Gruzija

Mtskheta-Mtianeti | Vojaška cesta & številni pohodi

Ojla!

Pa se končno oglašamo iz gruzijskih hribov. To sicer pomeni, da smo z njimi zaključili in, da se počasi vračamo nazaj v dolino, kar nas precej žalosti. Poletje v Kavkazu se je izkazalo za res odlično odločitev, saj so tako nočne kot dnevne temperature ravno prave, narava je neopisljivo lepa, za povrh vsega pa je toliko možnosti za pohode, da se je prav težko odločiti, kateri hrib izbrati. Mi 3 smo tukaj uživali še veliko bolj, kot smo pričakovali (in naši pričakovanja niso bila prav nizka). Torej, kaj vse smo videli in prehodili vzhodno od Južne Osetije v regiji Mtskheta-Mtianeti?

Gruzijska vojaška cesta

Pa začnimo na začetku te zgodovinsko in turistično nadvse pomembne ceste, ki vodi od Tbilisija do Vladikavkaza v Rusiji. Dolga je preko 200 km, Rusi pa so z njeno izgradnjo začeli že v 18. stoletju. Tako zelo pomembna je v bistvu zato, ker kot edina cesta, ki vodi čez Kavkaz v Rusijo, predstavlja transportno pot med Armenijo in Rusijo. Posledično je v zelo dobrem stanju, kljub temu da se po njej večinoma vozijo kamioni, ki lahko pred rusko mejo ustvarijo več 10 km zastoje. Poleg tovornjakov so redni obiskovalci tudi turisti. Njihovo število dokazuje, da sta Tbilisi in Rusija zelo blizu in, da je to iz Tbilisija najbližji dostop do Kavkaza. To nama sicer ni bilo preveč všeč, saj se tukajšnji turisti precej razlikujejo od tistih, ki pridejo npr. v Mestio. Tja se pripeljejo večinoma pohodniki in ljubitelji narave, medtem ko se tukaj ustavlja popolnoma drug tip popotnikov, ki pa najinemu okusu ni preveč blizu.

Preden smo se zares podali po Vojaški cesti, smo prespali ob vodnem rezervatu Zhinvali, ki predstavlja pomemben vir pitne vode za mesto Tbilisi. To je namreč akumulacijsko jezero, zgrajeno leta 1986 in oskrbuje s pitno vodo približno eno polovico prebivalcev gruzijske prestolnice. Čeprav naj bi se v njem kopali, se nama ni zdelo preveč čisto. Na njegovem obrobju se nahaja tudi trdnjava Ananuri, ki pa sva jo kljub njeni lepoti izpustila.

Naslednji dan smo se po celotni Vojaški cesti zapeljali do Stepantsminde, ki je, nekako kot Mestia, dobro izkodišče za številne pohode. Pred tem sva se ob cesti ustavila pri Rusko-gruzijskem spomeniku prijateljstva, ki so ga leta 1983 zgradili na visokem klifu. Da naju je zelo očaral težko rečeva, je pa definitivno zanimiv za narediti par fotografij. Po plačilu parkirnine (5 GEL / 1,7 €) smo se hitro odpravili naprej, saj naju množice turistov s celega sveta niso preveč navduševale. Takoj je sledil manjši vzpon do najvišje točke omenjene ceste – prelaza Jvari na višini 2.395 m, kjer, če nisi res pozoren, sploh ne zaznaš, da si prečkal prelaz, saj je zelo položen, poleg tega pa je tabla v celoti prelepljena z nalepkami.

