Mediteran | od Kapadokije do Mersina

Uf, pa smo končno spet prišli do morja! Letošnje poletje smo preživeli v hribih v Gruziji, tako da sva se nazadnje potopila pod vodno gladino Črnega morja na začetku julija. Med pohajkovanjem po Kavkazu smo vsi 3 res uživali, a smo se zadnji mesec že pošteno veselili malo bolj sproščenega tempa, sprehodov po plaži v kratkih rokavih in spanja ob zvoku valov. Kljub temu iz Kapadokije nismo želeli le odhiteti proti obali, temveč smo si na poti ogledali še nekaj zelo zanimivega…

---

Kanjon Kapikaya

 V eno smer:

➡ 8 km

 ⬆ 200 m

 ⏱ 2 h

Do kanjona smo v konvoju 2 kamperjev (naju in mojih staršev) prišli v popoldanskih urah, tako da smo se odločili, da se po njem sprehodimo naslednje jutro. Prenočili smo le kakšen km stran (37.230164, 35.023026) ter se zjutraj odpeljali do parkirišča ob izhodišču.

Prvi del kanjona je najbolj zanimiv, saj je na tem delu najbolj ozek. Visoke stene se dvigajo nad urejeno potjo, pod nami pa spuščajo do rečne gladine. Že samo zaradi prvih 10 min hoje bi rekla, da je kanjon vredno obiskati. Če želimo pot nadaljevati, moramo sezuti čevlje in prečkati reko, katere globina sega nekje do sredine meč. Ker ni deroča, je prečkanje zelo enostavno.

Tudi v nadaljevanju je sicer pot še vedno lepo urejena ter na mestih zavarovana z ograjami, zato je sprehod res prijeten. Mi smo si imeli namen ogledati viseči most, a smo ga po pravici povedano spregledali. Zato smo pot nadaljevali po široki makadamski cesti do naslednjega lesenega mostička, kjer je tudi restavracija. Ta del pohoda ni bil tako impresiven, a vseeno zelo prijeten, saj pot vodi večinoma po ravnem med številnimi zelo dišečimi borovci.

Ko smo se vračali nazaj proti kamperjema, smo le opazili viseč most, ki povezuje strme stene na obeh straneh reke. Žal se je pooblačilo, tako da je v kanjonu hitro postajalo precej temačno. Po obveznem fotografiranju smo se počasi vrnili po isti poti nazaj domov.

Kaj več se na poti do morja nismo ustavljali, ogled Mersina pa smo kar preskočili. Naslednjih nekaj dni smo preživeli kar na mestu v prekrasnem zalivu, a o njem več v naslednji objavi…

Pa se slišimo prihodnjič…