Zahod Armenije | od juga jezera Sevan do gruzijske meje
Ojla! Naj vam tokrat zaupamo še, kaj vse smo videli na zahodu Armenije. Dosti bolj južno od jezera Sevan žal nismo šli, a o tem malo več kasneje.
Prelaz Selim
Po tem ko smo prevozili celotno zahodno obalo jezera Sevan, smo se v poznih popoldanskih urah usmerili proti prelazu Selim. Bila sva prav pozitivno presenečena, da je bila tako ob jezeru kot na sam prelaz cesta v odličnem stanju. Vmes sva se sicer morala zapeljati čez neko vas, kjer je bilo več lukenj kot asfalta, a je bil ta odsek precej kratek.
Ob sončnem zahodu sva se tako čez popolnoma suho, a nadvse zanimivo pokrajino, pripeljala na vrh prelaza, kjer sva ostala naslednje 3 dni. Razgledi so namreč bili res čudoviti, saj prelaz Selim povezuje severni in južni del Armenije, ki ju ločuje gorska veriga Vardenis. Na 2.410 m je bila temperatura zelo prijetna, poleg tega pa sta nam družbo delali dve pastirski psički.
Cesta na prelaz velja za eno najlepših panoramskih cest v Armeniji, zato vam jo toplo priporočava.
Caravanserai Selim
Malo pod vrhom zgoraj omenjenega prelaza leži zelo stara kamnita stavba, ki je nekoč služila kot počivališče in prenočišče za trgovce, ki so prevažali blago preko Svilne poti. Zgrajena naj bi bila že leta 1332, a je še vedno odlično ohranjena. Vanjo lahko tudi vstopimo in si ogledamo temačno notranjost.
Poleg samega caravanseraia pa nama bosta v spominu ostala tudi zelo prijazna domačina, ki sta pred njim prodajala vse mogoče lokalne izdelke. Čeprav nista znala besede angleško, smo se nekako sporazumeli v ruščini / hrvaščini. Ker sta nama dovolila, da ju fotografirava in posnameva, sva v zameno kupila zares odličen domač med.
Naša pot proti jugu se je tukaj na žalost končala in morali smo se obrniti proti zahodu. Med Armenijo in Azerbajdžanom je trenutno precej nemirno, zato se na jug raje nisva podala. Ravno nekaj dni preden smo vstopili v to zanimivo državo so se namreč vneli novi vojaški spopadi, ki sicer trajajo že nekaj let. Njihov spor je bil zadnja leta povezan z regijo Nagorno Karabakh, ki sicer leži v Azerbajdžanu, a je večina tamkajšnjih prebivalcev Armencev. Leta 2020 se je prav za to regijo vnela 6 tedenska vojna, ki je terjala ogromno žrtev. Strasti je na koncu pomiril sam Vladimir Putin, ki je stopil na stran Armenije. Rusija je namreč že dolgo njihova največja zaveznica. Od takrat je bilo do nekaj tednov nazaj vse precej mirno. Ker nama ni bilo jasno, zakaj so zdaj spet izbruhnili nemiri, sva v medijih skušala ugotoviti pravi razlog. Vse skupaj naj bi bila neka posledica vojne v Ukrajini, saj so Azerbajdžanci v zadnjih mesecih videli, da Rusija nima niti približno tako močne vojske, kot s(m)o vsi mislili. Poleg tega so prepričani, da so Rusi trenutno preveč zaposleni, da bi se spet stopili v bran Armeniji, zato nekako preizkušajo teren in kažejo svojo moč.
V novicah, ki sva jih prebirala, so poročali o številnih žrtvah, na območju srednje Armenije pa sva opazila tudi številne vojaške konvoje. Ker sva pri nekih popotnikih, ki so se vseeno odločili prečkati jug Armenije na poti do Irana, videla, da so vsi izvozi z glavne ceste zaprti, sva se dokončno odločila, da nima smisla izzivati usode. Se bova pač morala v Armenijo še vrniti!