Po prihodu v Stepantsmindo smo se po ozkih ulicah skozi vas Gergeti odpeljali do manjšega parkirišča ob cesti (42.665899, 44.625667), od koder smo se imeli namen sprehoditi do najbolj znane znamenitosti v Gruziji – cerkve sv. Trojice oz. cerkve Gergeti. Cesta je bila namreč ob najinem obisku zaprta, bojda zaradi nevarnih skal, ki letijo na cesto. Po 2 dneh na tem majhnem parkirišču sva sicer bolj dobila občutek, da je motiv v ozadju zaslužek, ne varnost. Domačini so se namreč dobro znašli – glavno cesto so zaprli, 4×4 vozila pa lahko do cerkve še vedno dostopajo po neki stranski makadamski cesti. Torej se s svojim vozilom, če nima 4 kolesnega pogona, ne morete podati, lahko pa se peš ali s taxijem, za katerega boste odšteli kar nekaj cekinčkov. Midva sva zato raje uporabila lastne noge in se že takoj po prihodu podala do znamenitosti, ki krasi naslovnice gruzijskih turističnih vodičev. Le-ta je od parkirišča oddaljena približno 1 km in 250 m višinske razlike. Ker sva morala popoldne delati, veliko časa nisva imela, zato sva jo le fotografirala s prelepo gorsko verigo v ozadju.


Koča Bethlemi (3.653m)

Do vrha:

➡ 11 km

⬆ 1.650 m

⏱ 5h 30 min

Naslednji dan pa je končno prišel čas, da se podamo v resnejše hribe. Zbudila sva se že zgodaj zjutraj in se že pred vzhodom povzpela na greben, ki se dviga nad cerkvijo Gergeti. Tako sva uspela v rožnatih odtenkih opazovati Kazbek (5.054 m), ki se je dvigal visoko nad nami in naju navdajal z občutkom majhnosti. Že na tem delu poti sva bila povsem navdušena nad celotno jutranjo atmosfero in gorsko panoramo, ki nas je obdajala.

Po približno 2,5 h hoda smo prečkali prelaz Sabertse in se nato praktično po ravnem sprehodili do precej nove gorske koče, ki leži na približno 3.000 m. Le-ta je res lepo urejena, a je zato nastanitev v njej (za najine pojme) ekstremno draga. V Lonely planetu sva prebrala, da je cena na noč 300 GEL / 105 € / osebo, nek pohodnik pa nama je dejal, da je 200 GEL / 70 € / osebo. Kakorkoli že, obe ceni se očitno zdita pretirani večini pohodnikov, saj pred njo stoji velik tabor šotorov. Midva sva bila sicer nad njimi čisto navdušena, saj sva se počutila kot, da sva v enem izmed base campov na Mount Everestu. Mene je, morda od samega navdušenja, začelo tiščat lulat, a žal v koči tega nisem smela opraviti, saj je uporaba toalet dovoljena le za goste. Ker je Kazbek precej lahko dostopen vrh glede na njegovo višino, se nanj odpravi veliko pohodnikov, ki vseeno neke velike ljubezni do narave ne čutijo. V bližini koče zato za vsako skalo ležijo kupčki toaletnega papirja, ki pa očitno lastnikov moderne nastanitve niti najmanj ne motijo.

Od tukaj smo pot nadaljevali proti ledeniku Gergeti, za katerega sva mislila, da bo naša ciljna točka. Ob omembi ledenika si namreč predstavljava premikajoče gmote ledu, po katerih hoja brez opreme ni ravno varna. A ker sva srečala pohodnika, ki sta nama dejala, da je prečkanje tega ledenika mogoče tudi brez opreme, sva začela razmišljati, da bi naš pohod malce podaljšali. A ker sva bila še vedno precej skeptična, sva se odločila, da končno odločitev sprejmemo, ko zagledamo sam ledenik. Po kamnitem terenu in s pogledom na Kazbek smo do začetka ledenika prispeli kar hitro. Po manjši malici in opazovanju gorskih vodičev, ki so po ledeniku hodili brez opreme s konji in psi, sva se odločila, da poizkusimo tudi mi.

Prvih 20 m je bilo sicer precej strmih, naslednja 2 km pa je bila hoja podobna hoji po nekaj cm globokem snegu. Teren je praktično raven, zato smo se počutili povsem varno. Občutek je še vedno fantastičen, sploh pa, ko se nad tvojo glavo dvigajo 5 in 4 tisočaki. Na nekaj m sva se ustavila in si rekla, da je to definitivno najboljši pohod v našem življenju.

