Južna Albanija
Živjo! Preden opišem naše potepanje po južnem delu države, naj vas najprej le obvestim, da sva na najinem Youtube kanalu (lahko klikneš tudi ikonico Youtube na vrhu zaslona) začela objavljati vloge. Le-ti se začnejo na Norveškem, natančneje na Lofotih, nato pa nadaljujejo preko Finske, Baltskih držav, Poljske, Slovaške, Madžarske, Romunije, Bolgarije, Grčije, Turčije, Gruzije in Armenije do Albanije in vseh držav, ki bodo še sledile. Prva 2 vloga z Norveške (prvi in drugi) sta že objavljena, zato hop na najin kanal, kjer bova zelo vesela, če klikneš še gumb »Naroči se«.
Zdaj pa k Albaniji! V zadnjem tednu smo se kar podvizali in že raziskali južni del države – ob morju od grške meje skozi nacionalni park Butrint do Ksamila, nato v notranjost do izvira Syri i Kalter ter mesta Gjirokastër, za tem smo se vrnili nazaj do morja in se zapeljali mimo mest Himarë in Dhërmi čez prelaz Llogara. Pot nas je nato vodila skozi turistično mesto Vlorë do lagune Narta, kjer smo si ogledali otoček Zvërnec. Tukaj smo se poslovili od obale ter se podali v notranjost do znamenitega mesta Berat. Ker še nikoli nismo obiskali Ohridskega jezera, smo se od tu podali direktno proti vzhodu in za nekaj časa zapustili Albanijo.
Prehod meje
Grško-albansko mejo Mavromati smo prestopili v slabih 10 minutah, kar se nama je zdelo ekspresno hitro. Nekako sva se kar navadila daljših postopkov, saj so bili prejšnji prestopi meja (Turčija / Grčija, Gruzija / Turčija, Gruzija / Armenija) precej daljši. Tako sva bila kar začudena, ko so tokrat le preverili potne liste, zavarovanja pa niso niti pogledali. Tako smo v novo državo vstopili z velikim nasmehom na obrazu.
Nacionalni park Butrint
Albanija ni članica EU, zato sva morala v čimkrajšem času kupiti njihovo SIM kartico. Zato smo se od meje podali direktno do mesta Ksamil, ker je prva poslovalnica Vodafona. Zelo kmalu sva ugotovila, da imava do tja dve možnosti: lahko reko v nacionalnem parku Butrint prečkamo s »trajektom«, lahko pa jezero obvozimo po vzhodni strani. Ker sva na spletu videla, da je »trajekt« bolj podoben majhnemu splavu, sva se kljub ceni 10 € za 1 minutni prevoz, odločila za prvo opcijo. Res naju je zanimalo, kako bo to izgledalo in morava reči, da nama nikakor ni žal. Domačinom je sicer splav nekaj povsem samoumevnega, saj ga verjetno uporabljajo vsak dan (zanje je brezplačen), nama pa se je zdel prava dogodivščina. Tako hecno opozorilo, da smo res prišli na Balkan. Še bolj smešno pa se nama je zdelo, da sva se na njem počutila bolj varno kot na trajektu iz Bodruma na Kos.
Ksamil
V Ksamilu sva uspešno kupila SIM karico. Slednja naju je stala 2100 LEK / 18 € za 35 GB, a se je to že v prihodnjih dneh spremenilo, ko sva v Vodafone aplikaciji odkrila opcijo, da za 8 € dobiva neomejeno podatkov. Zaenkrat deluje odlično, zato drživa pesti, da bo tako tudi v naslednjih državah. Delovala naj bi namreč po celotnem Balkanu.
Samo mesto Ksamil naju ni preveč navdušilo, saj so trenutno vse restavracije in bari še zaprti. Same plaže so sicer zelo lepe, morje je res prekrasne barve, poleg tega pa je presenetljivo čisto. Kljub temu pa meniva, da se sem v poletni sezoni ne bi odpravila, saj mora biti neznosna gneča. Glede na število pripravljenih senčnikov, ki so zaenkrat le ležali na plažah, si lahko samo predstavljava poletni džumbus. Takrat nam verjetno ne bi uspelo prenočevati v bližini glavne mestne plaže z razgledom na Jonsko morje.
