Santorini
Predvidevam, da ste kar malce presenečeni, kajne? Tudi midva sva bila! O Santoriniju sva sicer malo potihem sanjala že odkar smo iz Turčije prišli na Kos, a nekako se nama je to vseeno zdela le neka pobožna želja. Res še nisva slišala, da bi se kdo na Santorini odpravil z avtodomom, poleg tega pa nisva natančno vedela, kakšne so trajektne povezave. Ko smo prispeli na Kreto, sva o tem načrtu začela malo bolj resno razmišljati in tako ugotovila, da je lahko to naš postanek na poti do Aten. A kakšna je cena? Prav točne nisva mogla izvedeti, saj je trajektna linija točen razpored objavila šele v začetku aprila. Padla sva v še večji dvom – če se vmes ustavimo na Santoriniju, nas bo ves skupaj prišlo kar 250 € več, kot če bi šli direktno v Atene. Jah, saj je vendar govora o prestižnem otoku. Kako se bova odločila, nisva vedela niti ko smo se odpravili iz Agios Nikolaosa proti Heraklionu. Ker smo tja prišli popoldne, sva vedela, da lahko ujamemo oba trajekta (za Atene ob 21ih, za Santorini ob polnoči). Bila sva že skoraj odločena, da se vrnemo kar direktno na celino, a sva se tik pred zdajci premislila »A bova še kdaj lahko prišla na Santorini za vse skupaj 250 € za oba?«. Najbrž bi naju že samo letalske karte prišle več, kaj šele najem avtomobila in nastanitev. Glede na to, da je bil obisk tega otoka moja dolgoletna želja, saj sem o njem sanjala že od srednje šole, sva pač »požrla« dodaten strošek in se ob polnoči skupaj s Šnofko in brlogom vkrcala na trajekt.
Karte sva kupila kar v pristanišču, pri družbi Anek Lines, cena za 7 m kamper in 2 osebi pa je bila 165 €. Ob polnoči smo tako zapeljali na trajekt in celotno vožnjo, ki je trajala 6 h, preživeli kar v brlogu. Ja, to zagotovo ni najbolj varno, a res sva se želela vsaj malo naspati. Vmes sva se sicer zbudila, ker smo se ustavili še na otoku Anafi, tako da zjutraj nisva ravno skakala od energije. Ob prihodu na Santorini smo zato parkirali v pristanišču in odspali še dodatni 2 h.
Že v prvi sekundi, ko sva pogledala skozi okno in je bil zunaj že dan, sva sklenila, da je bilo vredno odšteti toliko denarja. V daljavi sva na vrhu klifa že zagledala znano vas Oia, povsod nad nami pa so se dvigali strmi klifi. Čeprav še zdaleč nismo videli najlepšega dela otoka, pa naju je že ta prizor navdušil.
Pyrgos
Najprej smo se podali v mesto Pyrgos, ki ne leži tik ob morju, temveč se nahaja na hribu v notranjosti. Znano je predvsem po starodavni beneški trdnjavi, ki leži na vrhu vasi. Ker sva bila tukaj s kamperjem in se nisva zanimala za nastanitve, dopuščam opcijo, da bo v tej objavi prišlo tudi do kakšne napake. Kolikor sva razumela, se veliko turistov odloči poiskati sobo prav v vasi Pyrgos, ker je malce umaknjena od splošne norije v obalnih mestecih.
Mi smo kamper parkirali na majhnem parkirišču ob cesti (36.381252, 25.449167) in se skozi majhne bele uličice povzpeli do cerkve Agios Nikolaos. Takoj nama je postalo jasno, da je Santorini res turistično oblegan otok, saj je bilo že zdaj poleg naju kar veliko turistov. Predvidevam, da neprimerljivo manj kot poleti, a vseeno neprimerljivo več kot na drugih otokih. Zato nama ni bilo sploh presenetljivo, da so bile vse trgovinice s spominki že odprte. Med sprehodom po ulicah sva si tako ogledovala vse mogoče modre spominke, cena le-teh pa je bila kar… bomo rekli le – zanimiva. Kakorkoli že, vzdušje je bilo zelo prijetno, tako da smo res kar uživali. Sploh nas je navdušil razgled z vrha vasi, od koder se vidi praktično celoten otok. Res lepo!
