Turčija

Črno morje | od Anzer Yaylasi do Gruzije

Živjo! Čeprav vam mahamo že iz Gruzije (juhu!) pa bom v spodnjih odstavkih opisala še naše zadnje oglede z vzhodne Turčije. Če so nas v prejšnjem tednu res navdušili, pa smo bili v zadnjih dneh malce bolj ravnodušni. Verjetno delno tudi zato, ker sva bila od vožnje in ogromno ogledov že malo utrujena (ja, nisva več vajena biti turista) in malo zato, ker je bila večina atrakcij precej turističnih. Tudi vreme je bilo povsem značilno za to območje – oblačno in vlažno. Pa začnimo na začetku…

Rize

Prvi postanek prejšnjega tedna je bil v mestu Rize, ki je glavno mesto te regije in prestolnica turškega čaja. Povsod v okolici lahko zato vidimo plantaže nizkih zelenih grmičkov, ki se razprostirajo po pobočjih okoliških hribov. Zato ni nič čudnega, da smo kamper parkirali ravno zraven bazarja čaja (41.028237, 40.520315) in si slednjega takoj tudi ogledali. Na sredini precej velikega trga stoji stavba v obliki turške skodelice za čaj, ki jo je mogoče videti že od daleč. V njeni bližini pa se razprostira veliko trgovinic, kjer lahko najdemo tisoč in eno vrsto čaja. Prav tukaj se sicer vsako leto odvija mednarodni festival čaja, ki pa sva ga midva žal zamudila.

Z bazarja smo se odpravili direktno proti gradu Rize, ki se nahaja nad mestom in od koder naj bi bil lep razgled na celotno pokrajino. Uf, razgled je že bil lep, ampak pot do tja pa naporna! Pa ne ker bi bilo potrebno veliko prehoditi ali premagati veliko višinske razlike, saj je na Ljubljanski grad daljša pot, a zato ker je bilo zelo vroče in hkrati zelo vlažno. Ko sva vsa prepotena prišla na vrh in se sprehodila skozi sprednji del mošeje, naju je ustavil nek fant, češ da vstop v grad psom ni dovoljen, ker so v gradu mačke. Tako sva si spet zgornji del ogledala vsak posebej, čeprav gradu sploh ni, le manjši park z barom in nekaj razglednimi ploščadmi. Moram priznati, da je bilo res kar lepo, saj je s ploščadi čudovit razgled na hribovito pokrajino s plantažami čaja, samo mesto in seveda Črno morje. Če bi Šnofka imela dovoljenje vstopa, bi skoraj zagotovo tam popila kak dober turški čaj. Sam grad je bil sicer nekoč narejen iz dveh delov – spodnjega dela in citadele. Slednja naj bi bila zgrajena že v 6. stoletju, spodnji del pa naj bi dogradili v 13. stoletju.

Kasneje smo se spustili nazaj do samega centra mesta, si ogledali številne ulice in glavni trg, kupili baklavo in se vrnili nazaj proti brlogu. Mesto je Rize kar veliko, zato prav dosti od njega nisva pričakovala, a nama je bil na koncu vseeno kar všeč.


Grad Zilkale

Naslednji dan smo se ob reki Fritina mimo številnih lepo ohranjenih otomanskih mostov odpeljali najprej do gradu Zilkale. Le-ta leži 1130 m nad morjem ter približno 380 m nad reko Fritina. Zgrajen naj bi bil nekje med 14. in 15. stoletjem, sestavljajo pa ga zunanji in notranji zidovi ter sam osrednji del. Po pravici povedano naju prav posebej ni navdušil. Od daleč sicer izgleda kar impresivno, a sam sprehod po gradu ni nič posebnega. Vstopnina je 10TL/osebo (0,4€) kar je res drobiž, zato vam bi obisk vseeno priporočala, če imate dovolj časa. Opozoriti je treba le, da parkirišča ni, zato je potrebno parkirati ob cesti zraven številnih minibusov in avtomobilov.


Slap Palovit

Še preden karkoli povem o samem slapu, naj poudarim, da se tja ne odpravljajte, če vam vožnja po ozkih, zavitih, nepreglednih in spolzkih cestah ni prijetna. No, v resnici je potrebno v enačbo adrenalinske vožnje dodati še številne minibuse, turiste z najetimi avtomobili, ki se tudi najinemu velikemu brlogu niso sposobni odmakniti ter cesto, ki jo na eni strani straži skalnata krušljiva stena, na drugi pa več 10 metrski prepad. In ne, ograje niti kakršnikoli stebričkov ni. Če zapelješ čez rob, te verjetno več ni. No ja, da vas ne bom preveč prestrašila – takšne razmere se začnejo v zadnjih nekaj km pred slapom, a vseeno niso prijetne. Sama sem prvič v zadnjih slabih 2 letih na poti, pa čeprav se marsikdaj ne voziva po cestah najprimernejših za naš brlog, imela pol časa zaprte oči in upala, da bo Rok uspešno premagal vse ovinke in se vzvratno umaknil vsem turistom. Na srečo mu je uspelo premagati vse ovire in varno parkirati na majhnem parkirišču ob slapu.

