Od Ohridskega jezera do NP Mavrovo
Živjo! Iz Berata smo se pripeljali do Ohridskega jezera, ki sva se ga kar razveselila. Rok zato, ker je končno izvedel, kako izgleda jezero, katerega je vedno z veseljem kupoval v jugoslovanskem Monopolyju, jaz pa le zato, ker je neka nova destinacija, kjer še nismo bili. Prespali smo na albanski strani meje in se zjutraj odpeljali v Makedonijo. Žal nam vreme v teh dneh ni bilo najbolj naklonjeno, zato smo morda malo prej zavili proti severu, kot bi sicer. Od Ohridskega jezera nas je pot najprej vodila skozi Narodni park Galičica, nato pa proti severu države do Narodnega parka Mavrovo.
Prehod meje
Cesta, ki vodi po južni strani jezera, naju je precej presenetila. Odsek med mestom Tushemisht in mejnim prehodom je bil popolnoma razkopan. Čeprav je bilo videti nekaj bagrov, nekako nisva dobila občutka, da jo bodo uredili že pred začetkom poletne sezone. Ni nama bilo čisto jasno, ali je cesta v takšnem stanju že leta ali pa je to le neka trenutna prenova. Kakorkoli že, še vedno je normalno prevozna za vsa vozila in naju niti ne bi presenetila, če ne bi potekala ravno ob takšnem turističnem biseru.
Prehod meje je bil… Zanimiv. Dejansko je bil carinik na albanski strani meje strožji kot na makedonski, kar se nama je zdelo kar hecno, glede na to, da sva državo zapuščala. Še nikjer (tudi v Gruziji, Armeniji itd.) nisva bila deležna tako temeljitega pregleda. Carinik je pokukal v čisto vsak predal, omarico, pod posteljo, v hladilnik, v shranjevalni prostor pod klopmi, prtljažnik itd. Stisnil je celo vzmetnico in tako preveril, če notri skrivava kaj drugega kot peno. V mislih je očitno imel kokain in marihuano, saj naju je tudi direktno vprašal, če ju kje skrivava. Še bolj smešno kot to, pa se nama je zdelo, ko mu je prvo sekundo pregleda omaric s svetilko, slednja prenehala delovati. Le kaj bi drugega carinik naredil, kot prosil naju za novo baterijo? Morava priznati, da mu je nisva dala, saj nisva želela še bolj temeljitega pregleda 😄. Očitno se je s tem sprijaznil, saj je pregled nadaljeval brez svetilke. Ob brskanju po prtljažniku, kar je trajalo le kratek čas, saj je nad najinimi zalogami hrane iz Turčije hitro obupal, sva opazila tudi, da ima za pasom ob pištoli zataknjen ščipalec za nohte. Vse skupaj se nama je zdelo kar komično, sploh ker je bil kljub temeljitemu pregledu, zelo prijazen. Podoben pregled, a malce manj strikten, je nato sledil tudi na makedonski strani. Tako sva za celotno proceduro porabila okoli pol ure.
Samostan svetega Nauma
Ne daleč stran od meje se nahaja Samostan svetega Nauma, ki je bil ustanovljen že leta 895. Parkirati je mogoče na velikem parkirišču pred kompleksom, kjer se plača parkirinina (150 MKD / 2,5 €, midva sva plačala v albanskih LEK, kar je bilo dražje, a nisva imela druge gotovine – 400 LEK / 3,6 €). Sam kompleks je zelo, zelo lepo urejen. Vsak grmiček je popolno oblikovan, urejene so lepe sprehajalne poti, popeljati pa se je celo mogoče s čolničkom do izvira Crni Drim.
