Tbilisi in Kakheti | Sighnaghi & Davit Gareja

Ojla! Upamo, da nas niste preveč pogrešali! Kot vidite, je naš blog dobil popolnoma novo podobo, zato v zadnjih 2 tednih res nisva imela časa napisati, kaj se nam dogaja. Se pa zato javljamo na novi spletni strani, ki je malce ličnejša in upajmo, da tudi bolje delujoča. Še dobro, da imam brata, ki te stvari obvlada, saj bi sama verjetno že povsem osivela. Kakorkoli že, naj izdava, kje smo se potepali v zadnjih dneh.

Sighnaghi

Ste vedeli, da se lahko tudi v Gruziji počutimo, kot da bi se sprehajali po Toskani? Midva takšne pokrajine in arhitekture mesteca res nisva pričakovala. Sighanghi namreč leži na 800 m visoki vzpetini nad dolino Alazani, obdan pa je s 4 km obrambnega zidu. Ko so ga v 18. stoletju gradili, so mu dodali tudi 28 obrambnih stolpov z vrati z mehanizmom za hitro odpiranje in zapiranje, tako da so imeli prebivalci ves čas možnost hitrega in varnega prehoda mestnega obzidja. Ime Sighnaghi sicer izhaja iz turškega imena »sighinag«, ki v prevodu pomeni zatočišče. Gruzijci so se namreč na vzpetino zatekli pred osvajalci in roparji.

Nama je bilo mesto res zelo všeč, saj je z vrha hriba prekrasen pogled na dolino. Žal je bilo vreme malce oblačno, zato visokega Kavkaza v daljavi nisva uspela videti, čeprav se ga na jasne dni da z lahkoto občudovati. V mestecu sva sicer ostala dlje, kot sva pričakovala. Najin plan je bil pred mestnim obzidjem prespati, se naslednji dan sprehoditi po mestnih uličicah in se že popoldne odpraviti naprej. Stojnice z nešteto preprogami in spominki ter manjše trgovinice so nama bili zares všeč, a to ni razlog, da sva tam preživela 2 noči. Po jutranjem sprehodu sva se namreč odločila pojesti kosilo v manjši restavraciji, saj se gruzijski hrani kar ne moreva upreti. Zraven najboljšega khachapurija do sedaj sva naročila tudi kozarec domačega vina, saj se Sighnaghi vendarle nahaja v gruzijski vinorodni pokrajini Kakheti. Mimogrede, v Gruziji so začeli 1. na svetu pridelovati vino in sicer že 6.000 let pred našim štetjem! No, to posledično pomeni, da je vinska kapljica zapisana v njihov DNK, zato so veliki (poceni) kozarci vina nekaj povsem običajnega. Ker se že po enem kozarcu nisva počutila dovolj trezno, da bi sedla za volan, sva raje naročila še enega in uživala popoldne na mestu.

---

Davit Gareja

Gruzija je res neverjetno raznolika, saj se pokrajina zelo hitro spreminja. Iz visokega Kavkaza lahko v dobrih 100 km prispemo v ravninsko vinorodno pokrajino, od tu pa v polpuščavo. Predel ob azerbajdžanski meji je gričevnat, a popolnoma suh. Med vožnjo lahko opazujemo le posušeno nizko travo, slana jezera in vsake toliko kakšno grmičevje. Tako sva se parkirala v bližini mesteca Udabno, ki leži sredi ničesar, in kar nekaj dni pogledovala proti Azerbajdžanu, ki se nahaja le nekaj 100 metrov stran. Čeprav sva vmes razmišljala, da bi zavila tudi tja, pa so vse azerbajdžanske kopenske meje že od začetka pandemije zaprte. Glede na to, da so vse okoliške države vse omejitve že ukinile, se špekulira, da se za zaprtjem meja skrivajo drugi razlogi. V državo lahko namreč brez težav vstopimo z letalom, zato je eden od možnih razlag tudi ta, da Azerbajdžanu kar ugaja imeti monopol svoje letalske družbe in prodajati karte po vrtoglavih cenah. Karkoli že, v Azerbajdžan se iz nobene sosednje države ne da vstopiti po kopnem, zato sva najino idejo zelo hitro opustila.

