Nadaljevanje zimske pravljice na Švedskem

Hej, hej, se že dolgo nismo slišali! Zdi se nam, da je začetek letošnjega leta kar zletel mimo nas. Toliko se je dogajalo, da sploh nisva imela časa dojeti, kaj vse smo doživeli. Kar naenkrat je marec, pomlad že trka na vrata, mi pa še vedno obujamo spomine na tiste zares hladne dni z obilico snega. Zima je v začetku januarja pokazala svoje zobe, svojo moč pa je nakazovala tudi v februarju. V tem obdobju smo imeli nekaj obiskov iz Slovenije, tako da smo jim lahko predstavili lepote zimske Švedske in z njimi doživeli še marsikaj novega…

---

Hladen začetek leta

Leto 2025 bi se težko začelo bolje. Razveselilo nas je namreč daljše obdobje sibirsko hladnega vremena, ko so se temperature več dni zadrževale okrog -20°C, ponoči pa tudi manj. Napisano se morda sliši grozno, a je v resnici takšna vremenska situacija izjemno lepa in niti približno tako hladna, kot bi bila pri nas. Tukaj je namreč mraz izjemno suh, kar pomeni, da ga je veliko enostavneje prenašati, kot če se v hladen koktejl prikrade še megla. Naju je marsikdaj v Ljubljani precej bolj zeblo kot tukaj, čeprav se pri nas temperature redko sploh spustijo pod ledišče.

Preizkusi z vročo vodo

Kakorkoli že, mi smo naravnost uživali, kljub temu, da so nam zamrznili lasje, trepalnice in Šnofki brki. Tako nizke temperature vedno pridejo v kompletu s prekrasnim sončnim vremenom, ki smo ga seveda morali izkoristiti. Še preden opišem naše aktivnosti, naj najprej »dokažem«, kako mrzlo je bilo v resnici. Rok se je kot kemik in človek preizkusov seveda takoj odločil zavreti vodo. Na spletu je namreč že večkrat videl, da naj bi vroč krop, ko se razprši, pri tako nizkih temperaturah v trenutku zamrznil. Njegova strokovna razlaga za tem je, da se atomi v vroči vodi gibljejo bistveno hitreje kot v hladni, zato so se zmožni zelo hitro prerazporediti. Ob sunku v zrak se tako kapljice vode v tekočem stanju, takoj spremenijo v kristale ledu, ki se romantično razpršijo in ustvarijo prekrasen prizor. Poizkus sva izvedla večkrat (s kapuco na glavi, če se vrela voda slučajno ne bi spremenila v kristalčke!) in vedno je bil rezultat zares prekrasen. Kasneje sva izvedla še poizkus z milnim mehurčkom, ki je prav tako v nekaj sekundah zamrznil in se nato razbil, kot da bi bil iz stekla.

---

Tek na smučeh na zaledenelem jezeru

No, zdaj ko veste, da je bilo zares mrzlo, pa k našim aktivnostim. Že zadnje desetletje si vsako zimo rečeva, da bi se rada preizkusila v teku na smučeh, a se do sedaj tega nikoli nisva zares lotila. Ker bi morala najeti smuči, se odpeljati na urejeno progo in se učiti tehnike z goro občinstva, sva to prelagala na »enkrat pa res«. Letos se je ta enkrat uresničil, saj sva si lahko opremo sposodila od lastnikov hišk, tehnike pa sva se naučila popolnoma sama. Pogledala sva nekaj posnetkov na Youtubu, najini zvesti opazovalci pa so bili le morebitni losi ali srne. Prvič, ko sva si pripela smuči, sva sicer več ali manj le lovila ravnotežje med hojo, saj smučine za tek še niso bile speljane. Tako smo se podali “na sprehod” kar po sveže zasneženem jezeru. Ker se nama je zdelo, da je to šport za naju, sva naslednji dan, ko so tudi utrdili progo, takoj odbrzela na »naše« jezero. Prvih nekaj 100 m sva bila malce nestabilna, a sva v prihodnjih urah in dneh izpilila tehniko. Tudi Šnofka je neizmerno uživala, saj se je pripeta na povodec vsake toliko spremenila v vlečnega psa.