Syri i Kalter
Iz Ksamila smo se odpravili direktno proti mestu Gjirokastër, saj sva na najinem zemljevidu izvir Syri i Kalter oz. Blue Eye preprosto spregledala. Na našo veliko srečo se je takoj, ko smo zavili v notranjost, popolnoma pooblačilo in pričelo deževati. Tako sva že postala skeptična, če je sploh smiselno obiskati Gjirokastër v takšnem vremenu. Ko sva ob robu ceste zagledala tablo za omenjen izvir, sva se soglasno odločila, da si na parkirišču skuhava kosilo, počakava, da dež poneha, si ogledava izvir in proti popoldnevu nadaljujeva pot. Ko sva opazovala popolnoma premočene turiste, ki so se vračali na turistični avtobus, sva spet spoznala, kako super je potovati z avtodomom. Ker si popolnoma neodvisen, lahko plane prilagajaš iz sekunde v sekundo.
Po kosilu je dež res prenehal, tako da smo lahko s Šnofko odkorakali do izvira. Pri jezeru sva plačala vstopnino 50 LEK / 0,45 € / osebo in že takoj začela fotografirati neverjetne odseve. Vsaj ena prednost slabega vremena! Po kratkem postanku smo se sprehodili po lepo urejenem pločniku do izvira »Modro oko«. Slednji je naravni fenomen, katerega točna globina še ni bila točno določena. Najglobje so se namreč potopili 50 m, vendar se izvir še nadaljuje. Znan sicer ni le zaradi njegove globine, ampak predvsem po turkizno modri barvi vode. Prav zaradi privlačne barve, se obiskovalci, kljub prepovedi, pogosto osvežijo v hladni vodi, ki ima stalno temperaturo le 10°C.
Naju je ogled povsem navdušil. Iskreno ne veva, ali je tukaj res tako lepo ali pa midva na zeleno, vlažno pokrajino trenutno gledava malo drugače. Odkar smo avgusta zapustili Gruzijo, smo se ves čas potepali po bolj sušnih predelih Armenije, Turčije in Gruzije, zato sva pravi gozd že kar malo pogrešala.
Ker je po ogledu spet začelo deževati, sva se odločila na parkirišču prenočiti in nadaljevati pot do Gjirokastra prihodnje jutro.
Gjirokastër
Mimo številnih travnikov in gozdov smo naslednje dopoldne prispeli v luškano majhno otomansko mestece. Brlog smo parkirali na parkirišču pred mestom (40.076771, 20.143659) in se peš odpravili do samega centra. Nekih ogledov nismo načrtovali, saj je mestece precej majhno. Tako smo se le sprehodili po lepih ulicah, polnih trgovinic s pisanimi tepihi in drugimi spominki. Čeprav je bilo še dopoldne, je bilo na ulicah ogromno domačinov, zato je bila atmosfera zares prijetna. Edina neprijetnost so bili potepuški psi, katerih je tudi na splošno v Albaniji ogromno. V nekem trenutku se jih je proti nam zagnalo kar 6, a so jih domačini prijazno odgnali. Čeprav noben izmed njih ni bil agresiven, pa je za Šnofko (in za naju) takšna zaseda precej neprijetna.
Ko smo raziskali vse uličice, sva Šnofko odpeljala nazaj v brlog, midva pa sva se odpravila še do tunela, ki so ga zgradili med Hladno vojno. Če sem povsem iskrena, zanj nisva še nikoli slišala niti nisva vedela, da obstaja, a sva med sprehodom po mestu opazila usmerjevalno tablo. In še dobro, da sva jo! Če boste kdaj tukaj, vam ogled toplo priporočava. Vstopnina za voden ogled (v najinem primeru sva bila midva edina obiskovalca) je smešno nizka – 200 LEK / 1,8 € / osebo, vse skupaj pa traja približno 20 min.
