je bilo sprejemljivo voziti naokoli.

Letos pa je bila situacija drugačna. Ker ima naša hiška verando in ker ni bojazni, da bi se buči med vožnjo kam odpeljali, sva seveda kupila 2 velikanki. Ker je tukaj na severu že konkretno mrzlo, sva se rezljanja lotila kar notri. Notranjost sva odnesla kokošim, zunanjost pa sva preoblikovala v verjetno 2 najlepši buči v najinih življenjih. Ker se temperature ves čas gibljejo okoli 0 °C ali še manj, še vedno izgledajo »kot nove«. Pri nas razpadejo v nekaj dneh, tukaj pa bodo očitno strašile še dolgo časa.

---

Renovacija ene izmed hiš

Kot sva že omenila v prejšnji objavi in v Q&A videu, bova najemnino delno (ali celo v celoti) odplačala z delom. Lastniki kompleksa so se odločili, da bodo eno izmed hiš kompletno prenovili. To pomeni, da bo iz 2 ločenih apartmajev nastal 1 velik apartma, ki bo namenjen 8 gostom. Ker so nama takšna dela zelo pri srcu, sva jim seveda z veseljem priskočila na pomoč.

Renovacija seveda še zdaleč ni končana, smo pa naredili že precejšnji napredek. Najprej je bilo potrebno oba apartmaja izprazniti. Vso pohištvo sva zato ali razmontirala, da so ostale le lesene deske, ali pa s štirikolesnikom in prikolico odpeljala v bližnjo lovsko kočo, kjer bo ostalo do konca prenove. Ko je bila hiša izpraznjena, pa sva začela z bolj grobimi deli. Podrla sva večino sten, odstranila PVC tla in iz preostalih lesenih desk izpulila približno nešteto žebljev. Že sedaj je razlika gromozanska, zato že komaj čakava, da se dela odvrtijo do ciljne črte.

Najini dnevi so zato še posebej pestri, saj dopoldneve pomagava pri renovaciji, nato si vzameva nekaj ur za kosilo in sprehod s Šnofko (in Yumo), popoldneve pa naju čaka najino običajno online delo. Prav veliko prostega časa tako nimava, čeprav se nama vseeno zdi, da ga imava skoraj da več kot v kamperju. Šele zdaj nama postaja jasno, koliko časa nam poberejo priprave za premik, vožnja, točenje vode, iskanje prostorov ipd. Čeprav je naše življenje v brlogu res počasno, pa se vseeno pozna, da je potrebnega veliko več usklajevanja in planiranja.

---

Sproščanje v savni

Kljub napornim dnem pa si vseeno vsake toliko časa vzameva čas za sprostitev. V našem kompleksu, na nabrežju jezera se namreč nahaja hiška s savno. Slednjo lahko uporabljava brezplačno, zakuriti pa morava seveda z lastnimi drvi. Za vedno nama bo ostal v spominu večer, ko sva jo uporabila prvič. Bila je popolna noč – v zraku je prevladoval popoln mir, za nebu pa se je lesketalo na miljone zvezd. Med savnanjem sva tako lahko na mirni gladini jezera opazovala njihov odsev in poslušala neskončno tišino. Za piko na i pa se je kasneje na nebu prikazal še severni sij. Bi sploh lahko bilo še lepše? Glede na to, da sva se vrnila v toplo hišo ob kamin, namesto v mrzlo posteljo s termoforjem, ki naju je ponavadi čakala v kamperju, bi rekla, da je odgovor na prejšnje vprašanje negativen.

---

Izlet s kanujem do mini otočka sredi jezera

Res imava neverjetno srečo, da smo se z lastniki kompleksa super ujeli. Družina z dvema otrokoma se nama je kar prikupila, zato sva njihovo povabilo, da se odpravimo s kanuji do bližnjega otočka, z veseljem sprejela. Kljub temu, da je bil dan povsem meglen in zares hladen (okrog 0 °C), pa smo vseeno neizmerno uživali. Veslanje s kanujem, medtem ko te obdajajo meglice, je nekaj zares posebnega.

Ko smo prispeli na otoček, pa je sledila še drugačna uživancija. Otoček je namreč ravno toliko velik, da so na njem lahko postavili mini bivak z ognjiščem. Popoldne smo tako preživeli v super družbi, na svoj račun pa so prišli tudi naši želodčki. Napolnili smo jih s klobasami, kruhom na palici, krompirjem iz žerjavice, marshmallowsi in pečenimi jabolki, napolnjenimi z oreščki, rozinami, medom in cimetom. Energije za vesljanje domov nam tako ni zmanjkalo. Povsem premraženi smo na poti nazaj videli celo 2 losa, ki sta poskrbela za popoln zaključek dneva.

---

Obisk veterinarja

Napočil pa je tudi čas za zadnji premik s kamperjem pred prihajajočo zimo. V naslednjih mesecih bo brlog počival pod streho, midva pa si bova za tistih nekaj odhodov v trgovino izposodila od avto od sosedov. No, čeprav so ceste že precej ledene, pa nas resen sneg še ni obiskal, zato smo se tokrat do mesta odpravili še z našim prevoznim sredstvom.

Spet je prišel čas za cepljenje Šnofke. Ker je prvi veterinar od naše hiše oddaljen 70 km, prva trgovina pa 40 km, smo oba opravka združili v en dan. Najprej smo se odpeljali v veterinarsko kliniko, kjer so za Šnofko odlično poskrbeli, nama pa izpraznili žepe. Za cepljenje proti steklini, ostalim kužnim boleznim in leptospirozi sva namreč odštela kar 150 €, kar je vsaj še enkrat več kot v Sloveniji. Kljub visoki ceni sva bila sicer nad opravljeno storitvijo zadovoljna, saj na Švedskem cepljenje proti steklini in ostalim kužnim boleznim velja 3 leta, enako kot pri nas. V Grčiji, Španiji in v Maroku, kjer je bila cepljena v preteklih letih, zakonodaja veleva le 1-letno veljavnost, kar na koncu ni prav bistveno cenejša opcija.

Po veterinarskem obisku smo se odpeljali še v Lidl in nakupili hrane za vsaj mesec dni. Naše zaloge so tako ogromne, da nam še lep čas ne bo treba v trgovino. Juhu!

---

Raziskovanje okolice

Seveda pa ne smemo pozabiti niti na naše redne sprehode in raziskovanje čudovite narave, ki nas obdaja. Da spomnim – smo sredi divjine, pozicionirani med 2 jezeroma. To pomeni, da imamo na voljo ogromno različnih poti, ki navdušujejo tako naju, kot pasji kosmatinki. Ko si zaželimo daljšega sprehoda, se odpravimo okoli jezera (9 km), ko imamo manj časa, pa se sprehodimo po prekrasnih gozdnih poteh.

V zadnjih dneh se pokrajina sicer začenja spreminjati. Ker se temperature več ali manj zadržujejo pod lediščem, so gozdovi in ceste že povsem zamrznjeni. Še bolj zanimivo pa je, da začenjajo zamrzovati tudi jezera. Vsak dan je videti neverjetno veliko razliko v debelini in površini ledu. Baje se led debeli kar 1 cm na dan, kar pomeni, da bomo lahko že kmalu drsali in se sprehajali po ledeni površini! Mi se že zares veselimo, saj bo tako naše »igrišče« postalo še večje. Na sprehodih ne bomo več omejeni le na gozdne poti, kar bo še lepše kot je sedaj. Čeprav nas je sneg za kratek čas že obiskal, pa upajmo, da bo kmalu prispela tudi nova, debelejša pošiljka bele odeje.

Pa se slišimo prihodnjič…