Rdeča plaža
Iz vasi smo se odpeljali do ene najbolj znamenitih plaž na Santoriniju. Kdo je otok že obiskal, ve, da se sem pač ne odpraviš zaradi lepih plaž, ker jih v bistvu ni. Ker je otok vulkanskega izvora, je plaž malo, tiste, ki so, pa so precej posebne. Rdeča plaža je ime (logično) dobila po svoji barvi, saj se v kamninah skrivajo velike količine železa. Čeprav se je od parkirišča do rdečih skal (razdalja morda 100 m) že sedaj sprehajalo ogromno ljudi, pa morava reči, da naju s svojo lepoto ni ravno navdušila. Vsekakor je zanimiva, definitivno pa se ne bi sem odpravila na poletni dopust.
Plaža Perissa ali Črna plaža
Pot smo nadaljevali še na drugo znamenito plažo, ki pa ni rdeča, temveč črna. Razlog je spet vulkanski izvor otoka. Ta se sicer od prejšnje precej razlikuje, saj se ne nahaja v majhnem zalivu, temveč je dolga več km. Ob njej se nahaja ogromno tavern in barov, kar nama je dalo vedeti, da mora biti poleti tukaj neizmerna gneča. Trenutno je bilo turistov zelo malo, saj je bila večina tavern še vedno zaprtih. Tako smo parkirali kar na črnem pesku in tam tudi prenočili (36.340683, 25.456004). Zjutraj je sledil kratek sprehod, ki pa je navdušil predvsem Šnofko. Po vseh videnih plažah v Grčiji, naju ta res ni »sezula«.
Fira
Fira oz. Thira je glavno mesto Santorinija. Podobno kot ostale vasi, ki smo jih obiskali v naslednjih dneh, se nahaja na vrhu klifa s pogledom na vulkansko kaldero in Egejsko morje. Mi smo tja prispeli v dopoldanskih urah in bili v trenutku presenečeni – komaj smo našli prosto parkirno mesto! Res je, da so bili ravno velikonočni prazniki, a glede na etnično pripadnost turistov (zelo veliko je bilo Azijcev, med njimi Indijcev), se nama ni zdelo, da je bil praznični čas glavni krivec. Avtomobili niso zasedali le okoliških parkirišč, temveč tudi desni vozni pas (ne smemo pozabiti, da smo še vedno v Grčiji!). V tistem trenutku sva dokončno sklenila, da Santorinija ne bova nikoli obiskala v glavni sezoni. Prosto parkirno mesto smo na koncu le našli (36.421109, 25.435560) in se nato peš odpravili skozi mesto.
Slednje nama je bilo že takoj všeč, saj je bilo zelo živahno, a še posebej navdušena sva postala, ko smo prišli do obale in zagledali bele hiške razprostrte po strmi pečini. Zaradi tega pogleda smo vendarle prišli na Santorini! Z vsakim naslednjim korakom sva imela na obrazu večji nasmešek, saj so hotelski kompleksi postajali vse bolj urejeni. Sprehodili smo se skoraj do vasi Imerovigli, naredili približno miljon fotografij in le ugibali, koliko stane najem ene izmed sob. Preveč za najin žep, zagotovo. Po ogledu mesta smo se vrnili v brlog, se odpeljali do parkirišča v bližini vasi Imerovigli in tam prenočili (36.433084, 25.425505).
Imerovigli – Oia
V obe smeri:
➡ 15 km
⬆ 550 m
⏱ 4,5 h
Naslednje jutro pa se je začelo malce drugače. Obula sva pohodniške čevlje in se s Šnofko na povodcu podala na pohod od vasi Imerovigli do najbolj znane vasi Oia. Brlog smo pustili kar na parkirišču, kjer smo prenočili, in se odpravili na pot. Vreme je bilo popolno – sončno in malce vetrovno, tako da ni bilo prevroče, a vseeno toplo. Že med sprehodom po izhodiščni vasi sva se kar nasmihala, saj je bil v sončnem vremenu kontrast med belimi hišami in modrim morjem res neverjeten. Čeprav je bilo spet kar veliko turistov, pa je bilo očitno, da vsi hoteli na glavno sezono še niso bili pripravljeni. Povsod so nekaj barvali (seveda na belo), pometali ali čistili. A brez skrbi, bazeni so bili že napolnjeni, tako da naju je vsake toliko kar zamikalo, da bi v kakšnega malce »ponesreči« padla. Tukaj se res vidi, da mora biti vse urejeno »v nulo«, zato je bil prav užitek opazovati vse podrobnosti. Vsaka stopnica ima popolno sivo sredino in belo obrobo, vsaka ograja je prefinjeno zaobljena, vsaka vrata so spremenjena v prekrasno modrino, vsaka terasa je opremljena minimalistično, a vseeno zelo moderno,… Človek se takšne popolnosti težko nagleda.