Predor hladne vojne je eden izmed 3 podzemnih bunkerjev v Albaniji, ki so služili kot zasilno zatočišče za elito v zadnjem delu albanskega komunističnega obdobja. Več kot 170.000 bunkerjev, ki jih sicer najdemo po vsej državi, odražajo paranojo albanskega komunističnega diktatorja. Slednji se je bal tuje invazije, zlasti po ohladitvi odnosov med Albanijo in Sovjetsko zvezo v šestdesetih letih. Albanija je bila do takrat njena satelitska država.
Bunker, ki je bil zgrajen v tajnosti v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je sestavljen iz 400 m dolgega tunela in osrednjega dela dolgega 800 m. Ima 59 sob, kar pomeni, da bi se v njem za 3 mesece lahko skrilo 200 ljudi. Zaporniki, ki so bili zaprti v gradu nad njem, so ga gradili kar 10 let. Ima 4 vhode, vsak od njih pa je zaprt s 4 vrati – zunanjimi betonskimi in 3 železnimi. Tako bi bili ljudje zaščiteni tudi v primeru jedrskega napada.
Predor hladne vojne je bil zasnovan za številne različne funkcije v primeru jedrskega napada. V njem najdemo pisarne za vladne ministre, lokalne oblasti, zasliševalce in strankarske elite, sobe za spanje, sobo za generator, ki jim ga je poklonila Čehoslovaška, 2 stranišči, prezračevalni sistem z možnostjo filtracije v primeru jedrskega napada, zalogovnik vode ter telekomunikacijske in konferenčne sobe. Tako bi lahko oblasti tudi med vojno še naprej vodile državo.
Prelaz Llogara
Iz mesta smo se nato odpeljali nazaj na obalo, pot pa nas je vodila mimo številnih dolgih peščenih plaž. Nekako naju je vse skupaj spominjalo na Grčijo ali Hrvaško, tako da sva se počutila kar domače. Edino, v čemer se Albanija od omenjenih držav precej razlikuje, je količina smeti. Žal se v tem kosa s Turčijo, tako da so lepi jutranji pogledi malce grši, kot bi lahko bili.
Naslednje jutro smo se po jutranjem sprehodu odpeljali proti prelazu Llogara, ki je, glede na to, da leži tik ob morju, presenetljivo visok – kar 1.043 m! Do vrha sicer vodi zelo lepo speljana cesta, ki ni preveč strma, a se vožnja vseeno ne vleče preveč. Ves čas se namreč razprostirajo lepi razgledi na eni strani na dolgo peščeno plažo in Jonsko morje ter na drugi strani na zasnežene hribe. Žalostno se nama je zdelo le, da je velik del obale eno veliko gradbišče, saj novi hoteli nastajajo kot gobe po dežju.
Ekstremen turizem sva opazila tudi v naslednjih kilometrih, ko smo se zapeljali skozi mesto Vlorë. Tukaj celotno obalo prekriva hotel pri hotelu, ob njih pa dolga promenada, po kateri se sprehajajo lepo urejeni turisti. Žal morava reči, da naju albanska obala res ni posebej navdušila, saj je res zelo poseljena. Po zadnjih 4 mesecih, ki smo jih preživeli na grških otokih, bi morala biti res ekstremno lepa in nedotaknjena, da bi naju presunila.
Otok Zvërnec in laguna Narte
Žal se najino razpoloženje tisti dan kar ni in ni izboljšalo. Najprej smo se odpravili do otočka Zvërnec, do katerega je speljan lep, 270 m dolg, lesen mostiček. Zdelo se nama je, da bo ogled prav idiličen. Na otoku se namreč nahaja istoimenovani bizantinski samostan, zgrajen v 13. in 14. stoletju. Že rahlo utrujeni smo se podali po lesenem mostičku, nakar pa smo, že na otoku, zagledali tablo, da je vstop psom prepovedan. Je niso mogli postaviti pred most? Kakorkoli že, to naju niti ne bi spravilo v slabo voljo, če ne bi začel na naju vpiti varnostnik. Seveda ni znal besede angleško, tako da najprej sploh nisva vedela, kaj sva naredila narobe. Čeprav ni niti pokazal na psa, sva sklepala, da je problem Šnofka, zato smo se le obrnili in vrnili v kamper.
