Severna Albanija

S Kosova smo se ponovno vrnili v Albanijo, natančneje na območje albanskih Alp, ki smo se jih od celotne države najbolj veselili. Najprej smo zavili v dolino Valbonë, se mimo jezera Koman spustili do Skadarskega jezera ter potepanje po Albaniji zaključili v dolini Theth. Prehod meje je bil sicer zelo enostaven, carinik je na le na hitro pregledal potne liste in nas izpustil naprej.

Mimogrede, zadnje čase je bilo veliko “špekuliranja” o naših bodočih planih. Če vas zanima, ali se vračamo v Slovenijo ali ne, si oglejte spodnji video.

---

Dolina Valbonë

Za popoldanske ure so bile napovedane morebitne plohe, zato smo se v osrčje doline podali že precej zgodaj. Ob reki Valbonë, ki nas je na mestih že precej spominjala na Sočo, smo se po odlični asfaltirani cesti podajali vedno višje. Seveda smo vmes naredili okrog 500 postankov, saj so razgledi iz kilometra v kilometer postajali vedno lepši. Špičasti zasneženi vrhovi so postajali vsemogočnejši, kar nas je povsem navdušilo. Pravih hribov nismo videli že od Gruzije, zato je bil res super občutek biti spet med gorami.

Na poti smo se ustavili tudi pri jezercu Xhermas. Brlog smo pustili ob cesti, do njega pa smo se podali po približno 200 m dolgi stezi skozi gozd. Poleg nas ni bilo nikjer nikogar, zato se je bilo prav fino usesti na bližnjo skalo in opazovati neverjeten odsev gora na vodni gladini. Jezero je sicer zelo majhno, zato ni ravno točka, kjer bi preživel ure in ure, je pa vseeno simpatičen postanek.

V naslednjih kilometrih smo se ob cesti ustavili še ob Starem vodnem mlinu, ki bi bil tudi lepa točka za fotko ali dve, če ne bi bilo pred nama nekaj »fotogeničnih« deklet. Ko sta prvi dve opravili dolgotrajni fotošuting, sta ga nadaljevali drugi dve. Slednji sta se, vsaka posebej seveda, sprehajali po leseni brvi tja in nazaj, vse skupaj pa je od daleč snemal njun prijatelj. Ker se z nama nista niti najmanj obremenjevali, sva vmes vskočila na most, naredila 3 fotografije v manj kot 10 sekundah ter se odpeljala naprej. Saj si vsi želimo dobre slike / videa, ampak včasih bi pa uvidevnost do drugih vseeno morala biti malo pomembnejša od Instagram všečkov 😉.

Tako smo končno prispeli v osrčje doline. Zadnji del je precej širok, povsod naokrog pa nas obstajajo visoke gorske verige. Albanci se lepote dobro zavedajo, zato so povsod ob cesti razni apartmaji, restavracije in »kampi« (ograjen travnik restavracije). Za divje kampiranje neke ekstremne izbire ni. Midva sva sprva razmišljala, da bi se od konca ceste in velikega parkirišča podala še naprej, po urejeni suhi rečni strugi. Ker po njej vozijo turiste, je vsaj začetni del kar dobro utrjen, zato tudi s brlogom ne bi imela težav. Skrbelo naju je le hudo deževje, ki je bilo napovedano za naslednji dan. V rečni strugi med dežjem res ni najbolj pametno spati, zato smo se odpeljali do bližnjega travnika (koordinate). Popoldne smo suho rečno strugo, Šnofka tudi ledeno reko, raziskovali kar peš, zaspali pa smo obdani z neverjetnimi razgledi.

Naslednji dan je bilo res precej kislo vreme, zato so žal vsi naši planirani pohodi padli v vodo. Čeprav se do doline Theth ne bi mogli podati že zaradi velike količine snega, pa smo vseeno upali, da nam bo uspelo prehoditi kakšno bolj nižinsko pot. Žal nam vreme res ni bilo usojeno, tako da smo se precej razočarani vrnili na nižjo nadmorsko višino. Iz istega razloga smo izpustili tudi plovbo s trajektom po zajezenem delu reke oz. jezeru Koman. Ker nas bi 2 h vožnja stala okoli 120 € (cena je na m2 vozila), se nama v deževnem vremenu res ni zdel vreden strošek. Tako smo se do Skadarskega jezera odpeljali po precej ozki, ovinkasti, a dobro vzdrževani asfaltirani cesti, od koder so se razprostirali lepi razgledi na reko pod nami. Tako smo uživali kljub sivim oblakom na nebu.

---

Skadarsko jezero

O jezeru, ki si ga delita Albanija in Črna gora, prav dosti nimava za povedati, saj sva si ga le na hitro ogledala. Najprej smo imeli namen obiskati mesto Shkodër / Skadar, ampak ker se nama na internetu ni zdelo nič kaj posebnega, sva se odločila, da se le zapeljemo po cesti ob južni strani jezera. Dejansko naju je urejenost ceste in širokega pločnika s kolesarsko stezo kar presenetila. V lepem vremenu je bilo kar veliko turistov, ki so uživali v lokalih ali na kolesu. Za postanek žal nismo imeli časa, a se nama je vseeno zdel ta kos jezera zelo urejen. V bližini smo se le na hitro ustavili ob zelo lepo ohranjenem dolgem Otomanskem mostu.

---

Dolina Theth

S Skadarskega jezera smo se po ozki, a lepo urejeni in novo asfaltirani cesti podali v osrčje doline Theth. Že pot do tja naju povsem navdušila, saj je v sončnem vremenu zelena pokrajina kar žarela, nad njo pa so se spet dvigali zasneženi vršaci. Povzpeli smo se precej visoko – 1.700 m nad morjem, kjer je bilo ob cesti še kar nekaj snega. Na poti nazaj sva na prelazu Šnofki privoščila preganjanje po velikanski snežni zaplati, kar jo je zelo osrečilo. Nazadnje je imela takšno izkušnjo pred 2 leti v Andori, kjer smo se prav tako ustavili na vrhu prelaza. Od takrat snega, ki ga tako zelo obožuje, ni videla, zato se ji je povsem zmešalo.

Slap Grunasi

V obe smeri:

➡ 4 km

⬆ 100 m

⏱ 1,5 h

Ob prihodu v dolino smo sklenili, da se takoj odpravimo do slapu Grunasi. Brlog smo parkirali ob makadamski cesti (42.388663, 19.779900) in pot nadaljevali peš. Sprehod je primeren za vsakega, saj je večinski del poti širok makadam, ki se blago vzpenja ali spušča. Le zadnjih 100 m do slapu je malo bolj strma skalnata steza, a nič strašljivega.

Slap Grunasi, visok 25 m, se sicer nahaja na zahodnem vznožju vrha Boshi. Mogočne stene, ki ga obdajajo, so res dih jemajoče, zato obisk toplo priporočava. Je pa potrebno opozoriti, da ob slapu precej piha, kar posledično pomeni, da zelo prši. Sedaj so se nama obleke sicer hitro posušile na žgočem soncu, a bi nama v slabem vremenu vseeno morda prav prišla tanka vetrovka.

Ko smo se vrnili v kamper, sva ugotovila, da je na mestu, kjer smo bili parkirani, precej slab mobilni signal. Podobno kot v dolini Valbonë, tudi v dolini Theth prav veliko izbire za prenočevanje na divje ni. Prebivalci v okolici svojih bivališč in restavracij zaračunavajo parkirnino, zato je edina brezplačna možnost prodnat prostor v bližini mostu (42.39386, 19.77536). Že ob prihodu v dolino sva opazila, da je tam parkiranih ogromno kamperjev, zato nama vrnitev tja res ni prav zelo dišala. A druge izbire žal nisva imela, saj je bil edino tam dovolj dober signal za najino popoldansko delo. Tako sva prenočila z 15 – 20 kamperji, zaradi česar sva bila malo nesrečna, a naju je vseeno razveseljeval lep razgled skozi okno najine spalnice.

Syri i Kalter / Blue Eye

V obe smeri:

➡ 5,5 km

⬆ 180 m

⏱ 2 h

Naslednji dan smo se odpeljali do izhodišča sprehoda / pohoda kotanje Blue Eye. Do nedavnega je bila cesta do tja makadamska, kar je pomenilo dober zaslužek za domačine, saj so turiste do izhodišča vozili s svojimi terenskimi vozili. Žal za njih, a na srečo za nas, je sedaj cesta čisto na novo asfaltirana, zato se lahko do izhodišča poda vsak. Res sicer je, da je precej ozka, a vseeno prevozna z vozili vseh velikosti.

Mi smo parkirali v bližini reke (42.353791, 19.768903), si obuli pohodniške čevlje ter se podali proti najbolj turistični točki v dolini. Morava reči, da smo vsi 3 zelo uživali, saj je tukajšnja narava res prekrasna. Tako zelene pokrajine nisva videla že od prejšnjega poletja, zato sva bila res navdušena. Pot je ves čas lepo urejena in dobro označena, zato ni bojazni, da bi se kje izgubili. Morda je malce bolj naporna od tiste do slapu, a z manj kot 200 m višinske razlike, je to še vedno bolj sprehod kot pohod.

Glede na to, da se Syri i Kalter imenuje tudi izvir na jugu Albanije, sva bila prepričana, da bo tudi ta Blue Eye izvir. Naj povem, da sva se kar uštela, saj je to le kotanja s površino 100 m2 in globino 4 -5 m, vanjo pa se izliva Črna reka. Ker se nahaja med zelenimi pobočji je prekrasne modre barve, zaradi česar je dobila svoje ime.

Midva sva kotanjo želela fotografirati tudi z druge strani reke, a ker je le-ta precej deroča, globoka in predvsem mrzla, sva iskala alternativno pot na drugi breg. Tako smo se po stezi povzpeli nad kotanjo, kjer sva našla manjšo leseno brv. Sprva se nama je zdela v kar v redu stanju, a ko sva ugotovila, da so lesene deske že precej strohnele, med njimi pa lahko opazuješ zelo deročo reko, sva nad fotografiranjem obupala. Raje sva ostala na istem bregu in si reko ter kotanjo ogledala še od zgoraj.

Naš plan je bil, da se zaradi slabega signala še isti dan odpeljemo nazaj proti Skadarskem jezeru, a je bilo vreme kar preveč kičasto, da bi dolino že zapustili. Tako smo dan preživeli na soncu ob rečni strugi ter se popoldne vrnili v bližino parkirišča z veliko kamperji, kjer smo spali že prejšnji večer. Žal na izhodišču Syri i Kalter signala sploh ni, zato tam res nismo mogli ostati. Bila sva malo razočarana, a vseeno zadovoljna, da smo v celoti izkoristili dan.

Naslednji dan smo dolino Theth zapustili ter se v naslednjih dneh poslovili tudi od Albanije. Kakšni so najini splošni vtisi o celotni državi? Ker na žalost nismo imeli ogromno časa, smo raziskali le najbolj turistične dele, ki pa so naju malo razočarali. Pa ne, ker ne bi bili lepi, sploh severni del je prekrasen, a ker je Albanija pogosto opevana kot nek nerazvit, zaostal in še neodkrit biser sredi Evrope. Midva takega občutka nisva dobila. Res sicer je, da sva večino Evrope prepotovala v času pandemije, ko je turizem res pešal, zadnje leto pa sva preživela v Turčiji / Gruziji / Armeniji / grških otokih, kjer je kamperjev razumljivo precej manj, zato naju je verjetno število avtodomov v Albaniji še toliko bolj šokiralo. Verjamem, da jih je v notranjosti, v kakšnih manj turističnih delih precej manj, a na znanih poteh, Albanija še zdaleč ni neodkrit turistični biser. Tudi hotelski kompleksi, ki se razprostirajo po celotni južni obali, pričajo, da se država zelo hitro razvija. Čeprav je to za gospodarstvo super dosežek, pa bi bilo nama potovanje verjetno precej bolj všeč, če bi se vrnili kakšnih 10+ let nazaj v preteklost, saj so manjša mesteca in na splošno narava res prekrasni…

Pa se slišimo prihodnjič…