Pamukkale, Turčija, Potujoči brlog
Turčija

Egejsko morje | od Marmarisa do Pamukkal

Živjo! Tokrat se upam, da še zadnjič javljamo iz Turčije. Zakaj upam? Ker bi morali Turčijo že nekaj dni nazaj zapustiti, a nas žal niso izpustili iz države. Ampak pustimo zdaj to, več o tem v nadaljevanju. Zadnje dni prejšnjega leta in prve dni novega smo preživeli na jugo-zahodu, kjer smo si ogledali še zadnje znamenitosti, poleg tega pa smo imeli še kup drugih opravkov. Milo rečeno sta bila pretekla 2 tedna zelo pestra.

Pot od Marmarisa do Pamukkal, Turčija, Potujoči brlog

Eski Datça

Od rehabilitacijskega centra za želve Dekamer smo se najprej pripeljali v čudovit zalivček, kjer bi, če bi imeli več časa, z lahkoto ostali več dni (koordinate). A ker so se nam dnevi v Turčiji hitro odštevali, smo se že naslednji dan po prihodu odpeljali na ogled Eski Datçe in Datçe ter se nato še za en večer vrnili na omenjeno mesto.

Turčija, Potujoči brlog

Stara oz. Eski Datça slovi po čudovitih kamnitih ulicah okrašenih s številnimi cvetočimi rožami. Brlog smo pakirali na manjšem parkirišču (36.740804, 27.668085) ter se do centra podali peš. Mestece je sestavljeno le iz nekaj ulic, zato smo ogled zelo hitro zaključili. To sicer ne pomeni, da nas je stara Datça pustila ravnodušne – ravno nasprotno! Ob sprehodu mimo neštetih vijoličnih cvetov se nismo počutili prav nič zimsko. Na žalost je zrak hladil precej močan veter, a smo kljub temu zares uživali. Pred odhodom sva pocrkljala številne potepuške mačke in kužke ter razmišljala, kako super bi se bilo sem vrniti poleti.

Eski Datca, Turčija, Potujoči brlog
Eski Datca, Turčija, Potujoči brlog
Eski Datca, Turčija, Potujoči brlog
Eski Datca, Turčija, Potujoči brlog

Datça

Iz stare Datçe smo se odpeljali do nove Datçe, ki je oddaljena le nekaj km. Brlog smo pustili na trenutno brezplačnem parkirišču (med sezono je plačljivo, 36.721984, 27.685988) ter si najprej ogledali mestno rivo. Spet sva se počutila zelo poletno, saj so bili bari in restavracije precej polni, ob rivo pa so se naslanjale premožne jadrnice in jahte. Sprehodili smo se še do manjšega pristanišča in se nato počasi odpravili nazaj proti kamperju. Mesto naju v primerjavi s staro Datço ni tako navdušilo, saj je veliko modernejše in nima prave duše. Mestna riva je kljub temu lepo urejena in prijetna za kratek sprehod.

Datca, Turčija, Potujoči brlog
Datca, Turčija, Potujoči brlog

Marmaris

O Marmarisu vam v bistvu nimava kaj dosti za povedati, saj se v mestu nisva ustavila zato, ker bi si ga želela ogledati. Brlog smo pustili na plačljivem parkirišču (36.8539460, 28.2798999) in se odpravili do trajektnega terminala, saj sva se želela pozanimati, ali obstaja trajekt, ki na Rodos prevaža tudi vozila. Najin že nekaj mesečni plan je namreč bil, da bi v letošnjem letu obiskala Kreto. V Grčiji smo lansko zimsko preživeli celih 7 mesecev, zato celinski del že zelo dobro poznava. Ker bi radi videli kaj novega in ker si zelo želiva obiskati tudi grške otoke, kamor se iz Slovenije ne bi najbrž nikoli odpravila, se nama zdi Kreta odlična opcija. A pot do tja je precej zapletena. Turki in Grki niso v ravno najboljših odnosih, poleg tega pa v tem letnem času tu ni veliko turistov, zato so trajektne povezave, ki prevažajo vozila, zelo redke. Najbrž si mislite, zakaj bi zato hodila v Marmaris, če si lahko vozni red brez težav ogledaš na spletu, kajne? Tudi midva sva mislila tako, a je resnica precej drugačna. Čeprav živimo v 21. stoletju, se Turki in Grki očitno s posodobitvami informacij na internetu ne ukvarjajo. V zadnjih letih je vse skupaj je poslabšala še pandemija, ko so bile marsikatere trajektne linije ukinjene. Ker tako neke sigurne informacije nisva mogla dobiti, sva se ustavila v Kaşu, Fethiye in sedaj Marmarisu, da bi prišla do podatkov, kako sploh priti iz Turčije na katerega izmed grških otokov in če se od tam da priti na Kreto. Povsod sva dobila enak odgovor – seveda, na Rodos vozijo katamarani praktično vsak dan, a avtomobilov ne prevažajo. Vsem se je tudi dozdevalo, da obstaja neka linija iz Bodruma na Kos, a nekih sigurnejših podatkov niso imeli.