Od tod smo se rahlo nejevoljni odpeljali po precej razriti cesti do plaže, ki se nahaja med samo laguno in Jonskim morjem (40.521824, 19.388847). Vedela sva, da je to zelo priljubljeno prenočišče med kamperisti, a res nisva pričakovala, da bo že parkiranih 7 kombijev in postavljenih 6 šotorov. »Hm, kaj pa če greva midva kar naprej?«. Ja, vem da se nekaterim to zdi čista traparija, a midva od novembra 2021, ko sva prvič prispela v Grčijo, takšnega navala kamperjev še nisva videla. V nedavno obiskanih državah sva se navadila, da sva večinoma sama, ponekod morda s kombijem ali dvema, definitivno pa ne s celim kampom. Vem tudi, da sva se zato zelo razvadila, kar pa nama nadaljnje potovanje kar malce otežuje. Čeprav se sezona sploh še ni začela, je v Albaniji že ogromno kamperjev, kar v državi, ki slovi po divjini in neokrnjeni naravi, nisva pričakovala. Zato smo lepo plažo takoj zapustili in našli samotno mesto med borovci na drugi strani lagune.
Berat
Berat je v primerjavi z mestom Gjirokastër precej večje. A čeprav je 9. največje mesto v državi, ni zato nič manj privlačno. Staro mestno jedro, sestavljeno iz sosesk Mangalemi in Gorica, je pod UNESCO-vo zaščito, saj je znano po nečem zelo posebnem. Ker so vse hiše dvonadstropne, zgornja nadstropja pa krasijo številna okna, ki se med seboj že skoraj dotikajo, Berat z drugimi besedami imenujemo tudi »Mesto tisočerih oken«. Pogled nanje je res neverjeten.
Mi smo v mestu pršli ravno po koncu ramadana, torej na prvi dan bajrama. Ljudje so bili temu primerno odlično razpoloženi, kar je pomenilo, da so bile ulice polne nasmejanih domačinov. Tako smo se komaj prebili do parkirišča, kjer smo za 200 LEK / 1,8 € / cel dan (40.702047, 19.954989) parkirali brlog, in se od tam odpravili najprej do mostu, ki povezuje že omenjeni soseski. Seveda sva naredila malo morje fotografij, kar se za tako fotogenično mesto skoraj da spodobi.
Pot smo nato nadaljevali po starih mestih ulicah do gradu, ki se dviga na pečini nad sosesko Mangalemi. Vstop je brezplačen, saj se v notranjosti obzidja v resnici ne skriva grad, temveč celotno mesto, v katerem prebivalci stalno živijo. Poleg zasebnih hiš je tudi nekaj cerkva in mošej, ki pa si jih nisva ogledovala. Žal se je ravno takrat pooblačilo, v daljavi pa se je že slišalo grmenje prihajajoče poletne nevihte. Ker s seboj nisva imela niti jakne niti dežnika, smo morali ogled skrajšati in se predčasno vrniti v bližino kamperja. Domov se še nismo vrnili, saj sva bila tako sestradana, da sva si na promenadi morala privoščiti albansko kosilo. Za 2 pivi, 2 glavni jedi ter in sladico sva odštela 16 €. S polnimi trebuhi smo se nato vrnili v brlog in prespali pod borovci nad mestom.
S tem se je naš potep po državi zaključil, saj smo se iz Berata odpeljali direktno do Ohridskega jezera. Nam je do sedaj Albanija všeč? Notranjost in lepa mesta definitivno, medtem ko naju obala, po prihodu z grških otokov, ni preveč navdušila. Res sicer je, da prav veliko časa za odkrivanje skritih kotičkov nisva imela. Za kaj več vtisov pa počakajte do naslednje objave, ko bomo raziskali še gorat sever – mi še že zelo veselimo!
Pa se slišimo prihodnjič…
You May Also Like