Tako smo se zapeljali do mesta Areni, kjer smo se ustavili na stojnicah ob cesti, čeprav nisva ničesar potrebovala. Želela sva si le v živo ogledati številne plastenke Coca Cole, ki so krasile precejšenj del polic. V njih namreč ni ameriška Božičkova pijača, temveč črno vino. Prodajalci so se odlično znajdli – ker gre tukaj mimo veliko tovornjakov namenjenih v Iran, so žlahtno kapljico priročno zakamuflirali. Vnos alkohola v Iran je namreč strogo prepovedan.
Kasneje smo se odpeljali na pokopališče nad mestom (39.72407, 45.1897) in tam tudi prespali. Ja, dejansko na pokopališču, parkirani med nagrobniki. Ker so Armenci res zelo, zelo pobožni ljudje, naju je malo skrbelo, da se jim bo to zdelo nespoštljivo. Oh, kako sva se zmotila! Vsak mimoidoči nama je veselo pomahal, neki moški pa je Roka celo odpeljal v samostan in mu do potankosti razložil, kaj vse se v njem skriva. Rok sicer ni razumel niti besede, ker seveda gospod ni govoril angleško, a je bila vseeno lepa gesta. Izven EU se res povsod počutiš dobrodošlo.
Samostan Noravank
V jutranjih urah smo se tako poslovili od številnih nagrobnikov in se po kanjonu Gnishik odpeljali do samostana Noravank. Le-ta je eden izmed najbolj znanih armenskih samostanov, a ne toliko zaradi lepote stavbe, kot zaradi lepote same okolice. Kanjon Gnishik je ustvarila reka Amaghu, ki je oblikovala visoke skalnate klife. Vožnja po popolnoma novi cesti je bila tako res nepozabna.
Sam samostan Noravank, ki je bil zgrajen v 13. stoletju, naju ni posebno navdušil. Sploh ne zato, ker ne bi bil lep, temveč ker sva jih v zadnjem času videla že nešteto. Tako sva si kompleks ogledala bolj na hitro ter več časa opazovala opečnate klife, ki ga obdajajo.
Samostan Khor Virap
Tako kot samostan Noravank, je tudi samostan Khor Virap zaslovel zaradi pokrajine, v kateri se nahaja. Se spomnite gruzijske cerkve sv. Trojice, ki leži v Kavkazu? No, samostan Khor Virap naju je takoj spomnil nanjo, saj v njegovem ozadju prav tako leži visoka znamenita gora. Ararat je sicer najvišji vrh Turčije, a vseeno slovi kot armenska sveta gora. Pogled nanj je res zanimiv, saj ima kar dva vrhova. Višji, katerega večno krasi bela kapa, je visok kar 5.156 m, nižji, imenovan Mali Ararat, pa 3.896 m. Čeprav je celotna gora v resnici ugasli vulkan, ki je nazadnje bruhal pred 178 leti, pa višji vrh ni posebno stožičaste oblike. Ravno obratno velja za Mali Ararat, ki je z z manjšim oblakom nad njim, izgledal, kot da je ravno izbruhnil. Pogorje naju je tako očaralo, da sva v bližini samostana Khor Virap (koordinate) ostala 3 dni in 2x vstala še pred sončnim vzhodom. Pogled na rdeče obarvan vrh je bil preprosto neverjeten.
V tem času sva si sicer ogledala tudi z obzidjem ograjen kompleks, ki se nama spet ni zdel kaj zelo posebnega. Prvotna cerkev Khor Virap je bila na tem mestu zgrajena že 642, a je bila tekom zgodovine večkrat porušena in na novo zgrajena. Ker kompleks še vedno delno prenavljajo, je nekako izgubil del prvotnega šarma.
Khor Virap sicer ni pomembna atrakcija le zaradi lepega pogleda na goro Ararat, ampak tudi zaradi legende o sv. Gregorju, ki je času vladavine kralja Tiridata III. Velikega poskušal širiti krščanstvo v Armeniji. Poganski vladar tega ni odobraval, zato je dal sv. Gregorja zapreti v globok vodnjak v samostanu, kjer je po 13 letih mučenja naposled umrl.