Slap je sicer visok približno 15 m in je res zelo vodnat. Ogledamo si ga lahko kar s ceste ali pa se spustimo po stopnicah do reke, kjer pa je prš vode že kar močen. Po dolgem dnevu nama je šlo že vse rahlo na živce, zato sva med gnečo turistov slap le fotografirala in se vrnila v brlog, z namenom, da čimhitreje opravimo s povratkom po ozki cesti. No, seveda tudi to ni šlo po planu, saj nas je nekdo zaparkiral, zato smo še kakšnih 15 min sedeli v vozniški kabini in preklinjali vse od A do Ž. Vožnja nazaj je bila še bolj adrenalinska, saj sva bila zdaj midva na strani prepada, zato ne vprašajte, koliko je ostalo od mojih nohtov.


Ander Yaylasi

Se spomnite čudovite gorske planine, ki sva jo opisala prejšnji teden? Ker sva si takih razgledov želela še več, sva se imela plan zapeljati do gorovja Kackar in tam oditi na kak dnevni pohod. A ker so ceste do tja kar slabe, bi morali brlog pustiti nekje v dolini in oditi na večdnevni pohod, kar bi bilo čisto super, če bi z nami sodelovalo tudi vreme. A ker je bilo ves čas vlažno, oblačno in občasno deževno, sva se odločila, da gorovje izpustiva in se odpeljeva le do gorske planote Ander.

Pred prihodom sva vedela, da je le-ta bolj turistična od Anzer Yaylasi (ki sploh ni turističen), a kaj takega vseeno nisva pričakovala. Najprej smo morali v hišici ob cesti plačati vstopnino 21TL (1,2 €), kar res ni veliko, a nama je to vseeno dalo občutek, da bo na planino kar veliko ljudi. Žal sva imela prav. V resnici Ander Yaylasi sploh ni planina, ker so povsod sami hoteli in trgovinice, tam, kjer hotela še ni, pa je v gradnji. Trave tako ni videti nikjer, saj še tistih nekaj nepozidanih kvadratnih metrov prekrivajo turisti. Ljudi je bilo res ogromno, zato na koncu iz kamperja nisva niti izstopila. Na koncu planote, kjer se nahaja krožišče (ja, na gorski planoti je krožišče, že to nekaj pove, kajne?), sva le obrnila in se vrnila nazaj proti morju. Te turistične atrakcije zato ne priporočava.


Slap Mencuna

Ko sva že praktično izgubila vero, da bova v Turčiji uspela videti še kaj neturističnega, pa smo prišli do slapu Mencuna. Kamper smo pustili nekje ob cesti, ki vodi do izhodišča, saj je cesta spet postajala vedno ožja in prepadna. Ker nisva želela podoživljati živčnega popotovanja prejšnjega dne, sva se odločila, da se do izhodišča odpravimo peš po cesti.

Od tam je do slapu še kakšnih 15 minut hoje po gozdu, ki že malo spominja na džunglo, ter številnih stopnicah. Ko smo spet precej prepoteni prišli do cilja, pa smo bili povsem navdušeni.

Odpravili smo se čez viseči most in opazovali okrog 100 m visok slap. Poleg nas je bilo sicer kar nekaj ljudi, a res malo v primerjavi s slapom Palovit. Tukaj smo zato ostali precej dlje, saj smo se kar malo počutili, kot da smo na Tajskem ali v kakšni drugi tropski državi. Nad slapom, ki se konča v manjšem jezeru, pod njem pa se ustvari še en manjši slap, pa niso bili tako navdušeni ostali turisti, saj jih je bolj zanimala Šnofka. Bilo je res prav komično, saj so jo snemali in fotografirali. Nek možakar je celo Roka prosil, naj najprej z njo pozira obrnjen proti slapu, nato obrnjen proti njegovi kameri, kasneje pa se je postavil pred objektiv tudi sam. Šnofka je bila malce zmedena, zakaj mora stati zraven tujega možakarja in ne Roka, a je vseeno odlično opravila nalogo popotniškega psa. Nasmejana in radovedna, zakaj je nekomu v interesu fotografiranje s tujim psom, sva s Šnofko ob nogi odšla po isti poti nazaj do brloga in se poslovila od turških dogodivščin.

Že v naslednjih dneh smo tako kar s težkim srcem zapustili to čudovito državo in prečkali mejo z Gruzijo. Kako je vse skupaj potekalo in kakšni so bili prvi utrinki, pa naslednjič.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *