Začetek zimske pravljice

Hej! Zadnje čase je objav na blogu precej manj, a to ne pomeni, da se nam nič ne dogaja. Ravno nasprotno! Dogaja se nam toliko, da za pisanje enostavno zmanjka časa. Kljub temu pa se spodobi, da pred novim letom napišem kratek update zadnjega meseca in seveda tudi leta, ki se končuje. Če smo leto začeli v vročem Senegalu, pa ga zato končujemo na hladni Švedski.

---

Piknik v -15°C

Nekega lepega novembrskega dne, smo se s sosedi odpravili na izlet. Napokali smo se v avto in se odpeljali do bližnje plaže ob jezeru, kjer seveda v tem času ni bilo nobenih kopalcev. Ne samo zato, ker je bilo za takšne podvige premrzlo, temveč tudi zato, ker je jezero prekrival led. Šnofka in njena zaveznica Yuma sta se takoj sprehodili po ledeni površini, mi pa nismo bili povsem prepričani, če je led dovolj debel, zato smo se raje držali trdnih tal. Ledeno ploskev, katero so krasili beli kristalčki, ki so spominjali na najlepše bisere, smo tako le opazovali s široko odprtimi očmi in se čudili lepoti narave.

Temperatura se je spustila kar 15 stopinj Celzija pod ničlo, zato smo še toliko cenili »tople« sončne žarke. Da bi se še malo bolj ogreli, samo v ognjišču zakurili ogenj, spekli hamburgerje in marone ter skuhali kavo. Kosilo je bilo odlično, družba pa še boljša. Med klepetanjem smo pozabili na solato in preostanek čaja, ki smo ga nalili v skodelice, kar ni bila najbolj pametna poteza. Čaj se je iz tekočega stanja spremenil v trdnega, solata pa je postala tako hrustljava, da je romala direktno v smeti. To nas sicer ni spravilo v slabo voljo, temveč nas je le nasmejalo in opozorilo, da z naravo ni heca. Bil je zares prekrasen dan, ki si ga bomo zapomnili za vedno.

Mimogrede, ker je bilo veliko vprašanj, kako preživimo v tako hladnem okolju – z lahkoto, oblečemo se v ogromno plasti. Midva sva na Amazonu kupila izjemno kvalitetne, a tudi izjemno ugodne ženske zimske hlače in ugodne moške zimske hlače (oboje so zunaj iz softshella, notri pa iz flisa), in ženske zimske čevlje in moške zimske čevlje, ki skupaj z 2 pari volnenih nogavic uspešno ogrejejo tudi najbolj premražene tačke.

---

Julbord oz. božična pojedina

Julbord (dobeseden prevod: božična miza) je švedska tradicionalna pojedina, ki se odvija v božičnem času. Mi smo se je udeležili v nekakšnem domu občanov, saj jo je organizirala lokalna skupnost vasi, v kateri prebivamo. Julbord je verjetno najpomembnejši dogodek na Švedskem, celo pomembnejši od praznovanja za Midsommar.

Kosilo je tradicionalno postreženo v obliki samopostrežnega bifeja, tako da se na koncu kot pujsek odvališ nazaj do avta. Od slanih jedi se na julbordu največkrat znajdejo kruh, siri in maslo, dimljen losos (lax), mesne kroglice (kottbullar), klobase (prinskorv), šunka (julskinka), losove salame / klobase, krompir s slanimi ribami (Janssons frestelse) in razne priloge, kot so rdeče zelje, gorčica, kisle kumarice itd. Nama osebno je bil najbolj všeč krompir z ribami, ker je bil noro kremast, in meso, za katerega še danes nisva prepričana, ali je bil los ali ne. Tudi druge dobrote so bile dobre, a precej težke. Spet sva ugotovila, da so Švedi izjemno mahnjeni na meso in krompir. Zelenjave praktično ne jejo, če pa že, pa je pomešana z goro majoneze. Edina skleda solate, ki je bila začinjena le s oljem in kisom, je ostala praktično polna.

Podobna težka zgodba je bila pri sladicah. Večina le-teh je bila raznih bombonov in karamelic, ki so bile tako sladke, da se nam je zlepil cel prebavni trakt. Edina lažja sladica je bila rižev puding (kot neke vrste mlečni riž), ki slovi kot tradicionalna švedska jed.

Poleg vseh dobrot smo seveda morali tudi kaj spiti. Ob vstopu v prostor smo dobili majhen kozarček glögg-a (švedska verzija kuhanega vina), na mizi pa nas je pričakal julmust. To je švedska različica Coca Cole, s katero so Švedi naravnost obsedeni. Julmust decembra predstavlja kar 50 % prodaje brezalkoholnih pijač, kar vodi v 50 % manjšo porabo Coca Cole. V zgodnjih 2000ih je Coca Cola veliko vlagala v božične kampanje, da bi Švede prepričala v nakup. Njihov trud ni ravno obrodil sadov. Julmust je še danes najbolj priljubljena pijača na božičnih večerjah, nekateri pa si v tem času naredijo ogromne (celoletne) zaloge.

