Črno morje | od Orduja do Anzer Yaylasi
Hej hoj z vzhoda Turčije! Kar težko vam opiševa, kako lepo je tukaj. Že sama obala je zelo hribovita in zelena, saj je podnebje subtropsko, a najlepše še skriva za obalnimi hribčki. Pokrajina se namreč od morja proti notranjosti ves čas dviguje, tako da se že v nekaj 10 km dvignemo tudi na 2000 m. Midva bi lahko tukaj ostala celo poletje, a se nama žal že malce mudi v Gruzijo. No ja, vseeno smo že zdaj uspeli videti kar veliko, nekaj pa nas še čaka v prihodnjih dneh, preden (za zdaj) zapustimo to prekrasno državo.
Samostan Sumela
Najprej sva si ogledala samostan Sumela, ki naju je kar malce spominjal na samostan Prodromou v Grčiji. Je namreč grški ortodoksni samostan, znan bo svoji legi, saj se nahaja okrog 1200 m nad morjem, vklesan pa je v mogočno skalo 300 m nad rečno dolino. Kdaj točno je bil zgrajen, si v bistvu niso prav enotni, a nekako predvidevajo, da sta ga zgradila grška meniha iz Aten nekje v 4. stoletju. Tekom zgodovine je bil večkrat uničen in spet zgrajen, a je od 13. stoletja dalje doživel velik razcvet. Ker se v njem nahaja ikona Device Marije, so ga vladarji skrbno čuvali. Tudi v Otomanskem cesarstvu je bil zelo zaščiten. To pa se je žal spremenilo v 1. svetovni vojni, ko so ga zajeli Rusi. Menihi in ostali romarji so samostan zapustili, iz njega odnesli najpomembnejše stvari in zgradili novega v Grčiji. V prihodnjih letih je vse skupaj še bolj propadlo, saj so tatovi pokradli, kar se je pokrasti dalo, popraskali freske, samostan pa je delno uničil tudi požar. Ker pa ni povsem propadel, so ga vseeno uspeli obnoviti, zavarovati pred padajočimi skalami (od 2015-2019 je bil zato zaprt), danes pa je pomembna turistična atrakcija.
Najbrž naju ravno zaradi te turistične atraktivnosti ni tako očaral, saj je bilo turistov že na vse zgodaj zjutraj kar veliko. Mi smo sicer vstali že zgodaj, a je pot do samostana kar dolga. Pa ne v kilometrih, temveč v načinu plačevanja. Samostan namreč leži v narodnem parku, zato moraš za vstop v park in samostan kupiti prvo karto že na cesti do samostana. Ko po nekaj kilometrih prispeš do parkirišča od samostana, ki se nahaja sredi gozda, moraš posebej plačati parkirnino. Ko že misliš, da si zdaj z vsem opravil, pa ugotoviš, da si od ciljne točke oddaljen še 4 km. Uslužbenci ti hitro ponudijo vožnjo z minibusom, ki jo je seveda spet potrebno doplačati. Midva sva najprej še razmišljala o pešačenju, a ker sva lovila sončno vreme (že pozno dopoldne se zaradi visoke stopnje vlage rado pooblači), sva se odločila, da se do samostana odpeljeva z zelo modernim minibusom. Ker sva bila še zgodnja, sva v njem čakala vsaj 15 min, da se je v celoti napolnil. V glavnem, vse skupaj torej poteka malo bolj počasi. Nama bi se veliko bolj logično zdelo, da bi vsa doplačila združili v eno karto, saj imaš drugače občutek, da te želijo oropati na vsakem koraku. Ne gre se o denarju, saj sva za vse skupaj za oba plačala 15€, temveč o samem načinu. No ja, važno, da sva prispela na cilj.