Hja, če bi nama nekdo nekaj let nazaj rekel, da bova prvič tekla na smučeh popolnoma sama, sredi švedske divjine, na zaledenelem in zasneženem jezeru, v -20°C, bi mu zagotovo izmerila vročino. Tako lepih sanj si takrat nisva drznila niti sanjati.

---

Zimski pikniki v naravi

Pri nas se sezona piknikov začne tam nekje aprila, maja, ko postane malce topleje in ko ptički že vztrajno žvrgolijo. Na tisti prvi sončen vikend se cela Slovenija prebudi iz zimskega spanja. Ko se sprehajaš po mestu, na vse strani obračaš glavo in slediš vonju čevapčičev in pleskavic. To se nama zdi zdaj še bolj hecno, saj se na Švedskem, kljub veliko ostrejši zimi, sezona piknikov nikoli sploh ne zaključi. Ker se povsod nahajajo bivaki s pripravljenim lesom, se domačini do njih rade volje odpeljejo z motornimi sanmi. Njihovi pikniki so bolj preprosti od naših, saj so na meniju običajno le hot dogi, ne pa tudi 10 različnih vrst solate, ajvarjev, kajmakov in še kaj odličnega bi se našlo.

Nama je ta način življenja izjemno pri srcu, zato smo piknikovali tudi v najhujšem mrazu in debeli snežni odeji. Tolikokrat, kot sva letos pozimi zakurila ogenj, ga nisva še nobeno zimo doslej (tudi v toplih krajih ne!). Piknikovala sva sama, kasneje pa tudi z najbližjimi, ki so prišli na obisk. Eden od teh zimskih dni nama bo ostal v posebej lepem spominu. Po večdnevnem snežnem metežu je le posijalo sonce. Ker je po 30 cm debeli snežni odeji težko capljati, sva si nadela krplje, v nahrbtnik drva in hrano, ter se skupaj s Šnofko odpravila do bližnjega hribčka. Od tod smo imeli neverjeten razgled na zasneženo jezero. Kljub temu, da sva sedela ob ognju kar na tleh, saj bivaka na tem mestu ni, smo se imeli neizmerno lepo. Obdani z visokimi borovci, smo se valjali po suhem snegu, jedli švedske dobrote in srkali sladek čaj. To so trenutki, ki jih moraš doživeti, saj so preprosto neopisljivi.

---

Obisk staršev

Najini vtisi iz zasnežene Švedske so tako navdušili najine starše, da so se kljub pomislekom »v tak mraz pa jaz že ne grem« odločili prileteti na sever Evrope. Prva je prispela Rokova mama, ki je z nama preživela kar 2 tedna.

Prihod na majhno letališče

Rokova mama je prišla sama, zato sva ji želela pot čimbolj olajšati. Žal je to pomenilo kar nekaj urno ekspedicijo, a mislim (in upam), da ne obžaluje niti trenutka. Iz Stockholma je namreč priletela do bližnjega mesta, kamor sva jo prišla iskat z avtom, ki sva si ga izposodila od lastnikov hiš. Pričakovala sva, da bo to majhno letališče, saj smo navsezadnje precej »bogu izza nogu«, a česa takega si nisva predstavljala. Ko sva se pripeljala v bližino parkirišča, je Rok najprej hotel zaviti drugam, saj je bil prepričan, da sva zgrešila destinacijo. Ko sva ugotovila, da je pred nama mini nadzorni stolp, sva se vseeno odločila vstopiti v pripadajočo mini letališko stavbo. Med tistim pol urnim čakanjem sva imela občutek, da sva nekje na Aljaski. Letališče je namreč dajalo vtis lesene gorske koče. V tistem majhnem prostoru se je nahajalo le nekaj miz, udobni kavči z odejami, wc, pult, najkrajši možen trak za prtljago in avtomat za brezplačno kavo / vročo čokolado. Nama se je kar smejalo, saj je bila atmosfera prav zares čarobna.