Od celotnega kompleksa naju tako ni najbolj navdušil samostan in pavi, ki se pred njim prosto sprehajajo in razkazujejo svoje perje, temveč nekaj čisto drugega. Nekaj, kar se bo najbrž večini zdelo precej butasto, a midva sva neizmerno uživala. Usedla sva se na teraso zelo lepo urejene restavracije ob jezercu in naročila… pravo mastno pleskavico! Sploh si ne morete zamisliti, kako so se nama po 2,5 letih vandranja po svetu pocedile sline, ko sva zagledala balkanski žar. Ko sva v daljavi zaslišala še melodijo ene izmed pesmi Oliverja Dragojeviča, sva res dojela, da sva (pre)blizu doma. Čeprav sva v pojedini neizmerno uživala, pa se nama je vse zdelo že prav preveč domače. Na Balkanu res nimaš več občutka, da odkrivaš daljne, neznane kraje. No, je pa vseeno lepo.
Ohrid
Po ogledu samostana smo se zapeljali v mesto Ohrid, čeprav sva imela najprej namen zaviti do Narodnega parka Galičica. Razlog za spremembo plana je bil, da smo se v Makedonijo pripeljali na zadnje hlape nafte. V Albaniji je namreč trenutna cena 1,6 €/l, v Makedoniji pa 1,15 €/l, kar je res precejšnja razlika. Ker se prva bencinska črpalka nahaja šele v mestu Ohrid, se pravi 30 km od meje, nisva imela druge izbire, kot zaviti direktno tja. Ko se je brlog odžejal, smo se odpeljali do velikega parkirišča v bližini mesta (41.102699, 20.8074) ter tam tudi prespali.
Naslednje jutro je bilo precej muhasto vreme, a ker je bila napoved za popoldanske ure še slabša, smo se podvizali in se že ob 9ih zjutraj podali po mestni promenadi proti centru. Oblaki in mrzel veter nista bila dobitna kombinacija, saj naju je po dolgem času zares zeblo. Kar malo sva komaj čakala, da bo ogleda konec, ko se je naenkrat popolnoma razjasnilo.
Tako smo v čudovitem in (pre)vročem vremenu raziskali stari del mesta ter se ob jezeru po lepi leseni brvi sprehodili do najbolj fotogenične točke – Cerkve sv. Janeza Teologa. Ker smo bili zgodnji, turistov, ki so prišli, ko smo odhajali, še ni bilo, zato je bil prizor res prekrasen. Z ladjice, ki je prevažala mlade turiste, je bilo zopet slišati znano melodijo, a tokrat Moje leto od In Vivo. Nazadnje sva jo slišala na zabavah v gimnaziji, zato sva se morala kar malo nasmehniti.
Kasneje smo se sprehodili po lepi poti ob morju še malce naprej do plaže Labino, nato pa počasi vrnili do starega mestnega jedra. Nebo so zopet prekrili oblaki, zato med sprehodom po glavni ulici s številnimi trgovinicami nisva preveč uživala. Takšnega muhastega vremena nisva doživela že odkar sva odšla iz Slovenije, saj se je kar naenkrat ulilo kot iz škafa, a se pol kakšne pol ure spet popolnoma razjasnilo. Žal je, preden smo prišli do kamperja, spet začelo kapljati, tako da smo se zares poslovili od planiranih pohodov v NP Galičica. Morava pa dodati še informacijo za vse, ki nujno potrebujete veliko mobilnih podatkov. Vodafone SIM kartica, ki sva jo kupila v Albaniji, deluje tudi v ostalih balkanskih državah, a je žal gostovanje omejeno na dobre 4 GB (V Albaniji sva zakupila paket z neomejenimi podatki). Ker za delo potrebujeva precej več, sva v Ohridu kupila SIM kartico od A1, cena pa je bila smešno nizka – 5 € / 20 GB.
