Kako je Švedska postala naš novi dom?

Lep pozdrav po ekstremno dolgem času!

Uf, kje naj sploh začnem? Nazadnje smo se brali pred več kot enim letom, od takrat pa se je OGROMNO spremenilo. Blog je nastal, ko smo se odpravili na nekajmesečno potovanje z brlogom po Evropi, le-to pa se je razvilo v nekajletno odisejado po več celinah. Od takrat je minilo že približno 5 let in pol! V tem času sem praktično vsak teden pisala in objavljanja naše potopise. Pisanje je postalo rutina, posledično pa so se vsi naši vtisi in splošno doživljanje novih krajev zlahka zlivali na papir. No, na digitalni papir. Potem pa se je življenje začelo spreminjati in prioritete tistega obdobja so bile žal drugje…

---

Poletno sanjarjenje

Proti koncu poletja sva začela iskati opcije, ki bi nam omogočale, da bi na Švedskem ostali celo zimo. Jasno nama je bilo, da na takšen ležeren način, brez resne vožnje in brez obiskovanja kampov, v brlogcu ne bo mogoče biti. Najprej sva začela pošiljati življenjepise, saj se nama je zdelo, da lahko ljubezen do narave predava tudi drugim turistom. Jasno nama je bilo, da bo to s kamperjem in psom konkreten izziv, a res sva si želela doživeti skandinavsko zimo. Dobila sva nekaj odgovorov, a so na koncu vsi padli v vodo. Za tem sva si začela ogledovati hiške na Airbnb-ju, a je bila večina cen za najino denarnico previsoka. Potem pa je le prišla rešitev. Bila sva parkirana ob prekrasni reki, v bližini severnega mesteca Östersund. Bil je lep, za naju že hladen, za Švede pa še povsem prijeten, poletni večer. Blizu kamperja sta se tako znašla domačina, ki sta poizkušala uloviti ribo ali dve. Spontano smo se zapletli v pogovor, beseda je dala besedo in midva sva že malce obupana omenila, da bi rada ostala čez zimo na Švedskem. Eden od prijaznih domačinov nama je predlagal, naj kontaktirava kampe, saj le-ti pogosto oddajajo majhne hiške, ki so pozimi dostopne po precej ugodni ceni. Glede na to, da nikoli nisva zavila v kamp, za to opcijo drugače nikoli ne bi izvedela. Tako sva poslala kar nekaj mailov s svojo zgodbo in vprašanjem, če bi lahko najela eno od hiš, v zameno pa v kampu pomagala z deli, ki bi jih potrebovali. Čeprav sva dobila kar nekaj pozitivnih odgovorov, pa naju je le eden res navdušil.

---

Prva zima v Skandinaviji

Tako smo pristali v osrednji Švedski, v »stugbyn« oz. naselju počitniških hišic. V majhni leseni kočici smo preživeli čudovito PRAVO zimo, v zameno za najemnino pa sva pomagala pri prenovi ene izmed hiš. Z lastniki naselja smo se lepo ujeli, kar je pomenilo, da je bila to win-win rešitev za vse. Če samo začnem opisovati, kako zelo sva se zaljubila v skandinavsko zimo, bo to pisanje »dolgo kot čreva«, zato bolje, da si naše doživljanje preberete v prejšnjih objavah. Po več kot pol leta na Švedskem sva se tako odločila, da si tukaj ustvarimo dom.

Če sva si prej oglase hiš(k) ogledovala iz radovednosti, sva zdaj začela z resnim brskanjem po nepremičninskih straneh. Lista potencialno zanimivih hišk je postajala vse daljša in daljša, midva pa vedno bolj nemirna. Dogovorjena sva namreč bila, da v naši trenutni hiški ostanemo do konca marca. Ker sva kmalu ugotovila, da bo takrat v kamperju še čisto prehladno, sva bivanje podaljšala do konca aprila. Čeprav nam je bilo zelo hudo oditi, pa sva si vedno bolj želela čimprej poiskati naš novi dom.