Še večji nasmeški na obrazu pa so prikazali, ko sva ugotovila, na kakšen avion sva poslala Rokovo mamo. V bistvu nisva niti razmišljala o njegovi velikosti. Vedela sva, da bo manjši od Ryanairovega letala, s katerim je priletela v Stockholm, to pa je bil tudi edini razmislek, ki sva ga imela. Lahko si predstavljate, kako presenečena sva bila, ko sva zagledala mali frčoplan, ki se je vozil po letališki stezi. Po eni strani sva se smejala, saj sva vedela, da bo to Rokovi mami dogodivščina stoletja, po drugi pa sva imela kar malo slabo vest, na kakšno malo igračko sva jo strpala, ne da bi jo na to predhodno opozorila. Ko sva jo videla, kako nasmejana se je izkrcala z ostalimi 3 potniki, so vsi strahovi in pomisleki izpuhteli. Že med vožnjo proti domu nama je pokazala fotografije notranjosti (pilota npr. nista imela svoje kabine) in priznati morava, da ji to avanturo kar malo zavidava.

Naslednji teden smo veliko krpljali, se sprehajali, piknikovali in na splošno uživali v zimski idili. Rokovo mamo je namreč pričakala kar bogata pošiljka snega, tako da je lahko na lastne oči videla pravo sneženo pravljico.

---

Vožnja s pasjo vprego

Naslednji teden pa sta se nam pridružila še moja starša, ki sta prišla za precej krajši čas. Čeprav sta imela malce manj sreče vremenom, pa je bilo vseeno dovolj časa za nove skupne dogodivščine. Imela sta namreč najet avto, tako da smo se lahko odpeljali tudi na dnevne izlete. Prvi je bil v slabih 100 km oddaljeno vasico, kjer smo se popeljali s pasjo vprego. To je bila najina večletna želja in res sva vesela, da se nama je letos uresničila.

Ob 10ih zjutraj, ko smo parkirali pred njihovo hišo, nas je takoj pozdravilo tuljenje več kot 30 aljaških in sibirskih huskyjev. Ob prihodu sta nam lastnika – mož in žena – povedala veliko zanimivosti o psih, njihovih spodobnostih in na splošno o vleki, mi pa smo lahko medtem crkljali navdušene štirinožce. Najbolj so nam v oči padli 3 mladički, a seveda tudi ostalih lepotcev nismo zanemarljali. Kar težko smo se začasno poslovili od njih in se usedli v bivak, kjer smo ob skodelici vročega čaja dobili nadaljna navodila.

Najprej smo povedali, kdo od nas bi rad sani dejansko vozil, kdo od nas pa bi rad le sedel v vreči in užival v vožnji. Midva z Rokom in moj oče smo bili kandidati za »musherje« (voznike), mami pa sta se raje prepustili spodobnosti drugih. Ker imajo le dvoje sani, smo se morali izmenjevati, kar je pomenilo, da se je eden od nas voznikov lahko peljal 2x. Ta nekdo sem bila jaz, saj sem si želela voziti in fotografirati, kar pa je med upravljanjem 4 huskyjev precej nemogoče. Nato smo opazovali in pomagali tuleče in evforične pse pripeti na vprego, kar je bilo precej bolj zakomplicirano, kot smo si predhodno predstavljali. Kdo bo kje, zakaj, kdo se med seboj razume in podobno so pomembna vprašanja, na katera sta bila lastnika izjemno pozorna.

Za tem nam je gospod prijazno razložil, kako sani upravljati in kako zavirati. Dal nam je tudi nekaj splošnih navodil, za primer če bi kdo od nas padel. Prvi voznik je bil moj oče, saj so bili psi še polni energije in zato pripravljeni vleči večjo težo. Sledil je Rok, jaz pa sem na vrsto prišla šele, ko so bili huskyji že prijetno utrujeni. Niti slučajno to sicer ne pomeni, da so bili izmučeni, saj je bilo kristalno jasno, da v tem neizmerno uživajo. Tako veselih štirinožcev ne vidiš pogosto. Že ko so jih pripenjali na vprego so bili povsem evforični, saj so komaj čakali, da odrinemo. Skakali so visoko v zrak, tulili in se prijateljsko zbadali s svojimi vlečnimi kompanjoni. Tudi med tekom so našli čas za norčije. Eden od njih je npr. na vsakih nekaj m zagrizel v sneg ob steptani stezi, kljub temu, da je moral ves čas pomagati pri vleki celotne vprege.