Po kratkem počitku smo se tako odpeljali proti kompleksu samostanov Davit Gareja, ki leži čisto na meji med Gruzijo in Azerbajdžanom, zato je spanje na parkirišču prepovedano. Med vožnjo do tja smo tako ves čas opazovali številne vojaške nadzorne točke, ki stojijo na vrhu okoliških gričev. Ker na eni izmed ravnin nisva videla nikogar, sem Roku naročila, da ustavi ob cesti naš brlog, jaz pa sem ven odhitela narediti nekaj fotk. No, žal je nastala le ena, saj se je v manj kot minuti pripeljal vojak, mi pokazal, da se moram vrniti v kamper ter se odpeljal nazaj na svojo postajo. Kako so naju videli, nama še zdaj ni čisto jasno, je pa to definitivno pokazatelj, da imajo mejo pod strogim nadzorom. Zanimivo se nama je sicer zdelo, da nas cesta do samostanov približno 100 m vodi po azerbajdžanskem ozemlju.

Samostan Davit Gareja je bil zgrajen v 6. stoletju na pobudo Davita Gareje – enega izmed 13. Asirskih očetov, ki so prišli iz Mezopotamije v Gruzijo, da bi na tem območju okrepili krščanstvo. Kompleks sestavlja vsaj 15 samostanov, med njimi pa sta najbolj znana Udabno ter Lavra. Zaradi zaostrenih odnosov med državama si lahko od leta 2019 ogledamo le samostan Lavra, dostop do Udabna pa je onemogočen, saj uradno leži na azerbajdžanski strani meje.

Po pravici povedano sva samostanov že malce naveličana, saj jih je tukaj res na stotine. Kljub temu pa nama je bil ta ogled zelo všeč, saj midva te znamenitosti sploh ne bi poimenovala samostan. To je namreč območje številnih v skalo vklesanih prostorov, ki so jih nekoč uporabljali kot shrambe, hleve, manjše kapele in seveda tudi bivalne prostore. Vstop v same jame je sicer prepovedan, a se vseeno lahko sprehodimo po razglednih terasah. Tovrstnih jam naj bi bilo na tem območju preko 5.000, zato nama je bilo kar žal, da sva si lahko ogledala le samostan Lavra.

Poleg samega kompleksa pa naju je navdušila tudi pokrajina v njegovi okolici. Zelo dobro si lahko namreč ogledamo »mavrične gore« oz. »rainbow mountains«, za katere ste najverjetneje že slišali v povezavi s Perujem, ne z Gruzijo. Na žalost je z dronom prepovedano leteti, zato vsega skupaj nisva uspela zelo dobro posneti, a so naju kljub temu griči iz različnih kamnin pustili odprtih ust.

---

Tbilisi

Po 2 mesecih pa je bil čas, da obiščemo še kakšno večje mesto. Tbilisi je glavno in posledično tudi največje gruzijsko mesto, ki nudi dom kar 1,1 milijonu prebivalcev. Kljub temu, da so bili prvi temelji ob reki Kura postavljeni že v 5. stoletju, pa je mesto skozi dolgo zgodovino ves čas ohranjalo pomembno vlogo in bilo upravno središče številnih gruzijskih kraljevin in republik. Med vožnjo proti centru mesta sva opazila, da se le-to zelo hitro razvija in širi, a vseeno ohranja prvotni šarm.

Nama je bilo mesto presenetljivo všeč, saj je zelo zeleno, poleg tega pa ga sestavlja mešanica stare in nove arhitekture. Edini minus je bil, da je tukaj še vedno zelo vroče, zato se v središču mesta temperature zlahka povzpnejo na več kot 35 stopinj. Prav zato smo se s parkirišča, kjer smo tudi prenočili (41.699005, 44.817994), peš podali proti centru mesta že v zgodnjih jutranjih urah.