Do samostana se je potrebno sprehoditi po gozdni poti, ob kateri ulični glasbeniki igrajo na tipične turške instrumente. Morava priznati, da jih je kar zanimivo poslušati. Po kratkem sprehodu pa se končno razpre sam samostan, ki je res zgrajen tik pod navpično steno. Za razliko od grškega Prodromou-a le-ta ni vklesan v steno, temveč pod njo leži dvorišče, same stavbe pa so od nje umaknjene. Zato se nama ni zdel tako impresiven, a vseeno zelo zanimiv. Raziskala sva vse majhne kapelice, si ogledala številne freske in občudovala celoten kompleks s številnih teras. Ko sva odhajala, sva ugotovila, da sva očitno prehitela vedno večjo gnečo, zato vam svetujeva, da si samostan ogledate čimbolj zgodaj zjutraj.
Na poti nazaj sva voznika minibusa prosila, če naju odloži na razgledni točki, s katere se samostan res lepo vidi. Tako sva se vse skupaj peljala s 3 vozniki – z 1 na poti navzgor in 2 navzdol, zato vam lahko z gotovostjo povem, da se boste med vožnjo vsake toliko bali za svoje življenje. Vsi namreč kljub ovinkasti in kar strmi cesti vozijo zelo hitro ter pospešujejo tudi na poti navzdol. Kaj je torej boljše – iti z minibusom ali peš? V obeh primerih vam bodo vozniki pognali strah v kosti, saj je pločnik le na določenih predelih. Kakorkoli se že odločite, vam obisk samostana Sumela vseeno toplo priporočava.
Uzungol
Uzungol je zelo turistično gorsko jezero, ki naju je po slikah kar malce spominjalo na domač Bohinj. No, kmalu sva ugotovila, da je od Bohinja precej bolj turističen, poleg tega pa na nabrežju stoji mošeja in ne cerkev. Midva sva v vas Uzungol prispela v popoldanskih urah, ko je bila vlažnost v zraku na najvišji stopnji. Ker sva parkirala ob robu neke stranske ceste (40.623001, 40.282976), sva imela skozi meglo pogled na lesene z lučmi okrašene apartmaje. Počutila sva se, kot da sva v avstrijskih Alpah in ne v Turčiji.
Naslednje jutro smo brlog pustili, kjer smo prenočili, ter se peš najprej odpravili do hotela Kar, od koder naj bi bil lep pogled na jezero. Nič ne rečem, pogled je res prekrasen, a je pešačenje do tja kar mučno. Cesta se namreč ves čas dviguje, visoka stopnja vlage pa tudi popolnoma prijetne temperature (20 stopinj) spremeni v gorsko savno. Ko smo do hotela dejansko prispeli, sva hitro ugotovila, da sva edina, ki sva do sem prišla peš. Minibusi so namreč na vrh vozili kar v koloni. Nič čudnega, če pa lahko lep razgled opazuješ kar z gugalnice ali pa skozi srček, podoben tistemu, ki je postavljen ob Blejskem jezeru. Nama te cukraste atrakcije niso preveč všeč, zato sva raje poiskala manjšo travnato zaplato pod hotelom, ter od tam občudovala hitro premikajoče se oblake nad jezerom.
Kasneje smo se mimo neštetih lesenih hotelov in apartmajev, ki so naju kar ponesli na kakšno francosko smučišče, sprehodili do samega jezera. Pot okoli njega je lepo urejena, a posledično zelo turistična. Stojnic s hrano in spominki je namreč malo morje, na drugi strani jezera pa postavljen tudi velikanski napis Uzungol. Tako da ja, samo jezero je zelo lepo, a je za najin okus celotna dolina že preveč turistična.
Anzer Yaylasi
Pa smo pri zadnjem postanku tega tedna, ki pa nama je milo rečeno vzel sapo. Ali pa kar več sap, saj so najini možgani vse lepote komaj procesirali. Yaylasi je namreč turška beseda za gorsko planoto, le-teh pa je tukaj ogromno. Do nekaterih je cesta zelo lepa, do drugih pa je skoraj da ni. Midva sva nekje na spletu prebrala, da je Anzer Yaylasi z vasico Ballikoy zelo lepa neturistična planota, zato sva upala, da bo brlog sodeloval z najinimi željami in premagal naporno pot. Seveda naju tudi tokrat ni razočaral.
