Grčija

Sončna Atika

Prejšnji teden smo vam predstavili potep po Evii, tokrat pa razkrivamo, kaj vse smo videli v Atiki. Najprej smo nekaj dni uživali med borovci blizu Pozejdonovega templja, nato smo se ob čudoviti obali odpravili do grškega prestolnice – do Aten ter raziskovanje Atike zaključili s Korintskim prekopom, ki Atiko ločuje od Peloponeza. Glede na to kako počasni smo bili v zadnjih tednih, bi rekla, da smo v prejšnjem tednu videli kar veliko.

Pozejdonov tempelj

Po pravici povedano si Pozejdonovega templja sploh nisva imela namen ogledati, temveč smo se zgolj za nekaj dni naselili v njegovi bližini (37.655329, 24.030448). No, v resnici niti to ni bil prvotni plan, a ker je bil prostor pod borovci v viseči mreži res mamljiv, smo ostali dlje kot smo načrtovali.

V teh nekaj dneh pa smo se neko popoldne peš odpravili tudi do Pozejdonovega templja, ki stoji na najbolj jugovzhodni točki Atike. Že od daleč je videti neverjetno, saj kraljuje visoko nad mogočnim morjem. Malo naju je skrbela koronska situacija, a o kakršnikoli pandemiji ni bilo ne duha ne sluha. V ceno 5€/osebo sva bila sicer vključena le midva, Šnofka pa je žal morala počakati pri vhodu. O tem skrajnem delu Atike Sounionu je pisal že Homer v 6. stoletju, saj naj bi že takrat to bilo nekakšno sveto mesto. Posledično je kmalu za tem prav na tem mestu zrastel starodavni tempelj, ki pa so ga žal v grško-perzijskih vojnah Perzijci uničili. Mesto pa vseeno ni izgubilo svetega pomena, zato sta okrog leta 450 pr.n.št nastala 2 nova templja – Pozejdonov in Atenin. Slednji sicer ni ohranjen, je pa zato Pozejdonov res vreden ogleda. Zgrajen je iz marmorja, zato v sončnem vremenu izgleda nadvse elegantno. Priznati morava, da je bil sprehod po celotnem kompleksu prava paša za oči, saj so razgledi izpod starodavnih oljk res nepozabni. Srečala sva celo 2 želvi, za kateri sicer ne vem, kako sta priplezali tako visoko, a sta počasi in vztrajno lezli z ene strani kompleksa do druge. Ogled templja zato res priporočava, še posebej v popoldanskih ali večernih urah, ko sonce ustvari magično svetlobo.

Ker smo v bližini templja ostali nekaj dni, smo se podali tudi na bližnji hrib, ki nas je prav tako očaral s čudovitimi razgledi. Od našega brloga do vrha je bila približno 1h prijetne hoje, z vrha pa smo lahko opazovali ekstremno visoko valove, ki so bučali ob grško obalo.


Atene

Po tednih ležernega življenja smo spet odpravili v večje mesto. No, kar veliko mesto, saj imajo Atene več kot 3 milijone prebivalcev! Ob prihodu v mesto sva se začenjala spraševati ali sva se tako navadila miru in samote, da se nama promet zdi res kaotičen, ali dejansko je kaotičen. Glede na to, da mimo vseh avtomobilov švigajo vozniki na skuterjih, bi rekla, da morda ni kriva le najina oddaljenost od sveta. Kakorkoli, nekako smo se prebili do varovanega parkirišča, kjer sta naju brlog in Šnofka pridno počakala (37.984112, 23.723349). V 15 mesecih potovanja sva Šnofko prvič morala med ogledom mesta pustiti v kamperju, saj v Akropolo, ki je bila najbolj oddaljena točka, do katere sva imela namen prepešačiti, psi nimajo vstopa. Tako je bil naš brlog dvojno varovan – bodeča ograja in Šnofka sta uspešno preplašila vse morebitne tatove. Za parkirišče sva sicer odštela 10€ za 5 ur (ceno je »na uč« postavil lastnik parkirišča, zato se zna zgoditi, da bo vam postavil drugačno).

Peš sva se tako podala najprej do trga Monastiraki, ki naju je že takoj navdušil. Sončno vreme, ogromno sproščenih ljudi in neskončno majhnih stojnic so nama na obraz narisali nasmeh. Obiskovanje trgovin milo rečeno sovraživa, »firbcanje« po stojnicah pa nama je po dolgem času zares pasalo.

