Zahodno Kosovo
Lep balkanski pozdrav! Iz NP Mavrovo smo se skozi mesto Tetovo pripeljali do mejnega prehoda Glloboqicë, kjer smo vstopili na Kosovo. Zaradi pomanjkanja časa sva se odločila, da tokrat raziščemo le zahodni del države. Preko Nacionalnega parka Šar planina smo prispeli v Prizren, si ga ogledali in v bližini tudi prespali. Naslednji dan smo si ogledali še slapove Mirusha, nato pa smo državo zapustili in se vrnili v Albanijo. Naš postanek na Kosovu je bil tako kratek tudi zato, ker za več dni nisva imela dovolj mobilnih podatkov. Naj spomnim, da sva imela albansko SIM kartico Vodafone, ki deluje v vseh balkanskih državah, a v tujini omogoča le 4 GB. Ker sva jih nekaj porabila že v S. Makedoniji, sva imela 2 možnosti – kupiti novo SIM ali pa se prej vrniti v Albanijo. Paketi na Kosovu so se nama zdeli le za nekaj dni kar dragi (pri operaterju IPKO 20 € za 10 GB ali pri operaterju Vala 7 € za 4 GB), zato sva se odločila v Albanijo vrniti dan prej.
Prehod meje
Na meji sva tokrat porabila precej manj časa kot na albansko-makedonski meji, saj so dokumente le na hitro pregledali. Niti nam niti brlogu niso posvečali preveč časa, čeprav je carinik pregledal prtljažnike vsem avtomobilom pred nami. Ko je zagledal velik kamper, je le vprašal, če imava kaj za prijaviti in nama zaželel srečno pot. Imela sva občutek, da ni bil ravno delovne volje. Na kosovski strani sva kupila tudi zavarovanje za kamper (15 €), saj ga naša zelena karta ne krije. Opozoriti morava, da ga je mogoče plačati le v evrih. Prodajalec nama je spotoma, tako kot že mnogi do sedaj, tudi zaupal, da je bil v vojski z nekim »dobrim momkom« iz Slovenije.
Prevalla
Pot nas je nato vodila vedno višje, natančneje na dobrih 1.500 m, skozi vas Prevalla. Čeprav je bilo precej mrzlo, turistov pa nikjer, so prodajalci kljub temu ob cesti prodajali domač med. Okoli njih se je svetlikal sneg, v gorah nad njimi, pa je bila snežna odeja še presenetljivo debela. Glede na to, da vrhovi segajo tudi 2.000 m nad morjem, si upava trditi, da zna biti tukajšnja smuka odlična. Tudi poleti morajo biti pohodniške poti prekrasne, zato se bomo sem zagotovo še vrnili. Na vrhu prelaza se namreč nahaja ogromno hotelov in apartmajev, ki tvorijo luštno gorsko vasico Prevalla.
Po ponekod precej luknjasti in prašni cesti smo se počasi spustili do kanjona reke Lumbardhi i Prizrenit. Ker se mogočne stene dvigajo zelo visoko nad cesto, midva zaradi postelje nad kabino (alkovna) večino časa sploh nisva videla vrha. Ta del poti nama je bil res zelo všeč.
Prizren
Prihod v Prizren, drugo največje mesto na Kosovu, je bil kar malce kaotičen, saj je bila ravno sobota. Mesto je bilo zelo živahno, kar nama je bilo sicer všeč, a sva zato iskala prosto parkirno mesto skoraj 1 h. Še tam, kjer bi lahko dobila prostor, so zahtevali 10 € / dan, kar se nama je zdelo zelo veliko. Ko sva rekla, da bova ostala le kakšni 2 h, so nama le odvrnili, da prostor raje »oddajo« nekomu drugemu. Tako smo se zapeljali do parkirišča malce izven mesta (42.217867, 20.744847), kjer sva plačala 5 € / dan.
Vse skupaj se je na koncu tako zavleklo, da sva se iz brloga najprej odpravila v najbližjo lokalno in zakotno »kebabdžinico«, saj sva bila res že sestradana. Že ko sva se mastila z dobrimi pleskavicami s sirom, pa sva ugotovila, da nimava gotovine. Kaj pa zdaj? Natakar naju je takoj pomiril, da sicer ne sprejema kartic, a lahko prideva brez težav plačati tudi kasneje. Tako sva se odpravila do prvega bankomata in mu nazaj prinesla 7 €, kolikor sta stali pleskavici s sirom, veliki lepinji, zelenjava in jogurt.
Kasneje sva se po glavni ulici, ob kateri se nahaja nešteto trgovin s poročnimi oblekami in zlatim nakitom, sprehodila do centra mesta. Kaj posebnega si nisva ogledovala, saj je začelo deževati. Odpravila sva se le do mošeje Sinan Pasha, ki se nahaja v bližini reke in glavnega trga. Spotoma sva se sprehodila še čez lep otomanski most mimo številnih barov in trgovinic. Ustavila sva se tudi v neki slaščičarni, kjer sva spet začutila neverjetno gostoljubnost domačinov. Ko je prodajalec slišal, da sva iz Slovenije, nama je z nasmeškom na obrazu rekel, da sladica sicer stane 3 €, a če nimava gotovine, naj ne skrbiva, saj lahko plačava tudi kdaj drugič. Ta »drugič« se nama je zdel bolj »nikoli, jaz častim«, kar mu seveda nisva dovolila, saj sva se ravno vrnila z bankomata.
Mesto nama je bilo zelo všeč, saj sva se v centru počutila kot v stari Ljubljani, na otomanskem mostu kot v Mostarju, na ulici, ki naju je vodila nazaj do brloga, pa kot v Turčiji. Res se čuti otomanski pridih, kar naju je še posebej očaralo.
Slapovi Mirusha
Naslednji dan smo se po makadamski cesti odpeljali v bližino slapov Mirusha, ob njej parkirali in se do naravne znamenitosti podali peš. Ker smo si res želeli malce daljšega pohoda, smo parkirali že precej pred koncem ceste, zato smo vse skupaj prehodili morda 4 km. Makadamska cesta je sicer široka in zelo dobro utrjena, tako da se lahko brez težav pripeljete skoraj do slapu. Od konca ceste se je nato potrebno sprehoditi le še kakšnih 100 m po lepi stezi skozi gozd.
Morava reči, da naju je slap pozitivno presenetil. Je precej vodnat, nad jezercem se dviga visoka mogočna stena, zraven njega pa se nahaja lepo urejena restavracija. Mize in stoli, ki so postavljeni ne terasah na obeh straneh reke, so zaenkrat še samevali, a so se že ob našem povratku začeli nabirati nedeljski izletniki. Poleti mora biti tukaj res prekrasno, saj je zaradi slapu in jezera prijetno hladno. Če se boste kdaj znašli v tem delu Kosova, vam obisk res priporočava. Nekje sva prebrala, da se je mogoče povzpeti še do 12 slapov, ki se nahajajo po reki navzgor, a je pot že malce plezalna. Kakor sva razumela, bi bilo s Šnofko nekatere dele težko premagati, zato smo se od restavracije vrnili nazaj v brlog.
Na splošno nam je bilo Kosovo zelo všeč. Narava je res prekrasna, zato verjameva, da se bomo sem še vrnili. Med vožnjo po zahodu državice (kako je drugod, ne moreva reči) sva sicer opazila velika nasprotja – ogromno hiš brez fasad, a tudi moderne objekte, dobre regionalne ceste, a tudi prašne makadame. Zdelo se nama je, da se zelo trudijo narediti korak naprej, a so obenem ujeti v svojo nesrečno zgodovino.
Pa se slišimo prihodnjič…