---

Iskanje in nakup hiše

Pa da na kratko povzamem, kako iskanje hiš sploh poteka. Nepremičnine so, tako kot povsod drugod, objavljene na internetu, kjer si lahko ogledaš slike, opise in tudi datum ogleda (digitalnega ali v živo). Hiše in stanovanja se namreč prodajajo preko dražbe. Kaj to pomeni? Na določen dan, ob določeni uri je razpisan ogled, katerega se udeležijo vsi interesenti. Tistim, katerim je nepremičnina všeč, lahko preko interneta oddajo svojo ponudbo, ki pa je lahko nižja ali višja od izklicne cene, katero postavi prodajalec. V tem trenutku se začne dražba, torej tekma med zainteresiranimi potencialnimi kupci. Ponavadi zmaga tisti, ki ponudi največ, čeprav se na koncu prodajalec sam odloči, komu bo nepremičnino prodal. Za tem se podpiše pogodba, čemur pa nato sledi še birokracijska kolobocija…

Midva sva imela ogledanih kar nekaj hiš, lokacijo le-teh pa sva si označila na zemljevidu. V interesu nama je bilo, da ujameva čimveč ogledov brez nesmiselnega vozakanja sem in tja. Imejte v mislih, da je Švedska ogromna država in da bi vožnja s severa, nazaj na jug, spet na sever pomenila ogromno časa in denarja. V živo sva si ogledala približno 15 hiš, še dodanih nekaj pa preko spleta. Nekateri ogledi namreč potekajo online, kar pomeni, da nepremičninski agent hodi po hiši, sprehod pa ves čas snema. Posnetek je predvajan v živo, potencialni kupci pa imajo ves čas možnost postavljanja vprašanj. Na pamet sva vedela že vse oglase, prsti so naju boleli od stalnega osveževanja nepremičninskih spletnih strani, kilometri pa so se še kar nabirali… Vedno bolj naju je delalo nervozno tudi dejstvo, da morava tako veliko odločitev sprejeti na podlagi pol-urnega sprehoda po hiši, po kateri se sprehaja še kup drugih ljudi. V tistih nekaj minutah si moraš ogledati VSE. Izvedeti moraš VSE. Pomisliti moraš na VSE. Midva sva imela to prednost, da sva v bližini vsake hiše, ki nama je bila všeč, ostala dan ali dva in tako ugotovila, ali nama je všeč tudi okolica. Za selitev na Švedsko sva se odločila, ker sva si želela živeti v naravi, blizu jezer, v borovih gozdovih, daleč stran od vedno bolj ponorelega sveta. Iz tega razloga sva se res želela prepričati, da nama je všeč VSE, preden oddava ponudbo.

Po enem mesecu iskanja pa se je zgodilo tisto, čemur lahko rečemo usoda: odločila sva se za hišo, katero sva si ogledala PRVO. Dajmo ji ime Vila Čira Čara. Mikro in makro lokacija sta nama bili že takoj izjemno všeč, navdušile pa so naju tudi njene karakteristike. No, skoraj vse. Vedela sva, da so bile vse dražje stvari, kot so streha, okna, toplotna črpalka ipd. v zadnjih letih zamenjane, kar je bil izjemen plus. Strašilo pa naju je dejstvo, da je bila notranjost potrebna celovite prenove. Pozimi sva na tem področju dobila ogromno izkušenj, zato sva vedela, kako se zadeve lotiti, a vseeno… Bo to za naju prevelik projekt? Bova uspela v nekaj mesecih eno nadstropje spraviti v stanje, da se bomo lahko vselili? Si želiva na glavo nakopat večletno prenovo hiše in ureditev okolice? V tem mesecu sva se neštetokrat premislila. En dan se nama je zdelo, da bo prenova sicer težka, a izvedljiva, drug dan pa se nama je zdelo, da rineva z glavo skozi zid. Čeprav sva ves čas malce s strahom preverjala, ali je Vila Čira Čara že prodana ali ne, pa sva šele na ogledu neke druge hiše (že tisoče po vrsti) dojela, česa si res želiva. Medtem ko sva si ogledovala kuhinjo, sva malo debatirala in iz mojih ust je kar naenkrat priletelo: »Glej ta prehod, tako bi lahko naredila v Vili Čira Čara.«. Rok je pritrdil in naslednjih 15 min ogleda sva preučevala način izdelave podpornega stebra, namesto same hiše. Ko sva se vrnila v kamper, sva ugotovila, da nadaljno planiranje ogledov enostavno ni smiselno. Vila Čira Čara je bila ves čas v najinih mislih in čutila sva, da bova prav v njej odprla novo življenjsko poglavje.

