Vzhod Armenije | od gruzijske meje do jezera Sevan

Lep pozdrav iz Armenije!

»Če sva že tukaj, zakaj pa ne?« sva si rekla, ko sva se odločala, ali bi obiskala tudi Armenijo ali ne. Ker skoraj celotna država leži na precej visokih nadmorskih višinah, se nama je zdelo, da vročina konec septembra več ne bo prehuda. No, ekstremna res ni, je pa tudi v zahodnem delu (torej še vedno 1000 m nad morjem) še zmeraj kar vroče. Zaenkrat nama je sicer Armenija zelo všeč in nama niti najmanj ni žal, da sva se odločila za manjši ovinek. Malo se edino sekirava, ker si je ne bomo uspeli ogledati v celoti, a o tem več naslednjič.

Prehod meje

Za vstop v državo smo izbrali mejni prehod Bagratashen – Sadahklo. Vse skupaj je potekalo precej gladko, saj smo v Armenijo vstopili v približno 1,5 h.

Tako izstop iz Gruzije kot vstop v Armenijo sva morala opraviti vsak posebej. Jaz sem kot potnik morala potni list pokazati najprej v gruzijski zgradbi, nato še v armenski, Rok pa je prečkal mejo skupaj z brlogom in Šnofko. Ogledali so si potne liste, dokumente od kamperja ter na obeh straneh vanj tudi vstopili. Začudilo naju sicer je, da so Gruzijci, kljub temu da sva odhajala iz države, pregled opravili veliko bolj temeljito, saj so odprli in zaprli skoraj vse omarice. Armenski carinik je bil bolj sramežljiv, saj se je, ko je odprl vrata od kopalnice, le zasmejal in zmajal z glavo, da tukaj nima kaj iskati.

Meja med Gruzijo in Armenijo, Potujoči brlog — Obešene evropske zastave, čeprav nista članici EU

Kar je trajalo najdlje, pa je bilo urejevanje začasnega uvoza vozila. Ob vstopu v Armenijo namreč plačaš uvozni davek, ki se odmeri glede na težo vozila. Bila sva kar vesela, ko sva ugotovila, da kamperja ne bodo tehtali, temveč so težo preprosto odčitali iz prometnega dovoljenja. Tako je bila seveda cena malce nižja – plačala sva 24 € za 1 leto.

Zavarovanje za Armenijo, Potujoči brlog — Nakup zavarovanja

S tem pa se vse skupaj še ni končalo. V Armeniji je potrebno kupiti tudi zavarovanje za vozilo, ki naju je stalo 15 € za 1 mesec. Na srečo naju je na meji nek domačin opozoril, naj niti slučajno ne slediva moškim, ki naju bodo ob vstopu v Armenijo želeli prepričati, da kupiva zavarovanje v njihovi poslovalnici. Njihove cene so baje astronomske, zato sva moške, ki so ob brlogu šprintali kar kakšnih 100 m, ignorirala in zavila do druge najbližje poslovalnice. Kupila sva tudi SIM kartico Viva – MTS, ki naju je stala 14 € za 1 mesec (neomejen prenos podatkov).

Tako smo vstopili v Armenijo in raziskovanje se je končno začelo!

Samostan Haghpat

Že takoj sva se odpeljala do samostana Haghpat, ki je eden najznamenitejših v Armeniji. Le-ta je bil zgrajen okrog leta 976, v 12. in 13. stoletju pa so mu dodalu še verando, zvonik, knjižnico in zborno sobo. Ime Haghpat sicer v prevodu pomeni »ogromen zid«, kar nakazuje na nekoč zelo močno utrdbo.

Čeprav nisva neka navdušenca na cerkvami in samostani, pa nama je bil ta zelo všeč, saj je izgledal popolnoma drugače od samostanov, ki sva jih videla do sedaj. V primerjavi z našimi cerkvami je opremljen zelo skromno, saj v njem skoraj ničesar ni. Črni kamniti zidovi obdajajo večji prostor, kjer so ob robu postavljene sveče, ter manjši prostor s skromnim oltarjem. Vse skupaj izgleda zelo starinsko, zato naju je samostan kar pozitivno presenetil. Kompleks je sicer zgrajen iz večih stavb, katere smo si seveda tudi ogledali.