Kar naju je še bolj presenetilo pa je bilo, da nas je poleg julmusta na mizi pričakalo tudi 1 (!) pivo. Ker smo bili družba 4 odraslih, je bilo to kar malo smešno, sploh ker je bilo pivo seveda toplo. Dejstvo je, da imajo na Švedskem skrite težave z alkoholizmom, zaradi česar se v javnosti ne spodobi piti alkoholnih pijač.

Kakorkoli že, hrana je bila odlična, podobno pa je bilo tudi vzdušje. Prostor je bil zares lepo, švedsko in preprosto okrašen, poleg tega pa se je ves čas nekaj dogajalo. Da okraski ne bi šli v smeti, so priredili neke vrste dražbo, na kateri so prodali praktično vse, kar je viselo na stenah. Ljudje so za venčke ponujali 40 – 60 €. Za tem pa je potem sledil še srečelov, na katerem so si lahko izžrebanci sami izbrali eno od nagrad. Mi na žalost nismo bili med njimi.

Ko se je dogajanje končalo, so vsi gosti naenkrat vstali in odšli domov. To sva opazila že na praznovanju za Midsommar, kar se nama je zdelo izjemno hecno. Mi bi verjetno za mizo posedali še nekaj ur in se družili ob kozarcu vina (ali več njih), medtem ko Švedi v trenutku vstanejo in grejo. Kdo ve, mogoče bi tudi mi spakirali domov, če se v javnosti ne bi spodobilo piti alkoholnih pijač.

---

Snežena pravljca

Čeprav je že konec novembra sneg nekajkrat poizkušal polepšati pokrajino, pa mu je ni uspelo prekriti za dlje časa. To se je zgodilo šele v začetku decembra, ko je v nekaj urah zapadlo kar 20 cm snega. Čez noč se je nato na hitro ohladilo, kar je pomenilo, da je snežna odeja na drevesih in na tleh zamrznila. V sončnem vremenu je prizor izgledal zares magično. Ko sva zjutraj odgrnila zavese, kar nisva mogla verjeti svojim očem. Na hitro sva pojedla zajtrk, Šnofki nadela ovratnico in se podala v sneženo pravljico.

Že po prvih korakih sva ugotovila, da je snega preveč za enostavno hojo, saj se nama je udiralo skoraj do kolen. Iz tega razloga sva sosede prosila, če si lahko izposodiva snežne krplje. Slednje sva si nataknila prvič v življenju, zato je bila izkušnja še bolj zanimiva. S Šnofko in Yumo smo se podali na klasičen sprehod do našega najljubšega kotička ob jezeru, ki je od hiše oddaljen dobre 3 km. Gazenje po snegu je bilo precej bolj utrujajoče in počasnejše od običajne hoje, zato smo za ta izlet porabili kar nekaj ur. Dan je bil tako prekrasen, da ga pravzaprav z besedami ni mogoče opisati. Sončni žarki, ki so osvetljevali s snegom pokrite smreke, kristalčki v zraku in zaledenelo jezero so pričarali neverjetno zimsko pravljico. Sneg je bil tako suh, da se nama je zdelo, da hodiva po sladkorju v prahu. Na ta dan so se nama uresničile vse želje, ki sva jih imela za letošnjo zimo.

Edina težava so bile Šnofkine tačke, saj se ji je med blazinicami začel nabirati sneg, ki se je v nekaj minutah spremenil v ledene kocke. To jo je seveda bolelo in motilo, zato si je tace ves čas lizala in grizla. Po prihodu domov sva ji dlake med blazinicami pobrila, kar je sicer delno pomagalo, a situacija še vedno ni bila povsem rožnata. Ker so se ji začele pojavljati tudi globoke razpoke, sva se odločila za nakup pasjih čeveljčkov. Prvi koraki v hiši so bili zares smešni, a je na srečo zunaj nanje povsem pozabila. Čeprav sva proti oblačenju in počlovečenju štirinožcev, pa so se čevlji izkazali za odlično rešitev, saj so njene tačke bolje zaščitene pred snegom, ledom in ekstremnim mrazom.

---

Ho, ho, ho, Božiček je tu!

Temperature so se vsaj 2 tedna zadrževale konkretno pod ničlo, zato se je sneg obdržal v enakem stanju, kot je padel na našo Zemljo. Posledično so naju čakala zimska opravila: Rok je dobil zadolžitev, da spluži cesto, ki vodi skozi našo vasico. To je bila zanj sicer bolj izpolnitev sanj kot opravilo, saj je na štirikolesniku opremljenim s plugom neizmerno užival. Res je, da ga je malo zeblo v roke in v zadnjo plat, a je na to v roku pol ure po prihodu v hišo popolnoma pozabil.