Oddala sva ponudbo, oddal jo je še nekdo, midva sva jo zvišala, zvišal jo je tudi drug kupec… Na kratko, zmaga je bila najina, čeprav je bil potek dražbe izjemno stresen. Kmalu je sledil podpis pogodbe in nepopisno veselje. Nikoli ne bova pozabila trenutka, ko smo se prvič, odkar je bila Vila Čira Čara na papirju najina, pripeljali na našo parcelo. Šnofka je iz neznanega razloga začela cvilit in piskat, saj si je tako zelo želela ven iz kamperja. Midva sva bila popolnoma šokirana, saj se tako ni obnašala še NIKOLI doslej. 5 let smo živeli v brlogu, 5 let smo se prestavljali z enega kraja na drugega, 5 let je bil nomadizem njeno življenje in njen vsakdan. Kako je začutila, da je tukaj naš nov »zapik«, nama nikoli ne bo jasno. Vsi ganjeni in evforični smo stopili iz kamperja in se sprehodili okoli hiše. Kljub temu, da je bila parcela povsem zaraščena, se nam je zdelo, da smo prišli v nebesa. Na drevesu pred hišo se je za piko na i pojavila veverica, ki se nas ni niti najmanj bala. Sedela je na veji in nas nepremično opazovala, kot da bi bila v kinu. Z Rokom sva jo poimenovala Štefka in še danes, vedno ko na vrtu zagledamo veverico, rečeva: »O glej, Štefka je nazaj.«.

---

Odhod v Slovenijo in selitev

Tej veseli fazi je nato najprej sledila birokratska zmešnjava, na koncu pa res selitev. Odpotovali smo v Slovenijo, v 2 tednih prodali vse, česar nisva imela več namena koristit, ostalo pa spakirali v škatle. Ker sva vedela, da se morava čimprej lotit renovacije hiše, če se želimo vseliti pred zimo, sva bila zelo nervozna. Vsak naslednji dan sva bolj živčno pogledovala na koledar in upala, da bomo lahko čimprej odpotovali na sever. Pa naj se to ne sliši, da nama je v Sloveniji zelo hudo. Sploh ne. Tu imava družino in prijatelje, katere sva v zadnjih letih videla le nekajkrat. Kljub temu pa sva se med sprehajanjem po ljubljanskih ulicah počutila kot tujca. No, ne kot tujca, a tudi kot domačina ne. Minilo je veliko let in čeprav v samem mestu ni prišlo do pretresljivih sprememb, razen do kakšne trgovine več, pa sva se v tem času spremenila midva. Tako dolgo potovanje, spoznavanje sveta in kultur, počasno življenje in oddaljenost od Slovenije so nama spremenili vrednote in pogled na življenje. Med sprehajanjem po centru Ljubljane sva obujala vse lepe trenutke, se spominjala dogodkov, ki so se zgodili na določenem mestu, kar je bilo zelo lepo. Pa vendar sva se tudi počutila, kot da se mimo naju vrti film, ki je že minil. Film, ki ga z veseljem ogledaš, a si tudi vesel, ko ugasneš televizijo z nešteto dražljaji. V takšnih trenutkih sva začutila, da je bil nakup hiše in selitev na Švedsko prava odločitev.

---

Po prihodu domov se je začela celovita prenova hiše

Ko sva najin brlog in avtodom mojih staršev do vrha napolnila s škatlami, je bil čas za odhod. Po nekaj dneh celodnevne vožnje smo le pripeljali DOMOV. Za vedno si bova zapomnila zadnje kilometre pred domačo vasjo – popoldansko poletno sonce je pokrajino obarvalo v oranžne odtenke, ob cesti pa so cveteli neskončni vijolični lupini. Že sama vožnja je bila prekrasna, še lepše pa je bilo, ko smo se parkirali na domači parceli. Čeprav nama je trava segala preko pasu, sva bila nadvse srečna.

Že naslednje jutro pa sva začela z delom. V roku nekaj dni sva si želela urediti parcelo v vsaj malce spodobno stanje, saj sta že kmalu za nama prišla moja starša s svojim avtodomom. Pripeljala sta nama še preostanek škatel, obenem pa sta si seveda želela ogledati, kje si bova ustvarila nov dom. Predvidevam, da je njiju malce bolj »zvilo«, ko sta videla, v kakšen projekt se podajava. Čeprav sta naju zares podpirala, pa je bilo čutiti malce nervoze in kanček dvoma, da bova vse uspela renovirati sama. Pri nas sta ostala 2 tedna, v tem času pa smo uspeli demontirati staro pohištvo, stene in tla ter narediti preboj iz dnevne sobe v kuhinjo. Začetni zagon nama je zelo pomagal, da sva lahko z deli naslednje mesece nadaljevala sama.

