Kreta | severna obala
Lep pozdrav s Krete! Z Rodosa smo se vrkcali na trajekt v zgodnjih jutranjih urah in na cilj prispeli šele proti večeru. Ker sva kupila najcenejšo karto (219 €, ki je spet ni nihče preverjal), je seveda vožnja trajala skoraj 12 ur. Vmes smo imeli kar nekaj postankov – na Halki, 2x na Karpathosu in na Kasosu – pristali pa smo v mestu Sitia. Bil je lep sončen in topel dan, tako da sva ob pogledu na različna mesteca zelo uživala. Tudi Šnofka je bila ves čas z nama, tako zunaj kot notri, čeprav sva na zgornji palubi opazila neke zarjavele in na pol zapuščene bokse. Morda jih kdo uporablja v visoki sezoni, trenutno se na srečo z nami ni nihče obremenjeval.
Po prihodu v Sitio sva takoj opazila, da so ulice precej bolj živahne kot na Rodosu in Kosu. Res je očitno, da je Kreta precej večja in ima posledično veliko stalnih prebivalcev. Vijuganje po starem mestnem jedru Sitie naju je stalo kar nekaj živcev, saj naju je Google Maps vozil po najožjih uličicah, na katerih so bili seveda povsod ob straneh parkirani avtomobili. Tako sva morala enkrat na nekem majhnem križišču celo obračati in se vrniti v isto smer, od koder sva prišla. Na srečo ima Rok sedaj za seboj že toliko kilometrine, da se tudi iz takih situacij rešiva brez panike in živčnosti.
Prvo noč smo tako prespali v bližini Sitie in se nato v naslednjih dneh počasi pripeljali do prvega mesta na naši poti – Agios Nikolaos. Na poti do tja smo se popeljali čez številne gorske vasice. Že takrat, še bolj pa ko sva zagledala popolnoma zasnežene hribe, sva ugotovila, da je Kreta res majhna celina.
Agios Nikolaos
V mesto smo prišli dopoldne, parkirali na brezplačnem parkirišču (35.191182, 25.722422) in se do starega mestnega jedra podali peš. Nekih resnih ogledov nisva imela naplaniranih, tako da smo le uživali v sončnem vremenu, ozkih ulicah in lepem morju. Po obalni poti smo se sprehodili najprej do jezera, ki se izliva direktno v morje. Posedanje po lokalih nama 99 % časa res ne paše, a je bil nad jezerom tako lep razgled, da sva si privoščila grški frappe. Od tam smo skozi center nadaljevali pot do marine in nato spet ob vodi nazaj do kamperja. Mesto nama je bilo kar všeč, saj so temperature ravno prave za počasno vandranje po ozkih ulicah.
Spinalonga
Spinalonga je majhen otok, na katerem so včasih živeli gobavci. Zdaj do tja vozi turistična ladjica, ki prevaža turiste tudi v nizki sezoni. Sprva sva premišljevala, da bi na izlet odšla tudi midva, a sva se potem premislila. Za ogled otoka moraš namreč najprej plačati vožnjo z ladjico, nato pa še vstop na otok. Ker sva se v zadnje pol leta preveč navadila turških/gruzijskih/armenskih vstopnin, ki so bile, razen seveda redkih izjem, večinoma zelo nizke (le nekaj €), se nama sedaj v Grčiji zdi vse zelo drago 😀. Tako vam žal o otoku nimava kaj dosti za povedati, razen tega, da ga vključite v svoj intinerarij, če vas seveda to zanima.
Heraklion
V naslednjih dneh smo prispeli do glavnega mesta Krete, kjer smo brlog želeli parkirati na parkirišču v bližini pristanišča (ta je najcenejši). Čeprav je bil na njem že parkiran avtodom z nemško registracijo, pa nama je uslužbenka zatrjevala, da je parkirišče namenjeno le za osebne avtomobile. Tako sva malce nejevoljna parkirala na parkirišču v pristanišču (35.34145, 25.141109) in za tiste 2 uri odštela 6 € (tarifa je enotna za cel dan).