Ko sva vse pregledala, pa sva se odpravila na hrib, kjer stoji največja atenska atrakcija – Akropola. Hrib, na katerem se Akropola nahaja, je bil dokazano poseljen že v 4. stoletju pr.n.št, v 5. stoletju pa je Periklej začel usklajevati gradnjo najpomembnejših stavb tega območja – Partenon, Propileje, Erehtejon in tempelj Atene Nike. Že na poti do Akropole sva sicer videla kar nekaj grških templjev in izkopanin, a vseh pač nisva imela časa obiskati. Pred vstopom sva se ustavila še na razgledni točki, od koder je čudovit razgled na celotno mesto.

Vstop v Akropolo naju je stal 10€/osebo in moram reči, da je bil ogled vreden čisto vsakega centa. Najprej sva si ogledala Odeon Heroda Atiškega, ki leži na jugozahodnem pobočju Akropole. To gledališče je bilo zgrajeno leta 161 n.št. po naročilu Heroda Atiškega v spomin na njegovo ženo. V davnih časih je na marmornatih klopeh v 39 vrstah lahko sedelo okrog 6.000 gledalcev, le-ti pa so bili zaščiteni z največjo znano streho v Antiki.

Po lepih kamnitih poteh mimo številnih oljk sva se nato sprehodila najprej čez zahodna vrata, ki pa niso tako fascinantna kot tempelj Atene Nike. Ko se sprehajaš skozenj, se za trenutek res počutiš kot, da si se vrnil za 2.500 let nazaj v čas. Na tem mestu je sicer že v 6. stoletju pr.n.št. stal manjši tempelj Atene Nike, a so ga (enako kot Pozejdonov tempelj) uničili Perzijci. Zdajšnjega so tako postavili na njegovih ostankih okoli leta 420 pr.n.št. Njegovo ime izvira iz grščine, saj Nike pomeni zmaga. Ateno so namreč častili kot boginjo zmage v vojni in modrosti, državljani pa so s čaščenjem upali, da se bodo peloponeške vojne končale njim v prid.

Najina naslednja postojanka je bil Partenon – najimpresivnejši tempelj od vseh. Tudi ta je posvečen boginji Ateni, zgrajen pa je bil v 5. stoletju pr.n.št. V tistem času je bil uporabljen kot svetišče in zakladnica Atiško-delske pomorske zveze, ki je pozneje postala atenski imperij. Žal pa Partenon, ki ga lahko vidimo danes, ni ravno »originalen«. Leta 1687 je bil med obleganjem Benečanov v morejski vojni močno poškodovan, saj ga je, medtem ko so ga uporabljali za shranjevanje smodnika, zadela topovska krogla.

Pred odhodom sva si ogledala še zadnji tempelj – stari Atenin tempelj. Tudi ta je bil uničen s strani Perzijcev, zato so kasneje zgradili nov tempelj – Partenon.

Ko sva si dodobra ogledala vse templje in si oči napasla na prekrasnem razgledu na mesto in zasnežene hribe v ozadju, sva pot nadaljevala v (po najinem mnenju) najlepšo četrt v mestu. Ta del Aten je namreč zgrajen direktno pod Akropolo, vse hiše pa so popolnoma bele. Kako, da so takšno belo četrt sploh zgradili? V sredini 19. stoletja so delavci, ki so bili najeti za gradnjo Kraljeve grške palače, zelo pogrešali svoj dom. Prihajali so namreč z otoka Anafi in ostalih kiklaških otokov, kjer so bile vse hiše popolnoma bele. Četrt Anafiotika je tako nastala kot posledica domotožja. Nama je bila res zelo všeč, zato vam obisk toplo priporočava. Nekatere ulice so široke ravno za širino odraslega človeka, hiše so okrašene s številnimi rožami, nad njimi pa se mogočno dviga Atenska akropola. Res lepo.

Zgodovinsko ogledovanje naju je že precej utrudilo, zato sva se odločila, da se počasi začneva vračati proti kamperju, vmes pa še kaj dobrega prigrizneva. Zato sva zavila v četrt Plaka, kjer naj bi bilo veliko možnosti za dober grški obrok. Sreča nama žal ni bila naklonjena, saj nikjer nisva videla nobenega »take awaya« z gyrosi, sva pa zato spet čas zapravila med številnimi stojnicami. Vsa živahnost in odprtost vseh trgovinic naju je sicer kar presenetila, saj bi za koronsko-zimske čase pričakovala, da bo vse zaprto. Hvala bogu pa tako kot se je še vedno do sedaj izkazalo, so novice in ukrepi eno, realnost pa čisto nekaj drugega.