Yerevan
Pred obiskom prestolnice Armenije, v kateri živi kar 1 milijon ljudi, sva si želela ogledati še tempelj Garni, ki je edina stoječa grško-rimska zgradba v državi. Do tja sva se sicer po neki zelo slabo vzdrževani bližnjici res pripeljala, a ker je bila taka gneča, sva ogled raje izpustila.
Po presenetljivo mirni noči na parkirišču v bližini trga, kjer nad mestom stoji Armenska mati (Mother Armenia) (40.196301, 44.524601) smo se v zgodnjih jutranjih urah peš podali proti centru mesta.
Pot nas je najprej vodila preko znamenitih Kaskad, ki so ena največjih znamenitosti mesta. To zelo lepo urejeno apnenčasto stopnišče nam je bilo na poti navzdol kar všeč, malo manj pa, ko smo se vračali nazaj proti kamperju.
Yerevan je ogromno mesto, zato smo do naslednje znamenitosti potrebovali kar nekaj časa. Preko številnih ulic, po katerih so vozili precej novejši avtomobili, kot drugod v državi, smo naposled le prikorakali do Trga republike. Moram priznati, da sva bila kar razočarana. Že do sem naju mesto ni ravno očaralo, a sva pričakovala, da bo glavni trg, tako kot v večini drugih mest, zelo lep. Žal temu ni ravno tako, saj je le-ta v resnici ogromno krožišče obdano s stavbami socialističnega videza. Še najlepši del je Muzej zgodovine, pred katerim je precej ličen vodomet.
Trg smo takoj zapustili in se odpravili proti tržnici Vernissage. Če ste redni bralec najinih blogov, veste, da so tržnice tisti del mesta, ki ga praktično vedno obiščeva, saj naju vedno navdušijo. Tokrat žal ni bilo čisto tako. Ne me narobe razumeti, še vedno je to eden bolj zanimivih delov mesta, a je res namenjen le turistom, ne domačinom. Na stojnicah lahko najdemo vse mogoče – prte, džezve, skodelice, različne figurice, nože in še in še. Naju so najbolj navdušili številni ročno oblikovani šahi. Ker si takšne igralne plošče že lep čas želiva, sva jo imela fiksen namen kupiti, a naju je visoka cena od tega odvrnila. Ker nisva našla nobenega pod 50 € (večina je 100 € +), sva tržnico zapustila praznih rok.
Po kratkem odmoru za kosilo smo pot nadaljevali proti stari mestni četrti Kond. Čeprav Yerevan izgleda še vedno precej socialistično, pa je večina stavb v centru mesta novih. Tuji investitorji so namreč v zadnjih letih veliko vlagali v gradnjo novih stavb, a na žalost tudi te izgledajo starinsko in monotono. Ker lahko stare stavbe vidimo le še v že omenjeni četrti, je res nisva želela izpustiti. Naivna kot sva, sva pričakovala, da bodo tam lepe stare hišice, a seveda se je izkazalo, da so v četrti nahajajo le velikanski propadajoči bloki. Ker sva jih videla že dovolj v drugih delih Armenije, smo se hitro odpravili naprej.
Do naslednjega postanka nas je pot vodila skozi precej srhljiv temačen tunel Kond, ki je dolg kar 500 m. Čeprav izgleda, da je bil zgrajen za popolnoma drugačne namene, pa je bil v resnici od nekdaj namenjen pešcem, saj povezuje mestno jedro s kanjonom Hradzan, kjer se nahaja otroška železnica.
Čeprav je otroška železnica že precej oddaljena od mestnega središča, pa nama bo od vseh znamenitosti najbolj ostala v spominu. Odprli so jo v času Sovjetske zveze leta 1937, od takrat pa je niso popolnoma nič prenovili. Zdaj zapuščene lokomotive so nekoč zares delovale, namenjene pa so bile otrokom, ki so se pod nadzorom staršev lahko preizkusili v vlogi strojevodje. Čeprav vse skupaj deluje kar malce srhljivo, pa je celoten kompleks zelo zanimiv.
Po tem ko smo raziskali porisane lokomotive, smo se sprehodili še po železniški postaji, ki je morala včasih izgledati prav čudovito.