Peš smo se ob morju najprej podali do starega beneškega porta, kjer se nahaja trdnjava Rocca a mare, ki smo si jo ogledali le od zunaj. Nato smo pot nadaljevali proti centru mesta, kjer smo si ogledali cerkev Agios Titos, mestno hišo ter vodnjak Morosini, ki je bil včasih edini vodni vir v mestu. Nato smo se sprehodili po ulici 1866, ki z majhnimi trgovinicami in stojnicami spominja na neke vrste bazar. Opazila sva celo več spominkov, ki so jih prodajali tudi v Turčiji. Za konec pa smo si ogledali še pravoslavno katedralo Agios Minas in se nato vrnili nazaj v brlog.
Takšne množice ljudi na ulicah nisva videla že kar nekaj mesecev. Na prejšnjih otokih sva se res navadila, da so bari in restavracije po večini zaprti, a na Kreti to nikakor ne drži. Turistov sicer še ni veliko, a je toliko stalnih prebivalcev, da je, kot da bi se na sončno sobotno dopoldne sprehajal po centru Ljubljane. Ker seveda od povsod diši po grških poslasticah, je vzdušje še toliko boljše. Ne bi rekla, da je Heraklion nekaj ekstremno posebnega, a je sigurno vreden krajšega ogleda.
Za tiste, ki vas zanima zgodovina, pa še to – v bližini si lahko ogledate tudi trdnjavo Knosos. Midva sva jo izpustila, saj sva se v Turčiji malo razvadila, kar se tiče ohranjenosti grških izkopanin. Po ogledu Efesa in ostalih tovrstnih znamenitosti, naju na pol porušeni kamni ne očarajo prav dosti.
Rethymno
Naš naslednji postanek je bilo mesto Rethymno, ki pa je bilo v primerjavi s Heraklionom še živahnejše. Že med vožnjo do parkirišča, kjer smo pustili brlog (35.366671, 24.466946), sva na pločniku na vsake 50 m opazila velike zvočnike, iz katerih je prihajala glasna, živahna glasba. Tudi ljudi je bilo presenetljivo veliko, zato sva kmalu ugotovila, da sva se v mestu znašla ravno na dan pustnega karnevala. Grki ga očitno praznujejo 1 teden kasneje, kot pri nas. Sicer dopoldne glavnega dogajanja še ni bilo, a je bilo vseeno že zelo živahno.
Od parkirišča smo se sprehodili do centra mesta, v katerega smo vstopili skozi Porta Guora, ki so edini še ohranjen del mestnega obzidja. Po kamnitih ulicah, ki so zaprte za promet, smo se mimo mošeje Neratze odpravili do beneške fontane Rimondi. V bližini sva si privoščila odličen gyros in opazovala pustne maske. Ko sva se okrepčala, smo pot nadaljevali še do starega porta in nato po lepo urejeni poti ob morju mimo beneškega gradu Fortezza nazaj do našega brloga.
Plaža Seitan Limania
Tako smo za nekaj časa zaključili z ogledom mest in se podali do prve znane plaže. Na splošno je severna obala zelo turistična, obalo prekrivajo hotelski resorti, tako da nekih zelo lepih osamljenih plaž ni. Mi smo sicer našli nekaj lepih zalivčkov, kjer sva se tudi kopala, a smo bili skoraj vedno v bližini hiš ali hotelov. Prav zato sva se odločila severno obalo malce hitreje prevoziti in dlje časa ostati na južni, ki je naj bi bila bolj divja. Bomo videli.