Narodni park Galičica
Najprej naj povem nekaj besed o jezerih, med katerima se narodni park nahaja – Ohridsko in Prespansko jezero. Ohridsko naj bi bilo eno najstarejših jezer v Evropi, saj je nastalo nekje med 3 in 5 miljoni let. Je tudi najgloblje, saj na najgloblji točki meri kar 288 m. Deloma se napaja iz rek in deževnice (25 %), večinski del pa prihaja iz Prespanskega jezera pod gorstvom Galičica do izvirov pri Samostanu sv. Nauma in mestu Ohrid. Čeprav je zato precej pretočno, pa se voda v njem zamenja le vsakih 7 let, saj do globine 200 m kroži v nasprotni smeri urinega kazalca, spodnji del pa nekako ostaja na mestu.
Narodni park Galičica je torej gorstvo, ki je dolgo kar 35 km. Najvišji vrh Magaro se nad jezeroma bohoti z mogočnimi 2.254 m, zato ga trenutno še vedno prekriva debela snežna odeja. Seveda to ni nič presenetljivega, a po prihodu iz Grčije, kjer je že pravo poletje, sva nekako pozabila, da bodo nekateri vrhovi na Balkanskem polotoku še nedosegljivi našim tačkam. Tako sva idejo, da bi se povzpeli na vrh Magaro, zelo hitro opustila in iskala nižje alternative. Čeprav so se tudi na hribih nad prelazom še vedno našle posamezne zaplate snega, bi se verjetno vseeno lahko povzpeli na razgledno točko, od koder je lep razgled na obe jezeri. No, bi se lahko, pod pogojem, da bi bilo lepo vreme. Ker so bili vrhovi zaviti v oblake, smo se žal morali odreči tudi od alternativnemu pohodu.
Tako smo se odpeljali direktno do Prespanskega jezera in tam tudi prenočili. Čeprav je voda precej bolj kalna od tiste v Ohridskem jezeru, pa nam je bil prostor za prenočevanje vseeno zelo všeč (koordinate). Lep travnik, na eni strani jezero, na drugi pa zasneženi vrhovi. Le kaj bi si še lahko želeli?
Narodni park Mavrovo
Naslednji dan je bilo vreme še bolj turobno, zato smo se odločili, da kar v enem kosu prevozimo pot do severa države, natančneje do NP Mavrovo. Še preden pa smo do tja prišli, nas je čakalo veliko presenečenje – sneg! Čeprav je na srečo že nehalo snežiti, so bile bankine še vedno pobeljene. Najino izogibanje zimi očitno ni bilo preveč uspešno. Ker smo se nahajali približno na 1.200 m, jezero Mavrovo pa se nahaja še malo višje, sva bila že malce v skrbeh, kaj nas čaka v prihodnjih kilometrih. No, prav zaskrbljena nisva bila, ker imamo končno zimsko-letne gume, a bi bila vseeno bolj vesela sončnega in toplega vremena. Na srečo snega na cesti ni bilo več, saj je začel padati dež. Tako smo si ob jezeru številne trikotne hiše, ki so naju zelo spominjale na počitniške hišice na Rakitni, ogledali le iz kamperja. Na jugu sva le od daleč fotografirala cerkvico, ki je občasno delno potopljena, ter še zasneženo smučarsko progo.
Za tem smo se odpeljali do lepega prostora nad jezerom (koordinate), kjer smo v popolnem miru preživeli še cel naslednji dan. Bilo je namreč res kičasto vreme, zato se kar nisva mogla odlepiti od prekrasnih razgledov na zasnežene vrhove in samo jezero. Edina »težava« je bil nočni mraz, saj je temperatura padla pod ledišče (-3°C). Zjutraj sta bila kamper in trava preoblečena v bele kristale slane, ki pa so se hitro vdali prevladi močnih sončnih žarkov.
Od tod smo pot nadaljevali v naslednjo državo, kam točno, pa razkrijemo prihodnjič. Na splošno nama je bila Severna Makedonija všeč, a žal več časa za raziskovanje nismo imeli. Naslednjič se bomo zagotovo vrnili poleti ali jeseni, ko bomo lahko dosegli tudi kakšen višji vrh.
Pa se slišimo prihodnjič…