V dobrih 4 mesecih sva uspela celovito prenoviti spodnje nadstopje, torej kuhinjo, dnevno sobo, spalnico in hodnik. Kopalnica je bila na srečo dograjena le pred nekaj leti, zato vsaj s tem nisva imela dela. Zamenjala sva vse pode, stene in stropove, zamenjala elektroinštalacijo, položila nove vodovodne cevi, malce spremenila razporeditev prostorov ter seveda na koncu vse skupaj opremila. Pri tem sta nama pomagala le vodovodar, ki je poskrbel za nove cevi, električar pa je le povezal vso napeljavo, ki sva jo pripravila sama, v novo elektro omarico. Kot se za tovrstne renovacije spodobi se nama je vmes marsikaj zataknilo in šlo narobe. Dolgi dnevi garanja so naju marsikdaj spravili na rob obupa, a naju na srečo v samo brezno niso uspeli pahniti. Vedela sva, da ustvarjava nov dom za prihodnost in da bo ves napor še kako vreden.

---

Končno so se nama uresničile sanje

Ko sva se v sredini novembra uspela iz brloga preseliti v hišo, zakuriti kamin in se uleči na udoben kavč, nama je z ramen padlo veliko breme. Končno sva dočakala, za kar sva garala več mesecev. Pa da ne bo zvenelo vse le romantično – selitev iz kamperja ni bila lahka. Brlog je bil 5 let naš dom, dal pa nam je več kot katerokoli stanovanje na svetu. Tako »živega« življenja ne uspe živeti vsak, česar sva se ob selitvi še toliko bolj zavedala. Rok morda na te stvari gleda malce bolj realno, medtem ko sama spremembe doživljam bolj čustveno. Med prenašanjem vsega imetja iz brloga v hišo so tekle neštete solze, saj sem vedela, da za seboj zapiramo neizmerno lepo in neponovljivo poglavje. Rok me je tolažil in spraševal, čemu jokam, če pa se nama je končno izpolnila gromozanska želja. Ja, tega sem se zavedala tudi sama, a razložiti še vse druge občutke nasprotnemu spolu je včasih težje kot izgleda. Mars in Venera, ali kako že pravijo.

Kakorkoli že, kmalu sem se pomirila in začelo se je novo poglavje. V hiši sredi gozda, ob kaminu in v prijetni kuhinji. Navaditi sva se morala na več prostora, na to, da nama ni bilo treba ves čas paziti na porabo elektrike in vode, na to, da sva lahko kadarkoli oprala oblačila v lastnem pralnem stroju, na to, da sva imela na voljo vse kuhinjske pripomočke, na to, da sva prvič po 5 letih spala v postelji širši od 130 cm,  na… Na življenje v stanovanju, ki je veliki večini ljudi povsem samoumevno.

---

Prva zima v novem domu

Po dobrem mesecu v hiši sta se nama pridružila prijatelja iz Slovenije, ki sta na sever pripotovala s svojima kužkoma. Tu so ostali kar 2 meseca, tako da so lahko z nami uživali v vseh radostih, ki jih ponuja švedska zima. Bila sva vesela, da sva jima lahko pokazala »naš svet« – sprehajali smo se po zaledenelem in zasneženem jezeru, imeli piknike v -20°C, gazili po globokem, suhem snegu, se vozili po zasneženih cestah in smučali čez drn in strn. Bila je lepa in unikatna prva zima v hiši.

---

No, pa smo le pripluli do sedanjosti. Zunaj je že vse zeleno, ptički žvrgolijo, po drevesih pred hišo pa skaklja veverica Štefka. Čeprav naju tudi letos čaka veliko dela v povezavi s hišo in okolico, pa bo letošnje poletje (upam, da) precej mirnejše od lanskega. Upava, da vas bova lahko popeljala na kak izlet, morda tudi pustolovščino z našim brlogcem. Že v naslednjih dneh načrtujemo novo avanturo, zato predlagam, da spet malce bolj redno spremljate naš blog. Čeprav smo v hiši zelo srečni, pa že pogrešamo kampiranje… Očitno nam je tak način življenja za vedno zlezel pod kožo J…

Pa se slišimo prihodnjič…