Rodos
S Kosa smo v zgodnjih jutranjih urah odrinili s trajektom Blue Star Ferries na Rodos. Za 7 m kamper in 2 osebi sva plačala 144 €, karte pa sva kupila en dan prej v agenciji Blue Star Ferries v glavnem mestu, čeprav bi enako ceno plačala tudi, če bi jih kupila prek spleta. Cena se nama ni zdela ravno visoka, dokler nisva ugotovila, da kart nihče ni dejansko preveril. Lahko bi jih kupila za 3 osebe brez avtomobila, pa ne bi tega nihče opazil. Presenetilo naju je tudi dejstvo, da tako ogromen trajekt ni imel ramp na obeh straneh, tako da sva morala, vključno z vsemi tovornjaki, na palubo zapeljati vzvratno. Vožnja je bila sicer zelo prijetna, saj je zunaj sijalo sonce, v daljavi pa smo opazovali zasnežene turške hribe. Tudi Šnofka ni motila prav nikogar, zato smo lahko celotno vožnjo preživeli notri na srednje udobnih sedežih. V kamperju sva si skuhala kavo in spekla cimetove rolice, tako da sva imela precej boljši in predvsem cenejši zajtrk od večine, ki so za kavo na trajektu odšteli kar 5 €.
Mesto Rodos
Ker je bilo tako lepo vreme, smo že takoj po prihodu na otok zapeljali v bližino glavnega mesta, parkirali brlog na makadamskem parkirišču zraven bencinske postaje (36.440707, 28.234082) in se sprehodili proti centru. Pot nas je vodila ob morju mimo starega obzidja, ki obdaja mestno jedro, do starega porta Mandraki. Tam smo si ogledali 3 stare mline, stare ribiške čolne in prestižne moderne jahte. Pot nas je vodila tudi do mesta, kjer je nekoč stal kip 33 m visok kip boga sonca Helija, a se je žal v potresu leta 226 pr.n.št. porušil. Na njegovem mestu sedaj stojita kipa jelenov (Dama-Dama Deer), ki varujeta pristanišče.
Nato smo se za kratek čas poslovili od morja in pot nadaljevali po starem mestnem jedru. Sprehodili smo se po Ulici vitezov ter si ogledali najprej Hipokratov trg, nato pa še Trg morskega konjička. Ta del nama je bil zelo všeč, saj imajo kamnite ulice in hiše res poseben čar. Še bolj bi ga sicer imele, če ne bi bile vse trgovinice, bari in restavracije zaprti. Žal sva si lahko le predstavljala, kako vse skupaj izgleda poleti, čeprav množice turistov res nisva pogrešala. Od tod smo se sprehodili nazaj do brloga in že nadaljevali pot naprej po vzhodni strani otoka.
Koskinou
Naslednji dan smo se odpeljali do vasice Koskinou, ki naj bi slovela po lepih pisanih hišah (parkirišče, 36.388711, 28.215553). Tako kot glavno mesto, je trenutno le mesto duhov, a nama je bil sprehod vseeno kar všeč. Naužili smo razgledov na lepa dvorišča, urejena v minimalističnem grškem stilu, ter opazovali številne potepuške mačke, ki so pred Šnofko rade pobegnile na kakšne višje ležečo polico.
7 izvirov / 7 springs
Naša naslednja postojanka je bil okrog 140 m dolg tunel, skozi katerega se lahko sprehodiš do manjšega jezera in slapu. Ker je bilo kar mrzlo, nama sprehod po mrzli vodi in utesnjenem tunelu res ni dišal, zato smo se do slapu sprehodili kar čez hrib. No, sprehodili smo se do mesta, kjer naj bi se nahajal slap, saj trenutno o njem ni bilo ne duha ne sluha. Rečna struga je bila popolnoma suha, zato kaj dosti nismo imeli za videti. Po sicer zelo lepem borovem gozdu smo se sprehodili nazaj do brloga, kjer nas je nasmejalo ogromno pavov in gosk.
