Kos
Pa je končno tu dolgo obljubljena objava o Kosu! Na otoku smo preživeli 3 tedne, kar se verjetno večini zdi ogromno, a smo res potrebovali malce počitka. Zato smo najprej poležavali na lepih plažah ter šele nato začeli z raziskovanjem otoka. Na splošno nam je bil Kos zelo všeč, saj je trenutno res popoln mir. Za sprehajanje, sproščanje in raziskovanje so zimski meseci res super čas za obisk. Malo manj super je, da je 95 % restavracij in barov zaprtih, zato tistega grškega občutka tavern ni občutiti. A ker tja tako ali tako ne zahajamo prav pogosto, se ne moremo pritoževati.
Vrelci Therma
Saj se še spomnite naše vožnje s trajektom iz Turčije na Kos, kajne? Ker sva v tisti 1 uri živčnosti izgubila za 1 teden energije, sva bila ob prihodu na otok popolnoma izmučena. Za povrh vsega je bilo še mrzlo, zato sva se želela samo nekje parkirati in odspati uro ali 2. Ko so nas izpustili skozi carino, nisva vedela, kam se odpraviti. V tistem sva se spomnila, da so v bližini glavnega mesta neki zelo vroči vrelci, v katerih bi se z veseljem namakala celo popoldne. Tako smo se odpeljali do bližnjega parkirišča (36.84617, 27.323069), prespali preostanek dopoldneva in se popoldne sprehodili do znane plaže. Najprej sva bazenček, ki je v resnici v morju, kar nekaj časa locirala. Na koncu sva s pomočjo fotografij na internetu prišla do zaključka, da se ga zaradi visokih valov sploh ne vidi. Tudi majhni potočki, ki so pritekali in okoliških skal, so bili povsem ledeni. Tople vode, kaj šele vroče, tako ni bilo nikjer. Malce razočarani smo se vnili nazaj v kamper, misleč, da bo morda naslednje jutro situacija drugačna. Žal, ni bila. Vrelcev vam tako ne moreva priporočati, ker tople vode ne vem, ali zato ker je zima ali zato ker so bili visoki valovi, ni bilo.
Pretresljivi prizori
Asfaltirano parkirišče v bližini vrelcev ni bilo ravno po najinem okusu, zato smo se naslednji dan prestavili na dolgo peščeno plažo (36.8902559, 27.3375008) s pogledom na Turčijo. Zdelo se nama je kar neverjetno, da smo še prejšnji dan ždeli na drugi strani rokava ter upali, da uspemo priti na ta mali košček sveta. O Kosu in bližini Turčije sva že marsikaj slišala, a so naju dogodki prihodnjega dne vseeno zelo pretresli.
Kot ponavadi sva počasi zajtrkovala in pila čaj, ko sva v bližini slišala zelo glasen vik in krik. Hitro sva odprla vrata in zagledala sledeč prizor – majhen gumenjak, na katerem se je stiskalo 3x več ljudi, kot bi se jih po varnostnih standardih smelo, se je približeval obali, v njegovi neposredni bližini je bila policijska ladja, v malce globlji vodi pa še vojaška. Bilo je očitno, da sta obe ladji tam s premišljenim razlogom. Postavljeni sta bili tako, da sta mali gumenjak »stisnili« z obeh strani, tako da ni imel druge izbire, kot pristati točno na tem mestu. Ko so ljudje z gumenjaka prišli na kopno, so takoj začeli bežati. Mladi fantje in dekleta ter mame z dojenčki v naročju se takrat še niso zavedali, da so jih v resnici speljali direktno v past. Morda 50 m stran od morja je namreč stala hiša, ki na prvi pogled ni izgledala nič drugače od ostalih, a je bila v resnici neke vrste policijska postaja. Zamaskirani moški oblečeni v črno so jih že čakali, tako da za beg niso imeli nobenih možnosti. Kar naenkrat so se zaslišali še glasnejši kriki »down« in pok strelov (ne veva ali pravi ali slepi), saj so jih grški policaji / vojaki želeli prestrašiti in čimprej ujeti. Večina je seveda sledila navodilom in se ulegla v visoko travo, moški pa so jih kot ovce pregnali v že omenjeno stavbo. Vse skupaj se je dogajalo v najini neposredni bližini (parkirana sva bila med plažo in policijsko zgradbo), zato je bil prizor res pretresljiv. Ko sva mislila, da je vsega konec, je glavni policaj / vojak še enkrat pregledal vsako biljko visoke trave. Kot zadnjega je našel še nekega mladega fanta, ki ga je zagrabil in ga z uporabo (nepotrebne in pretirane) sile odpeljal k ostalim.