Mene pa je čakala drugačna zadolžitev. Sosedi so me prosili, če se lahko preoblečem v Miklavža/Božička, pred njihovimi vhodnimi vrati pustim darila, glasno potrkam in hitro odidem malce stran, da me otroci ne bi prepoznali. Ko so prišli ven, sem jim od daleč, kot v počasnem posnetku, pomahala in se počasi sprehodila v neznano. Otroka, stara 3 in 6 let, sta me gledala začudeno, a hkrati navdušeno. Precej prestrašeno in s široko odprtimi očmi sta mi pomahala nazaj in me opazovala, kako odhajam. Bilo je prav hecno, ko sta mi naslednji dan razložila, da ju je obiskal sam Miklavž in jima celo pomahal! Oh, kako lepo je biti otrok z neskončno domišljijo…

---

Petje jezera

Ste vedeli, da jezero poje? Ne, to ni moje poetično opisovanje, temveč dejansko tako imenujejo zvoke, ki jih jezero oddaja. Do tega pojava pride ob velikih temperaturnih nihanjih, ko se led začne raztezati in krčiti. To povzroča napetosti v njegovi površini. Ko se z nastankom razpok napetosti sprostijo, površina ledu zaniha in povzroči zvočne valove, ki jih je mogoče slišati kot poke, vibracije ali petje. Zvok odmeva skozi led, ki deluje kot naravna membrana za resonanco, medtem ko voda pod ledom omogoča širjenje zvoka.

Mi smo imeli to srečo, da so idealani pogoji za petje trajali več kot en teden. Zvoki so bili tako glasni, da smo jih slišali v našo dnevno sobo, medtem ko sva gledala televizijo. Še bolj neverjetno pa je bilo, ko sva se ob popoldnevih / večerih odpravila na nabrežje jezera. Ker je bila skoraj polna luna, pokrajina pa prekrita s snegom, je bila okolica zares svetla. Tako sva v -10 ali celo -15 °C stala na nabrežju zaledenelega jezera, v roki držala termovko z vročo kavo in poslušala mistične zvoke, ki so naju spominjali na oglašanje kitov. Srhljivi, a neverjetni toni so potovali z enega konca jezera na drugega. Česa tako mogočnega nisva doživela že lep čas, če sploh kdaj.

---

Uživanje na zamrznjenem jezeru

Po kakšne 2 tednih je prišla odjuga, ki je povzročila, da se je sneg na površini jezera stopil. Nad tem sprva nisva bila posebej navdušena. Želela sva si sneženo pravljico, zato o prednostih otoplitve sploh nisva razmišljala. Šele ko smo se s sosedi odpravili na jezero, v led zvrtali luknjo in ugotovili, da je slednji debel kar 16 cm (za varno hojo je dovolj že 5 cm, 15 cm pa zadostuje celo za vožnjo osebnega avtomobila), sva prišla do zaključka, da nas čaka uživanje na ledu.

Naslednji dan je stopljena brozga spet zamrznila, ta pa je ustvarila idealne pogoje za drsanje in »sankanje«. Sosedi so nama posodili drsalke, ki jih uporabljajo za daljše razdalje, saj se rezilo le natakne na spodnjo stran čevlja. Čeprav sva v življenju že drsala (jaz le 1x, Rok pa kar velikokrat), pa se nikoli nisva podala po zamrznjenem jezeru. Takšna svoboda je kar neopisljiva, saj lahko zaviješ kamorkoli. Prostora je skoraj neomejeno veliko, okrog tebe pa ni ostalih obiskovalcev, ki bi ti skakali pod noge. Ker smo bili povsem sami, smo se podali na drugo stran jezera in nazaj, kar je pomenilo, da sva z drsalkami premagala kar 10 km.

Na jezeru sicer nismo uživali le na drsalkah, temveč tudi na tradicionalnih švedskih saneh, imenovanih »sparks«. V resnici izgledajo zelo podobno kot sani, ki jih največkrat vlečejo huskyji. Spodnji del sestavljajo sanke, sprednji del nekakšne vrste stol, zgornji del pa ročaj. Med vožnjo tako z eno nogo stojiš na eni »sanki«, z drugo pa se poganjaš. Takšne sani so bile včasih zelo uporabne za transport po jezerih, danes pa jih uporabljajo večinoma le za zabavo. Zares koristne so edino za starejše ljudi, ki si z njimi pomagajo pri hoji po zamrznjenih pločnikih. Mi smo jih do sedaj uporabljali le na jezeru, kjer se super obnesejo. Midva sva bolj stabilna in hitrejša, Šnofki pa je občasna vleka sani zelo zabavna. Tako se za krajši čas spremeni v huskyja, midva pa v »musherja«. Ko jezero poje in poka, je občutek zares neverjeten.

---

Decembrsko vzdušje

Seveda pa je bil letošnji december še posebej prazničen. Ker smo zadnje 4 zime preživeli v toplejših krajih, smo letos še toliko bolj občutili tiste trenutke, na katere smo že skoraj pozabili: ko v hiši diši po piškotih, iz zvočnika odmevajo božične pesmi, na stenah pa se svetlikajo praznične lučke. Takšnega vzdušja nismo začutili še nikoli, saj je tudi v Sloveniji december skoraj vedno bolj zelen kot bel. Prav iz tega razloga smo letos spekli še več piškotov, poslušali še več pesmi in na splošno uživali v sneženih trenutkih.

Prvič v življenju pa sva se tudi odpravila v gozd in posekala naravno novoletno smrekico. Tukaj so dnevi trenutno zelo kratki, zato se je sonce, ko sva midva končno izbrala najlepše drevesce, že poslovilo. Do njega sva se pripeljala kar s štirikolesnikom, ga posekala in se s štirikolesnikom odpeljala nazaj domov. Posledično naju je zelo zeblo, a sva bila zato še bolj navdušena, ko sva se vrnila v toplo hišo. No, po pravici povedano sva imela mešane občutke, saj sva šele, ko sva smreko postavila v dnevno sobo, ugotovila, da je za našo hiško rahlo prevelika. Zunaj je izgledala bistveno manjša, kot se je na koncu izkazalo. Hehe, je pa zato vzdušje še lepše. Ko bo v naslednjih tednih zapustila naše domovanje, bova verjetno zelo depresivna.

Pravzprav ne bo žalosten prizor le, ko bo smrekica »spustila dušo«, temveč tudi, ko bova ugasnila novoletne lučke. Okrasila sva namreč zunanjost in notranjost naše brunarice. Trenutno izgleda zares pravljično, saj za piko na i z zasnežene strehe visijo tudi dolge ledene sveče. V takšni atmosferi si prav vsak dan rečeva, da sva za letošnje zimsko bivališče izbrala idealno hišico.

---

Za konec pa… Srečno novo leto!

Najprej se spodobi, da napišem kratek povzetek našega leta 2024 – bilo je “svega i svaćega”.

Prejšnje novo leto smo praznovali na plaži v vročem Senegalu, letos pa ga bomo v neskončnih gozdovih hladne Švedske. Med tema dvema skrajnostma, smo prepotovali Gambijo, Mavretanijo, Zahodno Saharo, Maroko, Španijo, Gibraltar in Portugalsko ter se nato po hitrem postopku transportirali na Švedsko, kjer smo že pol leta.

Res nama je težko dojeti, kaj vse smo doživeli v tako kratkem času. Bili so trenutki, ko sva izmučena razmišljala, da bi samo sparkirala in se usedla na letalo, in trenutki, ko bi objela ves svet in zamrznila čas v večnost.

Bilo je leto stalnih sprememb, emocionalnih skrajnosti, preizkušanja meja in spoznavanja sebe. Bilo je leto sklepanja novih prijateljstev in kljub razdalji utrjevanja starih prijateljstev. Bilo je leto, v katerem je naše krdelo postalo še močnejše in še bolj prepričano, da je dom povsod, kjer smo skupaj.

Kaj nas čaka v 2025, se nam zaenkrat niti približno ne sanja, a upajmo, da bo zanimivo in avanturistično!

In naše želje vam, zvestim bralcem, sledilcem in ostalim, ki ste slučajno prileteli na tole objavo? Seveda vam želimo obilico sreče, zdravja in uspehov, saj se to na koncu koncev spodobi reči. Poleg tega pa vam želimo tudi, da bi uresničili svoje želje. Da ne bi le pasivno opazovali svojega življenja in jamrali, kaj vse je drugim dano in vam ne, temveč da bi bili proaktivni. Res se sliši klišejsko, da se lahko vse, kar si dovolj želiš, uresniči, a definitivno je nekaj na tem. Ne pustite, da vam življenje spolzi skozi prste, ne čakajte na vikende, poletje ali celo penzijo. Mi vam želimo tisti kanček sreče, ki je seveda potreben za uresničitev želja, vi pa storite, vse kar je v vaši moči, da bo naslednje novo leto najlepše v vaših življenjih. Doma ali na drugi strani sveta, je popolnoma vseeno. Važno je, da vam bo napisan življenjski scenarij na obraz narisal nasmeh in iskrice v očeh.

Na proaktivno leto 2025! Na zdravje!

Se slišimo prihodnje leto…