Cerkev in plaža Tsambika
Po kar precej strmi, a asfaltirani cesti, smo se pripeljali na parkirišče (36.236699, 28.147662) pod zelo znano cerkvico Tsambika, od koder naj bi bil zelo lep razgled na istoimenovano plažo. Do nje lahko prilezemo le po lepo urejeni poti, a moramo v zameno za lep razgled premagati okoli 200 stopnic. Le-te sicer niso strme, saj se pot zlagoma vzpenja, a je najbrž sredi poletja, ko je temperatura precej višja, kot je bila sedaj, to kar vzpon.
Z vrha je res lep razgled na plažo Tsambika, neskončno modro morje ter mesteca, ki se razprostirajo po obali severno od nas. Ker je v času našega obiska kar močno pihalo, v razgledu nismo uživali prav dolgo. Po nekaj fotkah smo se obrnili in se odpeljali do plaže, ki smo jo še nedolgo nazaj opazovali iz ptičje perspektive.
Prednost potovanja v zimskem času je, da so plaže popolnoma prazne. Tako je tudi Tsambika, ki je verjetno ena najbolj znanih na Rodosu, popolnoma samevala. Parkirali smo med sedaj praznimi in zapuščenimi lesenimi hišicami, v katerih si poleti turisti privoščijo osvežilno pijačo, ter uživali v lepem razgledu. Malce stran sva sicer opazila manjši avto in prikolico, v kateri živi moški s svojim kužkom. Predvidevam, da poleti tam ni preveč zaželjen, a ima zato v preostalih mesecih premikajoč vikend na kar super mestu.
Lindos
Za tem pa smo prispeli do najbolj znane vasi na Rodosu. Le-ta naju je navdušila že od daleč, saj je tisto, o čemer sva ves čas sanjala. Bele hišice stisnjene med bele ulice sva lani na celinskem delu Grčije kar pogrešala, zato sva se jih sedaj zares razveselila. Glede na to, da je pred mestom kar nekaj velikih parkirišč, sva si bila zares hvaležna, da sva sem prišla februarja, ko ni nikjer žive duše. Brlog smo tako parkirali na parkirišču tik ob prekrasni peščeni plaži in tam ostali 2 dni.
V tem času smo se seveda sprehodili tudi po mestu, ki nama je bilo od vseh najbolj všeč. Čeprav je spet vse samevalo, pa nama ni bilo niti najmanj dolgčas. Majhnih uličic je dovolj, da se po njih izgubljaš celo dopoldne. Bolj zaradi razgleda kot česa drugega, smo se povzpeli tudi do akropole, ki pa si je žal nismo mogli ogledati. Čeprav sva že kupila vstopnice (cena v zimskem času je 6 € / osebo), pa so nama vstop prepovedali, ko so na povodcu zagledali Šnofko. Čeprav ni bilo nikjer nikogar in sva bila njihova edina možnost zaslužka, naju kljub obljubam, da bo ves čas na povodcu ter da ne bo uničila starodavnih ruševin, ki se nahajajo na prostem, niso spustili skozi vhod. Najprej sva še razmišljala, da bi si trdnjavo ogledala vsak posebej, a se nama je vse skupaj zdelo precej trapasto. V Gruziji, Armeniji in Turčiji se jim je zdela neverjetno smešna šala, da morava plačati vstopnico še za psa, tukaj pa takšne restrikcije? Hvala, bova zapravila denar kje drugje. Me zanima, kdo vas bo reševal, če starodavni zid poruši potres.
Plaža in svetilnik Prasonisi
Po kratkem oddihu v Lindosu smo pot nadaljevali do skrajnega juga otoka. Dvojna plaža Prasonisi je v poletnem času surfarski in kajtarski raj, med obema zalivoma pa se stiska na desetine kamperjev. Midva se do tja sicer nisva podala, ker je trenutno pesek deloma poplavljen in ponekod zelo mehak, a smo vseeno na plaži zelo uživali. Že popoldne smo nabirali vitamin D med sprehodom po svetli mivki, naslednji dan pa smo se podali malce dlje.