Ja, saj vem, kaj bo večina izmed vas rekla. Begunci, ekonomski migranti ali kakorkoli jih že imenujete, v Evropo prispejo nelegalno, zato grške oblasti le branijo svoje ozemlje. Kam pa bomo prišli, če sprejmemo vse? Ja, saj sva v principu tudi midva takšnega mnenja, a ko se ti takšni prizori dogajajo pred lastnimi očmi, ko slišiš jok in krike otrok ter vidiš, kako jih obravnavajo, se ti trga srce. Kar naenkrat sva se počutila srečno, da sva se lahko vkrcala na tisti majavi trajekt v Bodrumu in nato brez težav pristala na Kosu. Nesrečneži so imeli le slabo napihnjen čolniček z nekaj kanticami goriva.
Nedolgo zatem sva popakirala svoje stvari in plažo zapustila. Takoj, ko smo zapeljali na glavno cesto, pa nas je čakalo presenečenje. Vozilo polno policajev, ki so še malo pred tem preganjali uboge duše, naju je potrpežljivo čakalo. Ustavili naju sicer niso, a so naju zelo očitno fotografirali. Kaj naj bi jim pomagala naša slika, nisva prav dobro razumela in v resnici še danes ne. Res sva bila (nenamerno) v središču dogajanja, zato bi se nama zdelo čisto smiselno, če bi želeli preiskati kamper, a fotografija? Kakorkoli že, v naslednjih 3 tednih in kasneje ob vkrcanju na trajekt za Rodos, na srečo nisva nikogar več zanimala.
Čas za oddih
Naslednji teden smo preživeli na najlepšem delu otoka (koordinate). Kljub stalnemu vetru smo zares uživali, saj je bilo zelo toplo, v okolici je bilo nešteto prekrasnih makadamskih cestic, kjer ni bilo žive duše, skalnata obala s peščeni zalivčki pa nas je popolnoma navdušila. Zadnje pol leta smo bili stalno v pogonu, zato nam je tak oddih zares pasal. Šnofka je končno uživala na dolgih sprehodih, midva pa ob opazovanju enakomernih valov. Po enem tednu smo prostor s težkim srcem zapustili, saj je veter postajal vedno močnejši. Da bi se malce skrili, smo se odpeljali na severno stran otoka v manjše pristanišče, kjer smo družbo delali lokalnim ribičem. Eden izmed njih nama je celo podaril cel kilogram sveže ujetih rib.
Bazilika Agios Stefanos in otok Kastri
V naslednjih dneh smo pot nadaljevali na plažo na južni strani otoka ter brlog parkirali v neposredni bližini ruševin bazilike Agios Stefanos (36.7527084, 26.9883573), ki se nahajajo tik ob morju. Bazilika je bila zgrajena med letoma 496 in 554 in velja za najbolje ohranjeno zgodnje krščansko baziliko na otoku. Zaradi številnih potresov je bila povsem porušena in zasuta, dokler je niso leta 1932 ponovno odkrili in odkopali italijanski arheologi.
Bolj kot sama bazilika naju je navdušil majhen skalnat otoček Kastri, ki je od obale oddaljen približno 250 m. Ker na njem stoji majhna modro-bela cerkvica, sva ga najprej mislila obiskati s kajakom, a sva bila za tako majhno razdaljo prelena, da bi ga napihnila. Tako sva raje oblekla kopalke in do njega kar plavala. Morje je imelo nekje okoli 19 stopinj, tako da za namakanje ni bilo, a super za aktivno plavanje.
Gozd Plaka
Približno na sredini otoka se razprostira borov gozd Plaka, ki je v poletnih mesecih zagotovo zelo prijetna točka za popoldanske sprehode. A prekrasni borovci niso tisto, po čemer gozd slovi. V njem namreč prebiva ogromno pavov in mačk, ki spuščeni tavajo naokoli in navdušujejo domačine ter turiste. Mi smo brlog pustili dokaj blizu (36.7878355, 27.0645347) in se do središča gozda, kjer se nahajajo, odpravili peš. Bolj kot samo število pavov, naju je navdušilo dejstvo, kako mirno sobivajo skupaj z mačkami. Kosmata štirinožna lena bitja spijo praktično na repih barvitih ptic, pa se nihče z nikomer ne obremenjuje. Vse skupaj sva seveda fotografirala iz vseh zornih kotov, še posebej pa pava, ki je v celoti bele barve.
