Črno morje | od Amasre do Orduja

Naša pot se je tudi v tem tednu nadaljevala ob Črnem morju. Turške hitre ceste so sicer zelo dobro vzdrževane, brezplačne ter izgledajo kot naše avtoceste, a sva se vseeno odločila, da izbereva malce počasnejšo pot. Od Amasre do mesta Sinop, smo se podali po obalni ovinkasti cesti, po kateri pa je vožnja vseeno nadvse prijetna. Čeprav je ovinkov res veliko, kvaliteta asfalta pa se ves čas menja med slabo do srednje dobro, pa so zato razgledi fantastični. Kontrast med živo zelenim rastlinjem in modrim morjem je res za spočiti oči. Če se kdaj popeljete po severni obali Turčije, vam vožnjo po tej cesti, ki vas meddrugim popelje tudi skozi popolnoma neturistične vasi, res priporočava.

Inebolu

Prvo mesto, ki smo si ga ogledali, je bilo mesto Inebolu. Slednje je med turško osamosvojitveno vojno igralo pomembno vlogo, saj so skozi njega tihotapili orožje v notranjost države. Le-to je iz Istanbula prispelo z ladjami po Črnem morju, iz Ineboluja pa so ga proti jugu transportirali po reki. Mesto sicer ni znano le po tihotapljenju orožja, temveč se prav tukaj nahaja veliko starih otomanskih hiš. Ker sva si jih res želela ogledati, smo brlog pustili na parkirišču ob prej omenjeni reki (41.978724, 33.758968) ter se peš podali v center mesta.

Za razliko od Amsare je Inebolu precej bolj avtentično mestece, kjer nisva srečala nobenega turista. Na mestnih ulicah vlada prijeten turški »kaos«. No, ni ravno kaos, a je vseeno povsod polno domačinov, ki prodajajo vse mogoče. Vse skupaj verjetno izgleda, tako kot je pri nas izgledalo, ko naju in velikih trgovskih centrov še zdaleč ni bilo, človek pa je moral vsako malenkost kupiti v drugi manjši zasebni trgovini. Seveda ne manjka niti stojnic s sadjem in zelenjavo, potepuških psov in celo čevljarja, ki z različnimi pastami čisti čevlje. Malo sva se počutila, kot da bi se vrnila v preteklost. Morda tudi zato, ker so bili domačini spet zelo prijazni. Sprehod s Šnofko po mestih z veliko potepuškimi psi je namreč kar izziv, zato naju vsi že vnaprej opozarjajo, kje se kakšen nahaja, ter jih v primeru, da začnejo lajati, hitro odženejo. Vse skupaj je sicer po pravici povedano kar zoprno, saj od psov, ki povsem trdno spijo, nato pa se v trenutku zbudijo in lajajoči stečejo proti tebi, ne veš kaj pričakovati. Prav zato sva vedno hvaležna, ko jih obvladajo domačini, ki jih bolje poznajo.

No, po sprehodu po mestnem središču pa sva ugotovila, da nekih pravih otomanskih hiš še vedno nisva videla. Zato smo se podali proti obrobju mesta, kjer pa le-teh ni manjkalo. Nekatere zelo stare, nekatere pa obnovljene so naju zares navdušile. Ogromne, po večini rdeče, lesene fasade z belimi obrobami okoli oken so naju kar malce spominjale na vilo Pike Nogavičke. Seveda je večina obnovljenih, a vseeno izgledajo čudovite. Po fotografiranju vseh detajlov se je naš ogled končal in kmalu smo se vrnili v zavetje Potujočega brloga.

Sinop

V naslednjih dneh smo pot nadaljevali naprej proti vzhodu in pristali v najsevernejšem turškem obalnem mestu ob Črnem morju – mestu Sinop. Tudi to je bilo zgodovinsko zelo pomembno, a iz drugega razloga. Ker leži na polotoku, se na vzhodni strani nahaja naraven zaprt zaliv, kjer se je že kmalu razvilo pristanišče. Posledično se je razvijalo tudi samo mesto, zato je Sinop v primerjavi z Amasro in Inebolujem precej večji. Prav to je razlog, zakaj naju v resnici ni niti najmanj očaral.

Brlog smo parkirali na plačljivem parkirišču (42.02573, 35.14211) zelo blizu centra mesta oz. ulice, kjer se pravzaprav vse dogaja. Urejena mestna promenada pa ne izgleda prav nič posebej turško, saj se na obeh straneh razgrinjajo moderne trgovine z oblekami, tehničnimi izdelki ter slaščičarnami. Ker pristnega občutka tukaj nisva dobila, smo ulico hitro prehodili in se podali mimo mestnega obzidja do pristanišča. Tudi to nas ni preveč očaralo. Nikjer namreč nisva začutila, da se nahajava v Turčiji. Mesto Sinop bi lahko postavil skoraj kamorkoli v Evropi, pa ne bi posebej izstopalo.

Edini predel, ki nas je navdušil je bila zahodna obala polotoka, kjer so visoki valovi butali v mestno obzidje, valobrane in neskončno peščeno plažo. Kljub močnemu vetru je bilo na njej postavljenih kar nekaj šotorov. Takšno kampiranje je v Turčiji namreč zelo pogosto in nekaj povem normalnega. Nihče te ne gleda grdo, temveč ti prej prinese skodelico čaja.

Po ogledu mesta smo se odpeljali nekaj km stran, na drugo stran že omenjene plaže (42.035825, 35.052393). Barva in čistost vode nas je spet presenetila, zato smo tukaj ostali tudi še cel naslednji dan. Ker sem jaz ravno praznovala rojstni dan, smo se cel dan sončili, kopali in nažirali z dan prej kupljeno baklavo. Takšnega rojstnega dne ob obali Črnega morja res nisem pričakovala.

V naslednjih dneh smo obalo do Orduja več ali manj prevozili, saj nekih večjih znamenitosti ali mest na tem delu obale ni. Zato smo se odločili, da ta del obdelamo bolj na hitro in se raje posvetimo pokrajini pred gruzijsko mejo, kjer pa znamenitosti ne manjka. Upajmo le, da bo z nami sodelovalo tudi vreme.

Pa se slišimo naslednjič…