Anzer Yaylasi je na višini 2150 m nad morjem, zato se cesta z morja ves čas počasi vzpenja. Ko z glavne asfaltirane ceste zavijemo na stransko betonirano, je vožnja že malo manj udobna, a vseeno kljub številnim ovinkom povsem normalno prevozna, zadnjih nekaj kilometrov pa se spremeni v dobro utrjen makadam. Midva z zadnjim pogonom nisva imela nikakršnih težav, a bi jih na strmih delih morda imela, če bi brlog deloval na sprednji pogon. Kakorkoli, za najine pojme je cesta normalno prevozna, če vas ne moti malce prašen avtodom. Razgledi so sicer ves čas čudoviti, saj se v prvem delu poti ves čas voziš ob reki, v zadnjem pa imaš prekrasen razgled na celotno planoto. V ozadju se že kažejo tritisočaki, ki so še vedno prekriti s snegom.
Povedati je potrebno, da se v tem delu Turčije več ni mogoče zanašati na Park4Night ali podobne aplikacije, saj tukaj kamperjev praktično ni. Zato potovanje izgleda kot je izgledalo včasih – vozi in glej okoli sebe. Midva sva se najprej podala skozi vas, kjer seveda stoji mošeja, nato pa se ustavila na nekem mostu, kjer sva želela posneti nekaj fotografij. Ker je bila zraven njega dovolj velika zaplata trave, sva ugotovila, da bi lahko prespala prav tukaj. Že v naslednjih nekaj minutah pa sta se zraven naju ustavila domačina in nama zaupala, da je nekaj metrov stran pipa s pitno vodo, še nekaj metrov naprej hiša, v kateri lahko uporabljava stranišče, eden izmed njiju pa nama je tudi povedal, da sva parkirana na njegovi zemlji, ampak da lahko tukaj ostaneva brez težav. Prijaznost domačinov pa se še ni končala. Popoldne in naslednje dopoldne se je zraven naju ustavil vsak domačin, nama pomahal ter želel z nama spregovoriti kakšno besedo. Zanimiva sva se zdela tudi policistom v 2 terenskih vozilih, ki so naju vsi nasmejani vprašali, od kod sva, koliko takšen kamper stane, in kako sva se znašla na tej planini. Najini dokumenti jih niso čisto nič zanimali. Čeprav sva v Turčiji gostoljubnosti že vajena, pa naju tako prijazni ljudje vedno znova presenetijo.
Ob mostu smo torej prenočili in se zjutraj zbudili v delno sončno jutro. Žal pa se je, medtem ko sva jedla zajtrk, popolnoma pooblačilo. Tritisočaki so se tako zavili v siv plašč. Med našim 10 km sprehodom tako nismo imeli razgleda, kakršnega sva si želela, a je bila celotna pokrajina vseeno zelo zanimiva. Po makadamski cesti smo mimo nešteto krav in nekaj preprostih objektov prispeli do vasi, ki leži skoraj 2500 m nad morjem. Počutila sva se, kot da sva prišla na neko planoto v Kirgiziji ali Mongoliji, saj so bile hiše in stavbe za živali res zanimive. Delno zgrajene iz betona, delno iz pločevinastih plošč in delno iz raznih cerad so se razprostirale pod vznožnjem visokih gora. Takšne vasi res še nisva videla, zato sva bila spet zelo navdušena, da smo se se iz razvitih evropskih mest odpravili v nerazvit pristen del sveta. Po predlogu ene izmed domačink smo pot nadaljevali še malce naprej, kjer so se oblaki za nekaj minut razprli in razkrili veličastne vrhove.
Čeprav bi v vasi z veseljem ostala še neomejeno časa, pa smo morali popoldne pot nadaljevati naprej proti vzhodu. Čas neusmiljeno teče, s tem pa tudi poletje v Kavkazu. V naslednjih dneh imamo tako še nekaj planiranih postankov v Turčiji, nato pa upamo, da končno prispemo v Gruzijo.
Pa se slišimo prihodnjič…