Tako sva se v Marmarisu povsem obupana sprehodila le po mestni rivi, ki je sicer zelo lepo urejena, in vmes premlevala naše opcije. Za neko resno raziskovanje res nisva bila razpoložena, zato smo se le naslajali ob pogledu na premožne jahte in si ogledali kip Atatürka.

Marmaris, Turčija, Potujoči brlog
Marmaris, Turčija, Potujoči brlog
Marmaris, Ataturk, Turčija, Potujoči brlog

Bodrum

Zakaj pa sva bila tako slabe volje? Ker smo od vseh turških obalnih mest želeli izpustiti ravno ogled Bodruma, saj je bil popolnoma iz naše poti. Tako sva imela 2 opciji: 1. da se odpeljemo do Bodruma in s tem prevozimo 200 km več ter upamo, da trajekti, ki povezujejo Bodrum in Kos, Kos in Rodos ter Rodos in Kreto dejansko obstajajo, 2. izpustiti Bodrum in se po cesti odpeljati do Aten, od koder bi nato z direktnim trajektom, ki zagotovo obstaja, odpluli na Kreto. Po dolgem premlevanju sva se na koncu vseeno odločila, da se odpeljemo še do Bodruma, kjer smo res, res upali na pozitiven odgovor. Pot nas je do tja vodila po vijugasti, a res prekrasni cesti tik ob morju pod številnimi borovci.

Turčija, Potujoči brlog

Ko smo prispeli v Bodrum, je bilo že pozno popoldne, zato smo prespali v njegovi bližini (37.02538, 2741371) in se do trajektne luke odpravili že navsezgodaj zjutraj. In kakšen je bil odgovor? Odličen, a z grenkim priokusom. Povedali so nama, da trajekt na Kos prevaža tudi vozila, da trajekti tudi v zimskem času povezujejo Kos z Rodosom in Rodos s Kreto, a… cena 50 minutne vožnje iz Bodruma na Kos je 350 €. Ok, kaj pa zdaj? Čeprav naj bi bile ostale trajektne linije veliko ugodnejše, bi bilo vseeno veliko ceneje priti na Kreto preko Aten. To bi sicer pomenilo spet ogrooomno vožnje, zelo veliko napornih dni (katerih sva že zelo naveličana), poleg tega pa sva severo-vzhodni del Grčije v zadnjem letu že 2x prevozila. Spet nisva vedela kaj narediti, a sva po večurnem premlevanju prišla do odgovora – takšnega tempa, kot ga imamo zadnjih nekaj mesecev, res ne bova več dolgo zdržala, zato sva že v naslednjih dneh kupila pregrešno drago karto za Kos. Visoka cena naju je res kar zabolela, a ko sva začela premišljevati, da bi za letalsko karto iz Slovenije, nastanitev in najem avta odštela bistevno več, sva se malce pomirila. Dejstvo je, da rada potujeva in ko se enkrat vrnemo v Slovenijo, sigurno ne bova odšla z letalom na grške otoke. Pa ne da je s tem kaj narobe, da ne bo pomote, a nekako to ni najin stil potovanja. Če si jih želiva ogledati in se v naslednjih mesecih končno malo odpočiti, je bila to povsem logična odločitev.

Bodrum, Turčija, Potujoči brlog
Bodrum, Turčija, Potujoči brlog
Bodrum, Turčija, Potujoči brlog

Če čakate, da bom napisala kaj o Bodrumu, berite dalje, saj smo se v mesto vrnili že čez nekaj dni.