Pot nas je najprej vodila do prekrasnega Parka Rike, ki je zelo lepo urejen. Številne zelenice, ogromen vodomet, majhni bari in sama lega ob reki Kura so naju že takoj navdušili. Na sredini parka se nahaja tudi balon, s katerim se lahko za 55 GEL / 19 € / osebo za 10 minut dvigneš nad gruzijsko prestolnico. Zraven njega leži tudi gondola, s katero smo se želeli podati na trdnjavo nad mestom, a žal tako zgodaj zjutraj še ni obratovala.

Tako smo se ob reki podali proti bolšjem trgu, ki leži zraven mostu Saarbrucken. Med sprehodom smo zares uživali, saj so se po reki že vozile prve ladjice, nad nami pa so se dvigala velika košata drevesa. Preden smo prispeli do bolšjega trga, smo na drugi strani reke občudovali tudi zelo zanimivo in presenetljivo estetsko stavbo vladnega urada.

Le-ta nas sicer ni tako navdušila kot sam bolšji trg, kjer bi lahko zlahka preživela več ur. Na številnih stojnicah lahko najdeš vse, kar si lahko zamisliš, a še več stvari, katerih si ne moreš zamisliti, saj ne veš, da sploh obstajajo. Keramične posode, pribor, orodje, ruski daljnogledi in nakit so le tisti osnovni predmeti. Ko začneš malo bolj brskati, pa lahko najdeš tudi stare ruske broške, stacionarne telefone, fotoaparate, avtomobilske tablice, ruske potne liste, mačete, več desetletij stare kabelske podaljške in še in še. Če bi stojnice dobro pregledal, bi lahko našel marsikdaj zanimivega in uporabnega.

Pot smo z bolšjega trga nadaljevali po nasprotnem nabrežju reke do starega mestnega jedra, ki naju je zares navdušilo. Najprej smo se sprehodili do Poševnega stolpa, ki stoji tik ob lutkovnem gledališču. Tako stolp kot omenjeno stavbo si je zamislil znani lutkar Rezo Gabriadze, ki je več kot 30 let zbiral stare ostanke stavb v starem delu mesta. Mi smo na žalost do stolpa prišli ravno malo čez 11. uro, tako da smo zamudili kip angelčka, ki vsako polno uro izstopi iz okna na vrhu stolpa in udari na zvon.

Od tu smo se nato sprehodili po številnih mestnih ulicah, ki jih obdajajo stare hiše, zelo lepo okrašene restavracije ter seveda trgovinice s spominki. Ker sva postajala lačna, sva si spet privoščila khachapuri, ki pa ni bil tako dober, kot v mestu Sighnaghi.

Na koncu našega raziskovanja smo se želeli ustaviti še na bazarju in kupiti zelenjavo (ki je tu zelo poceni), a se je žal izkazalo, da bazar imenovan Meidan ni navadna tržnica, temveč podzemna trgovina s spominki. Tako zelenjave nisva kupila, sva se pa razgledala po zanimivi prodajalni, kjer so spet prodajali od vina pa do volnenih nogavic.

Na poti nazaj do brloga smo se sprehodili čez znameniti Most miru, ki je narejen iz železa in stekla. Od leta 2010, ko so ga zgradili, je to ena izmed največjih atrakcij Tbilisija, ki ti je lahko zelo všeč ali pa jo naravnost sovražiš. Midva sva se uvrstila v prvo skupino, saj se nama je zdel prav eleganten. V parku Rike smo se želeli vkrcati še na gondolo, ki je sedaj že obratovala, a je postalo že tako vroče, da se nama enostavno ni ljubilo čakati v veliki množici ljudi.

Tako smo zaključili ogled gruzijske prestolnice in se v naslednjih dneh odpeljali proti meji z… kam smo se odpravili, pa sva že objavila v najnovejšem vlogu!

Pa se slišimo prihodnjič…