Kanjon Debed

Od samostana Haghpat smo se odpeljali proti jugu do kanjona Debed, nad katerim smo tudi prespali. Že med vožnjo sva ugotovila, da je Armenija precej revnejša od Gruzije, saj večina hiš od sovjetskih časov še ni bila obnovljenih. Stare rjave stavbe, ki sestavljajo manjše vasi na dnu kanjona, so popotniku sicer zanimive, a je vseeno precej žalostno, da ljudje še vedno živijo v takšnih razmerah.

Stavbe iz sovjetskih časov v kanjonu Debed, Armenija, Potujoči brlog

Česar o Armeniji nisva vedela je, da je leta 2017 kar 25,7 % prebivalcev živelo pod pragom revščine, od tega jih je kar 12,3 % moralo preživeti le z 3,2 $ / dan! Od takrat se je sicer zamenjala vlada in stuacija se definitivno obrača na bolje, a imava občutek, da je do nekega resnega napredka še dolga pot. O tem pričajo tudi stara vozila, ki jih vsakodnevno srečujeva na cesti.

Kanjon Debed naju je sicer z visokimi skalnatimi stenami povsem navdušil. Prespali smo na vrhu klifa, od koder smo imeli čudovit razgled (41.035152, 44.626947).

Dilijan

Mestece Dilijan leži v istoimenskem nacionalnem parku 1.200 m nad morsko gladino. Posledično je v poletnih mesecih zelo obiskan, saj je temperatura vedno zelo prijetna. Ni pa to značilnost, po kateri bi mesto zares zaslovelo. Znano je namreč kot »Švica Armenije«, saj se v njem nahaja veliko starih kamnitih hiš z lesenimi balkoni. Že v času Sovjetske zveze je bila to zelo priljubljena destinacija številskih sovjetskih umetnikov, ki so lahko tukaj domišliji prepustili prosto pot.

Mi smo prespali ob manjšem jezercu praktično v samem centru (40.739803, 44.863595) in se do najbolj znane ulice sprehodili v dopoldanskih urah. Čeprav bi bilo bolje obiskati mesto v popoldanskih urah, ko bi sonce hiše osvetlilo s prave strani, pa nama je bila ulica vseeno zelo všeč. V mestu sicer ni za videti nič drugega, zato je ogled trajal zelo kratek čas, a bi obisk vseeno zelo priporočala. Naju so hiše z lesenimi balkoni res navdušile.

Jezero Parz

Ko je na meji Rok urejeval začasni uvoz vozila, sem jaz klepetala z nekim armenskim voznikom tovornjaka. Ker je 6 let živel v ZDA, je dejansko govoril angleško, kar je tukaj ekstremna redkost. Tako nama je toplo priporočal obisk jezera Parz, ki naj bi bilo nenormalno lepo. Tako skorajda nisva imela izbire, kot da sva se iz mesteca Dilijan popeljala po popolnoma novi asfaltirani cesti do omenjenega jezerca.

Da je to najlepša znamenitost v Armeniji ne bi ravno rekla, je pa vsekakor lepa točka za popoldanski sprehod. Ker tudi v Armenijo počasi prihaja jesen, se listje na drevesih že spreminja v oranžne odtenke, zato je bilo vzdušje še lepše. Presenetilo naju sicer je, da je jezero prava turistična točka, saj je ob njem postavljen manjši adrenalinski park, čez jezero se je mogoče spustiti po zip line-u, najamemo pa lahko celo pedalin. Definitivno se tudi Armenija vse bolj razvija in izkorišča lepo naravo, ki navdušuje vsakega turista. Tudi parkirišče ob tem manjšem jezeru je plačljivo in sicer 200 AMD / 0,5 € / dan.

Samostan Matosavank

Samostan Matosavank je ena izmed znamenitosti, ki je ne boste našli na seznamu »Top 10 stvari, ki jih morate obiskati v Armeniji«, a je vseeno zares vreden ogleda. Za naju je sigurno med prvimi 3 najzanimivejšimi znamenitostmi te prekrasne države.

Prvi zapisi o samostanu segajo že v leto 1247. Posledično si lahko predstavljate, kako srhljivo izgleda, če tako staro stavbo postavite sredi gozda, že zadnjih nekaj 100 let pa jo prerašča okoliško rastlinje. Mi smo ga obiskali na temačen oblačen dan, zato je bila celotna atmosfera res prav malo grozljiva. Iz grobih kamnov, ki ga sestavljajo, štrli zeleno rastlinje, v temačni notranjosti pa lahko najdemo le različne religiozne predmete.