Ko smo zapustili gmoto ledu, je prišel čas za zadnji vzpon do koče Bethlemi, ki leži 3.653 m nad morjem. Kljub temu, da je bilo potrebno premagati še mogoče 100 višinskih m, pa je bil to najtežji del poti, saj je potrebno hoditi po strmem melišču. To sicer ne bi bil takšen problem, če se ne bi nahajali tako visoko, da smo že dobro občutili redkejši zrak. Zadihala sva se precej hitreje in se tako ustavljala veliko pogosteje kot ponavadi. Prihod do koče in zadnje postojanke za tiste, ki se podajo na Kazbek, je bil tako še slajši. Prekrasno vreme, barviti šotori, visoki Kazbek nad nami, ogromen ledenik pod nami in povsod naokoli gorske verige so naju povsem navdušili. Na vrhu sva kar nekaj časa sedela in se spraševala, če bomo še kdaj uspeli priti na tako visoko goro. Ko nama je prijazna pohodnica povedala, da je prejšnjo sezono dosegla vrh Kazbeka s svojo psičko samojedko, sva kar malo debelo pogledala, saj sva bila prepričana, da je Šnofka tu dosegla svoj višinski maksimum. No, saj najverjetneje ga je, saj se nama to še vedno ne zdi preveč varno početje. Po malici sva se še malo sprehodila med številnimi šotori, pobožala konje, ki so do tu na hrbtih prinesli vso opremo ostalih pohodnikov ter se počasi odpravila nazaj v dolino.

Midva tako visokih nadmorskih višin res nisva vajena, zato se bodo morda nekaterim naslednji stavki zdeli precej naivni, a vseeno bolje, da opozorim nekoga, ki je na enaki stopnji znanja kot midva. Nama namreč pred tem vzponom ni bilo znano, da na višji nadmorski višini veliko hitreje dehidriraš. Začne se ti namreč proizvajati več hemoglobina, posledično pa začneš izločati več vode. Vsak od naju je med tem pohodom popil 4 l vode, poleg tega pa sva zvečer pojedla veliko skledo goveje juhe, zato sva bila naslednji dan zelo presenečena, ko sva se zbudila povsem dehidrirana. Ustnice in kožo na obrazu sva imela povsem suhe, poleg tega pa se nikakor nisva mogla zares odžejati. Tako sva sklenila kupiti neke vrste izotonično pijačo, a je seveda v teh koncih Gruzije nikjer niso prodajali. Zato sva se ustavila v lekarni in kupila elektrolite, ki sva jih počasi pila cel dan. Dejansko je trajalo 3 dni, da sva zares prišla k sebi, zato vam toplo priporočava, da kupite izotonično pijačo, preden se podate tako visoko. Voda namreč nima potrebnih soli, zato tudi velike količine ne pomagajo prav veliko.


Dvodnevni pohod: Juta – jezera Abudelauri – Juta

Celotni pohod:

