Drugi prst Halkidike
V zadnje 2 tednih smo lenuharili na plažah sredinskega prsta Halkidike oz. Sitoniji. Trenutno smo, vsaj na tem delu Grčije, skoraj edini avtodomarji. Stalno srečujemo le eno nemško družino s 4 otroki, ki že 4. leto živijo v hiši na kolesih. Poleg njih sva v zadnjih 2 tednih videla le še en kombi s poljsko registracijo. Tako uživamo v miru in samoti, kar nam po pravici povedano kar paše. Premikamo se s polžjo hitrostjo, raziskujemo lepe plaže in se družimo le s potepuškimi psi. Jah, saj smo tudi mi že pravi potepuhi.
Neimenovana plaža
Na lokaciji s koordinatami (40.343498, 23.791) smo preživeli kar nekaj dni. Čeprav je v bližini nekaj hiš, je bilo vseeno zelo mirno in spokojno vzdušje. Lastnik najbližje hiše in nasada oljk naju je bil po njegovem odzivu sodeč kar vesel, saj nama je vsak dan večkrat mahal in malce poklepetal. Prvič odkar sva zapustila Norveško, sva celo napihnila kajak. Na njem sva priveslala do bližnjega skalnatega rta, ki je zaradi navpičnih sten zelo zanimiv. Prav pa nama je prišel tudi neko jutro, ko je mimo kamperja priplavala jata delfinov. Bili so zelo razposajeni, saj so se metali visoko v zrak. Posledično so dobro poskrbeli za mojo kondicijo, saj sem jim kakšno uro sledila s kajakom sem in tja. Takšne jutranje telovadbe se ne bi branila vsak dan.
Ormos Panagias
Ko smo prišli na plažo (40.251701, 23.7229), smo bili malce razočarani, da je bil prostor na hribčku že zaseden. Z njega bi imela namreč na eni strani lep pogled na plažo, na drugi pa na skalnato obalo. No, najina žalost je že zvečer izginila, ko je veter postajal vedno bolj močan. Na plaži smo bili tako malce zaščiteni, zato je noč minila zelo mirno. Ta lokacija nama je bila zelo všeč tudi zato, ker je mesto ravno prav oddaljeno za popoldanski sprehod. Trenutno sicer bolj spominja na mesto duhov, saj so seveda vsi počitniški apartmaji prazni. Sva si pa zato v bližnji marini oči napasla na stari barkači.
Plaža Platania
Čeprav smo bili parkirani v bližini hiš (40.076229, 23.983908), v parih dneh nismo videli žive duše. No ja, ne čisto. Vsak dan so nas obiskali potepuški psi, 2 od njih pa sta naš brlog stražila dan in noč. Neko dopoldne je mimo prišel tudi pastir z največjo čredo koz, kar sva jih videla do sedaj. Od tu je podobno kot pri prejšnji plaži, lep sprehod do bližnjega mesta. Razlika je le ta, da do prej omenjenega mesta vodi cesta, tukaj pa se lahko do njega sprehodiš po kozjih poteh med grmičevjem. Mestna plaža in plaža, na kateri smo bili parkirani mi, sta sicer zelo lepi, saj je morje kristalno čisto. Zelo lep je tudi pogled na goro Athos, ki jo stalno obkrožajo zanimivi oblaki. No, da ne bo kdo rekel, da je vedno vse samo prekrasno. Ena od noči preživetih na tem mestu je bila kar pestra. Vedela sva, da bo močan veter pihal z zahoda, zato sva se odločila ostati na tej plaži en dan dlje. Ker je locirana na vzhodni obali polotoka, sva predvidevala, da bomo pred vetrom dokaj zaščiteni. Na koncu je veter pihal z juga s hitrostjo 45 vozlov / 80 km/h. Čeprav je bil brlog obrnjen direktno v veter, je bila noč kljub postavljenim pomožnim nogicam kar burna. Vsak sunek je kamper konkretno zamajal, zato sva se nenehno zbujala. Za razliko od naju, je Šnofka spala kot top.
Plaža Azapiko
To pa je najlepša lokacija, kar sva jih do sedaj našla v Grčiji (pa še kje drugod) (40.022912, 23.832083). Voda je kristalno čista, ob plaži je veliko sence dišečih borovcev, na drugi strani pa je lep skalnat polotoček, od koder da se loviti ribe. Res je sicer, da nisva nič ujela, a je pogled na morje res zelo lep. Ob morju vodi tudi prekrasna makadamska pot, kjer smo vsako popoldne opazovali sončni zahod. Vem, ne sliši se strašno drugače od opisa prej omenjenih plaž, a nama je bila ta lokacija res zelo všeč. S kajakom sva preveslala vse sosednje zalive, obiskala bližnje plaže in uživala ob branju na koncu sosednjega polotočka. Na žalost nama je po 3 tednih kritično začelo zmanjkovati hrane, zato sva morala po 3 dneh pot nadaljevati proti severu polotoka. Če bi imela dovolj zalog, bi tukaj lahko zlahka ostala več tednov. Je pa očitno bil ta prostor všeč še nekomu, ki si je nekoč le nekaj metrov stran od našega brloga postavil manjši vikend. Pa ne hiške, temveč star vagon za živino. Izgleda kar zanimivo.
To je vse, kar smo v tem tednu videli in doživeli. Čeprav se ne premikamo kaj dosti, nam čas mineva nepredstavljivo hitro. Sploh ne moreva verjeti, da je že december! Prazničnega vzdušja definitivno še ne občutiva. Mogoče morava začeti poslušati božične pesmi? Trenutno nama sicer bolj pašejo pesmi Oliverja Dragojeviča, saj naju Grčija kar precej spominja na ljubo Dalmacijo.
Pa se slišimo prihodnjič…