Po prihodu na izhodišče je vsak izmed psov dobil polno posodo mesne obare, s katero so pridobili izgubljeno vodo in energijo. Za tem smo vsakega kosmatinca posebej odpeljali nazaj v njegovo ogrado, kjer se je naš obisk zaključil. Na hitro smo jih lahko še počohali, se od njih poslovili in svoje misli zapisali v knjigo gostov.

Zelo sva vesela, da smo za takšno izkušnjo izbrali družinsko podjetje Highyard Sleddogs Adventure, saj smo tako imeli veliko stika s psi in se o njih tudi ogromno naučili. Odpeljali bi se lahko tudi v Sälen, največje švedsko smučarsko središče, kjer pa je vožnja s pasjimi vpregami prava industrija. Tam lahko na čohanje lepotcev kar pozabiš, saj te natrpajo na sani, odpeljejo en krog, ustavijo za slikanje in že so na vrsti drugi gostje. Tudi cene so tam neprimerljivo višje, saj se gibljejo med več 100 in 300 € / osebo. Mi smo za 4 km dolg krog odšteli 625 SEK / 55 € / osebo, v zameno pa smo dobili izkušnjo, ki nam bo za vedno ostala v lepem spominu.

---

Smučanje v smučarskem središču Sälen

Konec tedna je bilo napovedano lepo vreme, ki smo ga seveda morali izkoristiti. Midva sva si že celo zimo želela vsaj enkrat pognati po belih strminah, a ker nimava avta, si tega nisva mogla privoščiti. Ker si je smučanje na Švedskem želel doživeti tudi moj oče, smo se odločili, da se skupaj odpeljemo v Sälen in skupaj preverimo, kako izgleda tukajšnji sneg. Na pot smo se podali še preden se je zares zdanilo, tako da smo se v vozili v prekrasni jutranji svetlobi. Modri odtenki so se spreminjali v vijolične, nato rdeče in oranžne, dokler ni sonce pokukalo izza hribov in osvetlilo zimsko pravljico.

Že nekaj dni prej smo na spletu kupili karte (60,5 € na osebo) in najeli smučarsko opremo (38 € za komplet smuči, palice in smučarske čevlje, čelado pa si lahko izposodiš brezplačno). Sälen je sicer smučarsko središče sestavljeno iz 4 manjših smučišč: Lindvallen, Högfjället, Tandådalen in Hundfjället. Nam sta se po ogledu smučarske mape zdeli najbolj razgibani zadnji dve območji, zato smo avto pustili pri SkiStar Lodge Hundfjället hotelu in v bližnji poslovalnici tudi prevzeli opremo. Čakalo nas je prijetno presenečenje, saj je bila le-ta že pripravljena v za to namenjenem boksu, za katerega smo dobili številko. Na vsakih smučeh in smučarskih čevljih je bil celo nalepljen listek z enim od naših imen. Še bolj presenečeni pa smo bili ob oddaji opreme, saj nam je bilo že ves čas čudno, da nismo rabili pustiti naših osebnih dokumentov. Ko smo se vrnili, smo jo tako le pustili v skupnem stojalu, kjer je bilo naloženih že malo morje smuči. Nihče ni preverjal, ali smo stvari dejansko vrnili. Kot pravi Slovenci, smo se spraševali, koliko opreme bi pri nas preprosto izginilo.

Smučarske karte smo dobili na podobno preprost način, saj smo jih že plačali preko spleta. Tako jih je tamkajšnji avtomat le »izpuljunil«. Na Švedskem kart ne moreš vrnit, kot to velja pri nas, saj je na vsaki natisnjeno tvoje ime in datum rojstva. Čeprav se to za enkratno uporabo zdi neekološko, pa je na dolgi rok super rešitev, saj lahko kartico uporabiš v vseh večjih smučarskih centrih po celi državi. Le napolniš jo preko spleta in že je pripravljena za ponovne užitke.

Ko smo vse uredili, pa smo se končno lahko podali po belih strminah. Tukajšnje proge so sicer precej krajše in večinoma manj strme od naših, saj vendarle nismo v Alpah. Kopasti hribi oz. »fjälli« so veliko bolj zaobljeni, zato ponujajo manj adrenalinskih užitkov. Po drugi strani pa je smučanje veliko bolj prijetno, saj je sneg zares suh. Če pri nas že v dopoldanskih urah nastanejo kupi, ki marsikoga spravijo v obup, pa se tukaj to ne zgodi.

Zame je bil ta dan še bolj poseben kot za preostala člana, saj sem po 16 letih spet stala na smučeh. Zadnjih 5 zim sva tako ali tako “preskočila”, še prej pa sem dolga leta bordala. Ker smo opremo najeli, je bila to super priložnost, da se spet preizkusim na dveh deskah in ne le eni. Moram reči, da sem kar ponosna na svoj mišični spomin, saj mi je dan uspelo preživeti brez padcev med smučanjem! Seveda nisem nova Tina Maze, mi je pa vseeno šlo bolje, kot sem pričakovala.

Najprej smo se nekaj časa podili po progah, ki se uvrščajo pod Hundfjället, nato pa smo se z vlečnico prestavili na Tandådalen, kjer je bilo več sonca. Temperature so se gibale nekje med -5 in -10 °C, zato so topli sončni žarki še kako prijali. Kljub temu pa s smučanjem nismo zaključili, ko se je začelo temniti. Proge so namreč odprte do 18ih (cena karte pa enaka ali celo nižja kot pri nas!), tako da lahko v zimskih aktivnostih uživaš praktično ves dan. Ker je svetloba ob sončnem zahodu postajala vedno lepša, smo ob vsakem naslednjem vzponu s sedežnico ponavljali mantro »samo še enkrat«. Nepopisno lepi oranžni odtenki so se nato začeli spreminjati v modre, tako da nam kljub mrazu kar ni bilo za iti domov. Vztrajali smo še pod reflektorji in se do izposojevalnice opreme vrnili malo pred zaprtjem. Tu nas je čakala tudi Rokova mama, ki se je v tem času sprehajala ob smučiščih in se grela ob ognju v bivakih. Za nami je bil prekrasen in nepozaben dan, zato smo se proti domu odpravili s težkim srcem.

---

Obisk prijateljev

Po slovesu od staršev smo bili sami le teden dni, nato pa smo spet dobili obisk. Iz Slovenije sta namreč pripotovala najina prijatelja, ki ju nisva videla že 5 let! Bila sva ju res zelo vesela, zato sva navdušeno planirala, kako bi čimbolje preživeli nekaj skupnih dni.

Imela sta zares srečo vremenom, saj je bilo sončno, sneg na jezeru se je zaradi nizkih temperatur kar lesketal, dnevi pa so postajali vse daljši. Na prvi skupen dan sva zato predlagala, da se peš odpravimo do otočka sredi jezera, kjer je postavljen bivak. V super vzdušju smo tako cel dan klepetali, pekli hrenovke in vaflje ter uživali v švedski divjini. Bilo je zares prijetno, zato smo na otoku ostali do sončnega zahoda. V istem trenutku je seveda postalo bistveno hladneje, zato smo hitro popakirali in se odpravili proti domu. Na jezeru nas je presenetila megla, zaradi katere je bilo še hladneje, a je zato pričarala neverjetno zimsko kuliso. Na eni strani neba so se prelivale oranžne barve, na drugi pa je vijoličnim odtenkom delala družbo še polna luna. Z eno besedo: nepozabno.

Tudi naslednji dan je bilo več ali manj lepo vreme. Ker so bile na jezeru super razmere za vožnjo s sparks sanmi, sva lastnike hiš prosila, če si jih lahko izposodimo. Tako smo se nekaj časa preganjali po svežem belem platnu in tekmovali, kdo bo hitrejši. Dan je bil spet poln smeha in prijateljskih pogovorov.

Trenutek za odhod je prišel hitreje, kot smo upali. Z upanjem, da se vidimo prej kot čez 5 let, smo si pomahali v slovo. Bila sva res vesela in hvaležna, da sta se oglasila.