Novo leto

Precej olajšana, da nas v prihodnjih dneh ne čaka veliko vožnje, smo se odpeljali na dolgo peščeno plažo (37.976014, 27.253318), kjer smo preživeli novo leto. Kar težko nama je bilo verjeti, da je to v bistvu prvo novo leto na tem potovanju, ki smo ga preživeli sami. V Španiji sta nama družbo delala prijatelja z Irske, v Grčiji prijatelja iz Slovenije, v Turčiji pa le topel ogenj. Polnoč smo namreč pričakali pred brlogom, kjer smo zakurili oddaljeni le 2 m od morja. Najprej sva pojedla večerjo, nato pa sva se okoli pol polnoči prestavila ob ognjene zublje. Ko je nastopila polnoč, pa se je zgodilo… popolnoma nič! Turkom očitno ta »praznik« ne pomeni prav dosti, tako da ni bilo slišati niti enega ognjemeta ali rakete. Na plaži je bilo videti le nekaj rumenih pikic, saj so nekateri v novo leto vstopili na enak način kot mi.

novo leto, Turčija, Potujoči brlog
novo leto, Turčija, Potujoči brlog

Efez

Čeprav sva se odločila iz Bodruma oditi direktno na Kos, pa vseeno nisva želela izpustiti najbolje ohranjenega antičnega mesta na Mediteranu. Zgradili so ga grški kolonisti v 10. stoletju pred našim štetjem, 8. stoletij kasneje pa je mesto padlo pod kontrolo Rimske republike. Najbolje ohranjeni zgradbi, ki si ju lahko ogledamo, sta Celzova knjižnica in teater, ki je nekoč lahko sprejel do 24.000 obiskovalcev. Leta 2015 je bil Efes uvrščen na UNESCOV seznam kulturne dediščine.

Efes, Turčija, Potujoči brlog
Efes, Turčija, Potujoči brlog

Ker je Efez zgodovinsko zares pomemben, je zanj potrebno plačati najprej parkirnino 100 TL / 5 € in nato še vstopnino 200 TL / 10 € / osebo. Čeprav smo tja prišli kar zgodaj, se je poleg naju na parkirišču že trlo turističnih avtobusov z večinoma azijskimi turisti. Da ne bi padla v največjo gnečo, sva do res zanimivega teatra kar pohitela. Že ta naju je kar navdušil, a ne tako kot Celzova knjižnica, pri kateri so bile najine točne besede »waw, hudo!«. Celo mesto je res veliko, kar hodiš in hodiš in ni in ni konca. Spet sva si kar težko predstavljala, da so tukaj ljudje zares živeli. Kljub (za naju) visoki ceni, bi obisk Efesa sigurno priporočila vsakemu, čeprav je ogled zagotovo prijetnejši izven glavne sezone, saj je bilo že sedaj za najin okus preveč turistov.

Efes, Turčija, Potujoči brlog
Efes, Turčija, Potujoči brlog

Pamukkale

Seveda pa na naši poti nismo izpustili tudi znamenitih Pamukkal, ki so verjetno na seznamu želja večine prebivalcev razvitega sveta. Beseda Pamukkale v turščini pomeni bombažni grad. Področje je namreč znano po snežno belem apnencu, ki so ga skozi stoletja oblikovali s kalcitom bogati termalni izviri. Tako so nastali številni manjši bazenčki, ki zaradi pravljičnega izgleda in prijetno tople vode privabijo do 3 milijone obiskovalcev na leto.

Pamukkale, Turčija, Potujoči brlog
Pamukkale, Turčija, Potujoči brlog
Pamukkale, Turčija, Potujoči brlog

Prenočili smo blizu glavne ceste (37.926088, 29.113319) in se zbudili že zgodaj zjutraj, saj smo želeli opazovati vzletajoče balone. Slednji je bilo v primerjavi s Kapadokijo prav smešno malo. Že kmalu po tem pa smo se odpeljali do slovitih Pamukkal, ki pa so naju malce razočarale. Ob pogledu na številne fotografije, ki se pojavljajo na spletu, imaš občutek, da je bazenčkov s kristalno čisto vodo ogromno. No, žal pa temu, vsaj v zimskem času, ni tako. Belo pobočje je sicer res zelo veliko, a je večina bazenčkov praznih. Nad njimi sva sicer opazila številne zaprte cevi, tako da je poleti situacija verjetno precej drugačna. Tudi voda v polnih bazenčkih je najverjetneje v poletnih mesecih precej toplejša, posledično pa kopanje in capljanje po terasah veliko prijetnejše. Trenutno si lahko noge pogreješ le na najvišji terasi, vsi nižje ležeči bazenčki pa so milo rečeno ledeni. Tako sva bila kar vesela, da sva upoštevala nasvet mojih staršev, ki so bili v Pamukkalah le slab mesec pred nama, da naj brlog parkirava na zgornjem parkirišču (37.9208566, 29.1301756) in ne spodnjem. Če nasveta ne bi upoštevala, bi morala na vrh prilezti po ledeno mrzli vodi, česar pa si niti najmanj nisva želela.

Pamukkale, Turčija, Potujoči brlog
Pamukkale, Turčija, Potujoči brlog

Na vrh je namreč nujno priti, saj se nad belimi terasami nahaja antično mesto Hierapolis. Slednje je nastalo prav tukaj, saj so termalne izvire že od 2. stoletja pred našim štetjem uporabljali kot spa. Prav zato so se sem po upokojitvi preselili tudi številni pomembneži, ki so v Pamukkalah uživali svoje zadnje dni. O tem nam priča tudi velika nekropola polna grobnic nekoč pomembnih ljudi.

Hierapolis, Turčija, Potujoči brlog
Hierapolis, Turčija, Potujoči brlog

Ker sva ravno dan prej obiskala Efez, se nama ruševine Hierapolisa niso zdele posebej impresivne, saj so neprimerljivo slabše ohranjene. Vseeno pa se nama je zanimiv zdel teater, za katerega je značilna neverjetno dobra akustika.

Hierapolis, Turčija, Potujoči brlog
Hierapolis, Turčija, Potujoči brlog

Obisk Pamukkal in Hierapolisa seveda kljub najinim pomislekom priporočava. Vstopnina je podobno kot v Efesu kar visoka – 200 TL / 10 € / osebo in 50 TL / 2,5 € parkirnina, a so terase res presenetljivo bele. Ogled bi zato priporočala v sončnem vremenu, a morda v spomladanskem času, ko je voda toplejša, turistov pa še ni preveč.


Servisi

Po več kot 2 letih na poti se nama je nekako zdelo, da si Potujoči brlog res zasluži malo pozornosti. Ker sva slišala, da mehaniki v Turčiji svoje delo opravljajo kvalitetno, a po ugodni ceni, sva se odločila, da pred odhodom opravimo redni servis, zamenjamo gume in popravimo zarjavelo izpušno cev.

Redni servis

Odkar smo odšli iz Slovenije, smo naredili skoraj 40.000 km, zato je bil redni servis že kar nujno potreben (olje je bilo 1x menjano). V Turčiji sva že velikokrat opazila nekakšne cone, kjer se nahajajo samo avtomobilski servisi, zato sva se odločila, da se odpeljeva v eno izmed njih in tam najdeva nekoga, ki bi bil pripravljen poskrbeti za naš brlog. Na uradnem Mercedesovem servisu so nama rekli, da bi imeli čas šele čez nekaj dni, zato sva povprašala še v drugih delavnicah, ali bi bili pripravljeni kamper vzeti že isti dan. V eni izmed njih so nama rekli, da žal nimajo časa, a lahko vprašajo prijatelja, ki popravlja samo Mercedese. Ker je slednji imel ravno nekaj prostih ur, so naju peljali na sosednjo ulico, kjer so z nasmehom na obrazu za 115 € (!) takoj zamenjali olje (9 l Castrola), oljni filter, zračni filter in filter za gorivo. Ker so bili ekstremno prijazni, so brezplačno motor tudi oprali z milnico in vodo, naredili diagnostiko, poravnali sprednjo zvito tablico ter ji zamenjali okvir. Ko sva kasneje brskala po starih računih in ugotovila, da sva v Franciji samo za olje (brez menjave!!) plačala 100 € (!!), sva bila nad turško ceno še bolj navdušena.

Efes, Turčija, Potujoči brlog

Menjava gum

Gume, s katerimi smo prevozili več kot celo Evropo, so bile stare 5 let, poleg tega pa praktično niso imele več nobenega profila, zato je bila menjava že res nujna. Ker pa je dimenzija naših 15 colskih gum malce nenavadna (225/70/15), neke velike izbire nismo imeli, sploh ker sva si želela kupiti zimske ali celoletne gume. Čeprav sva bila s starimi zelo zadovoljna, vseeno nočeva ves čas bežati pred snegom. Zato sva na spletu našla zimske gume Petlas, ki naj bi bile zelo kvalitetne, a cenovno ugodne. Ustavila sva se pri številnih vulkanizerjih in povsod dobila enak odgovor – »Zimskih Petlas gum nimamo, ker se tukaj vsi vozijo z letnimi.«. Tako sva že skoraj obupala, a sva vseeno odšla še do zadnjega vulkanizerja, katerega delavnica je izgledala zelo profesionalno. Spet sva dobila odgovor, da Petlas gum nimajo, a imajo celoletne gume Lassa, ki pa izgledajo praktično kot zimske gume. Ker so tudi vse druge karakteristike ustrezala najinim zahtevam – imajo visok nosilni index (116) in imajo oznako, ki tudi pri nas označuje zimske gume, sva se takoj odločila za nakup. Za menjavo in gume sva odštela 440 € / 110 € na gumo, kar se nama je zdelo za Turčijo kar drago, a sva na spletu hitro ugotovila, da v Sloveniji enake gume stanejo 150 € brez vključene menjave.

servis, Turčija, Potujoči brlog

Popravilo izpušne cevi

Že nekaj časa nazaj sva opazila, da je najina izpušna cev ali po domače povedano auspuh popolnoma zarjavel, zato sva v zadnjih tednih na vsaj 4 Mercedesovih servisih želela kupiti novega. Žal pa cevi niso imeli nikjer na zalogi, zato sva z menjavo odlašala toliko časa, da je na koncu počila. Na srečo jo je Rok pred tem povezal z žicami, tako da ni popolnoma odpadla, a sva jo vseeno nujno morala popraviti. Po Whatsappu sva kontaktirala serviserja, ki je opravil redni servis in ga vprašala, če bi lahko zamenjal še izpušno cev. Odpisal nama je, da žal ne, a naju lahko pelje k prijatelju, ki se s tem ukvarja. Tako sva se čez nekaj dni spet pripeljala v znano cono, serviser pa naju je napotil v sosednjo ulico, kjer so za manj kot 20 € odrezali prežrt del cevi in na njegovo mesto zvarili novega. Rešitev sicer ni večna, a za nekaj let upajmo, da bo držalo.

servis, Turčija, Potujoči brlog

Nazaj v Bodrum

No, pa je končno prišel čas, da se poslovimo od Turčije in vrnemo nazaj v Grčijo. Saj ne da nam tukaj ni všeč, prav nasprotno, v Turčijo se bomo zagotovo še vrnili, saj je to res neverjetna država, a vseeno sva se prihoda na Kos že zelo veselila. Parkirali smo na ulici v neposredni bližini trajektne luke (37.02536, 27.43939) in tam prespali. Ker sva želela čimveč privarčevati, sva kupila karte za kamper krajši od 7 m, zato sva morala ob 7ih zjutraj sneti kolesa z nosilca in jih pospraviti v notranjost brloga. Ko sva vse uredila, smo se odpeljali do terminala, od koder naj bi odpluli na Kos. Najprej so zamenjali vavčer s pravo karto, nato so naju poslali skozi kontrolo potnih listov, nazadnje pa še na carino, kjer so pregledali še dokumente od vozila. Tu pa se je stvar zelo zapletla. Nastalo situacijo bom poskušala čimbolje razložiti, čeprav pravil do potankosti ne razumeva niti midva niti uslužbenci na carini.

Bodrum, trajekt na Kos, Turčija, Potujoči brlog
Bodrum, trajekt na Kos, Turčija, Potujoči brlog

Pravilo, katerega sva se zavedala in sva ga upoštevala je, da lahko kot turist v Turčiji preživiš 90 dni v zadnjih 180 dneh. Preprosto povedano, v pol leta si lahko v državi 3 mesece. Torej lahko v Turčijo prideš za 3 mesece, jo za 3 mesece zapustiš, se nato za 3 mesece spet vrneš itd. Mi smo tukaj preživeli 4 mesece – junij, del oktobra, november, december in del januarja. To je po turških pravilih čisto ok, saj je junij že več kot 180 dni / 6 mesecev oddaljen od januarja, torej smo res bili v zadnje pol leta tu le 90 dni. Torej s tem na kontroli potnih listov nisva imela nobenih težav.

Pravila, za katerega pa nisva nikoli slišala in v resnici tudi nisva ravno prepričana, da je točno takšno, saj ga tudi oni niso znali najbolje razložiti, pa je, da je tudi vozilo lahko v Turčiji le 3 mesece v pol leta, a je štetje drugačno. Po njihovi razlagi za vozilo ne velja, da je junij že več kot 6 mesecev nazaj, saj bi morali s kamperjem iz države oditi po pretečenih 3 mesecih, torej decembra. Ja, verjamem, da vam sedaj ni popolnoma nič jasno, saj v resnici ni nikomur. Pravilo 90 dni v 180 dneh torej enako tako za osebe kot vozila, edino, da je štetje drugačno. Na kratko, čisti kaos. Tako so nama zelo hitro povedali, da na trajekt ne moreva, saj je kamper po pravilih predolgo v Turčiji in morava plačati kazen, ki pa se jo plača na nekem bližnjem uradu, ne pri njih. Že ob tej informaciji sva popolnoma znorela, še bolj jezna pa sva postala, ko so nama zaupali, da lahko kazen plačava šele v danes, v pondeljek (to se je dogajalo v soboto), ko se urad odpre, in tako ne moreva ujeti niti današnjega trajekta. Posledično morava v Bodrumu čakati do srede, saj v torek trajekt ne vozi. A naju zafrkavate? Priznati sicer morava, da sva bila kar presenečena, saj se je moški, ki je edini znal angleško, z nama ubadal in pregovarjal naslednji 2 uri, čeprav ni bil carinik. Vidno je bilo, da mu greva zelo na živce, a sva se mu po drugi strani tudi smilila, saj je sam priznal, da so ta pravila zelo neumna. Čeprav sva mu nepreveč prijazno trdila, da je po najinem mnenju pravilo za osebe in avtomobile enako, ni mogle narediti prav nič. Računalniški sistem pravi, da je kamper prekoračil dovoljeno dobo bivanja, za kar morava plačati kazen, če želiva zapustiti Turčijo. Ker se je zavedal, da sva res razočarana, naju je peljal do carinika, ki nama je v potnem listu datum odhoda spremenil na sredo, za novo karto nama ni bilo potrebno plačati, na koncu pa je še uredil, da sva se lahko s kamperjem odpeljala iz carinskega območja. To je namreč proti pravilom, saj bi moralo vozilo do odhoda ostati na carini. Videl je, da v kamperju živiva, zato nama je dovolil, da se odpeljeva nazaj do sosednje ulice, a nama svetoval, da tam do odhoda tudi ostaneva, saj naju lahko v primeru policijskega pregleda tudi za ta prekršek oglobijo. Še dobro, da je center mesta in urad, kjer morava plačati kazen, zelo blizu.

Danes sva se tako odpravila do urada, kjer smo nama takoj rekli, da sva v prekršku le 25 dni, torej manj kot 1 mesec in bo zato kazen zelo nizka. Ker nama je carinik v soboto rekel, da bova najverjetneje morala plačati nekje okoli 100 €, sva bila zelo navdušena, ko se je na koncu izkazalo, da kazen znaša le 785 TL / 39 €. Razen, da morava tukaj čakati še 2 dni, se nama celotna situacija niti ne zdi več tako grozna.

Bodrum, Turčija, Potujoči brlog
Bodrum, Turčija, Potujoči brlog
Bodrum, Turčija, Potujoči brlog

Tako sva bila v ogled Bodruma dejansko prisiljena. Morava priznati, da če že morava tukaj preživeti še nekaj dni, bi težko izbrala lepše turško obalno mesto. Vse hiše so belo-modre, ulice v centru pa že zelo, zelo spominjajo na grška mesteca. V bistvu sva se med sprehodom počutila, kot da sva že prišla na Kos. Kljub temu pa vseeno zelo upava, da se v sredo uspemo vkrcati na trajekt in popeljati novim dogodivščinam naproti.

Bodrum, Turčija, Potujoči brlog
Bodrum, Turčija, Potujoči brlog
Bodrum, Turčija, Potujoči brlog

Pa se slišimo naslednjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published.