Seveda je situacija izven centra vasi malce drugačna. Veliko hotelov se gradi, pot pa postane precej bolj neurejena. No, še vedno je čisto urejena steza, a vseeno priporočam superge namesto sandal. Med vasema je namreč potrebno zlesti na dva nižja hribčka, kjer pot ni betonirana, temveč je prekrita z vulkanskim peskom. Naju to sicer ni motilo, saj sva bila primerno obuta, a so tisti, obuti v japonke, vsake toliko malce zakleli. Kakorkoli že, vsekakor vam pohod toplo priporočava, saj so razgledi med vasema neverjetni. Santorini je, še približno 3.600 let nazaj, skupaj z okoliškimi otočki tvoril aktivni vulkan. Ker je le-ta izbruhnil, je nastala današnja kaldera (vulkanski krater), katero danes obdaja meddrugim tudi Santorini. Mi sicer med pohodom nismo uživali le zaradi lepega razgleda na omenjeno kaldero, temveč tudi zaradi cvetoče okolice. Česar poletni turisti ne vidijo, so cvetlice vseh mogočih barv, ki se razpostirajo na obeh straneh poti. To je eden izmed razlogov, zakaj se mi zdi vredno obiskati otok že aprila.
Po slabih 8 km hoje smo naposled le prispeli do Oie. Če ste kdaj videli kakšno fotografijo s Santorinija, je skoraj 100 % nastala prav v omenjeni vasi. To je namreč najprestižnejši konec otoka, kjer se res nahajajo le zares popolni hotelski kompleksi (vsaj na obali). Midva sva zato v vasi precej izstopala, saj sva se usedla na klop z razgledom na prestižne terase in bazene ter iz nahrbtnika povlekla doma narejena sendviča. Prepričana sem, da takšnih turistov tu res ne marajo, a žal nisva vedela, ali bi se smejala ali jokala, ko sva si ogledovala cenike okoliških restavracij. Grška solata 10 – 15 €, souvlaki, musaka, testenine 15 – 20 €, morske jedi 20 – 30 €… Veste kaj, midva sva s svojim sendvičem s suho salamo čisto zadovoljna. Po odlični malici z lepim razgledom smo se nato počasi po isti poti vrnili nazaj proti kamperju. A s tem se dan še ni končal.
Zvečer sva se vrnila v vas Imerovigli, saj sva želela videti, kako izgleda vas ponoči. Z eno besedo – prelepo! Malo naju je le začudilo dejstvo, da so bile ulice popolnoma prazne. Vsi turisti so se očitno poskrili v zavetje svojih nastanitev, saj je bilo res precej hladno. Tako smo se po vasi sprehodili bolj na hitro in se kmalu tudi mi odpravili v toplo posteljo.
Oia
Zadnji dan sva si rezervirala ža ogled najlepše vasi, ki sva jo sicer malce videla že prejšnji dan. Tokrat do tja nismo odšli peš, temveč smo se do vasi odpeljali z brlogom. Ker sva vedela, da bo največ turistov v vas prispelo pred sončnim zahodom, sva se odločila parkirno mesto najti že zgodaj popoldan. Ne boste verjeli, da sva imela že takrat kar majhno težavo, saj je bilo parkirišče že skoraj polno. Hvala bogu je bila sreča na naši strani, tako da smo uspeli najti še eno dovolj veliko prazno parkirno mesto (36.464057, 25.376177).
Ker smo imeli celo popoldne časa, smo se počasi sprehodili po ozkih uličicah, nato pa odpravili do razgledne točke, od koder večina opazuje sloviti sončni zahod. Že čez dan je bil razgled na belo vas prekrasen, zato smo tu preživeli skoraj 1 h. Čeprav je bilo že prav vroče, smo sedeli na belem zidku in opazovali vse detajle urejenega mesta.