---

Rokov 30. rojstni dan

Nekaj dni po slovesu pa je napočil dan, ko je Rok vstopil v novo desetletje. Hja, zdaj je malo manjši mladič, jaz pa mu počasi, a vztrajno sledim. Na srečo se za novo številko na torti ni prav nič sekiral, zato je bil dan poln veselja in dobre volje. Že zjutraj so ga presenetili lastniki hiš oz. naši sosedje, ki so mu spekli karamelno torto. Njihovega obiska je bil zelo vesel, čeprav se torte nismo dotaknili. Dogovorili smo se, da se posladkamo in nazdravimo v popoldanskih urah.

Midva sva se nato sama s Šnofko odpravila peš do otočka sredi jezera (drugega kot prejšnjič), kjer sva spet pekla, ja uganili ste, hot doge. Saj sem že na začetku napisala, da sva celo zimo piknikovala, ni res? V bistvu je bil piknik Rokova edina rojstnodnevna želja, ki se mu je zahvaljujoč sončnemu vremenu uresničila. Namesto velikega praznovanja in skrbi za ogromno gostov, smo dan raje preživeli sami, sredi ničesar. Tako, po naše.

Po vrnitvi domov pa smo se nato odpravili k sosedom, kjer smo nazdravili s šampanjcem, pojedli odlično torto in v dobrem vzdušju zaključili pomemben dan. Rok je izjavil, da so bili pretekli 4 rojstni dnevi (1x v Španiji, 2x v Grčiji in 1x v Zahodni Sahari) zanimivi, a noben ni bil tako epski, kot je bil ta. Zimsko atmosfero na severu je res težko prekositi.

---

Izlet z motornimi sanmi

Dnevi na severu se vsak dan podaljšajo za več kot 5 min, sonce pa se sprehaja vedno višje nad obzorjem. To obdobje med zimo in pomladjo je najljubši letni čas mnogih domačinov, saj se na soncu zdijo temperature višje, sneg pa je na površini zamrznjen. Razmere so posledično idealne za vožnjo z motornimi sanmi, saj se ne pogreznejo v globoko snežno odejo. Na nek lep sončen dan sva tako dobila sporočilo od sosedov, če imava čas za »kosilo presenečenja«. Seveda sva pritrdila, saj sva sumila, da bo izlet vključeval vožnjo z motornimi sanmi. Z njimi sva si želela popeljati že celo zimo.

Tako smo se, midva na enih in oni na drugih saneh, odpeljali do 7 km oddaljenega bivaka, kjer smo spet imeli piknik. Za spremembo smo tokrat pekli klobase, ki jih je prinesla soseda. Medtem ko se je ona ukvarjala z obračanjem in s pripravo pijače, sva midva preizkušala svoj pogum. Bivak se namreč nahaja na vrhu »fjälla« oz. platoja z redkimi drevesi. Ja, raj za preganjanje z motornimi sanmi. Midva sicer s hitrostjo nisva pretiravala, sva pa vseeno med vožnjo po nesteptanem snegu izjemno uživala.

Pred odhodom domov smo uživali v dobri hrani in prijetnih pogovorih. Midva sva že razmišljala, kako bi se sem enkrat pripeljala sama in tukaj prespala. Zraven namreč stoji še en bivak z dvema klopema in kaminom (zunaj so tudi pripravljena drva), v katerem lahko brezplačno prespiš. Člani društva, ki skrbijo za »kompleks« so seveda veseli, če doniraš po želji visok znesek. Morda pa izpolniva še eno najino željo, kdo bi vedel?

---

Pomlad prihaja

Morda se bom ob pisanju naslednje objave smejala tem besedam, a občutek imava, da se zima počasi poslavlja. Temperature se višajo, zaledenela tla in sneg se tajajo, jezera pa postajajo skupek ledu in vode. Zdi se, da tudi vedno glasnejši ptički naznanjajo, da se počasi bliža pomlad. Midva se sicer s težkim srcem poslavljava od najlepše zime doslej, a čas teče in nič ni reče. Počasi bo treba razmišljat, kam nas bo pot odnesla v prihodnjih mesecih…

Pa se slišimo prihodnjič…