Preko BiH in Hrvaške v Slovenijo
Pa je napočil čas, da opišem še zadnjo etapo pred 3 tedenskim postankom v domovini. Iz Črne gore smo pot nadaljevali v Bosno in Hercegovino, kjer smo obiskali Sarajevo in si ogledali znameniti slap v Jajcu, na Hrvaškem pa smo nato raziskali še vojaško bazo Željava. Spet nas je večinoma spremljalo deževno vreme, tako da najino razpoloženje ni bilo ravno na vrhuncu. Na srečo smo večino znamenitosti v omenjenih državah obiskali že prej, zato nisva imela slabe vesti, da sva veliko stvari izpustila.
Bosna in Hercegovina
Prehod meje Črna gora – BiH
Za prestop meje smo izbrali mejni prehod na vzhodu države – Metaljka. Bila sva kar presenečena, saj črnogorsko in bosansko carino loči kar nekaj km ozemlja, za katerega še danes ne veva točno, pod katero državo sodi. Midva sva bila namreč po pregledu dokumentov na črnogorski strani trdno prepričana, da sva že v BiH, ko sva po kar nekaj km vožnje naletela še na hišico bosanske policije. Vse je sicer potekalo gladko, brez kakršnihkoli posebnosti. Tako smo v zelo kratkem času vstopili v Šnofkino rojstno državo, ki jo je obiskala prvič, odkar so jo iz Bihaća skupaj z mamo, bratci in sestricami pripeljali v Slovenijo.
V državo smo vstopili v bližini mesta Goražde, kjer sva naredila kratek postanek za kosilo (odličen burek), kupila pa sva tudi SIM kartico. Odločila sva se za ponudnika BH Telecom. Ker smo v državi ostali le 2 dni, nama je zadostovalo 10 GB za 10 KM (cca 5 €) za 10 dni.
Goražde je sicer imelo na koncu vojne 1992-1995 pomembno vlogo, zato je na večini stavb še danes videti luknje metkov in granat. Že takoj se naju je dotaknila tista žalostna plat Bosne, ki jo je žal še vedno čutiti na vsakem koraku. Ker tukaj živijo večinoma muslimani, je mesto s Sarajevom povezano s posebnim koridorjem, ki spada pod Federacijo Bosne in Hercegovine. Midva sva do prestolnice ubrala drugo pot, zato smo ves čas prehajali iz Republike Srbske v Federacijo Bosne in Hercegovine.
Sarajevo
Tako center Sarajeva kot Tunel Odrešitve oz. »Spasa« sva pred leti že obiskala, a ker nama je od vseh balkanskih držav BiH najbolj pri srcu, sva se odločila, da vseeno obiščeva obe lokaciji. Že takrat sta se nama vtisnili globoko v srce, tokrat pa se je njuno mesto v najinih srcih še poglobilo.
Tunel Spasa
Prespali smo na obrobju Sarajeva (43.811633, 18.290541) in se zjutraj odpeljali najprej do tunela, brez katerega bi se vojna v Sarajevu zagotovo končala povsem drugače, kot se je. Čeprav se ponavadi na tem blogu ne spuščam v politično zgodovino, pa se mi tokrat to zdi ključno za razumevanje omenjene znamenitosti.
Bosna in Hercegovina je bila multietnična republika, v kateri je poleg Bošnjakov živelo tudi veliko Srbov in Hrvatov. Slednji se niso strinjali s samostojnostjo, ki jo je leta 1992 razglasilo predsedstvo republike Bosne in Hercegovine. To je privedlo do krvave državljanske vojne, ki je trajala 4 leta. Vojaške enote republike Srbske so v tem času napadle tudi Sarajevo in ga obstreljevale kar 1.425 dni. Ker mesto leži v kotlini, Srbi pa so obkolili vse okoliške hribe, je bila edina možnost za pobeg iz Sarajeva na svobodno ozemlje preko letališke steze. To je uspelo le redkim, saj so tudi letališče, na katerem ni bilo mogoče najti skrivališča, ves čas obstreljevali. Situacijo so oteževale tudi sile ZN, ki so letališče nadzorovale in prebivalcev Sarajeva niso izpustile na drugo stran. Tako je bila edina rešitev tunel, ki so ga izkopali pod letališko stezo.
Slednjega so izkopali v najtežjem času za prebivalce Sarajeva – mesto je bilo odrezano od sveta, zato so živeli brez elektrike, gretja in tekoče vode, primanjkovalo pa je tudi hrane, zdravil in ostalih življenjsko potrebnih dobrin. Izgradnja tunela je potekala noč in dan, delali pa so v 8 urnih izmenah. Kljub trdemu delu je gradnja trajala 4 mesece in 4 dni. Tunel, dolg 800 m, širok 1 m in visok 1,6 m, je tako predstavljal edini vhod in izhod iz mesta, preko katerega se je mesto v času obleganja oskrbovalo z vsemi potrebnimi dobrinami. Zahvaljujoč tunelu je približno 350.000 prebivalcev Sarajeva lahko preživelo in se uprlo srbski agresiji. V času obleganja je v mestu umrlo 11.541 prebivalcev, od tega 1.601 otrok, v povprečju pa je vsak dan na mesto padlo kar 329 granat.
Ko naslednjič obiščete prestolnico BiH, si nujno oglejte tudi omenjen tunel. Čeprav je po koncu vojne v celoti propadel, pa so ga v zadnjih letih delno obnovili. Poleg hiše družine Kolar, ki je bila meddrugim odgovorna za izgradnjo, se lahko sprehodimo tudi po začetnemu delu tunela (približno 100 m). Tudi v sami hiši si lahko ogledamo veliko pripomočkov, ki so jih med vojno uporabljali, ogledamo krajši film in preberemo ogromno zanimivosti, ki se te zares dotaknejo. Kar težko je verjeti, da so prebivalci Sarajeva preživeli tako hudo agresijo in se ji toliko let uspešno upirali.
Vstopnina za odrasle je 10 KM (5 €), plačati pa je potrebno tudi parkirnino 5 KM (2,5€).
Center Sarajeva
Po pretresljivem postanku smo se odpeljali v center mesta, ki smo se ga že zelo veselili. Sarajevo je eno redkih, če ne celo edino mesto, kamor se vedno z veseljem vračava. Čeprav tu nimava prednikov ali bližnjih sorodnikov, pa se nama zdi, da je na Baščaršiji in njeni okolici mogoče začutiti posebno vzdušje. Ker se čuti muslimanska kultura, je povsem drugačno od drugih balkanskih prestolnic.
Brlog smo parkirali na plačljivem parkirišču (43.859512, 18.422687; 3 KM / 1,5 €/h), nato pa smo se odpravili proti Baščaršiji. Že takoj so naju očarale številne stojnice, na katerih pa so bili spominki precej dražji, kot so bili pred 5 leti. Vseeno sva kupila prekrasno bakreno džezvo z modrimi vzorci, o kateri sem jaz sanjala že zadnjih nekaj mesecev. Že veste, kaj je sledilo po tem? Čevapčiči seveda! Misleč, kako zelo bomo uživali ob opazovanju množice na Baščaršiji, smo se usedli v restavracijo Hodžić 2, naročili 10 in 5 u pola s kajmakom in pravo Sarajevsko pivo. Na žalost se je ravno v tem času vlilo kot iz škafa, zato sva kosilo pojedla obkrožena s skupino slovenskih učencev, z razgledom na prazen trg. A nič zato, vseeno sva uživala v vsakem grižljaju.
Po kosilu sva si v eni izmed uličic privoščila še pravo turško kavo in kupila kilogram baklave, nato pa smo počasi odrinili nazaj proti brlogu. No, seveda s kar precej postanki na številnih stojnicah.
Slap v Jajcu
Kot že omenjeno, nas je tekom potovanja po Črni gori, BiH in Hrvaški ves čas spremljalo sivo in deževno vreme. Reke so začele prestopati bregove, v nekaterih regijah je prihajalo do hujših poplav, zato sva kar težko našla primeren prostor za prenočitev. Ker narava res ni bila preveč prijazna, smo se v Jajcu le ustavili ob znamenitem slapu, ga fotografirali in se odpeljali naprej proti Hrvaški. Slap je bil temu primerno zelo vodnat, voda pa blatno, rjave barve.
Hrvaška
Ker je Hrvaška res že na domačem pragu in ker se nam je že kar mudilo v Slovenijo, smo pri sosedih prespali le 1x. Ogledali smo si vojaško bazo Željava in se v slabem vremenu že naslednji dan pripeljali v domovino.
Prehod meje BiH – Hrvaška
Morava reči, da so naju naši sosedje že kar takoj precej razjezili. Čeprav so bili čisto prijazni in z dokumenti nismo imeli nobenih težav, pa še nikoli nisva doživela, da bi carinik sam pregledoval notranjost kamperja. Še v Gruziji, Armeniji in Turčiji, ki jih imamo za »zaostale« države in so pregledi malce ostrejši, je policaj vedno vstopil v brlog skupaj z enim od naju ter nama s prstom kazal na določen predal ali omarico, ki jo je želel pregledati. Nihče se brez najinega dovoljenja ni dotikal prav ničesar. Na hrvaški strani pa so pregled opravili malo po svoje, saj se je policaj z mokrimi in blatnimi gojzarji sam sprehajal sem in tja, pregledoval, kar si je želel, midva pa sva morala ostati zunaj. Pa da se ne bo kdo zdaj preveč »vnel« – ničesar posebnega ne skrivava, le občutek, da nekdo brez tvojega nadzora brska po tvojem spodnjem perilu, ni ravno prijeten, da o zakonih ne izgubljam besed.
Željava
V bližini bosansko-hrvaške meje se nahaja letališče Željava, ki jo je Jugoslavija zgradila v času 50. in 60ih let. Takrat je bila to največja vojaška baza v Evropi, ki je državo stala, z upoštevanjem inflacije, približno 40 milijard €. V bazi 505, ki jo je sestavljalo 3.500 m podzemnih tunelov, je bilo prostora za 58 letal tipa mig 21. Ker je bila celotna konstrukcija zgrajena v hribu Plješivica, naj bi preživela tako jedrski napad, kot eksplozijo 20-kilotonske bombe. Vseeno je vojski JLA leta 1992 z več kot 50 tonami eksploziva uspelo uničiti pristajalne steze, galerije in del opreme, radarsko opremo in območje pa je prepustila vojski samooklicane Republike Srbske Krajine.
Celoten kompleks je danes zapuščen, tako da se lahko po pristajalnih stezah prosto vozimo s svojim vozilom ter peš raziščemo neskončne tunele. Mi smo se sprehodili le po začetku enega izmed rovov, saj prav veliko v njih ni za videti. Vse skupaj počasi razpada, saj očitno prav nikomur ni v interesu, da bi kompleks spremenil v turistično točko. V bistvu je prav zato privlačna številnim turistom (predvsem motoristom, ki na ravnih letaliških stezah preizkušajo sposobnosti svojih motornih koles), saj je vojaška baza kar malce srhljiva. No, morda sva takšen občutek dobila le midva, saj nas je spet oz. še zmeraj spremljalo slabo vreme.
Poleg tega, da smo se z brlogom prvič popeljali po letališki stezi, pa naju je navdušilo tudi letalo, ki je v celoti polepljeno z nalepkami številnih popotnikov. Mislim, da je to edina znamenitost na tem potovanju, kjer me je Rok sam prosil, da ga fotografiram. Moški otrok je seveda zlezel na krilo in v notranjost letala ter pregledal vsak vijak.
S tem se je naš potep po Balkanu zaključil. Že naslednji dan smo namreč vstopili v Slovenijo. Prihod je bil kar malce nenavaden, saj sva prvič doživela, da na meji ni bilo nikogar. Tako smo se odpeljali direktno v rojstno vas moje babice, v kateri smo v naši počitniški hišici preživeli ogromno vikendov in počitnic. Tokrat smo se le na hitro sprehodili po domačih gozdovih in nato že nadaljevali pot proti Ljubljani. Na tem mestu bi se še enkrat iz srca zahvalila prijateljem, ki so nama dovolili, da smo bili 3 tedne parkirani na njihovem vrtu. Ker se v stanovanje nismo selili, smo se lahko vsak večer po celodnevnih opravkih vrnili v domačo posteljo, ki smo se jo v zadnjih 2 letih in 7 mesecih zares privadili. Poleg prostora so nama velikodušno ponudili tudi pomoč, ko sva jo potrebovala, kar nekaj kav in piv, seveda pa ni manjkal tudi kakšen domač narezek in prijeten klepet. Še enkrat hvala, da ste nam polepšali zelo naporne dneve!
Kaj smo brlogu dodali in kam smo se odpravili potem, pa si oglejte v spodnjem videu.
Pa se vidimo naslednjič…