Mlin in grška hiša Antimachia
Iz gozda smo se odpeljali do prenovljenega tipičnega grškega mlina Antimachia. Nekaj mlinov sva na otoku že videla, a v nobenega nisva vstopila, zato sva se ogleda tega kar veselila. Žal pa sva bila razočarana, saj je, tako kot tipična grška hiša v bližini, pozimi zaprt. Tako sva ju le na hitro fotografirala in se vrnila v kamper.
Grad Antimachia
Mimo res velike vojaške baze, kjer je bilo parkirano ogromno število oklepnikov, smo prispeli do gradu Antimachia, ki smo si ga takoj ogledali. Ta beneški grad leži na majhnem hribu nad vasjo Antimachia, južno od mesta Kos. Zgrajen je bil v 14. stoletju, sama izgradnja pa je trajala skoraj 100 let. Zunanje obzidje gradu je močno še danes, čeprav so minila mnoga stoletja in je bil grad deležen številnih napadov. Edini vhod v grad, ki je zaščiten z dvojnimi vrati, je na njegovi severni strani. Nad njem je v marmor vklesan simbol viteškega reda, ki je bil zaslužen za izgradnjo gradu. V notranjosti lahko še vedno vidimo nekaj ostankov hiš, ki niso v prav dobrem stanju, ter dve beneški cerkvi, zgrajeni v 16. in 18. stoletju. Razgled z obzidja na modro morje in zelena pobočja je res prekrasen.
Palio Pyli
Do vrha:
➡ 0,5 km
⬆ 170 m
⏱ 20 min
Grad Antimachia pa ni edini grad, ki smo si ga ogledali. Bizantinski grad Palio Pyli, ki so ga po 9. stoletju uporabljali kot zatočišče pred piratskimi napadi, se nahaja nad istoimensko vasjo. Danes se zdi nemogoče, a od 11. do 19. stoletja je bil prav ta skupek hiš in polj glavno mesto otoka. Vas je bila naseljena vse do leta 1830, ko so jo zaradi izbruha epidemije kolere zapustili.
Če se odločate za ogled le enega gradu, bi vam priporočala Palio Pyli. Čeprav je v precej slabšem stanju od Antimachie, saj so od njega ostale res le ruševine, pa si lahko ogledamo tudi ostanke vasi. Z vrha je čudovit razgled na turško obalo, grška otoka Pserimos in Kalymnos ter skoraj ves Kos, zato se res splača prehoditi ta slab kilometer (36.8382982, 27.1850913).
Vas Zia
Popoldne smo se odpeljali v gorsko vasico Zia, ki se nama je po slikah sodeč zdela prekrasna. Dober občutek sva imela tudi, ko sva parkirala na enem izmed 3 velikanskih parkirišč, saj je torej poleti tukaj res veliko turistov. Vas naju sicer ni razočarala, saj so bele hiše in restavracije s pisanimi okni in vrati res luškane, a žal ni bilo nikjer nikogar. Vse je bilo zaprto, zato nekega posebnega grškega občutka žal nisva mogla dobiti. Tako smo se sprehodili le po glavni ulici in se vrnili do parkirišča pod vasjo (36.8471199, 27.2041547), kjer smo tudi prenočili.
Naslednji dan smo se zbudili v vetrovno in deževno vreme, napoved pa je kazala, da se bo situacija še slabšala. Popoldne sva celo prejela sporočilo grške civilne zaščite, naj ponoči in v jutranjih urah zaradi močnega vetra in neviht ne zapuščamo svojih bivališč. Najin dom na kolesih je že v normalnem vetru precej majav, zato sva se odločila, da ostanemo kar v vasi Zia, kjer smo bili pred južnim vetrom zaščiteni z visokimi gorami. Ko smo na popoldanskem sprehodu odkrili parkirišče nekega pokopališča, ki se nahaja zelo blizu visoke skalnate stene, sva vedela, da bomo tam najbolj varni. Preparkiravanje se je izkazalo za super odločitev, saj ponoči nisva vetra sploh čutila, edina nevihta pa je trajala manj kot 2 minuti. Bilo je kar čudno, saj sva ves čas slišala grmenje, a nas je visoka stena očitno ščitila tudi pred dežjem. V tistih 2 minutah je sicer padala sodra, zato sva bila kar hvaležna sama sebi, da sva že zvečer solarni panel pokrila s peno.