➡ 31 km

⬆ 1.850 m

⏱ 12h 30 min

1. dan: Juta – prelaz Chaukhi – jezera Abudelauri

➡12 km

⬆ 1.100 m

⬇ 700 m

⏱ 5h 30 min

Po nekaj dnevnem počitku smo se iz Stepantsminde odpeljali do vasice Juta, ki leži približno 2.200 m nad morjem. Cesta do tja je makadamska in na delih luknjasta, a jo je mogoče doseči z vsakim vozilom, če le vozimo previdno in počasi. Že pogledi med vožnjo so neverjetni, zato vam že sam obisk Jute toplo priporočava. Pozorni podite le na domačina, ki se je dobro znašel – na sredino ceste, ki iz vasi vodi še nekaj km naprej do zadnje kmetije, je postavil oranžen stožec. Poleg je namreč njegovo zemljišče, kjer zaračunava za parkiranje 10 GEL / 3,5 €. Vsakemu, ki se tja pripelje, reče, da je cesta zaprta in da nimaš druge izbire, kot da parkiraš ravno na njegovi parceli. Midva sva o njegovi iznajdljivosti že brala v komentarjih na Park4Night, zato sva se enostavno postavila pred stožec, on pa ga je z nasmehom na obrazu odmaknil. Tako sva se lahko odpeljala še nekaj 100 m naprej, kjer sva ob cesti parkirala na veliko lepšem in bolj mirnem mestu, ki pa je bil poleg tega tudi zastonj (42.5833847, 44.7484655).

Prav tu smo pustili naš brlog in se odpravili na dvodnevni pohod. Štartali smo v jutranjih urah in se iz Jute podali mimo kampa Zeta in drage gorske koče 5 Seasons do umetnega jezera Chaukhi. Že na začetku poti so nas povsem navdušili visoki špičasti vrhovi nad nami, zaradi katerih temu območju pravijo tudi »gruzijski Dolomiti«. No, vseeno sva bila kar vesela, ko smo pot nadaljevali naprej od jezera, saj smo tako ostali skorajda popolnoma sami. Večina turistov se namreč poda le do jezera ter se nato vrne nazaj v Juto.

Nas je v primerjavi z njimi čakal malo večji izziv – povzpeti smo se morali na 3.350 m visok prelaz Chaukhi. Le-ta je sicer povsem lahko dosegljiv, le zadnji del je res strm in posledično najbolj zoprn. Vseeno smo ga uspešno premagali in na vrhu z nepozabnim razgledom pojedli še zadnje sendviče z ogrsko salamo, ki sva jo dobila iz Slovenije. Pokrajina med vasema Juta in Roshka je res neverjetna, po eni strani je povsem zelena, po drugi pa izgleda popolnoma golo in skalnato. Res jo je potrebno videti z lastnimi očmi.

Ker je precej pihalo, smo se kar kmalu podali naprej proti jezerom Abudelauri, kjer smo nameravali prespati. Spust se nama vedno zdi najlažji del poti, a sva se tokrat pošteno uštela. Do jezer vodita dve poti – prva je strma in krajša, druga pa položnejša in daljša. Mi smo izbrali slednjo, a je bila kljub temu zelo strma. S šotorom in ostalo kamp opremo na hrbtih je bil tako dolg spust kar zelo naporen. Prvič v življenju sem razumela ljudi, ki vedno stokajo, kako jih pri hoji navzdol bolijo kolena. Pri jezerih sva bila že res kar utrujena, zato naju dejstvo, da vodnega izvira, kjer sva želela natočiti vodo, ni bilo, ni preveč razveselilo. Tako sva na sicer perfektnem mestu hitro postavila šotor, Rok je odšel do nekega drugega izvira, jaz pa sem v tem času pripravila našo spalnico. Ko sva vse uredila, sva skuhala govejo juho in makarone, ter šele nato dojela, kako lep je svet okrog naju. Sedeti pred šotorom v debeli spalni vreči ter opazovati visoke vrhove in kasneje miljone zvezd je za naju definicija sreče. Z nasmeškom na obrazu in Šnofko ob sebi sva se precej zgodaj odpravila spat in upala, da ponoči ne zmrzneva. Jezera so namreč na višini 2.600 m, zato sva pričakovala nočne temperature le malo nad stopinjami.

 

2. dan: jezera Abudelauri – prelaz Sadzele – Juta

➡ 19 km

⬆ 750 m

⬇ 1.100 m

⏱ 7h

Noč sva v dobrih spalkah in debelih oblačilih kljub nizkim temperaturam preživela brez težav in se prebudila v naravnost sanjsko jutro. Popolno tišino, prve jutranje žarke, ki so počasi osvetljevali špičaste vrhove, kristalno čisto jezero popolnoma modre barve in vonj dišeče kave si bova definitivno zapomnila za vedno. Že zdaj sva kar malo nostalgična, kaj bo čez nekaj let, pa sploh nočem vedeti. Bilo je namreč zares nepozabno jutro.