Pot sva nadaljevala mimo grške ortodoksne cerkve Panagia Kapnikarea, ki je ena izmed najstarejših cerkev v Atenah, nazaj do trga Monastiraki. Tam sva si na toplem soncu privoščila odličen gyros in baklavo, medtem pa sva uživala ob zvokih indijanskega uličnega glasbenika. Indijanske glasbe sredi Aten sicer res nisva pričakovala, a so sproščujoči zvoki prav prijali.

Pred vrnitvijo do najine Šnofke sva se sprehodila še do Atenske Agore, kjer bi si spet lahko ogledala velik kompleks s številnimi arheološkimi ostanki. Ker nisva imela več veliko časa niti energije, v kompleks nisva vstopala, vendar sva si le od daleč ogledala Attalosovo Stoo, ki pa je bila v prejšnjem stoletju popolnoma prenovljena. Prav zato naju ni zares navdušila, saj je izgubila tisti prvotni čar.

Tako se je najin ogled Aten zaključil in že smo brzeli naprej proti obali.


Korintski prekop

Pot po Atiki se je ob prihodu do Korintskega prekopa za nas končala. Korintski prekop namreč ločuje Atiko od Peloponeza in Egejsko morje od Jonskega morja. Korintski prekop so zgradili z namenom, da bi ladjam občutno (za 700km) skrajšali pot do atenskega pristanišča. Tako jim ne bi bilo več potrebno obkrožiti Peloponeza temveč bi čez prekop prišle do Aten veliko hitreje. Prekop tega dela celine so sicer načrtovali že v Antiki v 7. stoletju pr.n.št., a načrta nikoli niso uresničili. Periander je raje na tem mestu naredil kopensko pot, po kateri so ladje vlekli na drugo stran. Kasneje, ko je prekop postajal vedno bolj mamljiva ideja, je neki filozof prerokoval, da bo uničen vsak, ki bo ta del celine želel prekopati. Njegova prerokovanja so se dejansko tudi uresničila – Julij Cezar, njegov naslednik Kaligula in Neron so vsi prekop načrtovali, a bili pred izvedbo umorjeni. Leta so tako tekla, Peloponez pa se je še vedno vztrajno držal Atike. Ob osamosvojitvi Grčije izpod Otomanskega imperija leta 1830 so starodavni plani spet privreli na površje, a si Grčija kot nova država, tega finančno ni mogla privoščiti. Finančne težave so preprečile izgradnjo tudi leta 1869, ko je francoska družba, ki bi morala prekop zgraditi, propadla. Grkom pa ideja še vedno ni dala miru, zato so leta 1882 končno začeli z gradnjo. Vse skupaj se je zaradi finančnih težav spet zavleklo, a so po 11 letih prekop vseeno uspeli dokončati.

Korintski prekop je tako zaradi svojih dimenzij zelo zanimiv za ogled. Dolg je namreč 6.343m, na najvišjem delu visok 90m, globok 8m in širok med 21,3 in 24,6m. Ravno zaradi svojih dimenzij pa ni doživel takšnega gospodarskega uspeha, kot so vsi upali. Večina novodobnih ladij je enostavno prevelikih, da bi čez prekop sploh lahko prišle, poleg tega pa se apnenčaste stene pogosto rušijo. Problema, ki ju tudi niso predvideli, sta, da zaradi različnega plimovanja v obeh zalivih nastajajo močni tokovi, med visokimi stenami pa nastaja močan veter. Posledično, tako kot že ničkolikokrat do sedaj, trenutno prekop prenavljajo.

Kljub temu, da nisva mogla videti nobene ladje, pa naju je prekop navdušil. Videla sva že ogromno fotografij, a kako visok in ozek je, si lahko predstavljaš le, ko dejansko stojiš na mostu ob cesti. Za razliko od ostalih, pa po dolgem fotografiranju, prekopa nisva zapustila. Odpeljali smo se namreč nekaj km stran, kjer smo našli zelo lep prostor ob makadamski cesti (37.947856, 22.964611). Ker je pogled na kanal res zanimiv, mir pa je veliko večji kot sva pričakovala, smo tukaj ostali nekaj dni. Uživanje ob prekopu, ki ga večina vidi le zelo na hitro, je eden od številnih čarov avtodomarstva.

S tem zaključujemo potep po Atiki in upamo, da nam bo Peloponez čimbolj všeč.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *