Iz Bodruma na Kos

Ojla! Saj se še spomnite našega prisilnega ostanka v Turčiji, kajne? No, čeprav nam v Bodrumu ni bilo nič kaj zelo hudega, pa smo vseeno komaj čakali sredo zjutraj, da se vkrcamo na trajekt. Kolesa smo pospravili v naš brlog že dan prej, ker je bilo za sredo napovedano zelo slabo vreme. Zjutraj smo tako le vstali in se odpeljali par m do trajektne luke…

Na carini so nas že vsi dobro poznali, tako da je bilo prav prijateljsko vzdušje. Edini, ki naju ni prepoznal, je bil gospod, ki je preverjal najina potna lista. Ko je v njih zagledal štampiljko »canceled«, ker naju v soboto niso izpustili iz države, je pregledovanje rdeče knjižice vzel zelo resno. Z Rokom sva se že začela spogledovati s prestrašenimi očmi, a zaplet hitro rešil fant, s katerim sva imela do sedaj največ opravka, saj je edini znal angleško. Čeprav je dajal vtis, da mu je za najino situacijo popolnoma vseeno, naju je ves čas spremljal. Med urejanjem dokumentacije nama je tako povedal, da je poleg naju le še nekaj potnikov brez vozila, ker v tem vremenu nikomur na kraj pameti ne pade, da bi se vozil s trajektom. Midva žal nisva imela izbire, saj je bil to najin 90. dan v Turčiji. Če bi čakala na lepo vreme, bi plačala kazen še za osebe, ne le za vozilo. Ko so končno uredili vse papirje in nama rekli, da lahko zapeljeva na trajekt, sva mislila, da so končno vse neprijetnosti mimo. Oh, kako sva se zmotila…

V močnem dežju, vetru in 1 m valovih sva kot edino vozilo zapeljala na trajekt, ki na prvi pogled ni izgledal tako majhen. A kaj kmalu se je izkazalo, da po vseh varnostnih standardih kart za kakršnokoli vozilo višje od osebnega avtomobila ne bi smeli prodajati, saj je bil strop, ki je prekrival del garaže, prenizek. Tako sva lahko zapeljala le do nadstreška, kar pa je pomenilo, da je bil kamper nad rampo. Čeprav so bile razmere na morju vse prej kot prijetne, se zaposleni niso kaj dosti sekirali. Eden izmed njih je le preveril, da sva zategnila ročno zavoro. Dejstvo, da rampe pač ne bodo zaprli, pa jih niti najmanj ni obremenjevalo.

Sploh ne vem, kako naj opišem najine občutke… Nisva vedela ali bi se smejala ali jokala. Vse skupaj je bilo že prav komično, saj sva imela občutek, da nama prihod na Kos res ni usojen. A ker v Turčiji tudi nismo mogli ostati, druge izbire, kot da preživimo to kalvarijo, ni bilo. Kamper se je že v pristanišču nagibal in vozil naprej in nazaj, tako da sva takoj začela reševati situacijo. Sprednjo gumo sva spredaj in zadaj blokirala z zagozdami za niveliranje, zadnje pa s parkirnimi zagozdami ali bo domače rečeno »klocni«. Da bi preprečila nagibanje, sva izvlekla še stabilizacijske nogice, ki pa niso ravno pomagale. Prestrašenost naju je malo minila šele, ko sva kamper na karabin na tleh privezala še z vrvjo za vleko vozila. Ko je Rok začel s privezovanjem, so bile ladjarjeve besede le »Oh yeah, very good!«. Da je to v resnici njegova naloga, seveda ni pomislil.

Tako smo počasi izpluli, zaposleni na carini pa so nam pomahali v slovo. Izplutje so pozorno spremljali, saj se je tudi njim najbrž vse skupaj zdelo malo izven varnostnih standardov. Kakorkoli že, kmalu je situacija postala še hujša, saj so bili na odprtem seveda valovi precej višji, poleg tega pa je začelo še močneje deževati. Kamper se je nagibal levo in desno, spredaj se je na vsake nekaj trenutkov skoraj zaletel v steno, zadaj pa odpeljal direktno v morje. Rampo so uspeli zapreti morda za 20°. Iskreno ne vem, kdaj sva bila nazadnje tako živčna. Rok je ves čas naokoli hodil s kladivom in »klocne«, ki so se na mokri spolzki podlagi ves čas izmikali, fiksiral nazaj pod gume. Po 10 min me je ves nesrečen vprašal »Koliko je ura, a smo že tam?«. Ker se Šnofka v stresnih situacijah najbolje počuti v brlogu, sva jo sprva pustila počivati na njeni postelji, nato pa sva se odločila, da jo raje vzameva s seboj v salon. Mislila sva si, da se tako v najslabšem primeru v morje odpelje je kamper, ne pa tudi Šnofka.

Po 1 h in 10 min (vožnja bi naj trajala 50 min) smo tako le varno prispeli na otok Kos. Ko sva zapeljala na varna trdna tla, sva si šele zares oddahnila. Pa nam je uspelo! Tega dejstva sva se tako razveselila, da nama 1 h čakanje na carini ni prišlo do živega. Samo, da smo na kopnem. Ko smo končno prišli na vrsto, je gospa pregledala dokumente, v brlogu odprla nekaj predalov in pocrkljala Šnofko. S tem smo z birokracijo zaključili in se končno tudi po trdnih tleh odpeljali novim dogodivščinam naproti.

Pa se slišimo prihodnjič…