Po zajtrku, pospravljanju šotora, dolgotrajnem fotografiranju in prijetnimi klepeti z ostalimi pohodniki smo se precej pozno podali nazaj proti našem izhodišču. Izbrali smo sicer drugo pot – odpravili smo se proti vasi Roshka (od koder so prišli vsi ostali pohodniki, saj do jezer vodi kratka praktično položna pot), pred njo prečkali reko in nekaj potokov ter čez prelaz Sadzele odkorakali nazaj proti našemu brlogu. Kot že omenjeno se tako nismo podali čisto do Roshke, saj bi to pomenilo kar nekaj km več, poleg tega pa bi morali nazaj proti Juti hoditi praktično po isti poti, le na drugi strani reke. Tako smo raje pot malce skrajšali in z malo truda preskočili reko in manjše potoke. Del poti, ki od Roshke proti prelazu vodi po cesti (še v gradnji), smo tako na srečo spustili. Tako smo ves čas uživali v prekrasni naravi in se že miljontič odločili, da se v Gruzijo še vrnemo.

Zadnji del pred prelazom je spet precej strm in zoprn, a smo tudi tega uspešno premagali. Na vrhu prelaza (na 3.063 m) je zelo pihalo, zato smo se okrepčali skriti za velikansko skalo. Čeprav je prelaz Sadzele za 300 m nižji od prelaza Chaukhi, pa so razgledi prav tako nepozabni.

Tudi spust je na srečo precej prijetnejši, saj je bistveno manj strm in precej krajši. Večino časa nazaj do Jute se namreč zlagoma spuščaš po dnu doline. Kljub temu sva bila na koncu že kar utrujena, saj smo od vrha prelaza do kamperja morali prehoditi še več kot 10 km. Dejstvo, da je bilo potrebno ravno malo pred koncem prečkati reko, ki je bila tako globoka, da sva se morala sezuti, naju ni ravno navdušilo. Kljub temu smo bili zelo veseli in ponosni, da smo premagali skoraj 2.000 višinskih m v 2 dneh.

Spust s prelaza Chaukhi nama sicer res ni bil všeč, zato vsem, ki bi radi obiskali jezera Abudelauri in vas hribolazenje ne navdušuje preveč, svetujem, da se z avtom pripeljete do Roshke in od tam peš po lepi položni poti do ciljne točke. Obljubim vam, da vas ne bodo razočarala.


Dolina Truso

Krožna pot:

➡ 18 km

⬆ 150 m

⏱ 5h

Iz Jute smo se v naslednjih dneh podali do zelo znane doline Truso. Le-to oblikujejo prekrasna zelena pobočja, a to ni tisto, po čemer dolina slovi. Znana je namreč po številnih mineralnih vrelcih ter manjšem mineralnem jezeru Abano. Iz Vojaške ceste se lahko do vasi Kvemo Okrokana podate s katerimkoli vozilom, kljub temu da je cesta makadamska. Za izlet v osrčje doline pa je potrebno imeti dobro štiripogonsko vozilo ali pa se tja podati peš.

Mi smo izbrali drugi opcijo. Brlog smo pustili v že omenjeni vasi in se v prvem delu sprehodili po ozki dolini, ki že malo spominja na kanjon. Zelena pobočja na eni strani reke in skalnate stene na drugi strani, so naju že takoj povsem očarali.

Po nekaj km pa se dolina razširi in postane pravi zeleni raj. Že kmalu sva zagledala velike bele zaplate apnenca, ki so od daleč izgledale kot zaplate snega. Na nekaterih delih se apnenec še vedno vztrajno nalaga, kar ustvari res zelo zanimiv prizor.

