Od Albanije do BiH
Iz Albanije smo blizu Skadarskega jezera vstopili v Črno goro, ki pa je nismo prav dosti raziskali. Razlogi za to sta 3. Prvi je, da sva pred 5 letimi s posteljo v prtljažniku in podrtimi zadnjimi sedeži obiskala večino znamenitosti ex – Jugoslavije. Iz Slovenije preko Hrvaške do Srbije, nato v BiH in Črno goro ter nazaj domov po jadranski magistrali. Drugi razlog je posledica prvega – ker sva večino »pomembnega« že videla. Ker imamo časovno omejitev, do kdaj priti v Slovenijo, sva se odločila podrobneje raziskati Albanijo, vse ostale države severno od nje pa več ali manj, s krajšimi postanki vmes, le prevoziti. Tretji razlog pa je tisti, ki naju je najbolj spravljal v slabo voljo. Neprestano deževje. Tako slabega vremena nismo več vajeni, saj ga v preteklih 2 letih in pol preprosto nismo bili deležni. Niti na Norveškem ne! To mokro pomladno vreme je samo še en razlog, zakaj že komaj čakava, da nadaljujemo z dogodivščinami, ki nas še čakajo po Sloveniji.
Prehod meje
Vstop v Črno goro je bil hiter in enostaven, le kratek pregled dokumentov in že smo lahko nadaljevali pot. Najprej smo se odpravili v glavno mesto Podgorica, ki si je nismo imeli namena ogledovati, a je bila vseeno obvezen postanek za nakup SIM kartice. Slednjo sva kupila od ponudnika Telekom ter plačala 10 € za 500 GB za 1 teden.
Reka Crnojevića
Pot smo nato nadaljevali do znanega okljuka reke Crnojevića, ki leži v bližini Skadarskega jezera. Tukaj se prav dolgo nisva zadržala, saj je bilo vreme oblačno in kislo, zato sva meander le na hitro poslikala z razgledne točke ob cesti. Kljub slabemu vremenu je bil razgled vseeno zelo lep, saj so bili na mirni vodni gladini dobro vidni odsevi bujne zelene pokrajine povsod naokoli.
Narodni park Lovčen in Njegošev mavzolej
Naslednji dan smo se zbudili v sončno / oblačno / deževno jutro, tako da sva res držala pesti, da bo vreme zdržalo vsaj toliko, da se povzpneva na znamenito razgledno točko nad Boko Kotorsko. Zakaj se tukaj nisva ustavila že pred 5 leti, nama ostaja neznanka, zato sva bila trdno prepričana, da nama bo tokrat uspelo. Zapeljali smo se v Narodni park Lovčen, v hiški ob cesti gospodu plačali vstopnino v park 3 € / osebo ter čez nekaj kilometrov parkirali na manjšem parkirišču ob cesti (42.397083, 18.843265). Lahko bi se sicer odpeljala od samega vrha, a tam se nahaja le krožišče, na katerem lahko le obrneš nazaj navzdol. Parkirišča ni, zato se do vrha na podajajte.
Že ko smo izstopili iz kamperja in se začeli po peš poti vzpenjati proti vhodu Njegoševega mavzoleja, se nama je zdelo, da razgleda ne bova videla. Oblaki so se iz sekunde v sekundo kopičili okrog najvišje točke in zastirali kakršenkoli razgled. Ko sva na vhodu pred tunelom ugotovila, da morava plačati še 8 € / osebo za ogled mavzoleja in razgledne točke, sva sklenila, da vse skupaj nima smisla. Še prodajalec kart nama je rekel, da bi bil to popolnoma izgubljen denar, saj zaradi oblakov ne bova videla več kot nekaj metrov pred sabo. Sprva sva še malce oklevala, a ko je začelo liti kot iz škafa, sva se malce z dolgim nosom vrnila nazaj v kamper. Pravijo, da gre v tretje rado, tako da upajmo, da nama naslednjič uspe.
Kotor
Do Kotorja vodi več cest. Najkrajša, ki nudi najlepše razglede in nas pripelje direktno v mesto, je precej ovinkasta in ozka. Ker so nama oblaki preprečili, da bi Boko Kotorsko videla z Lovčena, sva se odločila spustiti prav po opisani cesti in upala, da ujameva vsaj trenutek malo lepšega vremena. To se je izkazalo za odlično odločitev, saj so bili v oblake zaviti le vrhovi okoliških gora, zato sva med vožnjo lahko opazovala Kotor, Tivat in celotno obalo. Prav ekstremnega sonca ni bilo, a sva med vožnjo vseeno uživala. Tudi s samimi ovinki in ozkim voznim pasom nisva imela težav, saj je veliko odmikališč, poleg tega pa cesta ni bila prav zelo prometna. V visoki sezoni, ko navzgor in navzdol vozijo turistični avtobusi, bi bila situacija verjetno malce drugačna.
Najin plan je bil, da obisk Kotorja izpustiva, saj sva ga že videla, a ker je bilo precej lepše vreme od napovedanega, sva se vseeno odpeljala do parkirišča blizu centra mesta (42.421691, 18.764863). Za 3 € / h (20 € / dan) smo brlog pustili pod budnim očesom prijaznega upravljalca parkirišča, ki nama je dal nasvet, kje pojesti dobro, a ne predrago kosilo. Upoštevala sva njegov predlog in se podala v bližnjo restavracijo Tanjga, kjer sva za pleskavico s sirom s prilogo, čevapčiče s prilogo, lepinje in veliko pivo odštela 15 €. To se nama je zdela za Kotor zelo sprejemljiva cena, poleg tega pa je bilo vse zelo okusno. Priporočava!
S polnimi želodci sva se nato skupaj s Šnofko podala na sprehod po starem mestnem jedru. Čeprav je bilo oblačno, je bilo vseeno zelo toplo, tako da je bil ogled mesta zelo prijeten. Med odkrivanjem kamnitih uličic sva pojedla še sladoled in se počutila kot prava turista. Presenetilo naju je le, da večina turistov ni bila iz nam bližnjih držav, temveč iz krajev izven Evrope. Predvidevala sva, da jih je kar nekaj s križark, ki so bile zasidrane v sredini zaliva.
Po ogledu mesta smo se odpeljali do trdnjave Goražda, ki se nahaja nad Tivatom. Na travi ob njej smo prenočili in upali, da nam naslednji dan uspe načrtovano presenečenje. Zjutraj naj bi se namreč začela jadralska regata, skipper ene izmed ekip pa naj bi bil moj oče. Najin plan je bil, da ga presenetiva z navijanjem za njegovo ekipo. Žal pa je vse skupaj splavalo po vodi, ko sva ugotovila, da zaradi spleta okoliščin na regato ni uspel priti. No ja, vreme je bilo res obupno, tako da najbrž ne bi užival ne on, ne mi.
Durmitor
Zaradi hudega deževja sva se odločila, da se odpeljemo direktno v Durmitor, kjer sva sicer pred leti že bila, a nama je bila planota res zelo všeč. Mimo velikanske križarke, ki je bila privezana na kotorsko rivo, smo se ob obali odpeljali proti severu in naslednji dan prispeli na Durmitor.
Sprva sva želela prevoziti najlepšo panoramsko cesto v Črni gori P14, ki povezuje Žabljak in Plužine, a so nama s turističnega centra odpisali na mail, da je le-ta zaradi snega še vedno zaprta. Tako sva preoblikovala plane in se odločila, da prespimo ob istem jezercu, kot sva prespala takrat. A tudi ta plan je splaval po vodi, saj je bilo zaradi dolgotrajnega deževja vse tako razmočeno, da bi imel na blatni travi težavo še osebni avto, kaj šele najina težka hiša na kolesih.
Vseeno se nama je za kakšno uro nasmehnila sreča, saj je ravno v trenutku, ko sva ob jezeru obujala spomine na prezeblo majsko noč 2018, posijalo sonce. Tako sva lahko vsaj za nekaj trenutkov opazovala čudovito zeleno pokrajino in našla malce bolj kamnito mesto za prenočevanje. Naslednji dan smo se spet v hladnem, oblačnem in na trenutke deževnem vremenu podali na daljši sprehod, na katerem smo uživali vsi trije. Midva ob pogledu na lepo travnato pokrajino, Šnofka pa v norenju po razmočenem blatnem terenu.
Most Djudjevića Tara
Ker je bila cesta P14 še zaprta, smo pot proti Bosni nadaljevali mimo znamenitega mostu Djurdjevića Tara. Slednji je impresiven zaradi svoje dolžine (365 m) in višine (dviguje se 172 m nad reko Taro). Leta 1940, ko je bil zgrajen, je slovel kot most z najdaljšim betonskim lokom svetu. Zgradili so ga z namenom, da bi povezal odročno pokrajino Durmitor s preostalo, takrat kraljevino, Jugoslavijo. Za izgradnjo so postavili kar 141 m visok gradbeni oder, za katerega so porabili 650 kubičnih metrov lesa. Sama lesena konstrukcija je tako predstavljala vrtoglavih 40 % celotnega stroška izgradnje mostu.
Mi smo parkirali na brezplačnem parkirišču tik pred njim ter se čezenj najprej podali peš. Z vrtoglave višine smo tako opazovali prekrasno reko Taro, ki zaradi kristalno čiste vode slovi tudi pod imenom »Solza Evrope« ter bujno zeleno rastje. Kasneje smo ga prečkali tudi s kamperjem in nadaljevali pot v bližino bosanske meje.
Pa se slišimo prihodnjič…