Pred samostanom stoji tudi zelo lepo ohranjen hačkar iz leta 1251. To je v kamen vklesan križ, ki je posledično pogosto imenovan tudi armenski križni kamen. Le-teh je sicer v Armeniji ogromno, a ker je bil to prvi, ki sva ga videla, se nama je zdel zelo zanimiv.

Ogled samostana v glavnem zelo priporočava. Morava povedati edino, da je cesta do izhodišča zelo slaba. Armensko cestno omrežje naju je sicer pozitivno presenetilo, saj sva na različnih koncih prebrala, da so vse ceste v zelo slabem stanju. S tem se ne bi ravno strinjala, saj so glavne ceste čisto normalne. Še več, še nikjer se nisva vozila po toliko čisto novih cestah kot tukaj. Je pa res, da se, čim zaviješ z glavne magistrale, situacija hitro spremeni. Poti do manjših vasi so makadamske ali asfaltirane, oboje pa so zelo, zelo luknjaste. Midva sva dejansko bolj vesela, ko naletiva na makadam, saj je luknje veliko lažje prečkati kot na asfaltu. Slednje so tako globoke in ostre, da je včasih že pravi luksuz, če lahko voziš v 2. prestavi. No, večina popotnikov se s takimi cestami ne bo srečala zelo pogosto, a če boste obiskali samostan Matosavank, jo boste žal morali premagati. Od izhodišča sledi še približno 20 minutni sprehod skozi gozd.

Jezero Sevan

Jezero Sevan je največje jezero v Kavkazu in eno največjih visokoležečih sladkovodnih jezer na svetu, saj leži na višini 1.900 m. Predstavlja kar 5 % površine Armenije, zato je za državo zelo pomembno. V 50ih letih prejšnjega stoletja je sicer zaradi obsežnega namakanja polj, vodostaj jezera padel za kar 20 m. To ga je poleg preobsežnega ribolova in izpustov fekalij skoraj pripeljalo na rob uničenja.

Danes je situacija precej drugačna, saj je jezero spet polno življenja. V njem živijo številne ribe, meddrugim tudi znamenita postrv, ki naj bi bila prava specialiteta. Midva je žal nisva imela priložnosti poizkusiti, zato vam iz prve roke težko povem, ali to zares drži. Jezero je tudi turistično zelo pomembno, saj dolge plaže v poletnih mesecih privabljajo številne (ruske) turiste.

Mi smo ob njem prespali (40.548802, 44.99409) in v jutranjih urah uživali v enem izmed lepših juter v Armeniji. Ker je jezero tako visoko, je bila temperatura ravno pravšnja – tista že malo jesensko sveža, ko ti ekstremno paše nastavljanje toplim sončnim žarkom. Tudi pogled na presenetljivo čisto jezero je bil neverjeten, zato smo se od njega kar težko poslovili. No, zares poslovili se nismo do večera, saj nas je pot ob njem vodila do skrajnega juga jezera.

Pokopališče Noratus

Starodavno pokopališče Noratus leži na zahodni strani jezera Sevan. Je zelo zanimivo, saj obsega preko 900 hačkarjev in 2 manjši kapeli. Čeprav se pokopališče še vedno širi, pa je večina hačkarjev zelo starih – večina izvira iz 10. stoletja, najstarejši pa celo iz 5. stoletja!

Sprehod med temi zanimivimi ogromnimi nagrobniki je res zanimiv, zato vam obisk pokopališča definitivno priporočava. Bodite pazljivi le, da vas ne zavedejo starejše gospe, ki vas, kljub temu da ne govorijo angleško, želijo popeljati med številnimi nagrobniki. »Turistični ogled« seveda ni zastonj, zato je bolje, da jim že na začetku poveste, da si boste pokopališče ogledali sami.

Kaj vse smo doživeli na zahodu države, pa izdamo v naslednji objavi. Če do takrat od radovednosti ne morete počakati, ste lahko ves čas na tekočem z vlogi, ki jih objavljava 2x na teden.

Pa se slišimo prihodnjič…