Na tem mestu smo se odločili prečkati reko ter se skozi kamp Truso sprehoditi do mineralnega jezera, v katerem sva opazovala številne zračne mehurčke, ki so se trudili priti na površje. Čeprav je jezero prekrasne modre barve, pa je dno rečice, ki iz njega teče naprej v dolino, povsem rdeče barve. Tukajšnja prst namreč vsebuje visoke koncentracije železa in žvepla, zato kljub zanimivemu izgledu precej smrdi. Ker sva se v Grčiji v termalnih vrelcih Termopile tega vonja kar navohala, sva pot kar hitro nadaljevala proti trdnjavi Zakagori.

Mimo številnih krav smo prispeli do vasi Abano, kjer smo se žal morali obrniti. Kar naenkrat je namreč iz nekega bara pridrvel cel trop velikih kavkaških in srednjeazijskih ovčarjev z mladiči. Čeprav Šnofke niso zagledali, temveč so se zapodili za nečem drugim, sva se odločila, da bo bolj varno, da poti ne nadaljujemo. Tako nismo prišli do trdnjave Zakagori, ki stoji na vzpetini nad dolino. Kakor sva prebrala je pod njo kontrolna točka, kjer moraš pokazati osebne dokumente. Dolina je namreč v neposredni bližini Južne Osetije, ki je pod nadzorom Rusije, zato je območje pod strogim nadzorom. Do trdnjave se sicer lahko odpraviš, za potep še bolj na zahod pa potrebuješ posebno dovolilnico.

Nazaj smo se podali po makadamski cesti na drugi strani reke, ki vodi čez staro deloma zapuščeno vas Ketrisi. Bližina Južne Osetije je tudi razlog, da je večina tukajšnjih prebivalcev zapustilo svoje domove, saj pašnikov na drugi strani meje niso mogli več uporabljati. Sprehod skozi vasi mimo številnih kamnitih hiš je tako zares zanimiv.

Preden smo dokončno ubrali pot pod noge do našega brloga, smo si ogledali še velike cevi, iz katerih brizga mineralna voda. Pod njimi je prst, spet zaradi visoke koncentracije železa, živo rdeča. No, v resnici ni prst, temveč kar plitko jezero. Napačno razmišljanje je vodilo v to, da sem, misleč, da bom stekla po prsti, stekla do kolen v jezero. Kako prijeten vonj so oddajali moji čevlji in nogavice, si verjetno lahko predstavljate.

S tem smo končali potep po dolini Truso in posledično po gruzijskem delu Kavkaza. Ker se od tako lepega gorovja kar nismo mogli posloviti, smo v dolini ostali še 2 dni in se pred odhodom povzpeli še z gondolo, ki leži tik ob Vojaški cesti, na višino 3.000 m. Za ceno 30 GEL / 10 € / osebo smo do vrha prišli z 3 gondolami.

Tako smo prišli na smučišče Gudauri, ki je največje in najvišje ležeče smučišče v Gruziji. Bolj kot sva opazovala žičnice, pobočja in razglede, bolj sva prihajala do zaključka, da se tukajšnje smuke res ne bi branila. Tudi zato, ker bi veliko lažje prišla do kosila. Kljub temu, da je na smučišču veliko stojnic in restavracij s tipičnimi gruzijskimi jedmi, pa so bile vse zaprte, zato smo se morali podati nazaj na vrh prve gondole, kjer je bila edina odprta restavracija. Privoščila sva si zelo dober, a tudi zelo drag khachapuri, o katerem sva sanjala že od dvodnevnega pohoda, ko sva ga želela kupiti v Juti, a ga nikjer niso imeli. Tako sva z opazovanjem para, ki se je v tej lepi pokrajini zaročil, ter s polnimi usti stopljenega sira proslavila poletje v Kavkazu in že razmišljala, kdaj se bomo sem spet vrnili.

Kam nas bo pot vodila v prihodnjih tednih pa se še nismo čisto odločili. Morda pa nas čaka še kaj lepšega od visokega Kavkaza.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published.