Slano jezero Alikes
Popoldne se je veter umiril, tako da smo se spet odpravili nazaj na obalo. Parkirali smo na plaži zelo blizu slanega jezera (36.8908034, 27.1750853), ki je predvsem v zimskem času znano po številnih flamingih. Tako smo obuli superge in se odpravili na sprehod okoli jezera, a je bila urejena pot žal poplavljena. Glinena premočena zemlja se nama je takoj nalepila na podplate, tako da sva več časa čistila čevlje, kot opazovala flaminge. Smo pa zato naslednji dan uživali na prekrasni peščeni plaži, kjer ni bilo žive duše.
Gora Dikaios (846 m)
Do vrha:
➡ 4,5 km
⬆ 530 m
⏱ 1 h 45 min
Ko smo končno obiskali vse pomembne znamenitosti otoka Kos, pa smo se odločili, da osvojimo še najvišji vrh. Le-ta sicer ni ravno višine gruzijskih vršacev, a smo vseeno hojo v hribe že kar pogrešali. Šnofka je bila vsa navdušena, že ko sva ji nataknila oprsnico, ki jo nosi le na daljših pohodih. Tako smo spakirali malico, topel čaj in jakne ter se odpravili s parkirišča pri pokopališču (36.8450371, 27.2005616), kjer smo se skrivali nekaj dni prej, proti vrhu. Pot nas je najprej vodila po široki makadamski poti, nato pa smo z nje skrenili na gozdno stezo, ki se je sprva vila skozi gozd, v zadnjem delu poti pa po skalnatem golem pobočju.
Morava priznati, da je bilo že ves čas precej hladno, saj je v zimskem času sonce tako nizko, da se ves čas skriva za visoko goro, a na vrhu je postalo še huje. Zelo močan veter nas je skoraj odpihnil, poleg tega pa se je nad vrhom ves čas delal siv oblak, ki je soncu preprečeval, da bi nas vsaj malo ogrel. Na srečo se na vrhu nahaja majhna cerkvica (uganite kakšne barve), za katero smo našli malce zavetja. Na hitro sva pojedla pripravljene sendviče in se skupaj s Šnofko kmalu odpravila nazaj do izhodišča. Če le ne bi tako pihalo, bi pohod ohranila v veliko lepšem spominu, saj je razgled z vrha res neverjeten. Vidiš lahko celoten otok, ostale manjše otočke v bližini ter turško obalo. Če boste otok obiskali v toplejših mesecih, vam pohod definitivno priporočava.
Mesto Kos
Pred odhodom pa smo si seveda morali ogledati še glavno mesto Kos. Parkirali smo na brezplačnem parkirišču (36.889975, 27.287489) in se najprej sprehodili do ostankov starodavne agore. Tako kot drugod na otoku, naju je presenetila živo zelena barva trave in dreves, ki se nahajajo v številnih parkih po mestu. Sama agora se nama sicer po ogledu grških ostankov v Turčiji ni zdela nič posebnega, saj ni prav dobro ohranjena.
Nato smo se sprehodili do lepo urejene rive in pristanišča, kjer smo za 140 € kupili karto za trajekt na Rodos. Ker je bil precej močen veter, smo hitro pobegnili spet v notranjost mesta, kjer so vse turistične ulice spet spominjale na mesto duhov.
Spotoma smo si ogledali še Hipokratovo drevo, pod katerim naj bi nekoč Hipokrat poučeval svoje učence. Ogled gradu Neratzia smo žal izpustili, saj je bil zaprt. Sprehodili smo se še po starem delu mesta, kjer smo v eni redkih odprtih restavracij pojedli odličen grški souvlaki.
Tako se je ogled mesta in na splošno otoka zaključil, saj smo naslednje jutro odpluli proti Rodosu. Kako je potekala vožnja in več o tamkajšnjih znamenitostih, pa v naslednji objavi.
Pa se slišimo prihodnjič…
