
Marmara | od Istanbula do Amasre
Živjo! V preteklem tednu smo od Istanbula nadaljevali pot ob Črnem morju proti vzhodu. Ko sva se poslavljala od Grčije, sva bila kar malce slabe volje, saj sva bila prepričana, da se je poletno kopanje za naju končalo. Ja, ja, vem, da si vsi mislite, naj naj se nehava pritoževat, ker sva bila navsezadnje v Grčiji kar 7 mesecev večino časa ob morju. Saj imate prav, a vseeno se kopanja v kristalno čistem morju ne bi branila tudi v prihodnje. No, vse to v bistvu pišem, ker naju je Črno morje zelo pozitivno presenetilo. V bistvu o njem nisva vedela prav ničesar, definitivno pa še nisva slišala, da bi kdo na tukajšnjih plažah preživel poletne počitnice. Iskreno povedano, midva bi jih z veseljem. Zakaj pa razkrijem v nadaljevanju.
Da ne boste mislili, da potovanje s kamperjem pomeni le spanje na rajskih plažah… Daleč od tega. Turčija naju je do sedaj navdušila v vsem, razen v eni stvari – količini smeti. Si predstavljate, da bi med vožnjo prazno plastenko kar zalučali skozi okno? Ali pa da bi zvečer posedali ob ognju, pili raznovrstne pijače in na koncu vse skupaj tam tudi pustili. Žal je v Turčiji to povsem normalna vsakodnevna navada. Smeti in razbitih steklenic je povsod ogromno. Tako da ne, ni vse tako idealno kot izgleda na slikah, ampak če to odštejemo, nama je obala Črnega morja zaenkrat zelo všeč. Tudi temperature se trenutno ravno prave – temperatura zraka je okoli 25°C, temperatura vode pa 22°C.

Postojanka, kjer sva prvič z odprtimi usti opazovala morje z ne preveč privlačnim imenom, je bila definitivno plaža blizu mesta Bagirganli (41.139013, 30.0313). Manjši klifi in skale v morju so nama preprosto rečeno vzeli dih. Če bi naju nekdo z zavezanimi očmi pripeljal sem in od naju zahteval, da ugotoviva, kje sva, v treh življenjih ne bi ugotovila, da ob Črnem morju. Celotna panorama naju je veliko bolj spominjala na Atlantik – Bretanijo ali Irsko. Celotno vzdušje so seveda polepšali domačini, ki so kljub visokim valovom celo popoldne in večer ribarili ter uživali ob zakurjenem ognju. Seveda niso manjkali tudi glasna glasba, ples in petje. Naslednji dan so na obisk prišle tudi krave, ki so se gnetle v senci našega brloga. Ker so bili pretekli dnevi precej naporni, sva se na tem mestu odločila ostati 2 noči.






Naslednja plaža, kjer sva se prvič uspela tudi skopati, je bila plaža blizu mesta Eregli (41.085534, 30.767019). Čeprav so naju ob kamperju obdajali kupi smeti, pa je bila voda presenetljivo čista. Skakanje po valovih in lenarjenje na peščeni plaži nama je res pasalo. Tako kot vsak dan, je Rok moral popoldne inšturirati preko Zooma, jaz pa sem medtem v bližini nekih ribičev na plaži brala knjigo. Ko se je sonce za tisti dan poslovilo, so omenjeni ribiči razgrnili tepih ter pripravili piknik. Tako sem kmalu zaslišala klic, če bi se jim pridružila tudi jaz. Ker te takšna prijaznost res ne čaka na vsakem koraku, sem povabilo z veseljem sprejela. Kot že ničkolikokrat do sedaj se je izkazalo, da je Google prevajalnik ena najbolj uporabnih aplikacij na potovanju. Moški namreč niso govorili niti besede angleško, a smo s pomočjo prevajalnika vseeno klepetali cel večer. Izvedela sem, da so nabiralci lešnikov (pojasnili so mu tudi, da je to sestavina Nutelle), da na plaži velikokrat ribarijo ter da so tudi oni imeli nekoč prikolico, a so jo žal morali prodati. Poleg turškega čaja so mi ponudili tudi kup prest in ostalih prigrizkov. Pred odhodom smo si izmenjali telefonske številke, si začeli slediti na Instagramu, povprašali pa so naju tudi, če bova na tem mestu ostala še naslednji dan. Ker so imeli namen ribariti s harpuno, so nama ponudili, da kakšno ribo prinesejo tudi nama. Ker bi rada čimprej prišla v Gruzijo, sva ponudbo žal morala zavrniti.


S tem se je naše druženje končalo, a se je kmalu nadaljevalo na Instagramu. Najstarejši izmed 3 moških nama je namreč napisal sporočilo, da je po pregledu najinih slik ugotovil, da sva res obiskala lepe kraje in da mu je bilo druženje z nama v veliko čast. Njegovih besed sva se neizmerno razveselila, zato nisva pričakovala, da naju bo naslednji dan še bolj navdušil. Ko sva že počasi pripravljala kamper za odhod, sva dobila sporočilo istega moškega, da prihajajo na plažo ter če kaj potrebujeva. Ker so prejšnji dan dejali, da vsak dan delajo do 17ih, sva bila prepričana, da jih še vsaj nekaj ur ne bo. Tako sva vse popakirala in se odpeljala naprej proti vzhodu. Bila sva kar razočarana, ko sva po 15 minutah vožnje prejela fotografijo moškega s celotno družino z dodanim sporočilom, da so že na plaži, saj so nas želeli odpeljati na izlet do bližnjega rudnika. Oh, zakaj sva morala oditi tako zgodaj? Res nama je bilo žal, saj takšnega gostoljubja in prijaznosti mi res nismo vajeni. Z veseljem bi z njimi preživela še celotno popoldne, a smo se žal zgrešili za le nekaj minut.

Prihodnje dni je več ali manj zaznamovala vožnja do obalnega mesteca Amasra. Noč pred obiskom smo preživeli v njegovi bližini, kjer smo parkirali naš brlog na nabrežju tamkajšnje reke (41.538334, 32.341815). Po nekaj urah pa smo dobili obisk mož v modrem. Prvega vtisa definitivno nismo naredili ravno hvalevrednega, saj je, ko so potrkali na vrata, Šnofka začela besno lajati. Čeprav je bila v notranjosti brloga, so se 4 policisti tako ustrašili, da so kar zbežali za kamper in tam obstali. Šele ko sva odprla vrata in so videli, da je Šnofka na varni razdalji, so se začeli smejati in nama zares dobre volje pregledali potne liste. Po hitrem postopku so nama zaželeli vso srečo ter se odpeljali. A njihova odsotnost ni trajala dolgo. Ko sem v večernih urah Šnofki metala žogico, Rok pa je spet imel inštrukcije, so naju ponovno obiskali. Čeprav so bili zelo prijazni, z menoj niso želeli govoriti temveč z Rokom. Mene je že malo zaskrbelo kaj je narobe, a se je kmalu izkazalo, da je spet nastopila turška prijaznost. Dejali namreč so, da je tukaj prenočevanje popolnoma varno, a če bova slučajno imela kakšno težavo, jih lahko pokličeva na številko 156. Bi si mislili, da so lahko policaji tako prijazni?


Amasra
Naslednji dan pa smo se odpravili na prvi in edini resen ogled v tem tednu. Obiskali smo obalno mesto Amasra, ki ga je omenjal že Homer. Je majhno mestece, ki leži na polotoku, obdano pa je s kristalno čistim morjem. Parkirali smo na plačljivem parkirišču (41.747809, 32.382355) ter se ob obali peš podali proti mestnemu jedru.


Najprej smo obiskali bazar s spominki, nato pa najbolj zanimivo tržnico do sedaj. Branjevke pokrite z rutami so z največjim nasmehom prodajale vse vrste zelenjave, sadja, sirov ter še nešteto drugih stvari, za katere nama nihče ni znal razložiti, kaj pravzaprav so. Za 2€ sva kupila zajeten kos sira, za probo pa so ga želeli ponuditi tudi Šnofki. Spet se je izkazalo, da so Turki res veliki ljubitelji živali.




Pot nas je nato ob morju vodila čez stara grajska vrata na drugo stran zaliva, od koder smo imeli lep pogled na celotno mesto ter minaret, ki se je bahal nad ostalimi hišami.


Na drugo stran polotoka smo prišli po ulici, kjer prodajajo nešteto raznovrstnih spominkov. Od oblek, nakita, posode, hišnega dekorja do igric, na katere smo pri nas že čisto pozabili. Midva sva bila nad starimi igralnimi konzolami (tipa Gameboy) in vzmetmi, ki sva jih kot otroka spuščala po stopnicah, tako navdušena, da naju je nakup zares mikal. A ker so se v preteklem letu in pol omare brloga že zelo napolnile, naju je vseeno premagal razum.


Na drugi strani polotoka sva si nato privoščila školjke polnjene z rižem, za katere sva odštela 2€/osebo. A to še ni vse. Skupaj z računom nama je prijazna prodajalka podarila tudi vrečo zelenega sadja, ki ga v Turčiji srečamo na vsakem koraku. Kako točno se v slovenščini imenuje, sicer ne vem, a izgleda kot zelena trda sliva. Po dobrem kosilu smo se vrnili v kamper in se odpeljali do zadnje lepe plaže v tem tednu. Mesto Amasra nama je bilo sicer zelo všeč, zato ogled toplo priporočava.
Že med samo vožnjo so se nama oči kar iskrile, ker takšne modrine tukaj res nisva pričakovala. Svetlo modro morje z občasnimi temno modrimi madeži naju je popolnoma navdušilo. A smo res v Turčiji? Ali nas je nekdo na skrivaj pripeljal na Bora Bora? Noro, res noro.


Tudi sama plaža, kjer smo ostali 2 dni (41.837746, 32.708128), nas je popolnoma navdušila. Beli kamenčki na popolnoma prazni plaži, čudovita modra barva morja ter kamper skrit v zavetju zelenih borovcev. Kaj bi si še želeli lepšega? Morda prej omenjeno zeleno sadje, ki pa so nama ga spet prinesli domačini, ki so piknikovali v vaši bližini. Turčije res ne moreš ne imeti rad.




Pa se slišimo prihodnjič…