Na drugi strani plaže se namreč razprostira manjši polotok, na katerem lahko najdemo star, nedelujoč svetilnik. Sprehod je zelo kratek – 45 min / 3 km v eno smer, a so razgledi na že omenjeno plažo in morje povsod naokoli prekrasni. Pot je vseh čas makadamska, tako da je primerna za čisto vsakega.
Kameiros
Kameiros, Lindos in Lalyssos so bile tako imenovane mestne državice, ustanovljene v začetku 1. tisočletja pr.n.št. Leta 411 pr.n.št., po dolgem obdobju mirnega sobivanja na otoku, so se 3 državice povezale v enotno, večjo državo s centrom v današnjem mestu Rodos. Kljub temu pa so prvotna tri mesta ostala naseljena še dolgo po združitvi.
Ostanki mesta Kameiros so vidni še danes, ogledamo pa si jih lahko v zameno za 3 € / osebo. Tudi tokrat sva morala Šnofko pustili v kamperju, čeprav uslužbenka, ki je prodajala karte, verjetno že kar nekaj časa ni videla nikogar drugega razen naju. Ker se lahko sprehajaš striktno samo po urejenih poteh omejenih z ograjico, prepovedi res nisva razumela. Kakorkoli že, mesto naju v nobenem pogledu ni preveč očaralo, saj je res precej slabo ohranjeno. Res sicer je, da je z vrha lep razgled na morje in številne ruševine, a je to tudi vse. Nekje sva prebrala, da so vse vstopnice grških nacionalnih monumentov v zimskem času znižane za 50 %, torej je cena poleti 6 € / osebo. Če bi se tukaj znašla v glavni sezoni, bi ogled mesta Kamerios izpustila.
Dolina metuljev
V eno smer:
➡ 1,5 km
⬆ 140 m
⏱ 30 min
Pa je spet napočil Rokov rojstni dan. Prvo leto potovanja ga je praznoval na plaži v Tarifi (Španija), drugo na na polotoku Methana (Grčija), letos pa na plaži na Rodosu. A tokrat je imel drugačne plane, kot ponavadi – namesto poležavanja si je izbral manjši izletek v Dolino metuljev. Kot že samo ime pove, le-ta slovi po številnih črno-belih metuljih, ki preplavijo vsako drevo. Vedela sva, da jih v zimskem času ni, a sva se vseeno želela sprehoditi po tako opevani dolini. Mimo glavnega vhoda, kjer je že na veliko pisalo, da je vstop psom prepovedan (!!?), smo se po cesti zapeljali do zgornjega vhoda, kjer ni bilo nikogar (36.331480, 28.063381). Tako smo se po številnih stopnicah najprej spustili in se potili šele nazaj grede. Morava reči, da sva bila kar razočarana, čeprav vstopnine nisva plačala. Trenutno je namreč ogromno dreves podrtih, tako da nekatere potke sploh niso prehodne, obnavljajo pa tudi določene mostičke. Morda je poleti vse skupaj bolj privlačno, ko je v zavetju borovih dreves prijetno hladno. No, vseeno je bil sprehod čisto prijeten, sploh Šnofki, ki je verjetno naredila 3-kratno višinsko razliko.
Zaliv Anthony Quinn
Za zadnji postanek na otoku pa smo si izbrali zaliv Anthony Quinn, ki slovi po kristalno čisti vodi. Naju sicer ni tako zelo navdušil, saj se nisva kopala, a verjameva, da je v toplejših mesecih eden lepših kotičkov na otoku.
Rodos nama je bil na splošno morda celo bolj všeč od Kosa, saj je mivka na plažah svetlejša, predvsem pa je veliko borovcev, ki so naju navduševali med vožnjo po stranskih poteh. Opisala sva namreč le najbolj znamenite točke otoka, našla pa sva tudi nekaj lepih, skritih kotičkov, sredi ničesar, ki sva jih objavila na Patreonu. Po 2 tednih sva tako Rodos kar težko zapustila, a je prišel čas za raziskovanje novih otokov. Kam smo se podali, pa razkrijemo v naslednji objavi.
Pa se slišimo naslednjič…