Kakorkoli že, do plaže Seitan Limania vodi v zadnjem delu precej strma in ovinkasta, a asfaltirana cesta. Tako lahko plažo opazimo že od zelo daleč, saj sta barva vode in sama oblika res neverjetni. Na dan našega obiska so bili žal zelo visoki valovi, poleg tega pa je močno pihalo, tako da se na plaži nisva zadrževala. Parkirali smo na manjšem parkirišču ob cesti, naredili nekaj fotk, opazovali koze, ki se so vzpenjale po strmih skalah nad njo in se odpravili naprej.
Pohod od samostana Gouverneto do samostana Katholiko
Pa je končno prišel na vrsto prvi pohod na Kreti! No ja, bolj sprehod kot pohod, a vseeno. Zapeljali smo se do samostana Gouverneto, kjer smo parkirali, ter se nato peš podali do 2 km oddaljenega samostana Katholiko. Najprej sva se že ustrašila, da bo naš plan padel v vodo, saj je bil samostan Gouverneto zaprt, kljub temu, da je na vrati visela tabla, da je ob tej uri odprt. Ker pot do drugega samostana v prvem delu vodi po dvorišču prvega, smo morali zaoobiti ograjo, ki omejuje bližnjo makadamsko cesto. Na srečo sta bili naslednji 2 ograji odklenjeni, tako da smo lahko nadaljevali pot.
Steza je sicer kamnita in lepo urejena, tako da je primerna za vsakega. Do samostana se sicer ves čas malce spušča, najbolj v zadnjem delu, kjer je tudi nekaj stopnic (vse skupaj 160 m višinske razlike). Ves čas je lep pogled na morje, tako da bi ta sprehod priporočala prav vsem. Tudi najstarejši samostan na Kreti, ki je delno vklesan v skalo, je vsekakor vreden ogleda. Če ste pri volji, lahko pot podaljšate še do manjšega zaliva, kjer se je mogoče skopati. Nas je žal malce zafrknilo oblačno in vetrovno vreme, tako da smo se od samostana po isti poti vrnili nazaj proti kamperju. Je pa bil na srečo veter zelo topel, tako da sva se na poti navzgor v kratkih rokavih pošteno potila.
Hania
Zadnji postanek na severni obali pa je bilo mesto Hania, ki nama je bilo v bistvu od vseh najbolj všeč. Žal smo imeli malce nesreče z vremenom, saj je Kreto prekril saharski pesek, tako da je bilo ozračje precej motno. Če bi bilo sončno, bi se verjetno po luškanih ulicah sprehajala precej dlje.
Brlog smo parkirali na parkirišču ob morju (35.518834, 24.013883), nato pa smo se najprej sprehodili skozi beneško četrt. Slednja je res prekrasna, saj so ulice zelo ozke, hiše pa raznovrstnih barv. Človek bi se lahko kar sprehajal in izgubljal, občudoval restavracije, trgovinice s spominki in preprosto opremljene balkone hiš.
Nato smo se ustavili v starem beneškem portu, kjer še ni bilo prav zelo živahno, saj je bila ura še zgodnja, restavracije pa so se ravno začele odpirati. Tu se sicer nahaja tudi mošeja Küçük Hasan, ki se nahaja tik ob vodi.
Nato pa smo se sprehodili še po ostalih četrteh, ki pa jih med seboj nisva uspela ločiti. Mesto je sicer sestavljeno iz 4 četrti, a po lepoti zagotovo najbolj izstopa beneška, katero smo si ogledali na začetku. Tudi preostali del mesta je sicer lep, a so ulice malce širše.
Zaenkrat morava reči, da nam je Kreta zelo všeč. Čeprav smo do sedaj raziskali le severno stran otoka, ki je daleč najbolj poseljena, pa imajo vseeno mesta svoj čar. Ker postaja topleje, so ulice precej živahne, kar sva na prejšnjih otokih malce pogrešala. No, vseeno imava mest zdaj že malce zadosti, tako da že komaj čakava (Šnofka pa tudi), da pridemo na bolj divji jug, kjer nas čaka nekaj lepih pohodov.
Pa se slišimo prihodnjič…