Zdelo se nama je, da sva se znašla v neki otroški pravljici. Pa ne zato, ker bi bilo tako noro lepo (ok, tudi malo zato), ampak predvsem zato, ker še nisva obiskala mesta, kjer bi se vse podrobnosti med seboj tako lepo povezovale. Poznate tisti občutek, ko gledaš Smrkce ali pa igraš neko računalniško igrico, in so vsi detajli tako zelo premišljeni, da ti je v sekundi jasno, da čeprav vse izgleda nadvse realistično, takšno mesto pač ne obstaja? No, tak občutek sva dobila med opazovanjem vasi na Santoriniju. Res je vidno, da v ozadju stojijo neverjetno sposobni arhitekti, ki so zmožni ustvariti nešteto terasic in ulic v različnih nivojih, ki se med seboj prepletajo, a vseeno funkcionirajo. Cene nastanitev se nama vseeno zdijo ekstremno pretirane, a po drugi strani lastnike popolnoma razumeva, saj bo povpraševanje po tukajšnjih sobah le naraščalo. Zvečer, ko sva opazovala sončni zahod, sva prisluškovala lokalnemu vodiču, ki je povedal, da je bilo pobočje pod znamenitimi mlini še pred 30 leti povsem neposeljeno. V tem času se je situacija precej spremenila, saj novi hoteli nastajajo kot gobe po dežju. Ruševina v nepoznani vasi Emporio, ki je bila nekoč mala vaška hišica, stane npr. 150.000 €, če plačaš z gotovino, če ne pa kar 200.000 €. Kakšne so cene zemljišč v Oii, mogoče bolje, da nikoli ne izvemo.
Po sončenju na razgledni točki smo se še malce sprehodili po vasi, potem pa smo se odpravili nazaj v kamper. Ker sva se res odvadila biti turista, so bili pretekli dnevi za nas kar naporni, zato sva si želela pred sončnim zahodom malo odpočiti. Do razgledne točke smo se nato vrnili ob 18.30, torej 1 h in pol preden je sonce padlo direktno v vodo. Čeprav je april, naju je prehitelo že ogromno ljudi, tako da sva ob robu ploščadi še komaj našla malo prostora. Število ljudi je vsako minuto naraščalo, tako da je bila na koncu že prav konkretna gneča. Vedela sva, da veliko turistov pride na Santorini ravno zaradi sončnega zahoda v Oii, a naju je situacija vseeno kar presenetila. Kljub temu sva v prekrasnem prizoru neverjetno uživala, saj ni bilo na nebu niti enega oblačka. Tako smo lahko sonce opazovali dokler ni zašlo za obzorje. Ko je potonilo, so ljudje začeli ploskati in žvižgati, kar se nama je sprva zdelo malce smešno, a je bil občutek vseeno zelo prijeten. Sončnega zahoda pa nismo opazovali le mi z razgledne točke, temveč tudi turisti na 18 katamaranih, ki so se postavili eden zraven drugega. Od vodiča sva izvedela, da je vseh katamaranov 100, tako da je poleti še veliko večja gneča.
Ko je sonce potonilo, se je razgledna ploščad praktično v trenutku izpraznila. Z množico sva odšla tudi midva, saj sva si želela ujeti v objektiv modro svetlobo nad znamenitimi modrimi kupolami. Ko nama je to uspešno uspelo, sva se vrnila na razgledno točko, si natočila še drugi kozarec vina (prvega sva spila že med sončnim zahodom) in uživala v razgledu na z lučmi osvetljeno mesto. Saj ne vem več, kaj naj napišem, zato bom zelo kratka – vredno je bilo zapraviti dodatnih 250 € za trajekt.
Naslednji dan je prišel čas odhoda. Že zjutraj smo se iz Oie odpeljali nazaj do pristanišča, kupili pregrešno drage karte linije Blue Star Ferries (360 €) in med plovbo opazovali bele vasi še z morja. Čeprav se ti ves čas zdi, da se hiše razprostirajo skoraj do morske gladine, pa je z morja dobro vidno, da so v resnici zgrajene le na vrhu strmih pečin. V lepem vremenu smo tako pomahali prestižnemu otoku in po 8 h ter dveh postankih (na Naxosu in Parosu) prispeli v Atene.
Na kratko lahko rečeva, da nama je bil Santorini, kot ste verjetno že ugotovili, zelo všeč. Je sicer zelo daleč od avtodomarskega raja, saj skritih, mirnih kotičkov, ki jih ves čas iščeva, enostavno ni. A ker jih nisva pričakovala, nama to dejstvo ni pokvarilo 4-dnevnega postanka. Iskala sva lepe bele vasi, ki sva jih nedvomno našla. Zdi se nama, da je Santorini otok, ki ga res moraš videti enkrat v življenju, a midva tukaj sigurno ne bi preživljala poletnih počitnic. Takšen butični turizem je res skregan z vsemi najinimi pogledi na življenje in vrednotami, zato se v tukajšnih hotelih verjetno niti ne bi dobro počutila. Prav zato sva še bolj vesela, da sva si ga uspela ogledati kar s kamperjem. Če se bova na otok še vrnila, sicer še ne veva, a si upava trditi, da prav kmalu zagotovo ne.
Pa se slišimo prihodnjič…