Od tu smo se počasi sprehodili nazaj proti našem brlogu. Rok je Kaskade s Šnofko premagal peš, jaz pa sem se odpeljala po tekočih stopnicah v notranjosti. Ker je bila že pozna ura, midva pa sva morala popoldne delati, nismo imeli več časa za premik. Tako smo na parkirišču ostali še eno noč. Zvečer sva si s pogledom na nočni Yerevan privoščila pivo ter se sprehodila po tamkajšnjem zabaviščnem parku. Čeprav se nisva popeljala z nobenim vrtiljakom ali prostim padom, pa so vse atrakcije izgledale zelo zabavne. Če boste Yerevan obiskali z otroci ali pa bi se le vi radi malo zabavali, vam priporočava obisk.
Samo mesto naju sicer ni ravno navdušilo. V primerjavi s Tbilisijem je veliko bolj monotono in socialistično. Med sprehodom sva tako prišla do zaključka, da tisti, ki obišče le Yerevan, ne dobi niti približnega občutka, kakšna je v resnici Armenija. Tako kot v Gruziji Batumi zaradi premožnih ruskih turistov ni niti malo podoben drugim mestom in revnejšim vasem, tako Yerevan z visokimi cenami in novimi zgradbami ne vliva pravega armenskega občutka.
Gora Aragats
Do vrha:
➡ 5,5 km
⬆ 700 m
⏱ 2h 30 min min
Za zaključek pa smo se podali še na najvišji vrh Armenije, ki meri 4.090 m! No, če smo čisto iskreni, najišje točke nismo dosegli, saj bi zato potrebovali alpinistično znanje, ki pa nam ni ravno blizu. Goro Aragats namreč sestavljajo 4 vrhovi. Mi smo osvojili južnega ter tako dosegli najvišjo točko v naših življenjih – 3.888 m!
Novega rekorda pa nismo osvojili le mi, temveč tudi naš brlog. Po asfaltirani cesti smo se namreč pripeljali v bližino jezera Kari, ki leži kar 3.200 m nad morjem! Pri svojih 21 letih je tako Potujoči brlog priplezal najvišje do sedaj.
Po precej hladni noči smo se zjutraj od jezera Kari podali proti vrhu Armenije. Same poti, tudi če bi si želela, ne morem prav podrobno opisati, saj je ves čas enaka. Gora Aragats je namreč ugasli vulkan, zato celotna pokrajina izgleda kot površina Marsa. Vulkanske kamnine in ponekod posušena trava je več ali manj vse, kar smo uspeli videti. Hoja na tako visoki nadmorski višini je že zaradi redkejšega zraka precej težavna, če pa dodamo še popolnoma dolgočasno pokrajino, je vse skupaj kar malo mučno. V Gruziji sva večkrat premagala tudi več kot 1.500 m višinske razlike, pa noben pohod ni bil tako naporen, kot je bil ta. Tudi tam smo prilezli na praktično enako višino, a naju je med hojo vseeno zamotila prečudovita pokrajina. Tukaj smo imeli vrh ves čas pred seboj, a se ta kar ni in ni približal. Po 2,5 h sopihanja smo naposled le prilezli na vrh.
Razgled z vrha je sicer zelo zanimiv, saj lahko občudujemo tudi resnično streho Armenije, a je vseeno vse popolnoma pusto. Tako vrhovi kot dolina pod nami je skalnata in suha, zato ne moremo reči, da je ravno ekstremno lepo. Je zanimivo, a so nama gruzijske gore bile veliko bolj všeč. Po malici in obveznem fotografiranju smo se kar hitro podali najprej do našega brloga ter nato nazaj v dolino, kjer je bilo ponoči precej topleje.
S tem se je naše potepanje po Armeniji zaključilo. Morava reči, da sva bila kar vesela, saj takšnega turističnega potovanja z nešteto ogledi nisva več vajena. Ker vedno potujeva počasi, sva bila po 2 tednih že kar zelo utrujena. Tako smo se od gore Aragats po hitrem postopku odpeljali do gruzijske meje in jo že naslednji dan prestopili. Kako je vse skupaj potekalo, pa izdamo naslednjič.
Pa se slišimo prihodnjič…
You May Also Like
