Tretji prst Halkidike in Solun
Živjo! Še smo živi, samo tako počasni, da se v enem tednu ne nabere dovolj stvari za eno blog objavo. Težko življenje, kajne? V zadnje 2 tednih smo raziskali še najzahodnejši prst Halkidike, ki nas je presenetil s čudovitim rtom in prekrasnim polotočkom. Na vsakem smo ostali kar nekaj dni. Po Halkidiki pa smo se odpeljali do 2. največjega mesta v Grčiji – Soluna. No, o njem malo več v nadaljevanju. Najprej vam bova izdala mesti, ki sta nama bili na zadnjem prstu najbolj všeč.
Polotoček v vasi Xina
Tukaj smo preživeli kar nekaj dni, saj je polotoček res prekrasen (39.93192, 23.734156). Prostora za parkiranje je sploh v tem letnem času ogromno, saj ni nikjer žive duše. Celotna vasica je prazna, zato smo ves čas poslušali le zvok valov, ki so nas obdajali z vseh strani. Na polotoku sicer leži tudi majhna grška cerkvica, ki ves čas odklenjena. V 4 dneh, ki smo jih preživeli na tem mestu, jo je obiskalo le nekaj ljudi, med njimi tudi 2 policaja. Polotok pa je super izhodišče tudi za lepe sprehode v okolici. Pot najprej vodi čez vasico, katera pa je malce drugačna od ostalih vasi. V njej je namreč več prikolic kot pa je dejansko hiš. Glede na to, da pri nas na kaj takšnega ne bi smeli niti pomisliti, se je res zanimivo med njimi sprehoditi in opazovati, kako so urejene. Nekateri imajo zraven prikolic postavljene celo manjše hišice s kaminom. Izven vasi pa lahko pot nadaljujemo med številnimi oljkami do kar visokih klifov. Mi smo bili tam ravno v času močnega vetra, zato so valovi z neverjetno silo udarjali ob stene in se valili čez mnoge čeri. Obisk tega polotočka zato toplo priporočava.
Rt Possidi
Rt Possidi bi lahko poimenovali tudi peščen grški Bol. No, vsaj na prvi pogled. Od Bola se vseeno razlikuje v 2 značilnostih. 1. je, da je rt manjši, 2. pa je, da se nanj lahko pripeljemo z avtom (39.958699, 23.364821). Nama sicer to ni uspelo, saj je bila mivka premehka in sva se morala zadovoljiti s prostorom 500m stran, a je vseeno vožnja do konca rta pogosta praksa domačinov. Predvsem v večernem času in med vikendom se pripeljejo na konec rta, parkirajo in med druženjem lovijo ribe. Ker je močan veter v Grčiji kar pogost, so bili tudi tokrat valovi zelo visoki. Če ste ljubitelji opazovanja le-teh, vam res priporočava, da se ob zahajajočem soncu sprehodite do konca rta. Valovi se namreč podirajo v vse smeri, zato je pogled fantastičen. Res lahko prav začutiš njihovo moč.
Solun
No, po 1 mesecu in pol pa je prišel čas, da zaidemo med ljudi in si ogledamo našo prvo znamenitost. Morava priznati, da naju tudi po tolikšnem času ni mikalo iti v veliko mesto, sploh ker nisva imela pojma, kje bova lahko parkirala. Na aplikaciji Park4Night je praktično vsako parkirišče imelo goro komentarjev »vlomili so nam«. Našla sva le eno varovano plačljivo parkirišče (40.629105, 22.953756, cena: prvi 2h 4€, nato 1€/h), a po komentarjih sodeč, naj bi bilo s 7,5m dolgim avtodomom praktično nemogoče dobiti prosto mesto. No, nama se je vseeno nasmehnila sreča, saj sva uspela parkirati naš brlog v dopoldanskih urah, ko je bilo parkirišče res kar polno. Vseeno moram opozoriti, da je vhod zelo ozek in boksi zelo kratki. Midva sva na srečo našla prostor ob strani, kjer sva lahko parkirala bočno.
V sončnem, a vseeno precej hladnem vremenu, smo se nato podali na 5km sprehod po mestu. Najprej smo se odpravili proti morju, kjer stoji Beli stolp (White Tower). Le-ta je bil zgrajen leta 1535 in je bil na začetku obkrožen z močnimi zidovi. V času Otomanske nadvlade je bil namreč uporabljen kot zapor. Ker je bilo tukaj veliko ljudi usmrčenih in mučenih, so ga najprej imenovali Rdeči stolp ali Stolp krvi, a se je to leta 1890 spremenilo. Iz tega leta izvira njegovo trenutno ime, saj ga je eden od zapornikov v zameno za svojo svobodo pobarval na belo.
Nato smo se ob morju sprehodili najprej do kipa Aleksandra Velikega (Alexander the Great Monument) in kasneje do centra mesta. Mestna promenada nam je bila zelo všeč, saj je bilo vzdušje tudi v tem času med tednom zelo živahno. Ljudje so sedeli na klopeh, se nastavljali sončnim žarkom in uživali v decembrskem času. Všeč nama je bil tudi pogled na zasnežene gore, ki se nasproti Soluna strmo dvigujejo iz morja.
Po sprehodu ob morju smo zavili na Aristotlov trg (Aristotelous Square), ki je glavni trg Soluna. Praktično vsa javna slavja, politični in kulturni dogodki se odvijajo prav tukaj. Trenutno je poln naravnih jelk in različnih drugih okraskov, ki pričarajo vsaj malo božičnega vzdušja.
Pot smo nadaljevali po glavni mestni ulici, ki je bila spet polna ljudi, do mestne tržnice in kasneje do Rimskega foruma (Roman forum). Zgrajen je bil v 2 nadstopjih, našli pa so ga čisto ponesreči v 60tih letih prejšnjega stoletja, ko so na tem mestu želeli zgraditi mestno sodišče. Znotraj kompleksa sta bili med drugim 2 rimski kopeli in manjši teater, ki so ga uporabljali za gladiatorske igre. Bolj kot naju je presunil cel kompleks, so nama bili zanimivi arheologi, ki so s svojimi ščetkami vztrajno iskali nove pretekle zanimivosti.
Pred koncem našega ogleda smo si ogledali še 2 cerkvi – Hagios Demetrios in Rotundo. Slednja sicer ni čisto navadna cerkev, saj je bila tekom dolge zgodovine uporabljena tudi kot mošeja, kar še danes ponazarja zraven stoječi minaret.
Ker sva postajala že precej lačna, sva si zraven Galerijevega slavoloka (Arch of Galerious) privoščila gyros. Slavolok je bil v preteklosti glavni vhod v mesto Solun, zdaj pa stoji na sredini enega izmed mnogih trgov.
Mesto nama je bilo tako presenetljivo všeč in bi ga z veseljem še enkrat obiskala. Res je sicer, da je bilo zelo lepo sončno vreme, a hkrati tudi precej vetrovno. Temperature na tem delu Grčije so se namreč v zadnjih dneh kar precej spustile, zato sva se odločila, da malo pospešiva naš tempo proti jugu. Kaj nas čaka v prihodnjih dneh, pa izveste v naslednji objavi. Aja, preden zaključim, naj še dodam, da sva bila v preteklem tednu tudi gosta na radiu Trst v oddaji Jutranji val. Našemu pogovoru lahko prisluhnete tukaj.
Pa se slišimo prihodnjič…